Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for januar 2012


Valentinovo, ki ga praznujemo 14. februarja, je praznik zaljubljencev. Na ta dan si zaljubljenci podarjajo anonimne voščilnice, plišaste igračke, čokolade, srčke in podobno. Nekateri na ta dan odidejo na večerjo v dvoje ali si ogledajo romantičen film v kinu. Praznik, ki ga poznamo v današnji obliki, je značilen za anglosaksonski svet. V ZDA je praznik dobil svojo današnjo komercialno in potrošniško razsežnost. Rdeča barva, podarjanje vrtnic in srčkov je v Sloveniji uveljavilo nedavno, v 80-tih letih, pri čemer so veliko vlogo odigrali mediji.

V resnici ima valentinovo na Slovenskem daljšo in zanimivo tradicijo ljudskega praznika. Ljudje so menili, da ima Sv. Valentin ključ do korenin, ponekod so mu rekli kar Valentin Spomladin. Je torej zgodnji znanilec pomladnega prebujanja narave, ki se kaže v prvih ptičjih ženitvah. Na ta dan so po nekaterih delih Slovenije že pričeli z deli na vrtovih in v vinogradih.

Ljudski spomin v povezavi z valentinovim govori o obhodih otrok po hišah. Otroci so v obiskanem domu zaželeli sreče in dobre letine. Gospodinje so na ta dan spekle ptičice iz testa in jih obesile po vejah dreves. Otroci obhodniki so ptičice iz testa – zahvalo za njihove dobre želje – iskali po vrtu.

Poleg lepih misli k valentinovem sodi skromna pozornost. Poiščete jo lahko v Vrtnem centru ali Cvetličarni  Arboretum. S pravim darilcem boste zagotovo pričarali nasmeh na lica vaših dragih.

Pripravila: Sandra Zidar, univ. dipl. etnologinja in kulturna antropologinja
Fotografija: Jana Cunder, univ. dipl. inž. agr.

Advertisements

Read Full Post »


V anglosaškem svetu imata bodika in omela veliko simbolno vrednost, zato sta priljubljeni in iskani vrtni drevnini. Izmed veliko vrst bodik je “prava” le naša evropska bodika (Ilex aquifolium), ki ima najbolj svetleče liste in plodove, ki so gosto nanizani. V zmernejših podnebnih razmerah na vzhodni strani Severne Amerike gojijo več vrst bodik, nobena, tudi naša, pa ne preživi zime v prerijskem pasu Združenih držav.

Bodika je izrazita atlantska rastlinska vrsta, v Evropi ima mejo razširjenosti, ki se ujema z vplivom atlantskega podnebja v zimskem času, ta se pokriva z januarsko izotermo 0 ºC. Pri nas imajo tako visoko povprečno januarsko temperaturo samo primorski kraji, v notranjosti je vsepovsod bolj hladno, zato v nižinah in dolinah, kjer so mesta, ni samoniklih bodik. Rastejo pa v okoliških hribih, najlepše na višini od 500 do 700 metrov. Vpliva zimskega toplotnega obrata (temperaturne inverzije), ki ga povzročajo negibna jezera mrzlega zraka v nižinah, na teh nadmorskih višinah ni več čutiti. Hladen letni čas je tu toplejši, ker na toplotni obrat vezana megla ne zastira zimskega sonca, hkrati pa so poletja manj vroča kot v nižinah.

Modre bodike za ameriške in slovenske zime

Gospa Kethleen Merserve si je na Long Islandu (ameriška zvezna država New York) pred drugo svetovno vojno postavila cilj, vzgojiti sorte bodik s svetlečimi vedno zelenimi listi in rdečimi plodovi, ki bodo preživele zimo v prerijskem pasu. Začela je križati našo evropsko bodiko z raznimi ameriškimi bodikami. Rezultati niso bili obetavni, šele ko je v letu 1950 vključila v križanje azijsko zgubano bodiko (Ilex rugosa) kot opraševalca, je dobila zoper mraz trdne križance. Bodika, ki je prenesla zimotrdnost na potomstvo, je vednozelen polegel grmiček, ki izvira z gora severne Japonske in otoka Sahalin. Kot vse alpinske vrste je tudi zgubana bodika izredno odporna proti mrazu, saj na naravnih rastiščih preživi do –40 °C. V vrtovih je zelo zahtevna, ker zgodaj odganja in jo brez primerne zaščite pogosto poparijo slane. Slednje slabo prenašajo in hitro propadejo.

