Feeds:
Objave
Komentarji

Posts Tagged ‘sajenje’


NAŠI OBISKOVALCI SPRAŠUJEJO

Vprašanje:

Za darilo sem dobila sadiko davidije (Davidia involucrata). Prosila bi vas za nasvet in sicer ali zahteva kakšen poseben način saditve in kako je potrebno pripraviti zemljo. Kakšna lokacija ji najbolj odgovarja? Saj se bojim, da ne bi uspela, glede na to, da naj bi šlo za redko sadiko pri nas.

Davidija

Matjaž Mastnak, svetovalec za dendrologijo, odgovarja:

Davidija je zelo nezahtevno drevo. Potrebuje prostor – kakšnih sedem metrov premera, da bo lahko prišla do izraza. V mnogo letih lahko pričakujete tudi tolikšno višino.

Saditev: izkopljite luknjo, ki ima dvakratni premer lonca, v katerem ste dobili davidijo. Luknja mora biti tudi tako globoka, kot je globoka koreninska gruda v loncu. Dodatno celo dno sadilen jame prelopatate (prešihtate). Nobenega gnoja v luknjo! Vsaj tri leta pustite kolobar nad koreninami, ki ga morate redno okopavati, da se trava ne zaraste. Pri spomladanskem okopavanju po kolobarju raztresete uležan hlevski gnoj ali mineralno gnojilo in ga plitvo vkopljete.

Lega je lahko srednja, lahko nekoliko bolj vlažna ali tudi suha. Vrsta je prilagodljiva.

Advertisements

Read Full Post »


Korak 1

Kadar se odločimo, da bomo staro živo mejo zamenjali z novo, je smiselno, zlasti če je te več deset metrov, da izkopa ne opravimo ročno. Izkopavanje stare žive meje je namreč zelo naporno, posebno če želimo biti natančni in izkopati vse stare korenine. Za tovrstna dela najamemo izurjene ekipe, ki opravijo delo s primerno mehanizacijo in zelo natančno. Če želimo, izkopani material tudi odpeljejo.

Korak 2

Širina in globina sadilnega jarka sta odvisni od sadik. Če imamo sadike s koreninsko grudo, mora biti jarek vsaj dvakrat širši od grude. Pri sadikah z golimi koreninami je lahko ožji.

Korak 3

Ob jarku potegnemo vrvico, ob kateri bomo sadili. Z njo zagotovimo, da bo živa meja posajena v ravni liniji.

Korak 4

Sadike brez koreninske grude pred sajenjem vsaj za eno uro namočimo v vodo.

Korak 5

V sadilni jarek nasujemo organska gnojila za boljšo strukturo tal. Dodamo tudi založna mineralna gnojila, ki oskrbijo sadike s potrebnimi hranili v prvi rastni sezoni. Sadike posadimo ob vrvici, zasujemo z organskim gnojilom in z nogo utrdimo v tla.

Korak 6

Posajene rastline obilno zalijemo.

Korak 7

Po potrebi (odvisno od vrste rastline in obraščenosti) prikrajšamo višino sadike za tretjino ali polovico.

Korak 8

Iz mletega lubja naredimo okrog sadik zastirko. Ta preprečuje razrast plevelov, zmanjšuje izhlapevanje vode iz tal in pozimi ščiti korenine mladih rastlin pred zmrzaljo.

Pripravila: Mojca Demšar, univ. dipl. inž. agr.

Read Full Post »


Kaj so pokrovne rastline?
V to skupino uvrščamo skupino rastlin, ki s svojo rastjo pokrijejo tla in ustvarijo gost rastlinski pokrov, ki preprečuje rast plevelov. Pokrovne rastline pa niso enotna rastlinska skupina, saj mednje sodijo tako grmovnice, vrtnice, trajnice, plezalke, trave in praproti. Lahko so vedno zelene ali listopadne. Njihova rast je lahko čisto pri tleh ali pa so lahko visoke tudi do pol metra. Tudi med enoletnicami najdemo rastline, ki prekrijejo tla.

