Feeds:
Objave
Komentarji

Posts Tagged ‘vrt’


Ali žametnica smrdi ali diši? Kakor komu, verjetno večini ljudi smrdi. Jaz bi rekel, da ima zelo izrazit in poseben vonj. In zelo poseben vonj. Meni ne smrdijo. Zame je to vonj po poletju, eden izmed mnogih, seveda.

Vrtnarju mora biti vonj po žametnici všeč. In to zato, ker ni všeč voluharju. Ta živalica ima silno občutljiv nos in vonja po žametnici ne prenese. Pameten vrtnar sadi žametnice po celem vrtu, tudi med vrtnine, ne samo v obrobke. Korenje in radič sta v družbi žametnic popolnoma varna. Ko pozno jeseni žametnice uniči slana, se tudi voluhar vrne na vrt.

Tagetes

Cvetlica, ki zdravi zemljo

Žametnica je tudi zdraviteljica in sicer zdravi zemljo – s koreninskimi izločki preganja ogorčice in strune. Ogorčice so drobni črvički, ki jih s prostim očesom večinoma ne moremo videt, lahko pa delajo hudo škodo. Povzročijo, da zrastejo šiške na koreninah graha, kumar, kolerabe in paradižnika, da rastline zastanejo v rasti, lahko pa tudi do konca shirajo in propadejo. Strune so ličinke hroščev pokalic in so videti kot dva do tri centimetre dolgi nepridipravi bledo belkaste barve. Obžirajo korenine in zaradi strun omahne marsikatera sadika solate.

Obeh koreninskih škodljivcev se branimo tako, da med zelenjavo sadimo žametnice in ognjič. Če imajo biokmetje težave z ogorčicami, potem z žametnico posejejo celo njivo, počakajo, da se dobro razraste, nakar ga podorjejo v zemljo. V tujini prodajajo seme žametnice, ki še posebno močno smrdi, tako da ogorčice nimajo nobenih šans. Tudi višje rastoča vrsta Tagetes minuta se v ta namen obnese. Le struparne se bolj kislo držijo, ker ni kupcev za njihova »fitofarmacvetska sredstva«.

Tagetes

Nenavadni imenski boter

Namesto žametnica ali smrdljivka nekateri pravijo tej cvetlici tagetes. To je znanstveno ime, ki ga nosi v spomin na Tagesa. Tages je živel za časa starih Rimljanov, po narodnosti je bil Etruščan in po videzu sila lep mladenič, po védenju pa modrejši od modrega starca. Svoje ljudstvo je naučil umetnosti prerokovanja. Svečenikom avgurom so ljudje postavljali vprašanja, oni pa so zrli v nebo in opazoval, kako ptiči letajo, pazljivo poslušali, kako čivkajo in pojejo, gledali, kako skačejo in se hranijo. Po skrivnih ptičjih znamenj so se Tagesovim svečenikom porajali pravi odgovori in obiskovalcem so navdahnjeno svetovali.

Zakaj je ravno tegetes po Tagesu, nimamo pravega odgovora. Linné, ki je ime dal, je razloge zanj zamolčal. Morda je zato tegetes tagetes, ker je cvetlica trajno mlada in lepa, kot je bil lep legendarni Tages.

Besedilo: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.
Fotografiji: Mateja Račevski Mladenov, univ. dipl. inž. kraj. arh.

 

Read Full Post »


Po vsej Sloveniji lahko vidimo, da imajo drevoredi divjega kostanja in platan že sredi poletja rumene ali povsem porjavele liste. Razloga sta lahko dva, neprimerno rastišče ali bolezni in škodljivci.

Rastišče je prostor, kjer rastejo rastline. V naravi na določenem rastišču rastejo rastline, ki so na tisto rastišče in rastiščne razmere prilagojene. Ker se rastiščne razmere spreminjajo tudi z rastjo rastlin, se sčasoma spreminja tudi rastlinstvo. V naravi vedno obstanejo tiste rastline, ki so v določenem času na rastišče najbolj prilagojene.

