Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for maj, 2014


Aleš Ocepek, direktor Arboretuma Volčji Potok na poslovnem obisku pri Ivanu Plevniku, direktorju Koceroda d.o.o.

Kocerod

Za Kocerod je Arboretum izdelal hortikulturni načrt ter izvedel zasaditev. S Kocerodom se dogovarjamo o vključevanju biološko pridelanega komposta pri zasaditvah.

Pripravila: Andreja Pogačar Špenko, univ. dipl. inž. agr.

Read Full Post »


Rek pravi, da ni gartrože brez trnov. Res, skoraj vse vrtnice imajo trne, zato so pa izjeme tem bolj zanimive. Kaj ni privlačna misel, da vrtnarju ni treba deliti usode mučenikov, svetnikov in slavčkov, ki ob trnastih vrtnicah morajo prelivati kri? Oglejmo si nekaj vrtnic popenjavk, ki so brez trnov – ali skoraj čisto brez.

Vrtnice popenjavke, ki se vzpenjajo ob rožnem loku, stebru ali steni, so živahne rasti. Prej ali slej se nam kakšna vreža izmakne in svobodno zaniha po okolici. Če je to nizko pri tleh in je vrtnica normalno bodeča, grabi mimoidoče za hlačnice, gospe pa za meča v finih nogavicah. Slaba volja, praske in nepotrebni stroški so neizogibni. Bodeče veje na višini glave in oči pa niso več samo nadležne, ampak naravnost nevarne. Zato je pravi blagoslov imeti vrtnico popenjavko brez trnov tam, kjer nas potka vodi do hiše, še posebej, če je malo prostora in so bližnji stiki z vrtnico neizogibni.

Zaradi strokovne korektnosti je treba zapisati, da za botanike vrtnice nimajo trnov, ampak emergence, bodice. Izraz trn je rezerviran za tiste bodeče izrastke, ki rastejo iz lesa, bodica pa zraste iz skorje. Če primemo »trn« pri vrtnici s palcem in kazalcem, ga z majanjem levo-desno brez večjih težav odkrhnemo z vejice. Ko ga odlomimo, ostane vejica lepo gladka, ker lesa v njej nismo poškodovali. Pri črnem trnu, ki ima prave lesnate trne, moramo trn odlomiti na silo, kot vejico. Razliko med trni in bodicami bom v tem članku zanemaril, saj ima v živi rabi med ljudmi vrtnicah vedno le trne.

Enkrat ali večkrat?

Pri floribundah, ki nam barvajo grede, in skrižanih čajevkah, ki zapeljujejo s posameznimi žlahtnimi cvetovi, nihče več ne pomisli, da nekatere vrtnice cvetijo le enkrat v letu. Rožni grmi in popenjavke pa nas še vedno postavljajo pred dilemo: »Enkrat ali večkrat?« Dejstvo je, da je pri popenjavkah zares obilno samo prvo cvetenje v letu – od sorte in podnebja je odvisno, ali je to junija ali maja. Večkrat cvetoče vrtnice nam nato do jeseni predstavijo še nekaj repriz, ki v glavnem služijo temu, da ne pozabimo, kako lepo je bilo prvič. Po količini cvetja vsa pocvitanja skupaj nikoli ne dosežejo prvega flora. Tega ne pišem zato, ker bi želel koga odvrniti od večkrat cvetočih vrtnic, temveč zato, da ne bi povsem zanemarili enkrat cvetočih sort. Te so namreč v polnem cvetenju nenadkriljive, kraljevske in vredne pozornosti.

Sorte, ki so v prispevku kratko predstavljene, naj ilustrirajo, da popenjavke brez trnov niso kakšni tretjerazredni izbirki, ki bi bili zanimivi samo zaradi kurizitetne posebnosti, da pač ne bodejo. So polnokrvne vrtnice. Imajo en telesni znak manj, kar je za vrtnarja, ki jih zna uporabiti, en velik plus več.

Gladke stare dame

Vrtnice ‘Zéphirine Drouhin’

‘Zéphirine Drouhin’ (Bizot, 1868, Francija) je očarljiva burbonka, ki je še vedno priljubljena zaradi cvetenja do jeseni in seveda netrnastih stebel. Cvetovi so rožnati in značilno dišeči, vendar niso masivni kot pri večini starih rož iz njenega časa. Mladi poganjki so z listi vred rdeči in pozneje pozelenijo. ‘Zéphirine Drouhin’ je tri do pet metrov visoka in proti mrazu v našem podnebju popolnoma odporna. Različica prejšnje sorte je ‘Kathleen Harrop’ (Dickson, 1919, Velika Britanija), le da cveti v precej svetlejši barvi, a prav tako od junija do oktobra. Obe lahko brez bojazni posadimo k vratom ali na otroško igrišče, ker se na gladkih steblih ni mogoče zbosti.

Vrtnice ‘Madame Plantier’

Brez trna na steblu je tudi ‘Madame Plantier’ (Plantier, 1835, Francija). Beli cvetovi so močno dišeči in klasično elegantni. Visoka je dva do tri metre, cveti pa »po starem« – samo junija.

