Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for the ‘Živali’ Category


Vsi si želimo imeti lep vrt. S pomočjo vrtnarja ali lastnega znanja nakupimo rastline, zasejemo semena in kmalu uživamo v »zemeljskem raju«. Manjkajo le ptice. Z njimi je nekoliko težje. Ne da se jih kupiti ali zapreti v vrt. Lahko pa jih privabimo s tem, da ustvarimo takšne primerne pogoje, da si našo okolico izberejo za svoje domovanje.

Ptice v vrtu

Načinov kako to storimo je veliko. Potrebno je izbrati primerna drevesa, grmovnice in druge rastline, ki bodo obrodila semena, ki so všečna pticam. Veliko lahko pripomoremo tudi s pravilno izbiro rastlin, ki privabljajo žuželke in so hrana nekaterim pticam. Že majhna deščica, pritrjena na pravilno izbrano strešno gredo, lahko privabi gnezdilko. Z ustrezno izbiro in postavitvijo valilnice lahko premamimo pričakovano – želeno vrsto ptice.

Vse to in še več boste izvedeli na predavanju v Arboretumu Volčji Potok v soboto, 16.2.2013. Več o tem

Pripravil: Vojko Havliček, DOPPS
Fotografija: Dare Fekonja

Advertisements

Read Full Post »


Na sprehodu po gozdu ali parku lahko pod smrekami večkrat opazimo nenavaden pojav. Tla pod krošnjo so prekrita s kratkimi smrekovimi vejicami. Njihova količina je taka, da takoj pritegne pozornost. In kaj se dogaja?

Smreka

Množica vejic, ki so dolge 5 – 10cm, je znak, da se v bližini nahajajo veverice. Pozimi, ko iščejo hrano, se na smrekah lotijo popkov moških socvetij, ki so nameščeni ob izrastišču lanskoletnih kratkih poganjkov. Moška socvetja izgledajo kot drobni storžki in predstavljajo za veverice slasten in energijsko bogat obrok. Veverice odgriznejo kratke vejice tam, kjer so nameščena socvetja, da jih lažje dosežejo. Pojedo skoraj vse, edina sled za socvetjem je nekaj kolobarjev izvotljenih lusk, ki ostanejo na spodnjem delu odgriznjenih vejic.

Smreka

Prispevek je pripravil Center za šolske in obšolske dejavnosti – CŠOD, ki se v Arboretumu ukvarja z organizacijo in izpeljavo naravoslovnih dni za osnovne in srednje šole.

Read Full Post »


Zavetišča za žuželke so umetno narejena bivališča, ki spominjajo na hišice, nekatere ljudi celo na hotele, motele in podobno. Zato se priljubljeno imenujejo hoteli za žuželke, kakor jih imenujejo v nemško in angleško govorečih deželah.

Beseda hotel nikakor ni ustrezna, kaže pa na že kar sentimentalen odnos do teh bivališč. Zdi se, da je postavljanje tovrstnih »hotelov« po vrtovih in sadovnjakih postalo prav modno. Zakaj takšen hotel ne bi imenovali preprosto žuželčnik?!

Ideja, da bi s pomočjo koristnih plenilskih žuželk zmanjševali število škodljivih, je sama po sebi čisto simpatična. Uporabljena škropiva ne uničuje samo škodljivcev, ki lahko resnično povzročajo veliko škodo, ampak tudi plenilske žuželke, pa ptiče in druge živali, ki se z njimi hranijo. Če bi privabili koristne žuželke, bi porabili manj škropiv, hrana bi bila bolj zdrava in okolje čistejše. Tem žuželkam bi morali ponuditi ugodne pogoje za preživetje in jih tako zadržati na svojem vrtu. Postavlja se pa vprašanje, ali bi na ta način uspeli privabiti dovolj različnih žuželk, da bi bil učinek vreden truda. In naprej, ali se ne bi v žuželčniku naselile tudi škodljive ali pa nadležne žuželke? Ali ne bi morda žuželčnik privabljal tudi plenilce naših »varovancev«? Poraja se cel kup vprašanj.