Križanci so zadostili postavljenim ciljem, nastala je nova skupina meserveae-hibridov, imenovana tudi “modre bodike” in to zaradi barve listov, ki pozimi dobijo nekoliko modrikasto vijoličen ten. To lastnost imajo sorte po vrsti Ilex rugosa, ki se tudi brani pred visokogorskim mrazom s tvorbo rastlinske barve antocian. Ta barva, ki se pri bodikah pojavlja samo pozimi, je pogosta v rastlinskem svetu. Navzoča je v korenikah (rdeče pese), v listju (rdečelistne slive) in v plodovih (borovnic ter temno rdečih sort grozdja). V rastlinah se tvori tudi pod vplivom mraza, ki povzroča v rastlinah stresno stanje. S prisotnostjo antociana se poveča gostota celičnega soka, kar poveča odpornost rastlin proti mrazu. To se na zunaj opazi po temno rdeči barvi, ki pozimi obarva liste nekaterih za mraz najbolj trdnih vedno zelenih rastlin. To se dobro opazi na krpatih listih bršljana in pri mahoniji ter seveda tudi pri sortah modrih bodik. Za navadno bodiko ta pojav ni značilen. Z nastopom mraza dobi tudi večina predstavnikov rodu cipresovk rjavkasto barvo, kar tudi povzroča antocian; ta lastnost je najbolj opazna pri sejancih ameriškega kleka. Nekatere sorte, kot npr. ‘Smaragd’, čez zimo ohranijo zeleno barvo, le v času najhujšega mraza se opazi rahlo barvno spremembo.

V Severni Ameriki so se pokazale sorte modrih bodik kot izredno odporne zoper mraz. Tudi pri nas imamo že dolgo podobne izkušnje, saj je bila zima 1984/85 ena najhladnejših v tem stoletju. V Vrtnarstvu v Murski Soboti so bile spomladi 1983 posajene tri sorte modrih bodik. Starejše navadne bodike, ki so bile visoke 2 metra in več, so zmrznile do tal in si niso več opomogle, mlade sadike modrih bodik so pa imele samo malo od mraza osmojene vršičke.

Primerno rastno okolje

Te sorte se zaradi dobre odpornosti proti mrazu in mrazni suši lahko tudi pri nas sadijo na zmerno sončna rastišča, ker jim zimsko sonce manj škodi kot navadni bodiki, ki zimsko sonce v dolinah zelo slabo prenaša. Plodovi se pri modrih bodikah na soncu lepo obarvajo; v senci se slabše obarvajo ali ostanejo celo zeleni.

Vse vrste bodik se vedno presajujejo s koreninsko grudo ali iz posode. Sadike brez koreninske grude se pogosto posušijo; če že rastejo, potrebujejo nekaj let, da si povsem opomorejo. Velikokrat odpade bodikam po sajenju več ali manj listja, kar je posledica mrazne suše. To se da deloma preprečiti, če se mlade rastline v suhi zimi po potrebi zalije in zasenči pred zimskim soncem. Če je koreninska gruda trdna in cela, si bo sadika spomladi opomogla in normalno rasla naprej.

Primerna tla za modre bodike so vsa dobra normalna vrtna tla, ki se ne izsušijo preveč. Važno je, da v suhih zimah, kakršne so se pojavljale v prejšnjem desetletju, tudi starejše rastline večkrat zalijemo. Zimsko odpadanje listja je posledica zimske suše.

Vse bodike so v naravi dvodomne, to pomeni, da so moške in ženske rastline. Pri nekaterih vrstah, tudi pri naši domači, se pojavljajo rastline oziroma sorte, na katerih so moški in ženski cvetovi, torej so tudi enodomne. Pri sortah modrih bodik so vse sorte izrazito enospolne, to pomeni, da moramo saditi moške in ženske sorte. Pri moških sortah ni veliko izbire, ker je ena sama, pri ženskih je izbira večja. V manjših vrtovih se pojavlja težava, kam posaditi moško opraševalno sorto. Če je kje v bližini moška rastlina, bodo čebele in druge žuželke, ki rade obletavajo cvetove, zanesljivo prenesle pelod, zato zadostuje, da se posadijo samo ženske sorte. Če v bližini ni moške rastline, se pod žensko rastlino posadi majhna moška rastlina in se z rezjo drži na kratko; za oprašitev zadostuje že nekaj moških cvetov.

