Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for the ‘Živali’ Category


V Galeriji Janeza Boljke bo od 8. maja do konca avgusta na ogled razstava »Kostarika, vroča točka biodiverzitete«. Njen avtor je dr. Tom Turk, redni profesor na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Kot raziskovalec in naravoslovni fotograf je večkrat obiskal Kostariko.

Biološka raznolikost Kostarike

Kostarika, dežela v Srednji Ameriki, je le dvakrat večja od Slovenije, a velja za eno najbolj vročih točk biološke raznolikosti. Na svetovni lestvici biodiverzitete med vsemi državami zaseda 25. mesto, preračunano na površino pa je na šestem mestu. Ocenjujejo, da v Kostariki živi med 4 in 5 % vseh znanih živalskih in rastlinskih vrst. K neverjetni pestrosti njene flore in favne pripomorejo geografska lega, ugodne geomorfološke in klimatske danosti  in tudi pametna politika, ki se je osredotočila na ohranjanje naravnega okolja in s tem tudi ustvarila pogoje za ekoturizem. Ta  je ena od glavnih gospodarskih dejavnosti dežele in zelo pomemben vir prihodka. Država je z različnimi oblikami varovanja narave zaščitila več kot 25 % svoje površine. Največji del pripada nacionalnim parkom, trenutno je teh 28, obstaja pa tudi več rezervatov in posebnih zaščitenih območij. V Kostariki je skupno  sedem glavnih klimatskih pasov z značilnimi ekosistemi, ki segajo od visokogorskega parama do nižinskega deževnega tropskega gozda. Vsako od teh območij je življenjski prostor za številne, tudi endemične, rastlinske in živalske vrste. Na  razstavi je predstavljen le drobec, fotografski utrinek peščice predstavnikov neverjetne združbe živih bitij, ki naseljujejo to majhno, a ekološko izjemno osveščeno deželo.  Fotografije na razstavi so nastale v nacionalnih parkih Corcovado, Ciero del Muerte, Manuel Antonio in Monteverde, največ pa v parku Piedras Blancas, kjer stoji tudi tropska raziskovalna postaja La Gamba. Postajo so pred 25 leti ustanovili kolegi biologi iz Dunajske univerze, ki z njo tudi upravljajo. Vsako drugo leto v njej in bližnjem tropskem deževnem  gozdu nekaj dni preživijo tudi biologi in študenti Oddelka za biologijo Univerze v Ljubljani. Prav na teh izletih so nastale fotografije na pričujoči razstavi.


Tropski deževni gozd v nacionalnem parku Piedras Blancas

Tropski deževni gozd v Narodnem parku Piedras Blancas skupaj z obalo Sladkega zaliva (Golfo Dulce), kamor se skoraj do vodne gladine morja spuščajo mogočni gozdovi, je eno najbolj biodiverzitetno bogatih območij Kostarike. Botaniki so tu na enem samem hektaru gozda opisali kar 179 vrst dreves. Na tem območju pade največ padavin v Kostariki, kar zagotavlja bujen razvoj in obstoj tropskega deževnega gozda, edinega preostalega v pacifiškem nižavju Amerike.

Psychotria elata

Kričeče rdeči ali oranžni ovršni listi, ki obdajajo drobno belo socvetje, dajejo rastlini nezgrešljivo podobo našobljenih ustnic, ki privabljajo kolibrije. Rastlina spada v tropsko družino broščevk (Rubiaceae)  in je bližnja sorodnica kavovca.

Več o razstavi

Advertisements

Read Full Post »


Vsi si želimo imeti lep vrt. S pomočjo vrtnarja ali lastnega znanja nakupimo rastline, zasejemo semena in kmalu uživamo v »zemeljskem raju«. Manjkajo le ptice. Z njimi je nekoliko težje. Ne da se jih kupiti ali zapreti v vrt. Lahko pa jih privabimo s tem, da ustvarimo takšne primerne pogoje, da si našo okolico izberejo za svoje domovanje.

