Po 30. novembru se zjutraj vse kasneje začne daniti, popoldne pa zemljo že zelo zgodaj objame mrak. Sonce je sramežljivo, pogosto le za kratek čas pokuka izza megle in oblakov. Tudi sodobnega človeka kratki dnevi navdajajo z melanholijo. Tako ni težko razumeti, da je bil zimski čas za ‘poganskega’ človeka skrivnosten in celo grozljiv. V tokratnem prispevku bomo na kratko opisali pozabljeno dediščino t.i. dvanajsterih oz. volčjih noči – čas, ki so ga obhajali ljudje na našem ozemlju pred prihodom krščanstva. Mnogi elementi so se ohranili do danes, le da jim je krščanstvo dalo nekoliko drugačen pomen. Volčje noči so skrivnosten čas okoli zimskega kresa, ki obsega dvanajst dni od božiča do 5. januarja, ko so naši daljni predniki obhajali tretji božič – t.i. praznik Pernahti. Osnovne teme tovrstnih praznovanj so bile boj človeka s temo in mrazom, čaščenje življenja, zaščita pred zlimi silami in bitji, ki v teh večerih in nočeh obiščejo zemljo. Ponekod je pri starejši populaciji še danes ohranjen spomin na bitja, kot so Mora, Bedanec z Gorenjske, Divja jaga, Pehtra, Škopnjak in Šent s Pohorja. S krščanstvom so se jim pridružili še vragi in čarovnice.
- Bršljan
Ves čas dvanajsterih noči so imeli poseben pomen ogenj, voda, kruh in zimzelene rastline s svojim zaščitnim in srečonosnim pomenom. Ljudje so v tem času kurili kresove, kar naj bi pomagalo Svarogu, bogu sonca, da zopet postane močan in premaga temo. Pomembna tradicija, ki jo je prevzelo tudi krščanstvo, je kurjenje panja oz. čoka v ognjišču. Z njim so ravnali kot z živim bitjem, nikakor pa se ni smelo zgoditi, da bi ugasnil. Množica isker, ki je nastala ob gorenju čoka je napovedovala letino. Poseben pomen v tem obdobju je imela tudi voda kot drugi očiščevalni element. Voda se je v teh dneh spreminjala v najboljše vino ali celo zlato. Če si je dekle v božični ali novoletni noči umilo obraz z vodo, ji je to prineslo večno lepoto in mladosten obraz; od vode pa si je lahko izprosila tudi ženina.
Pomembne so bile tudi rastline, predvsem zimzelene (smrečje, bela omela, bršljan, mah, bor, lovor itd.). Posebno mesto na Slovenskem je imel brin, ki v tem času daje varno zavetje pred zlimi duhovi. V ta namen so z njim kadili po hišah in gospodarskih poslopjih, vejice pa so obešali na vsa vrata.
Brin
Vejica brina na vratih hleva zlim silam povzroči precej preglavic. Ko zli duh pride do vejice in začne šteti iglice, se pri preštevanju vedno znova zmoti. Tako mine noč in z jutrom mora oditi. Zanimiva je tudi zgodba s hrastovo vejico – suhi listi le s težka odpadejo in trmasto kljubujejo zimi, kar naj bi hudiča tako razjezilo, da je skušal liste spraskati z vejice, zato so hrastovi listi postali krpaste oblike.
Pri rastlinah je simbolno vlogo odigralo tudi božično žito, ki slavi življenje in daje upanje, da bo zima kmalu odšla. Pogosta so bila tudi čarna dejanja povezana z rastlinami, t.i. bela magija, s katero so ljudje skušali pričarati zdravje družini in živini, blagostanje in srečo. Na tem mestu bi omenile le dve takšni dejanji: kraja sena sosedu v noči s 24. na 25. december naj bi prinašala zdravje živini, tepežkanje s šibo življenja na tepežni dan pa na simbolni ravni pomeni čaranje življenja in zdravja.
Vir: Praznično leto Slovencev (Niko Kuret)
Arboretum 
You must be logged in to post a comment.