Feeds:
Objave
Komentarji

Posts Tagged ‘žuželke’


Zavetišča za žuželke so umetno narejena bivališča, ki spominjajo na hišice, nekatere ljudi celo na hotele, motele in podobno. Zato se priljubljeno imenujejo hoteli za žuželke, kakor jih imenujejo v nemško in angleško govorečih deželah.

Beseda hotel nikakor ni ustrezna, kaže pa na že kar sentimentalen odnos do teh bivališč. Zdi se, da je postavljanje tovrstnih »hotelov« po vrtovih in sadovnjakih postalo prav modno. Zakaj takšen hotel ne bi imenovali preprosto žuželčnik?!

Ideja, da bi s pomočjo koristnih plenilskih žuželk zmanjševali število škodljivih, je sama po sebi čisto simpatična. Uporabljena škropiva ne uničuje samo škodljivcev, ki lahko resnično povzročajo veliko škodo, ampak tudi plenilske žuželke, pa ptiče in druge živali, ki se z njimi hranijo. Če bi privabili koristne žuželke, bi porabili manj škropiv, hrana bi bila bolj zdrava in okolje čistejše. Tem žuželkam bi morali ponuditi ugodne pogoje za preživetje in jih tako zadržati na svojem vrtu. Postavlja se pa vprašanje, ali bi na ta način uspeli privabiti dovolj različnih žuželk, da bi bil učinek vreden truda. In naprej, ali se ne bi v žuželčniku naselile tudi škodljive ali pa nadležne žuželke? Ali ne bi morda žuželčnik privabljal tudi plenilce naših »varovancev«? Poraja se cel kup vprašanj.

Če pa želimo z žuželčnikom:

– olepšati vrt zase in za druge,

– spoznavati razvoj in življenje žuželk,

– vzgojno delovati na otroke, vnuke,

– izobraževati sebe in druge,

– imeti dober občutek, da smo nekaj naredili za prijaznejše gospodarjenje z vrtom,

– pomagati žuželkam pri iskanju skrivališč za razvoj, počitek in prezimovanje, saj novogradnje ne nudijo toliko možnosti, kot stari seniki, kozolci, in hlevi,

– ohranjati in poglabljati stik z naravo,

– povečati biološko pestrost vrta …,

potem bi bil čas, da se lotimo izdelave »hotela« za pikapolonice, tančičarice, osice, trepetavke, najezdnike in druge goste.

Za izdelavo žuželčnika potrebujemo nekaj ročne spretnosti, orodja, iznajdljivosti, ustvarjalnosti in materiala. Material najdemo doma (odsluženi kosi pohištva, strešniki, votle opeke, prevrtani kosi siporeksa …) ali pa ga poiščemo v naravi. Uporabimo lahko lubje, navrtana polena, seno, slamo, storže, polžje hišice, zložene vejice različnih debelin, trstičje, bambusova stebla, skratka, kar koli, da bo le čim bolj špranjasto in luknjičavo. Če pa nam delo ne diši, lahko poiščemo po spletu – dobijo se tudi že narejeni žuželčniki.

Žuželčnik zavarujemo pred dežjem in snegom, postavimo ga v zavetno lego in ne preveč na sonce in se prepustimo uživanju ob opazovanju.

Vir: Vojko Bizjak, Vrtnar, 2/2010, letnik XIX, stran 51.

Vrtni center

Read Full Post »


Popolna preobrazba

Tako se preobrazi več kot 80 odstotkov žuželk. Iz jajčeca se izleže ličinka in se prek stopnje bube preobrazi v odraslo žival. Buba je mirujoča stopnja v razvoju, ko se ličinka obda z dodatnim zaščitnim ovojem. Samica metulja odloži jajčece, iz njega pa se čez nekaj dni izleže ličinka, ki ji pravimo gosenica. Ima cevasto telo, premika se s pednanjem in se hrani z listjem. Odrasel metulj pa leti in se hrani s sladkim rastlinskim nektarjem. Medtem ko gosenica raste, večkrat menja kožo: pravimo, da se levi. Pred zadnjo levitvijo se obda z zaščitnim slojem, kokonom. Ličinka se nato zabubi. Na tej stopnji mirovanja, se njeno telo spremeni v telo odrasle živali. Ko je razvoj končan, odrasel metulj zleze iz bube. Sprva so krila še mokra in mehka, zato se mora metulj najprej posušiti in telo otrdeti, nato pa lahko poleti. Metulji, odvisno od vrste, živijo od nekaj dni do nekaj mesecev.

