Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for the ‘Živali’ Category


Na posnetku lahko vidimo mladiča male uharice (Asio otus). To je sova, ki je po barvah in vzorcu podobna veliki uharici, a je od te pol manjša. Dolga je dobrih 35 cm, razpon njenih kril pa meri od 84 do 95 cm. Ima oranžne oči, na vrhu glave pa izrazita čopa perja, ki sta ji prislužila ime uharica. Mala uharica je aktivna ponoči. V mraku z neslišnim letom išče svoj plen. Z ostrimi kremplji lovi voluharje, miši ali manjše ptice. Podnevi jo redko opazimo, saj počiva ob deblu drevesa in je zaradi varovalnih barv dobro skrita pred plenilci. Oglaša se s tihim “u”, zato moramo ponoči dobro prisluhniti, če jo želimo slišati.

V Sloveniji je pogosta gnezdilka, ki pri nas ostane vse leto. Gnezdi med februarjem in junijem v nižinskih sestojih iglavcev. Gnezda si ne spleta sama, ampak poišče stara gnezda vran in srak. Njeni mladiči zapustijo gnezdo še preden znajo leteti. Brez skrbi, starši zanje skrbijo tudi ko se nerodno kobacajo po gozdnih tleh, pred plenilci pa se skrijejo med veje dreves. Pri tem si pomagajo z močnimi kremplji, ki so ostri kot britev. Kako spretno lahko plezajo po deblu, se dobro vidi na posnetku.

Vir: http://ptice.si/ptice-in-ljudje/ptice-slovenije/sove/

https://www.notranjski-park.si/izobrazevalne-vsebine/zivalski-svet/ptici/sove/mala-uharica

Pripravila: Mateja Mavec, univ. dipl. biol.

Read Full Post »


V Galeriji Janeza Boljke bo od 8. maja do konca avgusta na ogled razstava »Kostarika, vroča točka biodiverzitete«. Njen avtor je dr. Tom Turk, redni profesor na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Kot raziskovalec in naravoslovni fotograf je večkrat obiskal Kostariko.

Biološka raznolikost Kostarike

Kostarika, dežela v Srednji Ameriki, je le dvakrat večja od Slovenije, a velja za eno najbolj vročih točk biološke raznolikosti. Na svetovni lestvici biodiverzitete med vsemi državami zaseda 25. mesto, preračunano na površino pa je na šestem mestu. Ocenjujejo, da v Kostariki živi med 4 in 5 % vseh znanih živalskih in rastlinskih vrst. K neverjetni pestrosti njene flore in favne pripomorejo geografska lega, ugodne geomorfološke in klimatske danosti  in tudi pametna politika, ki se je osredotočila na ohranjanje naravnega okolja in s tem tudi ustvarila pogoje za ekoturizem. Ta  je ena od glavnih gospodarskih dejavnosti dežele in zelo pomemben vir prihodka. Država je z različnimi oblikami varovanja narave zaščitila več kot 25 % svoje površine. Največji del pripada nacionalnim parkom, trenutno je teh 28, obstaja pa tudi več rezervatov in posebnih zaščitenih območij. V Kostariki je skupno  sedem glavnih klimatskih pasov z značilnimi ekosistemi, ki segajo od visokogorskega parama do nižinskega deževnega tropskega gozda. Vsako od teh območij je življenjski prostor za številne, tudi endemične, rastlinske in živalske vrste. Na  razstavi je predstavljen le drobec, fotografski utrinek peščice predstavnikov neverjetne združbe živih bitij, ki naseljujejo to majhno, a ekološko izjemno osveščeno deželo.  Fotografije na razstavi so nastale v nacionalnih parkih Corcovado, Ciero del Muerte, Manuel Antonio in Monteverde, največ pa v parku Piedras Blancas, kjer stoji tudi tropska raziskovalna postaja La Gamba. Postajo so pred 25 leti ustanovili kolegi biologi iz Dunajske univerze, ki z njo tudi upravljajo. Vsako drugo leto v njej in bližnjem tropskem deževnem  gozdu nekaj dni preživijo tudi biologi in študenti Oddelka za biologijo Univerze v Ljubljani. Prav na teh izletih so nastale fotografije na pričujoči razstavi.


Tropski deževni gozd v nacionalnem parku Piedras Blancas

Tropski deževni gozd v Narodnem parku Piedras Blancas skupaj z obalo Sladkega zaliva (Golfo Dulce), kamor se skoraj do vodne gladine morja spuščajo mogočni gozdovi, je eno najbolj biodiverzitetno bogatih območij Kostarike. Botaniki so tu na enem samem hektaru gozda opisali kar 179 vrst dreves. Na tem območju pade največ padavin v Kostariki, kar zagotavlja bujen razvoj in obstoj tropskega deževnega gozda, edinega preostalega v pacifiškem nižavju Amerike.

Psychotria elata

Kričeče rdeči ali oranžni ovršni listi, ki obdajajo drobno belo socvetje, dajejo rastlini nezgrešljivo podobo našobljenih ustnic, ki privabljajo kolibrije. Rastlina spada v tropsko družino broščevk (Rubiaceae)  in je bližnja sorodnica kavovca.

Več o razstavi

Read Full Post »


Vsi si želimo imeti lep vrt. S pomočjo vrtnarja ali lastnega znanja nakupimo rastline, zasejemo semena in kmalu uživamo v »zemeljskem raju«. Manjkajo le ptice. Z njimi je nekoliko težje. Ne da se jih kupiti ali zapreti v vrt. Lahko pa jih privabimo s tem, da ustvarimo takšne primerne pogoje, da si našo okolico izberejo za svoje domovanje.