Lastnosti pokrovnih rastlin
Rastline, ki sodijo v to skupino, imajo:
– pritlehno ali plazečo se rast,
– dolge in usločene poganjke,
– hitro, enakomerno in gosto razrast,
– rast iz koreninskih odrastkov,
– možnost ukoreninjenja ob dotiku tal ali se razmnožujejo z živicami, 
– preprosto in hitro razmnoževanje,
– nezahtevno gojenje.

Raba pokrovnih rastlin
Sadimo jih na površine, ki jih je težko negovati in vzdrževati. Tako jih lahko sadimo na velike površine, kot so javni nasadi v parkih, pred poslovnimi in upravnimi stavbami. V zasebnih vrtovih jih sadimo največkrat namesto trate, saj ta v senci drevja in grmovja ne uspeva dobro. Prav tako se je obnesla zasaditev majhnih površin na severnih straneh hiš, kjer je vzdrževanje trate zaradi sence in neprestane vlage v tleh marsikomu vzelo že veliko dragocenega časa, potrpljenja in ne nazadnje tudi denarja.
Nekako smo že kar navajeni sajenja pokrovnih rastlin na strmih brežinah. Če površine pod živo mejo posadimo s pokrovnimi rastlinami, v poštev pridejo predvsem pokrovne trajnice, si bomo prihranili kar precej časa s pletjem in okopavanjem.
S sajenjem pokrovnih rastlin tla ostajajo vlažna in preprečujejo rast plevela.

Izbor pokrovnih rastlin
Ko se boste odločili, da boste sadili pokrovne rastline, se najprej prepričajte, kakšna so tla, saj na apnenčastih tleh rastline, ki jim prijajo šotna rastišča, ne bodo uspevale. Prav tako je osončenost zemljišča odločilna za izbor rastlin. Pokrovne vrtnice na senčnem rastišču ne uspevajo dobro. Prav tako ne boste sadili funkij na žgoče sonce.
S pravilnim izborom – pri tem nasvet ali pomoč strokovnjaka morda ne bosta odveč – boste dobili želeni učinek. Edino v celoti prekrita površina bo konkurenca nadležnemu plevelu.

V svetli senci dreves uspevajo predvsem trajnice z zanimivimi okrasnimi listi, kot so funkije.

Sajenje pokrovnih rastlin
Zelo pomembna je kakovost sajenja, ki pa je odvisna od:
– priprave terena,
– gostote saditve,
– načina saditve.

Sajenje pokrovnih rastlin z namenom ustvariti gosto rastlinsko preprogo cvetočih ali z listi bogatih rastlin se uveljavlja šele v zadnjem času, saj je vzdrževanje takih površin lažje.

Priprava terena
Zemljišče temeljito očistimo vseh plevelov oz. odstranimo vso vegetacijo. Tega se lahko lotimo ali mehansko ali kemično. Pri prvem načinu tvegamo, da ne odstranimo vseh koreninskih plevelov, z drugim pa lahko, če se ne držimo navodil proizvajalca, na sosednjih površinah naredimo nepopravljivo škodo. Ta način je lahko ekološko sporen. Zagotavlja pa 100-odstotni uspeh uničenja vse biomase na površini, ki jo želimo ozeleniti s pokrovnimi rastlinami.
Nato prst globoko prekopljemo, odstranimo vse plevele, dodamo humus ali dobro uležan hlevski gnoj. Lahko se odločite in izberete tudi ustrezen sadilni substrat. Ko je zemljišče pripravljeno, rastline posadimo.
Na brežini, ki onemogoča raztros lubja, je priporočljiva uporaba mreže (tkanine) iz kokosovih vlaken. Na spodnji strani je prišita preluknjana PVC-folija, ki omogoča dostop vlage do korenin, onemogoča pa razrast plevelov. Priprava terena je enaka kot priprava zemljišča na ravnem. V mrežo nato glede na gostoto saditve z ostrim nožem ali škarjami zarežemo sadilno jamo v obliki križa in rastlino posadimo.