Nepopolna preobrazba

Nekatere žuželke preskočijo stopnjo bube. Iz jajčeca se izležejo kot nimfe in nimajo niti spolnih organov niti kril, če gre za krilate žuželke. Razvijejo se jim med odraščanjem, ko preživijo več levitev.

Preobrazba žab

Žabje ličinke, ki jim pravimo paglavci, živijo v vodi, enako kot ličinke kačjih pastirjev in komarjev. Vodno okolje zapustijo šele, ko povsem odrastejo in spremenijo način prehranjevanja: paglavci so rastlinojedi, žabe pa mesojede živali. Iz žabjih jajčec v mrestu se nekaj tednov po odložitvi izležejo drobni repati paglavci. Dihajo s škrgami kakor ribe. Prednje noge se jim razvijejo šele v 6. tednu življenja. Nekoliko kasneje se razvijejo še zadnje noge. V 9. tednu je telo paglavca že zelo podobno telesu odrasle žabe in vzporedno z rastjo telesa se rep krajša. V 16. tednu repa ni več, prav tako škrge nadomestijo pljuča in dihanje skozi kožo. Ko je razvoj končan, žaba zapusti vodno okolje. Vanj se vrača vsako leto v času parjenja.

(Novi veliki leksikon živali, 2008)

Read Full Post »

Žuželke


Prve žuželke, ki so se na zemlji pojavile pred 350milijoni let, so bile velikanske. Med evolucijo so se precej zmanjšale. Kljub temu so v živalskem svetu pomembna skupina, saj jih poznamo več kot milijon vrst. Večina žuželk ima krila; to so edini krilati nevretenčarji, ki so s svojimi letalnimi sposobnostmi osvojili kopno, zrak in vodo. Telo žuželk je sestavljeno iz treh delov, iz glave, oprsja in zadka. Trdo zunanje ogrodje iz hitina ne varuje zgolj tridelnega telesa žuželk, ampak tudi noge, tipalke in oči. Žuželke se levijo večkrat v življenju. Na glavi imajo par občutljivih tipalk, par sestavljenih oči, pogosto še pikčasta očesa ter tri pare obustnih okončin. Na oprsju so trije pari členastih nog in krila. V zadku so srce, prebavila, spolni organi in dihalnice. Z dihalnicami – trahejami žuželke dihajo. To so drobne cevke, ki so razporejene po njihovem telesu kot žile. Žuželke imajo občutljiva čutila za vonj in okus. Oči imajo sestavljene iz več sto šestkotnih oči. Znanstveniki domnevajo, da slika, ki jo zaznajo žuželke, spominja na mozaik. Poznamo krilate žuželke, katerih je tudi največ. Sem spadajo metulji, muhe, kačji pastirji, ose,… Druga skupina so kopenske žuželke, katere predstavniki so kobilice in skarabeji. Tretja skupina so vodne žuželke. Sem spadajo potapniki, vodni drsalci, kozaki, vodni škorpijoni…

Rekorderji: Najhitrejše žuželke so kačji pastirji. Čeprav je razpon njihovih kril le 7,5 cm, lahko nad vodno gladino poletijo s hitrostjo 60 km/h. Rekorderke v utripanju s krili pa so mušice, saj naredijo 1000 zamahov v sekundi. To je petkrat več od čebel.

Vir: Wurmli, Žuželke, 2001

Pripravila: Tatjana Zvržina, univ. dipl. inž. zootehnike

Read Full Post »