Rastlinam v naseljenem okolju rastišče pripravljamo ljudje, zato je velikokrat marsikaj narobe. Ljudje izbiramo rastline po drugačnih merilih kot sama narava. Že stanovanjska hiša vpliva na spremembo mikroklime na parceli. Med severno in južno steno je razlika za dva klimatska pasova, na primer zvončki na južni strani zacvetijo en mesec prej kot na severni strani. V večjih mestih so razlike še večje, še zlasti v tleh. Korenine velikih dreves, kot sta divji kostanj in platana, zrastejo daleč preko kapi krošnje. Ko se takšnim drevesom pripravlja rastišče, jim običajno namenimo le nekaj kvadratnih metrov zemlje, toda na tako omejenem prostoru mlada drevesca ne morejo zrasti v mogočna drevesa.

Drevesa zahtevajo prostor pod zemljo

Pri drevesih velja pravilo, da je približno toliko, kolikor je drevesa nad zemljo, tudi pod zemljo. Kjer se to ne upošteva, drevesa ne rastejo normalno, ostajajo majhna in starikava. Listje je manjše, kot je normalno, bolj ali manj ožgano, suši se od roba proti sredini. Kjer se težav zavedajo, se odločajo za sajenje manjših dreves. Izbor primernih vrst in sort je zelo širok. Žal se pri nas pretežno sadijo drevesa s kroglasto krošnjo, za katera se najbolj navdušujejo arhitekti. Ta drevesa imajo zelo kratko življenjsko dobo, eno do dve desetletji, kar je za drevo malo.

Od dobrega drevoreda se pričakuje, da bo v funkciji, to pomeni, da je prijeten na pogled, torej zelen, in da daje senco. Drevoredi so tudi ”zelena pljuča mesta”. Če listi niso zdravi, drevo ni v polni funkciji, zaradi katere je bilo posajeno. Listi so torej bistveni za funkcionalnost drevesa. Če ti niso zeleni, temveč bolj ali manj rjavi ali rumeni, je funkcija drevesa zmanjšana. Veliko je drevoredov, katerih listi rjavijo od roba proti sredini. Lahko bi rekli, da so takšni skoraj vsi mestni drevoredi in to ne glede na drevesno vrsto.

Rjavenje te vrste je posledica suše, za sušo pa ni odgovorna samo narava, temveč tudi oziroma predvsem človek. Letošnje leto ni bilo sušno, pa so listi v drevoredih vseeno rjavi, torej ni kriva narava. Razloga sta dva. Prvi je premalo prostora pod zemljo, saj drevo v zemlji potrebuje veliko večjo površino tal kot jo zastre krošnja nad zemljo. V naravi korenine večine dreves rastejo dlje od kapi krošnje. Kam pa lahko rastejo iz lukenj, v katere so drevesa posajena? Če je prostora pod zemljo malo, lahko iz sadike zraste kvečjemu drevesce, ne pa drevo. Zato v primerih, kadar ni dovolj prostora pod zemljo, ni priporočljivo saditi vrst, ki naj bi zrasle v velika drevesa. Če pa se že posadijo, trpijo za sušo, kar se opazi na listih. Drugi razlog za sušenje je lahko sol, ki povzroča tako imenovano fiziološko sušo, posledice so enake: listi se sušijo od roba proti sredini.

Bolezen in škodljivec divjega kostanja

Zlasti težavne so nekatere bolezni in škodljivci, katerih gostitelji so drevesa. Pri tem sta najbolj ogrožena divji kostanj in platana, ki sta bili še do nedavnega glavni drevesni vrsti v mestih. Razlogov za to je več, eden med njimi je ta, da se lahko lepe sadike pridelajo hitro in preprosto, brez potrebnega drevesničarskega znanja. To velja tudi za vrste, ki se dandanes množično sadijo, na primer za razne javorje.