Gostota saditve
Ko sadite, morate vedeti tudi, kako hitro rastejo. Panešpljica in plazeči se brini hitreje prekrijejo tla kot npr. vedno zeleni ižander in plazeča se trdoleska. Če niste neučakani, se boste odločili, da boste posadili na enoto mere, to je na kvadratni meter, manj rastlin, kot je priporočljivo. Tako boste namesto 10 sadik krvomočnic posadili samo šest, kot se je pokazalo v praksi, da še zadošča merilom za pokritje površin. Pri tem boste prihranili v začetku nekaj denarja, časa pa niti ne, saj se bodo površine počasneje zarasle in boste morali ali površine pleti ali pa jim dodajati zastirko, kar pa spet nekaj stane.
Če so sadike velike, jih boste posadili tudi manj. Za večje sadike je treba odšteti tudi več denarja.

Način saditve
Ko zasajate velike površine, priporočamo sajenje različnih vrst pokrovnih grmovnic, da bo površina že na pogled zanimiva. Pri tem pazimo, da sadimo enake vrste v večje skupine (zimzeleno kosteničevje skupaj, petoprstnik skupaj, pokrovne vrtnice skupaj), saj nekatere šele zasajene v večje skupine delujejo homogeno in mogočno. Pri zasajanju manjših površin naj bo število vrst manjše in premišljeno izbrano, še zlasti kar zadeva končno velikost rastline. Z eno vrsto rastlin naj bi prekrili najmanj en kvadratni meter. Rastline vedno sadimo v trikotnik, saj s takim načinom zasaditve pospešimo zaraščanje površine.

Med skupino trav najdemo tudi dobre pokrovne rastline.

Besedilo in fotografije: Andreja Vučer, univ. dipl. inž. kraj. arh.

V letošnjem letu smo pripravili sklop strokovnih predstavitev o trajnicah. Več o tem.

 

Read Full Post »


Z zimo se z vrta poslovijo barve, zelenje ohranjajo samo še iglavci in redki zimzeleni listavci. Slednji v nasprotju z iglavci niso videti tako togi in negibni, ker pa jim naše podnebje ni naklonjeno, se je treba zanje potruditi. Posebno skrb pri izbiri in pripravi rastnega mesta zahteva pieris, vendar vloženi trud poplača z vedno svežim in privlačnim videzom.

Da pierisi niso bolj razširjeni, gre pripisati njihovi potrebi po kisli zemlji. Glede tega so podobni slečem (rododendronom), vendar so od njih manj muhasti in manj zahtevni. Na tleh, ki po naravi niso kisla, navadno pravo reakcijo vzpostavimo s šoto. Pierisi dobro uspevajo pri pH 4,0 do 6,0. Če je zemlja humozna, obstanejo tudi pri nevtralni pH-vrednosti. Lega mora biti zavetna in v zimskem času po možnosti brez sonca ali vsaj brez jutranjega sonca, kar velja za vse zimzelene listavce. V namočenih tleh in na stalnem prepihu pierisi propadejo.

 

Po štirih desetletjih so grmi, ki v Arboretumu Voljči Potok rastejo na naravno kislih tleh pod zaščito in senco gozdnih dreves, komaj dosegli dva metra višine.

Če se že moramo potruditi za pripravo rastnega mesta, zakaj potem ne bi sadili kar slečev? To je stvar okusa in vrtnega koncepta. Pieris ni nikoli tako kričeč in vsiljiv, kot je večina slečev. Je mnogo bolj zadržanega in naravnega videza ter v vsakem trenutku leta eleganten. Liste ima manjše od večine slečev, zato je krošnja bolj zračna in lahkotna. Zaradi diskretnega videza je pieris mnogo lažje vključiti v vrtni prizor od slečev in je po tej lastnosti bolj podoben azalejam. Dobra stran pierisa je, da ostane zelen do tal in da ni nagnjen k pretegovanju in golim nogam kot sleči.