Ptice v vrtu

Načinov kako to storimo je veliko. Potrebno je izbrati primerna drevesa, grmovnice in druge rastline, ki bodo obrodila semena, ki so všečna pticam. Veliko lahko pripomoremo tudi s pravilno izbiro rastlin, ki privabljajo žuželke in so hrana nekaterim pticam. Že majhna deščica, pritrjena na pravilno izbrano strešno gredo, lahko privabi gnezdilko. Z ustrezno izbiro in postavitvijo valilnice lahko premamimo pričakovano – želeno vrsto ptice.

Vse to in še več boste izvedeli na predavanju v Arboretumu Volčji Potok v soboto, 16.2.2013. Več o tem

Pripravil: Vojko Havliček, DOPPS
Fotografija: Dare Fekonja

Read Full Post »


Na sprehodu po gozdu ali parku lahko pod smrekami večkrat opazimo nenavaden pojav. Tla pod krošnjo so prekrita s kratkimi smrekovimi vejicami. Njihova količina je taka, da takoj pritegne pozornost. In kaj se dogaja?

Smreka

Množica vejic, ki so dolge 5 – 10cm, je znak, da se v bližini nahajajo veverice. Pozimi, ko iščejo hrano, se na smrekah lotijo popkov moških socvetij, ki so nameščeni ob izrastišču lanskoletnih kratkih poganjkov. Moška socvetja izgledajo kot drobni storžki in predstavljajo za veverice slasten in energijsko bogat obrok. Veverice odgriznejo kratke vejice tam, kjer so nameščena socvetja, da jih lažje dosežejo. Pojedo skoraj vse, edina sled za socvetjem je nekaj kolobarjev izvotljenih lusk, ki ostanejo na spodnjem delu odgriznjenih vejic.

Smreka

Prispevek je pripravil Center za šolske in obšolske dejavnosti – CŠOD, ki se v Arboretumu ukvarja z organizacijo in izpeljavo naravoslovnih dni za osnovne in srednje šole.

Read Full Post »


Zavetišča za žuželke so umetno narejena bivališča, ki spominjajo na hišice, nekatere ljudi celo na hotele, motele in podobno. Zato se priljubljeno imenujejo hoteli za žuželke, kakor jih imenujejo v nemško in angleško govorečih deželah.

Beseda hotel nikakor ni ustrezna, kaže pa na že kar sentimentalen odnos do teh bivališč. Zdi se, da je postavljanje tovrstnih »hotelov« po vrtovih in sadovnjakih postalo prav modno. Zakaj takšen hotel ne bi imenovali preprosto žuželčnik?!

Ideja, da bi s pomočjo koristnih plenilskih žuželk zmanjševali število škodljivih, je sama po sebi čisto simpatična. Uporabljena škropiva ne uničuje samo škodljivcev, ki lahko resnično povzročajo veliko škodo, ampak tudi plenilske žuželke, pa ptiče in druge živali, ki se z njimi hranijo. Če bi privabili koristne žuželke, bi porabili manj škropiv, hrana bi bila bolj zdrava in okolje čistejše. Tem žuželkam bi morali ponuditi ugodne pogoje za preživetje in jih tako zadržati na svojem vrtu. Postavlja se pa vprašanje, ali bi na ta način uspeli privabiti dovolj različnih žuželk, da bi bil učinek vreden truda. In naprej, ali se ne bi v žuželčniku naselile tudi škodljive ali pa nadležne žuželke? Ali ne bi morda žuželčnik privabljal tudi plenilce naših »varovancev«? Poraja se cel kup vprašanj.

Če pa želimo z žuželčnikom:

– olepšati vrt zase in za druge,

– spoznavati razvoj in življenje žuželk,

– vzgojno delovati na otroke, vnuke,

– izobraževati sebe in druge,

– imeti dober občutek, da smo nekaj naredili za prijaznejše gospodarjenje z vrtom,

– pomagati žuželkam pri iskanju skrivališč za razvoj, počitek in prezimovanje, saj novogradnje ne nudijo toliko možnosti, kot stari seniki, kozolci, in hlevi,

– ohranjati in poglabljati stik z naravo,

– povečati biološko pestrost vrta …,

potem bi bil čas, da se lotimo izdelave »hotela« za pikapolonice, tančičarice, osice, trepetavke, najezdnike in druge goste.