Zanimiv poskus, ustvariti vrtnice brez ali z malo trnja, so bursaltovke. Gre za poseben razred vrtnic, ki so nastale v začetku 19. stoletja kot rezultat križanj s kimastoplodnim šipkom (Rosa pendulina). Ta šipek z gladkimi stebli uspeva divje tudi v Sloveniji in se od drugih šipkov razlikuje tudi po izraziti višnjevi barvi cvetov. »Neoborožena« bursaltovka je ‘Madame Sancy de Parabère’ (Bonnet, 1974, Francija) z nežno rožnatimi cvetovi, ki so razmeroma veliki, a brez žlahtne skledičaste oblike. Za današnjo rabo je bolj zanimiva sorta ‘Amadis’ (Laffay, 1829, Francija), ker zna pocvitati. Povzpne se do štiri metre visoko. V rdečih cvetovih ima bele črte, ki izdajajo gene bengalske rože (Rosa chinensis). Cvetovi so v skupinah.

Skoraj brez

‘Madame Alfred Carriere’ (Schwartz, 1879, Francija) sem predstavil v članku o noazetah. Tu jo še enkrat izpostavljam zaradi vztrajnega cvetenja in zato, ker ima nekaj trnov samo na debelih steblih, na gibkih cvetnih vejah pa ne. Med netrnastimi noazetami, ki ob dobri vrtnarski oskrbi pocvitajo, je še sorta ‘Aimee Vibert’ (Vibert, 1828, Francija), ki cveti snežno belo in diši po muškatu.

Še ena nekoliko starejša sorta s komaj kakšnim trnom in vztrajnih pocvitanjem je ‘Phyllis Bide’ (Bide, 1923, Velika Britanija). Vzpne se dva do tri metre visoko. V cvetu se mešajo rumeni in marelični odtenki.

Skoraj brez trnov so tudi nekatere sorte v popenjavi, tako imenovani »climbing« različici. ‘Schneewitchen’ Climbing (Cant, 1968, Velika Britanija), z vsemi dobrimi lastnostmi običajne ‘Schneewitchen’, le da na dva do tri metre visoki rastlini. ‘Cecile Brunner’ Climbing (Hosp, 1904, ZDA) je silno bujna popenjavka, ki zraste tudi osem metrov visoko, a je nastala kot sport (brstna mutacija) na grmički ‘Cecile Brunner’. Po obliki in velikosti cvetov se osnovna sorta ne razlikuje od »climbing« variante. Ni brez trnov, a jih ima zelo malo.

Rumene

Vrtnice Rosa banksiae ‘Lutea’

V primorju je podnebje dovolj milo, da si lahko vrtnarji omislijo rumeno banksino rožo – Rosa banksiae ‘Lutea’. Tam cveti že v začetku maja, in to tako izdatno, da se izmed cvetov komaj vidijo zeleni listi. Stebla so gibka in dolga po šest metrov in še več – in, kar je še pomembnejše: so brez trnov.

Med enkrat cvetoče popenjavke, ki nimajo skoraj nobenega trna, sodi tudi ‘Goldfinch’ (Paul, 1907, Velika Britanija). Rastlina je dva do tri metre visoka, odprt cvet na soncu pobledi od zlato do svetlo rumene. Ko cveti, bogati cveti in lepo diši.

‘Goldfinch’ je starševska rastlina sorte ‘Ghislaine de Féligonde’ (Turbat, 1916, Francija), ki je enako visoka popenjavka, a bolj marelične barve. Cvetovi so v šopih in močno dišijo. Listi so veliki, bleščeči in zdravi. Prenese senco. Rastlina je skoraj brez trna, pocvitanje pa ni zanesljivo.

Sodobna rumena popenjavka, ki ima zelo malo trnov, je ‘Golden Showers’ (Lammerts, 1956, ZDA). Listi te sorte so temni in bleščeči ter nadpovprečno zdravi, zlati za rumeno rožo. Rastlina je do tri metre visoka. Cvetove nastavlja od junija do oktobra. Cvetovi so veliki, dišeči, bolj sproščene oblike in, kakor je pri rumenimi vrtnicah pogosto, na soncu obledijo. Zlati ostanejo v senci, ki jo sorta sicer dobro prenaša.

Škrlatne in modre

Vrtnice ‘Veilchenblau’

‘Veilchenblau’ (Schmidt, 1909, Nemčija) je verjetno najznamenitejša modra vrtnica. Mladi cvetovi so težko opisljive vijolično lilaste barve, ob odcvitanju pa so iz ure v uro bolj modri. Je živahna plezavka, ki za svojih pet metrov dolžine potrebuje ustrezno veliko ogrodje. Ko cveti, je velika atrakcija.