Če pa želimo z žuželčnikom:

– olepšati vrt zase in za druge,

– spoznavati razvoj in življenje žuželk,

– vzgojno delovati na otroke, vnuke,

– izobraževati sebe in druge,

– imeti dober občutek, da smo nekaj naredili za prijaznejše gospodarjenje z vrtom,

– pomagati žuželkam pri iskanju skrivališč za razvoj, počitek in prezimovanje, saj novogradnje ne nudijo toliko možnosti, kot stari seniki, kozolci, in hlevi,

– ohranjati in poglabljati stik z naravo,

– povečati biološko pestrost vrta …,

potem bi bil čas, da se lotimo izdelave »hotela« za pikapolonice, tančičarice, osice, trepetavke, najezdnike in druge goste.

Za izdelavo žuželčnika potrebujemo nekaj ročne spretnosti, orodja, iznajdljivosti, ustvarjalnosti in materiala. Material najdemo doma (odsluženi kosi pohištva, strešniki, votle opeke, prevrtani kosi siporeksa …) ali pa ga poiščemo v naravi. Uporabimo lahko lubje, navrtana polena, seno, slamo, storže, polžje hišice, zložene vejice različnih debelin, trstičje, bambusova stebla, skratka, kar koli, da bo le čim bolj špranjasto in luknjičavo. Če pa nam delo ne diši, lahko poiščemo po spletu – dobijo se tudi že narejeni žuželčniki.

Žuželčnik zavarujemo pred dežjem in snegom, postavimo ga v zavetno lego in ne preveč na sonce in se prepustimo uživanju ob opazovanju.

Vir: Vojko Bizjak, Vrtnar, 2/2010, letnik XIX, stran 51.

Vrtni center

Read Full Post »


V Sloveniji najdemo 28 različnih vrst netopirjev. Uvrščamo jih v tri družine: podkovnjaki, gladkonosi netopirji in dolgokrilci. So toplokrvne živali. Samica običajno skoti le enega mladiča, ki prve dni življenja sesa materino mleko. Netopirji so nočno aktivne živali.

Med sesalci so edini, ki so sposobni leteti. Njihove prednje okončine so preobražene v letalne prhuti. Ko mirujejo, se z ostrimi krempeljci na nogah lahko oprimejo tudi najmanjše gube na gladki površini. Počivajo tako, da visijo z glavo navzdol.

V Sloveniji se netopirji prehranjujejo z žuželkami in drugimi členonožci. Njihovi iztrebki so po svetu znani kot izredno kvalitetno gnojilo, saj vsebujejo veliko dušika in fosforja.

Netopirji vidijo izredno dobro. Razvit imajo tudi poseben sistem, ki deluje kot sonar. Oddajajo človeku neslišne ultrazvočne klice, katerih odboje od ovir zopet prestrežejo in si zelo natančno ustvarijo sliko preiskovane okolice ali položaja svojega plena. Ta način zaznavanja okolice imenujemo eholokacija.

Netopirji svetli del dneva preživijo v zatočiščih, kjer se temperatura in vlažnost malo spreminjata. Varna morajo biti tudi pred plenilci (sove, kune in kače). V drevesnih duplinah, na podstrešjih stavb, v špranjah sten, v jamah, rudnikih in drugih podzemnih prostorih lahko najdemo netopirje posamič ali združene v večje gruče, ki jih imenujemo kolonije.

Zimo preživijo v globokem zimskem spanju. Njihova telesna temperatura se spusti nekaj stopinj pod okoliško. Bitje srca se upočasni na le nekaj udarcev na minuto. Jeseni si naredijo zaloge podkožnega rjavega maščevja, kar jim omogoča preživeti zimo brez hrane.

Netopirji so ena najbolj ogroženih živalskih skupin v Sloveniji. Običajno so predsodki tisti, zaradi katerih ljudje netopirje še vedno ubijajo ali zastrupljajo. Sprejmite netopirje za svoje sosede, pojedli bodo mnogo žuželk, ki sicer ponoči brenčijo okoli vaše glave ali objedajo zelenjavo na vašem vrtu.