Za izdelavo žuželčnika potrebujemo nekaj ročne spretnosti, orodja, iznajdljivosti, ustvarjalnosti in materiala. Material najdemo doma (odsluženi kosi pohištva, strešniki, votle opeke, prevrtani kosi siporeksa …) ali pa ga poiščemo v naravi. Uporabimo lahko lubje, navrtana polena, seno, slamo, storže, polžje hišice, zložene vejice različnih debelin, trstičje, bambusova stebla, skratka, kar koli, da bo le čim bolj špranjasto in luknjičavo. Če pa nam delo ne diši, lahko poiščemo po spletu – dobijo se tudi že narejeni žuželčniki.

Žuželčnik zavarujemo pred dežjem in snegom, postavimo ga v zavetno lego in ne preveč na sonce in se prepustimo uživanju ob opazovanju.

Vir: Vojko Bizjak, Vrtnar, 2/2010, letnik XIX, stran 51.

Vrtni center

Read Full Post »


V Sloveniji najdemo 28 različnih vrst netopirjev. Uvrščamo jih v tri družine: podkovnjaki, gladkonosi netopirji in dolgokrilci. So toplokrvne živali. Samica običajno skoti le enega mladiča, ki prve dni življenja sesa materino mleko. Netopirji so nočno aktivne živali.

Med sesalci so edini, ki so sposobni leteti. Njihove prednje okončine so preobražene v letalne prhuti. Ko mirujejo, se z ostrimi krempeljci na nogah lahko oprimejo tudi najmanjše gube na gladki površini. Počivajo tako, da visijo z glavo navzdol.

V Sloveniji se netopirji prehranjujejo z žuželkami in drugimi členonožci. Njihovi iztrebki so po svetu znani kot izredno kvalitetno gnojilo, saj vsebujejo veliko dušika in fosforja.

Netopirji vidijo izredno dobro. Razvit imajo tudi poseben sistem, ki deluje kot sonar. Oddajajo človeku neslišne ultrazvočne klice, katerih odboje od ovir zopet prestrežejo in si zelo natančno ustvarijo sliko preiskovane okolice ali položaja svojega plena. Ta način zaznavanja okolice imenujemo eholokacija.

Netopirji svetli del dneva preživijo v zatočiščih, kjer se temperatura in vlažnost malo spreminjata. Varna morajo biti tudi pred plenilci (sove, kune in kače). V drevesnih duplinah, na podstrešjih stavb, v špranjah sten, v jamah, rudnikih in drugih podzemnih prostorih lahko najdemo netopirje posamič ali združene v večje gruče, ki jih imenujemo kolonije.

Zimo preživijo v globokem zimskem spanju. Njihova telesna temperatura se spusti nekaj stopinj pod okoliško. Bitje srca se upočasni na le nekaj udarcev na minuto. Jeseni si naredijo zaloge podkožnega rjavega maščevja, kar jim omogoča preživeti zimo brez hrane.

Netopirji so ena najbolj ogroženih živalskih skupin v Sloveniji. Običajno so predsodki tisti, zaradi katerih ljudje netopirje še vedno ubijajo ali zastrupljajo. Sprejmite netopirje za svoje sosede, pojedli bodo mnogo žuželk, ki sicer ponoči brenčijo okoli vaše glave ali objedajo zelenjavo na vašem vrtu.

Pripravila: Tatjana Zvržina, univ. dipl. inž. zoo.
Fotografiji: Wikipedija*


* Permission is granted to copy, distribute and/or modify this document under the terms of the GNU Free Documentation License, Version 1.2 or any later version published by the Free Software Foundation; with no Invariant Sections, no Front-Cover Texts, and no Back-Cover Texts. A copy of the license is included in the section entitled GNU Free Documentation License.

Read Full Post »

Race pozimi


Zimski sprehod po Arboretumu nas vodi tudi mimo zaledenelih jezer. Po nekaterih od njih se sprehajajo race. Ob misli, da bi morali mi bosi stopati po ledu ali čofotati po mrzli vodi, nas kar zmrazi. Za vodne ptice, kot so labodi, goske in race pa je to povsem običajno. Kljub temu, da imajo stalno telesno temperaturo celo višjo od človeka, jo uspešno vzdržujejo brez posebno velikih energijskih izgub. To jim uspeva s posebnim krvožilnim sistemom v nogah. Topla arterijska kri, ki iz telesa teče v noge, se izmenja s hladno venozno krvjo, ki iz nog teče v telo. Tako se tista, ki teče iz telesa v noge, ohladi, in kri, ki teče iz nog, ogreje ter varuje telo pred ohladitvijo. Ta toplotna izmenjava krvi omogoča racam zelo majhno izgubo telesne toplote.