V času, ko so bile omenjene drevesne vrste prinesene k nam, v našem okolju ni bilo njim nevarnih bolezni in škodljivcev. Pri divjem kostanju je trajalo kar 410 let (1576-1986) do prvega pojava in opisa njemu nevarnega škodljivca, kostanjevega listnega zavrtača, ki se je pojavil v okolici Ohridskega jezera. Še danes ni znano, od kod je bil prinesen. Poleg tega se je pojavila še nevarna bolezen. Podobno se godi platanam in jagnedi. Pri nas so bila več kot 200 let povsem zdrava drevesa, sedaj se tudi spopadajo z nevarno boleznijo in škodljivcem. Kaj torej storiti z drevoredi, ko drevesa niso več povsem funkcionalna, saj rjavi listi ne morejo biti ”pljuča mesta”?

Injiciranje

Zdravljenje dreves z uporabo pesticidov pri tako velikih drevesih praktično ne pride v poštev. Obstaja rešitev, injekcije, točneje infuzije sistemičnih fungicidov in insekticidov. Metoda naj bi bila drevesom in okolju prijazna, ker se sredstvo neposredno vbrizga v prevodno tkivo drevesa. Metoda je preizkušena, ni pa primerna za vsepovprek. Pokazale so se velike razlike med različnimi klimatskimi območji, drevesnimi vrstami ter škodljivimi organizmi. V Srednji Evropi se injiciranje največ uporablja za zatiranje listnega zavrtača divjega kostanja. Število teh se na drevesih zmanjša za več kot 90 %. Vendar vsaka injekcija pusti na lesu posledice, to je odmrlo tkivo, kamor se kmalu naselijo les razkrajajoče glivice. Injekcije se morajo dajati vsako leto, zato se kmalu pojavi vedno več šibkih točk v deblu, kar sčasoma ogrozi stojnost drevesa, zato se ta metoda opušča. Sedaj se uporabljajo razne feromonske vabe, ki privabljajo oziroma zmedejo samce ali samičke, toda te niso tako učinkovite. Število metuljčkov se premalo zmanjša, da bi se večina listne površine ohranila v zdravem stanju. Metoda injiciranja je zato primerna le v primeru, ko z enkratno dozo rešimo problem za več let, na primer bolezen odmiranja brestov ali razvoj azijskega kozlička.
Letos so kostanji, pod katerimi lansko jesen listje ni bilo odstranjeno, že poleti porjaveli. Če se ti listi pogledajo od blizu, se opazi, da so rahlo zviti. To je znak, da so gostili glivo, ki povzroča listno sušico divjega kostanja. Gliva preživi zimo na listju in če se odpadlo listje jeseni odstrani, se zmanjša možnost ponovne okužbe. Iz tega razloga vidimo bolne kostanje predvsem v parkih in na zelenicah. Tam, kjer jih obdaja tlak, pa so sorazmerno zdravi, če seveda niso okuženi od zavrtača.

Nadloge na platanah

Podobno je s platanami. Na njih se pojavlja stenica, imenovana platanova čipkarica. Ime so dobile po krilcih, na katerih imajo čipkam podobne vzorce. Te niso zelo nevarne drevesom, moteč pa je videz listov, ki zaradi izsesanosti izgubljajo sveže zeleno barvo. Bolj je zaskrbljujoč podatek, da so prenašalke za platane smrtno nevarni bolezni: platanove listne sušice in platanovega raka.

Na drevesih, ki obolijo zaradi platanovega raka, se na vejah pojavljajo rakaste tvorbe, ki od daleč niso vidne, se pa od daleč opazi, da že sredi poletja drevo izgubi večino listja, saj ga nekaj ostane le na koncih vej.

To so razlogi, da se platane v mestne drevorede in parke vse manj sadijo in se nadomeščajo z drugimi drevesnimi vrstami, ki so bolj zdrave. Nadomestki za platano so:
–        ostrolistni javor, ki ima platani podobne liste, ne dosega pa je po velikosti. Tudi beli ali gorski javor ima podobne liste, vendar ni primeren za mestne drevorede;
–        topokrpi javor bi lahko bil po rastiščnih lastnostih še najbolj primeren za mestne drevorede, je pa počasne rasti in zelo težaven za drevesničarje, zato je prava redkost na drevesničarskem trgu;
–        navadni koprivovec dobro nadomesti platane v toplejših krajih, kjer so zaradi pomanjkanja vlage razmere za druge drevesne vrste težavne.