Pripravila: Tatjana Zvržina, univ. dipl. inž. zoo.
Fotografiji: Wikipedija*


* Permission is granted to copy, distribute and/or modify this document under the terms of the GNU Free Documentation License, Version 1.2 or any later version published by the Free Software Foundation; with no Invariant Sections, no Front-Cover Texts, and no Back-Cover Texts. A copy of the license is included in the section entitled GNU Free Documentation License.

Read Full Post »

Race pozimi


Zimski sprehod po Arboretumu nas vodi tudi mimo zaledenelih jezer. Po nekaterih od njih se sprehajajo race. Ob misli, da bi morali mi bosi stopati po ledu ali čofotati po mrzli vodi, nas kar zmrazi. Za vodne ptice, kot so labodi, goske in race pa je to povsem običajno. Kljub temu, da imajo stalno telesno temperaturo celo višjo od človeka, jo uspešno vzdržujejo brez posebno velikih energijskih izgub. To jim uspeva s posebnim krvožilnim sistemom v nogah. Topla arterijska kri, ki iz telesa teče v noge, se izmenja s hladno venozno krvjo, ki iz nog teče v telo. Tako se tista, ki teče iz telesa v noge, ohladi, in kri, ki teče iz nog, ogreje ter varuje telo pred ohladitvijo. Ta toplotna izmenjava krvi omogoča racam zelo majhno izgubo telesne toplote.

Pogosto lahko na zamrznjenih ribnikih vidimo race, ki stojijo samo na eni nogi. Te še dodatno varčujejo svojo telesno toploto, saj drugo nogo grejejo v toplem perju.

Zima pa je tudi letni čas, ko race že svatujejo in se parijo. Najbolj pogosta raca v Arboretumu je raca mlakarica, ki je tudi v Sloveniji najbolj razširjena raca. Samci so s svojo zeleno bleščečo glavo in repnimi krivci pravi lepotci, ki s svojo praznično obleko privabljajo samice. Okrog njih plavajo, jim prikimavajo, se oglašajo, potapljajo in šopirijo. Samice so rjavo grahaste. Tako očitna spolna dvoličnost je značilna za vrste ptic, pri katerih samci ne sodelujejo pri valjenju jajc. Varovalna barva samic je za valjenje primernejša, saj jih plenilci težje opazijo.

Prispevek je pripravil Center za šolske in obšolske dejavnosti – CŠOD, ki se v Arboretumu ukvarja z organizacijo in izpeljavo naravoslovnih dni za osnovne in srednje šole.

Read Full Post »

Koi krapi


Koi je barvna linija krapa, ki je pridobljena z naključnimi mutacijami in selekcijskim delom človeka. Ne ve se natančno, kje in kdaj so se pojavili prvi koi krapi, ampak vpliv Japonske na selekcijo in razvoj koi krapov je nedvomno največji.

Beseda koi ima v japonščini več pomenov: Koi lahko pomeni krap, lahko pa pomeni tudi drag ali ljubljen. Japonci velikokrat imenujejo koi krape koi koi kar pomeni ljubljeni krap.

Koi krap je najbolj priljubljena in najbolj cenjena ribja okrasna vrsta. Vrednost koi krapa je v izjemnih barvah, številnih inačicah in edinstvenosti vsake ribe, hkrati pa je zelo odporen na slabe vplive okolja in je dolgo živeč družinski član.  Zelo lepi in redki primerki dosegajo izjemno visoke cene. Vrtni ribniki s koi krapi so prava terapija proti stresu, imajo visoko estetsko funkcijo, uveljavili so se tudi kot statusni simbol.

Koi krap

Na Japonskem je koi krap veliko več od okrasa ali hišnega ljubljenčka. 5. maja je na Japonskem praznik dan dečkov. Vsepovsod so obešene zastave v obliki koi krapov, ki simbolizirajo upanje staršev, da bodo sinovi hrabri in močni kot koi krapi.

Njihova najbolj očitna posebnost so goltni zobje, to so manjše ali večje izrastline, ki štrlijo v požiralnik. Večinoma so enostavni, včasih pa tudi nenavadno razvejani in podobni jelenovemu rogovju. V goltu imajo tudi koščene plošče, s katerimi meljejo hrano. Krapovci praviloma v čeljustih nimajo pravih zob.

