Feeds:
Objave
Komentarji

Posts Tagged ‘cvet’


V Arboretumu Volčji Potok smo posadili čebulice orjaške lilije (Cardiocrinum giganteum). Ta vrsta lilij zraste vse do 2,5 metra visoko. Njeni listi so široki do 30 centimetrov. Samoniklo uspeva v Himalaji, na Kitajskem in v Mjanmaru.

V gredice Arboretuma smo poskrili deset čebulic te gromozanske lepotice. Kam smo jih posadili, vam ne izdamo. Morda se vam zdi, da jo boste zaradi njene velikosti z lahkoto našli. Ker pa lepotica zacveti le vsako deseto pomlad, boste morali potrpeti in počakati nekaj let, da vas osupne.

Če boste imeli to srečo, da bodo cvetele ravno ob vašem obisku, jih boste že na daleč opazili!

Prodajalec čebulic nam je izdal, da je po Sloveniji posajenih še 10 prav takih. Če kje najdete kakšno, nam pošljite sliko in lokacijo, da bomo vedeli, v katere slovenske kraje so potovale.

Obilo veselja vam želimo pri iskanju skrivnostne velikanke v Arboretumu in njihovih sester po vrtovih Slovenije!

Orjaška lilija

Pripravila: Mateja Mavec, univ. dipl. biol.
Fotografija: Mateja Račevski, univ. dipl. inž. kraj. arh.

Read Full Post »


NAŠI OBISKOVALCI SPRAŠUJEJO

Vprašanje:

V samem arboretumu je grm oziroma drevo, ki ima zelo velike (dolge) liste, podobne kostanjevim (velikost celo do A3 formata). Raste ob poti v Hujski smeri. Zanima me kako se ta rastlina imenuje in kaj več o njej.

List magnolije

Matjaž Mastnak, svetovalec za dendrologijo, odgovarja:

Drevo, za katerega sprašujete, je spodajbela magnolija (Magnolia hypoleuca), s sinonimom narobejajčasta magnolia (Magnolia obovata). Oba vrstna pridevka opisujeta liste. »Spodajbela« je ta magnolija zato, ker so listi na spodnji strani belkasti. Bledo spodnjo stran je videti tudi na fotografiji, na kateri je list že rjav. »Narobejajčasta« je zato, ker so listi najširši v zgornji tretjini dolžine, gledano od peclja proti vrhu.

Drevo je doma na Japonskem, kjer je najbolj številno na otoku Hokaido. Posamezna drevesa uspevajo do 1800 m nad morjem. Razen na Japonskem raste spodajbela magnolija v naravi tudi v Rusiji in sicer na otoku Kunaširju, najbolj južnem izmed Kurilskih otokov.

V Evropi je zanimivost botaničnih vrtov. Cvetove ima lepe, a slabo opazne, ker drevo cveti, ko je že polno olistano. Iz cvetov se razvijejo posebne vrste birni plodovi, ki pritegnejo pozornost z vijoličasto rdečo barvo. Najslikovitejši so pa vendar velelisti, ob katere se je »spotaknila« tudi naša obiskovalka.

Birni plod-magnolija

Birni plod

Cvet-magnolija

Cvet

Read Full Post »


To so prav posebne rastline, ki po obliki in barvi spominjajo na majhne kamne. V naravi jih najdemo v sušnih predelih Afrike, pri nas jih najdete v rastlinjaku s kaktusi. Rastlina je sestavljena iz dveh mesnatih listov, ki shranjujeta vodo in koreninskega sistema. Okrasno vrednost jim dajo različno obarvani listi in cvetovi različnih oblik, velikosti in pestrih barv. Cvetijo samo enkrat na leto, zato se podvizajte, da ne boste zamudili pogleda na prelepe cvetove.

Žal so živi kamenčki že odcveteli. Zamudniki, si jih lahko ogledate le še na fotografiji (23. 10. 2012).