Novi na vidiku

Kako kaže za naprej? Glede na globalno trgovanje bo novih bolezni in škodljivcev vse več. Pojavljajo se vedno novi, čeprav državne fitosanitarne službe nadzorujejo promet s sadikami. Pravkar je na pohodu kitajski kozliček, lep velik hrošč, katerega ličinke vrtajo od 10 do 12 mm debele luknje na spodnjem delu debla divjega kostanja, platane, topolov, vrb in še zlasti jablan. Posledica je postopno odmiranje vej, saj na koncu odmre celo drevo.

Kaj storiti?

Drevesa v parkih, drevoredih, vrtovih in drugje po naseljih so gojene rastline, kar pomeni, da moramo zanje skrbeti ljudje. Če jim rastiščne razmere ne odgovarjajo, ne rastejo tako, kot od njih pričakujemo, zato je potrebna skrbna priprava rastišča ter premišljena izbira vrst in sort. Pri tem se pogosto srečamo z varovanjem kulturne ali naravne dediščine, med katerimi so pogosto prav divji kostanji in platane ter ponekod jagned. Ta drevesa so bila do pred nedavnim povsem zdrava, sedaj pa jih resno ogrožajo bolezni in škodljivci, katerih zatiranje je skoraj nemogoče. Postavlja se torej vprašanje, ali je strokovna odločitev res strokovna, ko se zahteva ponovno sajenje dreves na mestih, kjer so že vnaprej obsojena na počasno hiranje.

Zato ne preostane nič drugega, kot izogibati se sajenju divjih kostanjev, platan in jagnedi ter jih nadomeščati z vrstami, ki pri nas niso problematične, kar so praviloma domače drevesne vrste. Tudi med njimi so takšne, ki jih funkcionalno povsem enakovredno nadomeščajo in so vsaj za zdaj brez resnih bolezni in škodljivcev, kot so prizadeti.

Platanova čipkarica s sesanjem celičnega soka spremeni barvo lista, ni pa usodna za drevo

Platanova čipkarica s sesanjem celičnega soka spremeni barvo lista, ni pa usodna za drevo.

Proti kocu letošnjega poletja so imeli divji kostanji povsem rve liste, ali so taka drevesa še pljuča mesta

Proti koncu letošnjega poletja so imeli divji kostanji povsem rjave liste. Ali so takšna drevesa še pljuča mesta?

Vir: Aleksander Šiftar, Vrtnar 2/2009, letnik XVIII

Read Full Post »


Tulipanska doba po turško

Tulipanska norija se je na Nizozemskem končala leta 1637. Ko se je borzni mehurček razblinil v nič, so ostali špekulanti brez imetja in tulipani brez slave. A so se tulipani še enkrat povzpeli do kultne cvetlice, le da takrat na drugem koncu Evrope, v Carigradu. Zaznamovali so obdobje otomanske zgodovine, ki se mu pravi tulipanska era.

Turška tulipanska era zajema obdobje od 1703 do 1730, kar je čas vladavine sultana Ahmeda III . Vladavino je začel z velikimi vojaškimi uspehi, nato pa se je njegov dvor uspaval in vdal uživanju, trošenju in dekadenci. Vladar se je živo zanimal za tulipane in zanj so pripravili prva tulipanska slavja v zgodovini. To so bili gala dogodki za izbrane povabljence. Razsipnost tulipanskih praznovanj je pri zahodnjakih ustvarjala mit o nepojmljivem bogastvu, luksuzu in brezdelnosti turškega dvora, kar ni bilo daleč od resnice.