Drug značilen znak krapovcev so brki oz. tipalke. Imajo dva para brk, eden je večji, drugi mnogo manjši. Na brkih so okuševalni organi.  Z njimi riba najde hrano,  skrito v umazani kalni vodi ali na  muljastem dnu. Kljub temu krape ni priporočljivo gojiti v preveč umazanih vodah z debelo plastjo mulja na dnu, ker dobi njihovo meso priokus in duh po razpadajočem mulju. Vseeno pa mora biti v njihovem življenjskem prostoru dovolj mulja, saj  se krap v hladnejših časih seli vedno globlje, dokler se končno ne zarije v mehak mulj in brez hrane prebije zimo. Krepke živali dosežejo starost preko 100 let in dolžino 1 metra.

Vir: Earl S. Herald, RIBE

Read Full Post »

Rdečevratke


V Sloveniji v naravnem okolju živita dve vrsti želv: v sladkih vodah močvirska sklednica in v morju glavata kareta. Od kar so se kot hišni ljubljenčki začele pojavljati želve rdečevratke, tudi te prepogosto najdemo v bajerjih, jezercih, mlakah in drugih vodnih telesih, kamor jih neodgovorno odvržejo lastniki, ko se jih naveličajo.

 

Rdečevratka

Rdečevratke (Trachemys scripta elegans) so bile v Sloveniji naprodaj do leta 1996, ko je bil prepovedan njihov uvoz v evropske države. Njihov osnovni razpoznavni znak je rdeča lisa za očesoma. Doma je v ZDA in Srednji Ameriki, od koder je bila razširjena po celem svetu. V domovini so njeni plenilci aligatorji, druge vrste velikih želv, kače, ujede, čaplje in štorklje, njihova jajca pa si pogosto privoščijo skunki in rakuni. Rdečevratke so vsejede, rade imajo vodne polže, paglavce, ribe, rake, žuželke in njihove ličinke, vodne lilije, hijacinte, ločke, vodno lečo in alge. Ne branijo se mrhovine in odmrlih delov rastlin. Idealna temperatura za njihovo bivanje je 24 – 30° C, ob nizkih zimskih temperaturah pa se zarijejo v blato in zapadejo v mirovanje (hibernirajo).

Rdečevratke v Sloveniji

Letne temperature pri nas so podobne tistim iz njenih domačih krajev. Le zimske temperature v osrednji Sloveniji so prenizke, da bi se želva uspešno razmnoževala. Vse rdečevratke, ki jih opažate v jezercih in bajerjih po Sloveniji, so vanje prišle tako, da so jih tja odvrgli ljudje. Mnogo zapuščenih želv ne preživi prve zime. Pokončajo jih šok zaradi preselitve, divje živali in avti. Tiste, ki preživijo, pa lahko v novih prebivališčih dolgo živijo. Kjer se pojavljata obe vrsti želv skupaj, so rdečevratke uspešnejše od močvirske sklednice pri iskanju hrane in najprimernejših prostorih za sončenje. Sklednice se zato ne morejo dovolj ogreti in nahraniti, da bi uspešno izlegle svoj zarod in se aktivno branile pred plenilci. Z rdečevratko so v naravo prišli tudi novi paraziti, ki povzročajo resne okužbe želv sklednic in živali, ki so želvja hrana.

Rdečevratke v Arboretumu

V Arboretumu močvirskih sklednic ni, rdečevratke pa lahko opazite v večini jezer. Vanje jih nismo vložili zaposleni v Arboretumu, ampak naši obiskovalci. Njihovo število ni prav veliko, zato ne opažamo škode, ki bi bila moteča. Obgrizejo nekaj vodnega rastlinja, polovijo nekaj žabjih paglavcev, majhnih rib in ličink žuželk, ki se razvijajo v vodi. Da bomo njihovo življenje in vpliv na domače živalstvo in rastlinstvo bolje spoznali, jih bomo v prihodnjih letih sistematično opazovali.

Prosimo, ne prinašajte novih želv. Te, ki so v Arboretumu našle svoj dom, pa pustite pri miru.

Besedilo: Urška Galien, univ. dipl. inž. gozd.

Read Full Post »

Older Posts »