Pogosto lahko na zamrznjenih ribnikih vidimo race, ki stojijo samo na eni nogi. Te še dodatno varčujejo svojo telesno toploto, saj drugo nogo grejejo v toplem perju.

Zima pa je tudi letni čas, ko race že svatujejo in se parijo. Najbolj pogosta raca v Arboretumu je raca mlakarica, ki je tudi v Sloveniji najbolj razširjena raca. Samci so s svojo zeleno bleščečo glavo in repnimi krivci pravi lepotci, ki s svojo praznično obleko privabljajo samice. Okrog njih plavajo, jim prikimavajo, se oglašajo, potapljajo in šopirijo. Samice so rjavo grahaste. Tako očitna spolna dvoličnost je značilna za vrste ptic, pri katerih samci ne sodelujejo pri valjenju jajc. Varovalna barva samic je za valjenje primernejša, saj jih plenilci težje opazijo.

Prispevek je pripravil Center za šolske in obšolske dejavnosti – CŠOD, ki se v Arboretumu ukvarja z organizacijo in izpeljavo naravoslovnih dni za osnovne in srednje šole.

Read Full Post »

Koi krapi


Koi je barvna linija krapa, ki je pridobljena z naključnimi mutacijami in selekcijskim delom človeka. Ne ve se natančno, kje in kdaj so se pojavili prvi koi krapi, ampak vpliv Japonske na selekcijo in razvoj koi krapov je nedvomno največji.

Beseda koi ima v japonščini več pomenov: Koi lahko pomeni krap, lahko pa pomeni tudi drag ali ljubljen. Japonci velikokrat imenujejo koi krape koi koi kar pomeni ljubljeni krap.

Koi krap je najbolj priljubljena in najbolj cenjena ribja okrasna vrsta. Vrednost koi krapa je v izjemnih barvah, številnih inačicah in edinstvenosti vsake ribe, hkrati pa je zelo odporen na slabe vplive okolja in je dolgo živeč družinski član.  Zelo lepi in redki primerki dosegajo izjemno visoke cene. Vrtni ribniki s koi krapi so prava terapija proti stresu, imajo visoko estetsko funkcijo, uveljavili so se tudi kot statusni simbol.

Koi krap

Na Japonskem je koi krap veliko več od okrasa ali hišnega ljubljenčka. 5. maja je na Japonskem praznik dan dečkov. Vsepovsod so obešene zastave v obliki koi krapov, ki simbolizirajo upanje staršev, da bodo sinovi hrabri in močni kot koi krapi.

Njihova najbolj očitna posebnost so goltni zobje, to so manjše ali večje izrastline, ki štrlijo v požiralnik. Večinoma so enostavni, včasih pa tudi nenavadno razvejani in podobni jelenovemu rogovju. V goltu imajo tudi koščene plošče, s katerimi meljejo hrano. Krapovci praviloma v čeljustih nimajo pravih zob.

Drug značilen znak krapovcev so brki oz. tipalke. Imajo dva para brk, eden je večji, drugi mnogo manjši. Na brkih so okuševalni organi.  Z njimi riba najde hrano,  skrito v umazani kalni vodi ali na  muljastem dnu. Kljub temu krape ni priporočljivo gojiti v preveč umazanih vodah z debelo plastjo mulja na dnu, ker dobi njihovo meso priokus in duh po razpadajočem mulju. Vseeno pa mora biti v njihovem življenjskem prostoru dovolj mulja, saj  se krap v hladnejših časih seli vedno globlje, dokler se končno ne zarije v mehak mulj in brez hrane prebije zimo. Krepke živali dosežejo starost preko 100 let in dolžino 1 metra.

Vir: Earl S. Herald, RIBE

Read Full Post »

Older Posts »