Tulipani

Festival tulipanov

Prireditev se je odvijala na serajskih vrtovih na griču v srcu Carigrada, od koder se odpira pogled na Bospor. Na gredicah so cveteli sto tisoči tulipanov, in še mnogo več so jih za to priložnost nabrali na drugih vrtovih in z njimi napolnili nebroj posod. K iluziji neizmerne količine cvetja so prispevala ogledala, ki so bila strateško razpostavljena po vrtu. Kristalne vaze, napolnjene z obarvano vodo, so na gredicah skrbele za barvne kontraste in harmonije. Ptice v kletkah in glasbeniki so ustvarjali glasbeno ozadje. Povabljeni gostje so morali priti primerno oblečeni – to pomeni, da bo bili barvno usklajeni s tulipani.Večerni del praznovanje je bil še imenitnejši, ker je bil vrt razsvetljen s steklenimi lanternami. Za posebne efekte so skrbele želve, ki so na hrbtih nosile prižgane sveče in racale med gredicami in po njih.

Ahmedov veliki vezir je leta 1718 postal NeşehirliIbrahim-paša, ki je bil goreč tulipanski navdušenec. Med carigrajsko elito se je razgorela zbirateljska strast, primerljiva s tisto s konca 16. stoletja na bogataških vrtovih krščanske Evrope. Tulipane so sejali, saditi in žlahtnili, kupovali in prodajali. Cene so lezle navzgor in pretilo je, da bodo izgubile stik z realnostjo. Ker so Turki učljiv narod, so preprečili tulipansko norijo z državno intervencijo. Vsi prodajalci so morali narediti inventuro in cenik predložiti oblasti v potrditev. Cene so bile omejene.

Na sultanovih vrtovih so vrtnarji skrbeli za 1200 različnih tulipanov. Med temi je bilo stotine lastnih, turških sort. Ko so začeli Turki na veliko uvažati čebulice iz Nizozemske, je bilo to zanesljivo znamenje dekadence. Zapravljanje, ki so ga spremljali novi davki, je v ljudstvu budilo revolt. Odpiranje proti zahodu, modernizacija in sekularizacija so šli v nos tudi cerkvenim voditeljem. Vojska se je uprla. Sultan je prepustil množici prvega vezirja, da je potešila žejo po krvi. Sam je moral odstopiti in prepustiti prestol nečaku.

Gnev do brezdelnega zapravljanje neodgovorne elite je bil velikanski. Tulipani kot simbol neke dobe so doživeli javni linč. Izgnani so bili iz javnosti in interes zanje je ugasnil. Stotine istanbulskih sort je izginilo v nepovrat. Izgubili so tulipani.

Pripravil: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.

Nizozemska vas

Read Full Post »


Vsi si želimo imeti lep vrt. S pomočjo vrtnarja ali lastnega znanja nakupimo rastline, zasejemo semena in kmalu uživamo v »zemeljskem raju«. Manjkajo le ptice. Z njimi je nekoliko težje. Ne da se jih kupiti ali zapreti v vrt. Lahko pa jih privabimo s tem, da ustvarimo takšne primerne pogoje, da si našo okolico izberejo za svoje domovanje.

Ptice v vrtu

Načinov kako to storimo je veliko. Potrebno je izbrati primerna drevesa, grmovnice in druge rastline, ki bodo obrodila semena, ki so všečna pticam. Veliko lahko pripomoremo tudi s pravilno izbiro rastlin, ki privabljajo žuželke in so hrana nekaterim pticam. Že majhna deščica, pritrjena na pravilno izbrano strešno gredo, lahko privabi gnezdilko. Z ustrezno izbiro in postavitvijo valilnice lahko premamimo pričakovano – želeno vrsto ptice.

Vse to in še več boste izvedeli na predavanju v Arboretumu Volčji Potok v soboto, 16.2.2013. Več o tem

Pripravil: Vojko Havliček, DOPPS
Fotografija: Dare Fekonja

Read Full Post »


Poz­no je­se­ni, ko se ve­či­na rast­lin od­pra­vi­ k zim­ske­mu po­čit­ku in iz­gu­bi­ barvitost, ostane za okrasitev gre­di­c malo cvetlic. Polega »klasičnih« kri­zan­te­m in ma­če­h se nam ponuja okra­sno ze­lje. Čeprav sta zelje in ohrovt v osnovi vrt­ni­ni, so vrtnarji razvili sorte, ki imajo okrasno bar­vi­te  li­ste.