Svetleči se listi so sami po sebi prvovrsten okras. Cvetovi se pierisom odprejo aprila in maja, v okras pa so vsaj pol leta. Nerazcveteni namreč po privlačnosti le malo zaostajajo od razcvetenih in takšni, v popkih, so na grmu na ogled že celo zimo in jesen. Prevladujejo belo cvetoče sorte, dobijo pa se tudi rožnate in rdeče. A tudi pri rdečecvetnih sortah barvni učinek cvetov zaostane za močno rdečo barvo mladega listja. Ne sicer pri vseh, toda pri mnogih vrtnih sortah je rdeča barva mladih listov osupljivo močna. Poseben lepotni učinek zagotavlja močan kontrast s starimi zelenimi listi, pri čemer se obe barvi lepo ujameta in povežeta z bleščečo površino listov. Rdeča barva se v nekaj tednih prek čokoladne ali bronaste spremeni v temno zeleno.

 

Cvetni brsti se razvijejo že poleti in so razpostavljeni na socvetjih tako, kot bodo v času cvetenja. Zaprti cvetovi so pomemben okras jeseni in pozimi. Grm pierisa je pred živo mejo iz lovorikovca še lepši, skupaj pa pomagata ustvarjati iluzijo sredozemskega večnega poletja tudi celinski zimi.

Kaj je na voljo?

Pri nas so naprodaj predvsem japonski pierisi (Pieris japonica) in različne selekcije in križanci s sortnimi imeni ter včasih gorski pieris (Pieris floribunda). Japonski pieris je višje rasti od gorskega, vendar vseeno zelo obvladljivih dimenzij. Več kot deset let bomo morali čakati in zanj lepo skrbeti, da bo dosegel več kot meter in pol višine. Oblika grma ostaja ves čas skladna in kopasta.

Japonski pieris ima ozke liste, ki so praviloma najširši v zgornji polovici lista. Značilno za to vrsto je, da so listi v podobi rozete nabrani na vrhu vejic. Cvetovi japonskega pierisa so nanizani v socvetja, ki se elegantno prevešajo na koncu poganjkov.

 

‘Red Mill’ v cvetju v drugi polici aprila.

Gorski pieris je po izvoru z jugovzhoda ZDA in ostane nižji od japonskega. Redko doseže meter višine, raste bolj na široko in gosto. Socvetja so manj razvejana kot pri japonskem pierisu in bolj togo razprta. Cveti pred japonskim in ima tudi blago dišeče cvetove. Da je redkeje naprodaj, gre pripisati dejstvu, da ga je precej težje razmnoževati od japonskega.

Med sortami, ki so izpeljane iz japonsksega pierisa, omenimo ‘Valley Valentine’ s skoraj rdeče rožnatimi cvetovi in zelo bogatim cvetnim nastavkom, sorto ‘Flamingo’ z rožnatimi cvetovi ter ‘Mountain Fire’ s snežno belimi listi in briljantno rdečimi cvetovi. Obstajajo tudi sorte z belo panaširanimi listi, s katerimi lahko razvedrimo temen vrtni kot – na kisli gredi, seveda. Pri nekaterih sortah z močno rdečimi listi je bil po vsej verjetnosti soudeležen tudi formoški pieris ( var. forrestii), ki je za naše podnebje sicer preobčutljiv, ker pomrzne že pri –15 °C.

Sajenje in vzdrževanje

Kot vse vednozelene listavce je tudi pierise bolj zanesljivo saditi spomladi kot jeseni. Pri presajanju poskrbimo, da koreninsko grudo iz lonca ali bale prenesemo v sadilno jamo nerazdrto in da sadik ne pokopljemo, temveč jih posadimo. Kot za vse kisloljubne vresnice tudi za pieris velja, da ga ne zalivamo z vodovodno vodo, ker ta z obiljem kalcija uničuje kislo reakcijo šote. Zalivamo z deževnico ali z vodo, v katero smo za en dan v pleteni vrečki za krompir ali čebulo namočili nekaj šote, da je oborila apnenec. Če je lega deloma zasenčena, je potreba po zalivanju tudi v mladih letih pierisa dokaj majhna.