Pri odcvitanju na modro potegne tudi ‘Violette’ (Turbat, 1921, Francija). Šopi njenih mladih cvetov so bordo rdeči z rumenim očesom v sredini. Ima komaj kakšen trn. Tej sorti je po barvi in višini podobna ‘Bleu Magenta’ (van Houtte, 1900, Belgija), ki ima večje in bolj bogato polnjene cvetove in so zato videti razkošnejši. Vse tri cvetijo le enkrat in so uporabne tudi v sečni legi.

Na tržišču je približno dva ducata popenjavk brez trnov. Seznam je tem daljši, čim milejša merila imamo za to, da vrtnico opišemo kot nebodečo. Nobene od omenjenih sort ne prodajajo skupaj z zidarskimi žlicami in baterijskimi svetilkami pri blagajni tehnične veletrgovine, treba jih je poiskati pri vrtničarjih. Nekatere je mogoče dobiti v Sloveniji, druge naročiti pri predstavništvih in trgovcih v Sloveniji, tretje v tujini. Do septembra, ko je pravi čas za naročanje vrtnic, o njih premišljujte. Če se boste za kakšno odločili in jo naročili, vam jo bodo dostavili konec oktobra ali v začetku novembra, ko je čas za jesensko sajenje.

Besedilo in fotografije: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.

Read Full Post »


Svetovna zveza ljubiteljev vrtnic (WFRS) je med 8. in 18. maja 2014 organizirala kongres v Barceloni. Gostili so ljubitelje vrtnic iz 25 držav. Slovenijo sta zastopala dva predstavnika, Breda Čopi in Vladimir Vremec. Nekaj udeležencev kongresa, podpredsednica zveze za Južno Ameriko ter člani iz Urugvaja in Argentine, nadaljujejo pot proti Dubrovniku. Včeraj, 21. maja 2014, so se ustavili tudi v Arboretumu Volčji Potok ter si ogledali rozarij.

Ljubitelji vrtnic

Ljubitelji vrtnic

Pripravila: Mateja Račevski Mladenov, univ. dipl. inž. kraj. arh.

Read Full Post »


Krzysztof Penderecki, poljski skladatelj, dirigent in akademik, ki te dni gostuje v Ljubljani, je obiskal tudi Arboretum Volčji Potok. Matjaž Mastnak, strokovni sodelavec v Arboretumu, mu je pokazal zanimive kotičke arboretuma. Krzysztofu Pendereckemu je bil arboretum zelo všeč. V spomin smo mu podarili rastlino, ki jo bo posadil v Arboretumu Lusławice.

Penderecki

Read Full Post »


Na nas se je obrnila bralka, ki so ji češnjo napadle množice gosenic. Celo grozdi jih visijo z vejic in hrustajo liste, da ostaja od njih samo listni pecelj. Sprašuje, za katere gosenice gre in ali se da kaj narediti.

Gre za gosenice metulja, ki smo mu včasih pravili veliki koprivar, zdaj pa je njegovo veliki lepotec. Odrasla žival meri čez razprta krila 5-6 cm. Znanstveno ime vrste je Nymphalis polychloros.
Zimo preživijo metulji, ki se pred mrazom zavlečejo na suho in temno mesto, denimo v duplo na starem drevesu ali med kramo v vrtni lopi. Ko se zbudi pomlad, se metulji aktivirajo in med letanjem iščejo družbo za parjenje. Samice odlagajo jajčka na razna drevesa in sicer v obliki prstana okoli dna vejice v dobro osvetljenem delu krošnje. Gosenice se hranijo z listi brestov, vrb (predvsem ive in beke), hrušk in različne vrste iz rodu Prunus, kamor sodijo češnje, slive, marelice, črni trn in še kaj.
Posebnost gosenic velikega lepotca je, da se vedno držijo v skupini in pravilom brstijo liste na najvišjih vejah. Veliki lepotec ni »klasičen« sadjarski škodljivec, ker se v sodobnem času na sadnem drevju pojavlja le tu in tam. Gre za vse redkejšega metulja, zato ne bi bilo lepo, če bi se gosenic lotili s kemično vojno. V vsakem primeru so gosenice razmeroma velike živali, ki jih je z običajnih odmerkom insekticida težko prizadenemo. Na mladih sadikah, ker bi gosenice lahko napravile resnejšo škodo, jih z vej otresemo v škatlo in »presadimo« na zanje užitno rastlino v naravi.

Veliki lepotec ima samo eno rod na leto. Poleti izleženi metulji se hranijo s sladkimi rastlinskimi izcedki in z načetim zrelim sadjem. Ker nimajo čeljusti, v sadež ne morejo samo zagristi, sokove lahko sesajo samo in ran, ki jih je napravil kdo drug. Pozimi se umaknejo v skrivališče, zapadejo v mirovanje, nato pa jih marca in aprila jih čaka ženitev in zaleganje potomstva.

Lepotec

Dodatne slike si lahko ogledate na povezavah:

http://www.projectnoah.org/spottings/23133222
http://www.bioportal.si/fotoarhiv.php?iskanec=Nymphalis%20polychloros

Pripravil: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.

Read Full Post »