Razpoložljive sorte

Pri nas in drugod v Evropi so razširjene sledeče sorte:

‘Conang’ (‘Blue Angel’) je ženska sorta počasne rasti, do 2 x 2 metra, z manjšimi listi temno zeleno modre barve, ti niso tako bodičasti kot pri navadni bodiki, plodovi so svetleče temno rdeči. Primerna tudi za podrast pod drevjem.

‘Conablue’ (‘Blue Prince’) je moška opraševalna sorta, ki oprašuje tudi navadno bodiko. Zraste do 5 x 3,5 metra, uporabna tudi za vedno zelene prosto rastoče ali strižene žive meje.

‘Conapri’ (‘Blue Princess’) je ženska sorta, ki zraste v srednje velik grm do 2,5 x 2 metra, počasnejše rasti, vsako leto je bogato obložena s plodovi. Listi sveže zeleni, po obliki še najbolj podobni navadni bodiki.

‘Golden Girl’ je sorta z rumenimi plodovi, ki dobijo pozimi rožnat nadah.

Znanih je še vrsta drugih sort, ki so bile preizkušene tudi pri nas, žal vse zelo slabo rastejo, ne samo pri nas, tudi drugod v Evropi.

Kot je že bilo omenjeno, te bodike niso tako občutljive za mraz kot navadna bodika, lepše pa bodo rasle, če se jim v vrtu izbere pred zimskim vetrom in soncem zavarovan prostor. Najlepše rastejo v senci zgradb (ne ob vogalih visokih zgradb), kjer dobijo poleti nekaj jutranjega ali večernega sonca, in kjer ni tako hladno in vetrovno kot na odprtem prostoru.

Namenimo jih lahko za podrast med koreninami dreves, ker prenašajo celodnevno gosto senco. Žal imajo v senci redke in slabo obarvane plodove. Obnesejo se tudi skupaj z rododendroni in vključene med trajnice. Nudijo zaščito pred nezaželenimi pogledi, hrupom, prahom in vetrom. Čebele in druge žuželke rade obiskujejo cvetove. Plodovi so za človeka malo strupeni, najbolj nevarni so za pse.

 
Ilex
x meserveae ‘Blue Princess’

Povzeto po: Aleksander Šiftar, Modre bodike – zimotrdne bodike iz Amerike, revija Vrtnar 4, 2000

Read Full Post »

Race pozimi


Zimski sprehod po Arboretumu nas vodi tudi mimo zaledenelih jezer. Po nekaterih od njih se sprehajajo race. Ob misli, da bi morali mi bosi stopati po ledu ali čofotati po mrzli vodi, nas kar zmrazi. Za vodne ptice, kot so labodi, goske in race pa je to povsem običajno. Kljub temu, da imajo stalno telesno temperaturo celo višjo od človeka, jo uspešno vzdržujejo brez posebno velikih energijskih izgub. To jim uspeva s posebnim krvožilnim sistemom v nogah. Topla arterijska kri, ki iz telesa teče v noge, se izmenja s hladno venozno krvjo, ki iz nog teče v telo. Tako se tista, ki teče iz telesa v noge, ohladi, in kri, ki teče iz nog, ogreje ter varuje telo pred ohladitvijo. Ta toplotna izmenjava krvi omogoča racam zelo majhno izgubo telesne toplote.

Pogosto lahko na zamrznjenih ribnikih vidimo race, ki stojijo samo na eni nogi. Te še dodatno varčujejo svojo telesno toploto, saj drugo nogo grejejo v toplem perju.

Zima pa je tudi letni čas, ko race že svatujejo in se parijo. Najbolj pogosta raca v Arboretumu je raca mlakarica, ki je tudi v Sloveniji najbolj razširjena raca. Samci so s svojo zeleno bleščečo glavo in repnimi krivci pravi lepotci, ki s svojo praznično obleko privabljajo samice. Okrog njih plavajo, jim prikimavajo, se oglašajo, potapljajo in šopirijo. Samice so rjavo grahaste. Tako očitna spolna dvoličnost je značilna za vrste ptic, pri katerih samci ne sodelujejo pri valjenju jajc. Varovalna barva samic je za valjenje primernejša, saj jih plenilci težje opazijo.

Prispevek je pripravil Center za šolske in obšolske dejavnosti – CŠOD, ki se v Arboretumu ukvarja z organizacijo in izpeljavo naravoslovnih dni za osnovne in srednje šole.

Read Full Post »


Ob sončnih zimskih dnevih naše poglede pritegnejo bleščeči, temno zeleni listi bršljana, ki se vzpenja po deblih in vejah golih dreves.