 

Stebla japonskega pierisa so gibka in prožna, zato jih sneg ne polomi.

Pri mladih rastlinah po cvetenju odstranimo odslužena socvetja. Pierisi dobro prenesejo obrezovanje, čeprav je potreba po tem pri svobodno rastočih grmih majhna. Z gnojenjem ne pretiravamo, gorski pieris ga izrecno ne prenese. Pač pa moramo vsako leto zastirati z listjem ali drugo organsko maso, da ostajajo tla dovolj humozna.

Besedilo in fotografije: Matjaž Mastnak, uni. dipl. inž. gozd.

Bogata ponudba rastlin v vrtnem centru Arboretum.

Read Full Post »


Božične zvezde (Euphorbia pulcherrima) mnogi imenujemo tudi poanzetija ali kar preprosto božičnica. Zanimivo je vedeti, da je pri božični zvezdi pravo cvetje neznatno. Kar nas navdušuje, so lepo obarvani ovršni listi (brakteje), ki obdajajo socvetje. Ovršni listi so lepo zvezdasto razvrščeni in običajno dosti večji kot ostali, zeleni listi. Prvotna domovina rastline je Mehika. Tam raste božična zvezda podobno kot pri nas lipovka ali španski bezeg; je približno 1,2 m visoka in ima slabo razvejane poganjke, ovršni listi so po velikosti enako veliki kot ostali listi. V Evropo so jo prinesli leta 1834, kjer sprva ni bila deležna vrtnarske pozornosti. Šele okrog leta 1900 so se z njo začeli ukvarjati nemški žlahtnitelji in vzgojili so prve sorte, primerne za gojenje v lončkih.

Božična zvezda velja za zahtevnejšo kulturo, saj ne dovoljuje večjih napak v pridelavi. Z datumom sajenja praviloma določimo velikost in obliko lončnic. Vselej moramo upoštevati, da je zahtevna glede izbire substrata, da je občutljiva na preveč slana tla, da za dobro rast obvezno potrebuje temperaturo 17-20 °C, da jo lahko zalivamo le s temperirano vodo, da zahteva pravilno in redno dognojevanje, da jo ogrožajo številne bolezni in predvsem škodljivci, ki jih je treba pravočasno zatreti. Ker je rastlina kratkega dne, za obarvanje braktej obvezno potrebuje 6,5-8 tednov dolgih noči (prek 14 ur), pri čemer jo lahko usodno zmoti že obcestna svetilka. In ne nazadnje, je zelo občutljiva tudi za prevoz. Ker je njen čas prodaje pozimi, ko običajno zunaj zmrzuje, moramo biti tudi kupci zelo previdni, ko prenašamo rastline iz vrtnarije ali cvetličarne v svoje domove. Izogibamo se nakupu rastlin, ki so bile izpostavljene prepihu, še posebej če so bile pred tem več dni na poti iz tujine. Rastline morajo biti dobro zavite s papirjem, ki poskrbi za toplotno izolacijo, nikar jih ne puščajmo v neogrevanem avtomobilu! Doma jih postavimo na svetlo mesto ob oknu, branimo jih pred prepihom, tudi bližina radiatorja, kjer je zelo suh zrak, ni zaželena. Redno jo zmerno zalivamo, vsak teden jo tudi pognojimo. In ne pozabimo – s pravilno izbiro krasnega lončka lahko poudarimo lepoto rastline v prostoru!

Besedilo: Irena Vizjak

Oglejte si ponudbo v Vrtnem centru Arboretum in Cvetličarni Arboretum.

Božične zvezde so lepo praznično darilo

Read Full Post »