Okrasno zelje v Arboretumu

Okrasno ze­lje je užit­no če­prav je mal­ce bolj grenko od navadnih sort, ki jih go­ji­mo kot zelenja­vo. Na­vad­no ga ne upo­rab­lja­mo za ku­ha­nje, tem­več za okrasitev jedi, po­dob­no kot peter­šilj. Okra­sne kapu­sni­ce so pri­vlač­nih barv: od bele, krem, roza, vi­jo­lič­ne do rde­če.

Barve okrasnega zelja so sijajne. Na vrtu sa­di­mo okrasno zelje v cvet­lič­ne gre­di­ce, kjer so poleti cvetele enoletnice. Pri­mer­no je za sa­mo­stoj­ne za­sa­di­tve v sku­pi­ni ali v kom­bi­na­ci­ji z dru­gi­mi traj­ni­ca­mi, kot so tem­nolist­na ho­mu­li­ca, as­tre, na­geljč­ki ali ma­če­he. Zad­nja leta jih po­go­sto upo­rab­lja­mo za raz­lič­ne aranž­ma­je in  kot lonč­ni­ce, ki jih po­zi­mi po­sa­di­mo pred vhod hi­še, na bal­ko­n ali te­ra­so.

Še­le ko se zač­ne hlad­no ob­dob­je in pade tem­pe­ra­tura pod 10 sto­pinj Cel­zi­ja, po­sta­ne­jo list­ne ro­ze­te in­ten­ziv­nej­ših barv. Hlad­nej­še je, močnejših barv je okrasno zelje, zato ga lah­ko sadimo poz­no. Te rast­li­ne so ene red­kih, ki os­ta­ne­jo lepe tudi v mrz­lem zim­skem ob­dob­ju od no­vem­bra pa vse do fe­bruar­ja. Pre­ne­se­jo mraz do 15 sto­pinj Cel­zi­ja pod nič­lo, ne­ka­te­re pa še nižje.

Pripravila: Jana Mihor, univ. dipl. biol.

Read Full Post »


Med spomladanskimi čebulnicami, katerih čebulice sadimo jeseni, je v zadnjih letih postal zelo priljubljen okrasni luk (okrasna čebula). Pogled na pokončna stebla z velikimi, vijoličastimi socvetji je ob koncu pomladi prava paša za oči. Še pred nekaj leti je bil takšen pogled prava redkost, sedaj pa lahko v njem uživa vsak, ki ima vsaj košček vrta.

Okrasni luk posadimo na sončna ali delno senčna rastišča. Tla morajo biti rodovitna in predvsem tudi dobro odcedna, da ne pride do gnitja čebul. Sadimo jih v družbi drugih rastlin, kajti v času, ko so v polnem cvetenju, začenjajo njihovi listi že rumeneti.

Zelo priljubljena je kombinacija s hostami. V času cvetenja luka imajo hoste že popolnoma razvite liste, ki prekrijejo rumeneče liste. Okrasne luke z velikimi socvetji sadimo 30 cm narazen in okoli 20 cm globoko. Posajeni na cvetlični gredi naj bodo okrasni luki sajeni v skupini bolj v ozadju, da s svojo višino ne zakrijejo ostalega cvetja. Njihova dobra lastnost je tudi dolgotrajno cvetenje: traja od 3 tednov do 1 meseca.

Okrasni luki v družbi vrtnic nam pričarajo elegantne barvne kombinacije.

Med visokimi okrasnimi luki z velikimi socvetji, so najpogostejši: Allium giganteum, Allium ‘Globemaster’, Allium ‘Mount Everest’ in Allium ‘Gladiator’.