Bršljan je tipična vzpenjavka: v zemlji ima prave korenine, pri vzpenjanju po trdi podlagi pa si pomaga z oprijemalnimi koreninami, saj za pokončno rast nujno potrebuje oporo, zato ga uvrščamo med plezavke. Pogosto ga najdemo na deblih dreves, ograjah, pečinah, zidovih, gradovih in hišah. Zraste lahko tudi več kot 20 metrov visoko in doseže starost nekaj sto let.

Botanična zanimivost je heterofilija. To pomeni, da ima dve različni obliki listov: na necvetočih poganjkih ima tri do pet krpate liste, na cvetočih poganjkih pa imajo listi enostavno listno ploskev. Listi so vednozeleni, usnjati in bleščeči.

Nenavaden je tudi čas cvetenja: cveti septembra in oktobra. Cvetovi predstavljajo pri nas zadnjo pašo za čebele. Je torej žužkocvetna vrsta. Oprašujejo ga muhe in čebele. Cvetovi so združeni v polkrožna kobulasta socvetja, ki dišijo. Po oploditvi se iz cvetov razvijejo okroglasti plodovi – jagode. Ko dozorijo, so modro črne barve. Z njimi se hranijo ptice in raznašajo semena.

Splošno prepričanje, da bršljan srka iz drevesa rastlinski sok, je napačno. Z oprijemalnimi koreninami se samo oprijema. Vendar v gozdovih vseeno povzroča škodo. Ko se močno razraste po drevesu, krošnji jemlje svetlobo in slabi rast drevesa. Zato je priporočljivo, da ga z dreves, ko se močneje razraste, odstranjujemo.

Bršljan je strupena rastlina, zato ga ne uživamo. Cenita ga kozmetična in farmacevtska industrija: prva iz izvlečkov bršljana izdeluje proticelulitna mazila, druga pa sirupe proti kašlju.

Vejice bršljana so v ljudskih običajih pogoste. Pomembni sestavni del velikonočnih butaric je prav bršljan. Simbolizira zdravje, moč in veselje.

Prispevek je pripravil Center za šolske in obšolske dejavnosti – CŠOD, ki se v Arboretumu ukvarja z organizacijo in izpeljavo naravoslovnih dni za osnovne in srednje šole.

Read Full Post »


Z zimo se z vrta poslovijo barve, zelenje ohranjajo samo še iglavci in redki zimzeleni listavci. Slednji v nasprotju z iglavci niso videti tako togi in negibni, ker pa jim naše podnebje ni naklonjeno, se je treba zanje potruditi. Posebno skrb pri izbiri in pripravi rastnega mesta zahteva pieris, vendar vloženi trud poplača z vedno svežim in privlačnim videzom.

Da pierisi niso bolj razširjeni, gre pripisati njihovi potrebi po kisli zemlji. Glede tega so podobni slečem (rododendronom), vendar so od njih manj muhasti in manj zahtevni. Na tleh, ki po naravi niso kisla, navadno pravo reakcijo vzpostavimo s šoto. Pierisi dobro uspevajo pri pH 4,0 do 6,0. Če je zemlja humozna, obstanejo tudi pri nevtralni pH-vrednosti. Lega mora biti zavetna in v zimskem času po možnosti brez sonca ali vsaj brez jutranjega sonca, kar velja za vse zimzelene listavce. V namočenih tleh in na stalnem prepihu pierisi propadejo.

 

Po štirih desetletjih so grmi, ki v Arboretumu Voljči Potok rastejo na naravno kislih tleh pod zaščito in senco gozdnih dreves, komaj dosegli dva metra višine.

Če se že moramo potruditi za pripravo rastnega mesta, zakaj potem ne bi sadili kar slečev? To je stvar okusa in vrtnega koncepta. Pieris ni nikoli tako kričeč in vsiljiv, kot je večina slečev. Je mnogo bolj zadržanega in naravnega videza ter v vsakem trenutku leta eleganten. Liste ima manjše od večine slečev, zato je krošnja bolj zračna in lahkotna. Zaradi diskretnega videza je pieris mnogo lažje vključiti v vrtni prizor od slečev in je po tej lastnosti bolj podoben azalejam. Dobra stran pierisa je, da ostane zelen do tal in da ni nagnjen k pretegovanju in golim nogam kot sleči.