Ptice v vrtu

Načinov kako to storimo je veliko. Potrebno je izbrati primerna drevesa, grmovnice in druge rastline, ki bodo obrodila semena, ki so všečna pticam. Veliko lahko pripomoremo tudi s pravilno izbiro rastlin, ki privabljajo žuželke in so hrana nekaterim pticam. Že majhna deščica, pritrjena na pravilno izbrano strešno gredo, lahko privabi gnezdilko. Z ustrezno izbiro in postavitvijo valilnice lahko premamimo pričakovano – želeno vrsto ptice.

Vse to in še več boste izvedeli na predavanju v Arboretumu Volčji Potok v soboto, 16.2.2013. Več o tem

Pripravil: Vojko Havliček, DOPPS
Fotografija: Dare Fekonja

Read Full Post »


Na sprehodu po gozdu ali parku lahko pod smrekami večkrat opazimo nenavaden pojav. Tla pod krošnjo so prekrita s kratkimi smrekovimi vejicami. Njihova količina je taka, da takoj pritegne pozornost. In kaj se dogaja?

Smreka

Množica vejic, ki so dolge 5 – 10cm, je znak, da se v bližini nahajajo veverice. Pozimi, ko iščejo hrano, se na smrekah lotijo popkov moških socvetij, ki so nameščeni ob izrastišču lanskoletnih kratkih poganjkov. Moška socvetja izgledajo kot drobni storžki in predstavljajo za veverice slasten in energijsko bogat obrok. Veverice odgriznejo kratke vejice tam, kjer so nameščena socvetja, da jih lažje dosežejo. Pojedo skoraj vse, edina sled za socvetjem je nekaj kolobarjev izvotljenih lusk, ki ostanejo na spodnjem delu odgriznjenih vejic.

Smreka

Prispevek je pripravil Center za šolske in obšolske dejavnosti – CŠOD, ki se v Arboretumu ukvarja z organizacijo in izpeljavo naravoslovnih dni za osnovne in srednje šole.

Read Full Post »


Zavetišča za žuželke so umetno narejena bivališča, ki spominjajo na hišice, nekatere ljudi celo na hotele, motele in podobno. Zato se priljubljeno imenujejo hoteli za žuželke, kakor jih imenujejo v nemško in angleško govorečih deželah.

Beseda hotel nikakor ni ustrezna, kaže pa na že kar sentimentalen odnos do teh bivališč. Zdi se, da je postavljanje tovrstnih »hotelov« po vrtovih in sadovnjakih postalo prav modno. Zakaj takšen hotel ne bi imenovali preprosto žuželčnik?!

Ideja, da bi s pomočjo koristnih plenilskih žuželk zmanjševali število škodljivih, je sama po sebi čisto simpatična. Uporabljena škropiva ne uničuje samo škodljivcev, ki lahko resnično povzročajo veliko škodo, ampak tudi plenilske žuželke, pa ptiče in druge živali, ki se z njimi hranijo. Če bi privabili koristne žuželke, bi porabili manj škropiv, hrana bi bila bolj zdrava in okolje čistejše. Tem žuželkam bi morali ponuditi ugodne pogoje za preživetje in jih tako zadržati na svojem vrtu. Postavlja se pa vprašanje, ali bi na ta način uspeli privabiti dovolj različnih žuželk, da bi bil učinek vreden truda. In naprej, ali se ne bi v žuželčniku naselile tudi škodljive ali pa nadležne žuželke? Ali ne bi morda žuželčnik privabljal tudi plenilce naših »varovancev«? Poraja se cel kup vprašanj.

Če pa želimo z žuželčnikom:

– olepšati vrt zase in za druge,

– spoznavati razvoj in življenje žuželk,

– vzgojno delovati na otroke, vnuke,

– izobraževati sebe in druge,

– imeti dober občutek, da smo nekaj naredili za prijaznejše gospodarjenje z vrtom,

– pomagati žuželkam pri iskanju skrivališč za razvoj, počitek in prezimovanje, saj novogradnje ne nudijo toliko možnosti, kot stari seniki, kozolci, in hlevi,

– ohranjati in poglabljati stik z naravo,

– povečati biološko pestrost vrta …,

potem bi bil čas, da se lotimo izdelave »hotela« za pikapolonice, tančičarice, osice, trepetavke, najezdnike in druge goste.

Za izdelavo žuželčnika potrebujemo nekaj ročne spretnosti, orodja, iznajdljivosti, ustvarjalnosti in materiala. Material najdemo doma (odsluženi kosi pohištva, strešniki, votle opeke, prevrtani kosi siporeksa …) ali pa ga poiščemo v naravi. Uporabimo lahko lubje, navrtana polena, seno, slamo, storže, polžje hišice, zložene vejice različnih debelin, trstičje, bambusova stebla, skratka, kar koli, da bo le čim bolj špranjasto in luknjičavo. Če pa nam delo ne diši, lahko poiščemo po spletu – dobijo se tudi že narejeni žuželčniki.

Žuželčnik zavarujemo pred dežjem in snegom, postavimo ga v zavetno lego in ne preveč na sonce in se prepustimo uživanju ob opazovanju.

Vir: Vojko Bizjak, Vrtnar, 2/2010, letnik XIX, stran 51.

Vrtni center

Read Full Post »

Older Posts »