Allium giganteum je med višjimi vrstami. Zraste celo do 1,20 metra visoko. Cveti junija in je prava popestritev vrta v času, ko so spomladanske rože že odcvetele, poletne pa šele začenjajo s cvetenjem. Več o orjaškem luku.
Allium ‘Globemaster’ je nekoliko nižji križanec (zraste 80 cm visoko) z zelo velikimi socvetji. Ta imajo v premeru okrog 20 cm.
Allium ‘Mount Everest’ je križanec z belimi socvetji. Zraste zelo visoko (120 cm).
Allium ‘Gladiator’ cveti vijolično. Velika socvetja so, tako kot tudi pri ostalih okrasnih čebulah, primerna tudi za rezano cvetje. Vedno nas navdušijo: lahko v kombinaciji z drugimi rožami ali kot samostojen cvet.

Pogled v socvetje okrasnih čebul nam razkrije množico drobnih zvezdastih cvetov. Ob cvetenju jih rade obletavajo čebele. Čebule so užitne, vendar predragocene, da bi se z njimi hranili. Uživajmo rajši v pogledu na njihovo cvetje.

Ob nakupu čebul jih natančno pregledamo. Že na videz morajo biti zdrave in ne smejo imeti mehanskih poškodb. Na otip morajo biti trde, brez mehkih mest in brez znakov bolezni (plesni in gnilobe). Sadimo jih lahko tudi še decembra, če zemlja ni zmrznjena.

Nakup čebulic okrasnih lukov lahko jeseni opravite tudi v spletni trgovini Arboretum.

Besedilo: Mojca Demšar, univ. dipl. inž. agr.
Fotografije: Mateja Račevski Mladenov, univ. dipl. inž. kraj. arh. in Tatjana Zvržina,
univ. dipl. inž. zoot.

Read Full Post »


Pančičeva smreka, ki jo večina pozna pod imenom omorika (Picea omorika), je temno zeleni iglavec z vitko figuro in izredno pravilno rastjo, ki se lepo vklopi v vsak prostor, zato jo lahko uporabimo pri zasaditvi skoraj vsakega vrta ali zelene površine. Pogosto služi kot zeleno ozadje nižjim cvetočim grmovnicam, azalejam, trajnicam ali enoletnicam. Na večjih vrtovih pa jih zaradi lepe rasti sadimo v skupinah. Značilnost omorike je, da njene košate veje segajo prav do tal. In prav zaradi te značilnosti so pogosto žrtve neznanja.

Da lahko pravilno skrbimo za vrt, potrebujemo vsaj nekaj osnovnega znanja o fiziologiji in o osnovnih značilnostih rasti rastlin. Tako imajo tudi do tal segajoče veje omorike poleg estetske še drugo, za samo drevo precej bolj pomembno vlogo. Omorika ima korenine plitko pod zemljo, zato jih s svojimi nizko rastočimi vejami ščiti pred gaženjem in prevelikimi temperaturnimi nihanji. Gosto rastoče veje zmanjšujejo tudi prekomerno izhlapevanjem vlage iz tal.

Vzdrževalci vrtov so ob košnji trave prepričani, da njihovo delo ni temeljito opravljeno, če ne morejo s kosilnico trave pokositi prav do drevesnih debel. Ker jih do tal segajoče veje motijo, težavo rešijo tako, da te veje preprosto porežejo. S tem pa naredijo dvojno škodo.

Zato vsem v premislek še tale nasvet. Ko kupujemo nove rastline, preberimo ali povprašajmo (strokovno podkovanega) prodajalca o njihovih bistvenih značilnostih in potrebah pri vzdrževanju. Če za vzdrževanje vrta najemamo pomoč, pa se prepričajmo, da je dovolj strokovna, ne samo poceni.

Z rezjo spodnjih vej je omorika estetsko iznakažena, kar zagotovo ni v prid videzu vrta. Še veliko bolj usodno škodo pa prizadenemo drevesu samemu, ker mu odvzamemo naravno zaščito koreninskega sistema. Posledice so se zelo izrazito pokazale v sušnem in vročem poletju pred nekaj leti, ko je veliko tako obrezanih omorik zaradi izsušitve propadlo.

Besedilo in fotografiji: Marko Mikuletič, univ. dipl. inž. agr.

Read Full Post »

Older Posts »