Svetleči se listi so sami po sebi prvovrsten okras. Cvetovi se pierisom odprejo aprila in maja, v okras pa so vsaj pol leta. Nerazcveteni namreč po privlačnosti le malo zaostajajo od razcvetenih in takšni, v popkih, so na grmu na ogled že celo zimo in jesen. Prevladujejo belo cvetoče sorte, dobijo pa se tudi rožnate in rdeče. A tudi pri rdečecvetnih sortah barvni učinek cvetov zaostane za močno rdečo barvo mladega listja. Ne sicer pri vseh, toda pri mnogih vrtnih sortah je rdeča barva mladih listov osupljivo močna. Poseben lepotni učinek zagotavlja močan kontrast s starimi zelenimi listi, pri čemer se obe barvi lepo ujameta in povežeta z bleščečo površino listov. Rdeča barva se v nekaj tednih prek čokoladne ali bronaste spremeni v temno zeleno.

 

Cvetni brsti se razvijejo že poleti in so razpostavljeni na socvetjih tako, kot bodo v času cvetenja. Zaprti cvetovi so pomemben okras jeseni in pozimi. Grm pierisa je pred živo mejo iz lovorikovca še lepši, skupaj pa pomagata ustvarjati iluzijo sredozemskega večnega poletja tudi celinski zimi.

Kaj je na voljo?

Pri nas so naprodaj predvsem japonski pierisi (Pieris japonica) in različne selekcije in križanci s sortnimi imeni ter včasih gorski pieris (Pieris floribunda). Japonski pieris je višje rasti od gorskega, vendar vseeno zelo obvladljivih dimenzij. Več kot deset let bomo morali čakati in zanj lepo skrbeti, da bo dosegel več kot meter in pol višine. Oblika grma ostaja ves čas skladna in kopasta.

Japonski pieris ima ozke liste, ki so praviloma najširši v zgornji polovici lista. Značilno za to vrsto je, da so listi v podobi rozete nabrani na vrhu vejic. Cvetovi japonskega pierisa so nanizani v socvetja, ki se elegantno prevešajo na koncu poganjkov.

 

‘Red Mill’ v cvetju v drugi polici aprila.

Gorski pieris je po izvoru z jugovzhoda ZDA in ostane nižji od japonskega. Redko doseže meter višine, raste bolj na široko in gosto. Socvetja so manj razvejana kot pri japonskem pierisu in bolj togo razprta. Cveti pred japonskim in ima tudi blago dišeče cvetove. Da je redkeje naprodaj, gre pripisati dejstvu, da ga je precej težje razmnoževati od japonskega.

Med sortami, ki so izpeljane iz japonsksega pierisa, omenimo ‘Valley Valentine’ s skoraj rdeče rožnatimi cvetovi in zelo bogatim cvetnim nastavkom, sorto ‘Flamingo’ z rožnatimi cvetovi ter ‘Mountain Fire’ s snežno belimi listi in briljantno rdečimi cvetovi. Obstajajo tudi sorte z belo panaširanimi listi, s katerimi lahko razvedrimo temen vrtni kot – na kisli gredi, seveda. Pri nekaterih sortah z močno rdečimi listi je bil po vsej verjetnosti soudeležen tudi formoški pieris ( var. forrestii), ki je za naše podnebje sicer preobčutljiv, ker pomrzne že pri –15 °C.

Sajenje in vzdrževanje

Kot vse vednozelene listavce je tudi pierise bolj zanesljivo saditi spomladi kot jeseni. Pri presajanju poskrbimo, da koreninsko grudo iz lonca ali bale prenesemo v sadilno jamo nerazdrto in da sadik ne pokopljemo, temveč jih posadimo. Kot za vse kisloljubne vresnice tudi za pieris velja, da ga ne zalivamo z vodovodno vodo, ker ta z obiljem kalcija uničuje kislo reakcijo šote. Zalivamo z deževnico ali z vodo, v katero smo za en dan v pleteni vrečki za krompir ali čebulo namočili nekaj šote, da je oborila apnenec. Če je lega deloma zasenčena, je potreba po zalivanju tudi v mladih letih pierisa dokaj majhna.

 

Stebla japonskega pierisa so gibka in prožna, zato jih sneg ne polomi.

Pri mladih rastlinah po cvetenju odstranimo odslužena socvetja. Pierisi dobro prenesejo obrezovanje, čeprav je potreba po tem pri svobodno rastočih grmih majhna. Z gnojenjem ne pretiravamo, gorski pieris ga izrecno ne prenese. Pač pa moramo vsako leto zastirati z listjem ali drugo organsko maso, da ostajajo tla dovolj humozna.

Besedilo in fotografije: Matjaž Mastnak, uni. dipl. inž. gozd.

Bogata ponudba rastlin v vrtnem centru Arboretum.

Read Full Post »