Od marca do pozne jeseni si lahko pri nas ogledate edinstveno razstavo kaktusov, preko 1000 eksponatov kaktusov iz zbirke Hrovatin Exotica.

Pripravil: Vasja Dornik, univ. dipl. inž. gozd.

Več člankov o kaktusih:

Turbinicarpus polaskii (Turbinicarpus schmiedickeanus subsp. schwarzii) ‘La Bonita’

Pelecyphora valdeziana (Turbinocarpus valdezianus)

Notocactus warasii

Fotogalerija

Read Full Post »


V drugi polovici poletja pri mnogih trajnicah cvetenje pojenjuje. Prava osvežitev za cvetlični nasad so vrste, ki začenjajo odpirati cvetove šele avgusta in zaključijo šele pozno jeseni. Taka poznocvetka je japonska vetrnica (Anemone japonica – križanci).

Japonska vetrnica ne predstavlja botanične vrste, temveč skupino sort, ki so bile vzgojene s smotrno izbiro križancev med neko japonsko in nepalsko vrsto vetrnic. Jesenske vetrnice, kot jih zaradi časa cvetenja tudi imenujemo, so od 45 do 120 cm visoke trajnice. Cvetove imajo precej velike (od 5 cm premera). Venčni listki so rožnati ali beli, kar je odvisno od sorte, med njimi pa se boči gnezdece rumenih prašnikov. Primerna je tudi za rezano cvetje.

Rastlina dobro uspeva na polsenčni ali sončni legi, ki ne sme biti močvirna. V Arboretumu si japonske vetrnice lahko ogledamo na več mestih, ne moremo pa jih zgrešiti med Boljkovo galerijo in nekdanjim Centrom za biotehnologijo.

Vir: Mastnak M., Sprehodi po arboretumu, avgustovsko-septembrski vodič (1992), stran 15-16.
Fotografiji: Mateja Račevski Mladenov

Read Full Post »


Svetleče rudbekije (Rudbeckia fulgida) so trajnice, ki na prvi pogled spominjajo na zlatorumene ivanščce. Iz šopa listov rastejo več kot pol metra visoka steblca, ki se razvejijo in nosilo po več velikih cvetov. Kot se za cvetlico iz družine nebinovk (Compositae subfam. Asteroideae) spodobi, ima cvetove v košku; ovojkovi listi so rumeni, sredinski cevasti cvetovi pa so črno violičasti – zato pravijo Angleži rudbekiji črnooka Suzana.

Rudbekija se precej dolgo drži tudi v vazi. Razen svetleče rudbekije, gojimo v okrasne namene še druge vrste trajnih, dvoletnih in enoletnih rudbekij.

Rodovno ime Rudbeckija je posvečeno profesorju botanike O. Rudbecku, učenjaku, ki je prijateljeval z Linneejem. Rastlina izvira iz Severne Amerike.

Vir: Mastnak M., Sprehodi po arboretumu, avgustovsko-septembrski vodič (1992), stran 16.
Fotografija: Mateja Račevski Mladenov

Read Full Post »


Čajnice so razmeroma majhna botanična družina, vendar so v njej zbrani slavni rastlinski rodovi. Sem spada čajevec (Thea sinensis), katerega liste predelujejo v pravi (indijski, kitajski, ruski in še kako drugače imenovani) čaj. Vsaj po imenu je vsakomur poznan drug predstavnik družine, kamelija (Camellia sp.). ta okrasni grm zahteva toplo obmorsko podnebje, zato ga v celinski Sloveniji ne bomo našli. Bolj trdoživa je kamelijina sestrična, stjuartija.

Stewartia pseudocamellia, po slovensko bi ji lahko rekli neprava kamelija, je v Arboretumu zrasla v dobre tri metre visoko grmasto drevesce z zelo ozko košnjo. Na ogled je ob poti kakih 20 metrov od Jezera rdečega javorja v smeri proti velikemu drevesu ameriškega javorja (Acer negundo).

Že v mladosti pokaže neprava kamelija svojo glavno odliko, to je lepo belo cvetje s kopico rumenih prašnikov v sredini. Posamezno cvetovi živijo le kratek čas, vendar se neprestano odpirajo novi. Poleti, nekako od začetka avgusta naprej, lahko na rastlini vsak dan občudujemo odprte cvetove.

Razen s cvetjem nas stjuartija razveseljuje z rdečim in rumenim jesenskim listjem.

Ko to odpade, pride do izraza še nenavadno, v ploščicah odstopajoče lubje.

Če želimo, da nam bo neprava kamelija dobro uspevala, jo moramo posaditi na vlažna ilovnata tla, v katerih ni apnenca. Če je izpostavljena poletni suši, cvetni popki propadejo. Dobro se počuti pod krošnjami dreves. Ker ne moremo predvideti, ali se bo rastlina na mestu, kjer jo nameravamo gojiti, zares prijela in uspevala, je stjuartija grm za tiste s hazardersko žilico. Za vrtnarja (in ljubitelje) torej, ki so pripravljeni na neuspeh, se pa spuščajo v pustolovščino s kamelijino sorodnico v upanju, da bo nagrada za tveganje njihova. To pa je nenavaden grm, ki lepo cveti v tistem času poletja, ko se v svetu cvetočih grmov in dreves ne dogaja nič vznemirljivega.

Stewartia je dobila ime po škotskem grofu Johnu Stuartu. Bil je vnet botanik, ki je dal – med drugim – na vrt londonske rodbinske graščine posaditi kopico tujerodnih lepotnih rastlin. Mnogih evropski naravoslovci niso poznali. Enega izmed grmov je ob priliki nek umetnik do botaničnih podrobnosti naslikal. Drug učeni mož je to upodobitev poslal Linneju s predlogom, naj rastlino imenuje po gospodu Stuartu. Toda smola, zapisalo se mu je Stewartu, in to ime se je, nezadovoljstvu grofovskih Stuartov navkljub, ohranilo do danes.

Nedaleč od neprave kamelije je posajena še ena stjuartija, in sicer enoprašniška stjuartija (Stewartia monadelpha). Od neprave kamelije se razlikuje po puhastih poganjkih in po listih, ki so močneje nazobčani in na spodnji strani dlakasti. Vrstno ime monodelpha nakazuje, da so niti prašnikov med seboj zrasle. Konci prašnikov so violičasti. V svoji domovini, to je na Japonskem, zraste v veliko do 40 metrov visoko drevo.

Vir: Mastnak M., Sprehodi po arboretumu, avgustovsko-septembrski vodič (1992), stran 4-5.
Fotografije: Mateja Račevski Mladenov

Še več zanimivih dreves in grmovnic iz Arboretuma.

Read Full Post »


Ko mine pomlad, se število cvetočih grmovnic močno skrči. Med tistimi, ki krasijo parke in vrtove v zgodnjem poletju zavzema opazno mesto dojcija. Dojcija seveda ni ena sama: v vrtnarskih katalogih najdemo več deset vrst in sort, ki jih je mogoče gojiti v okrasne namene. Večina jih cveti belo ali rožnato, precej se razlikujejo tudi po obliki in velikosti socvetij.

 Deutzia gracilis

Deutzia x hybrida ‘Mont Rose’

Deutzia gracilis ‘Nikko’

V arboretumu srečamo tu in tam po obrobju starega parka grme belo cvetočih dojcij.

Dojcija v arboretumu

Če želimo, da bi dojcija lepo uspevala, jo moramo posaditi na rodovitna tla. Ko odcveti, porežemo stare veje nizko pri tleh. Primerna je tudi za mesta, koder vlada zmerna senca.

Vir: Mastnak M., Sprehodi po arboretumu, zgodnjepoletni vodič (1992), stran 3.
Fotografije: Mateja Račevski Mladenov in arhiv AVP

Še več zanimivih dreves in grmovnic iz Arboretuma.

Read Full Post »

Older Posts »