Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for the ‘Prazniki’ Category


Jesen počasi jemlje slovo, narava pa se pripravlja na počitek. Stari zimski poganski običaji so se začeli že na god sv. Andreja ali andrejevo, ki goduje zadnji dan novembra. Tako je bila na Štajerskem in v Prekmurju razširjena navada, da se je moralo dekle, ki je želelo v sanjah zagledati bodočega ženina, tri dni postiti in vsak dan pojesti po eno pšenično zrno v čast sv. Andreju. Naslednji praznik, ki je bil zanimiv zlasti za otroke, je bil sv. Miklavž, ki je v noči na 6. december pridnim otrokom prinašal suho sadje, neposlušnim pa šibe. God sv. Lucije, ki je bil 13. decembra, je bil povezan z vračanjem duhov prednikov v najtemnejšem obdobju leta – takrat so bili v navadi obhodi lucij, ki so strašile otroke, gospodinje pa so takrat pekle poseben obredni kruh iz različnih vrst zelišč in žita. Nekoč je bilo na lucijino razširjena navada, da so dali v posodice kalit pšenično zrnje, ki so mu rekli Adonisov vrtiček. Kaljeno žito naj bi s svojo rastjo dokazovalo, da narava še ni umrla, in da se bo spomladi znova prebudila. Na Dolenjskem so Adonisovemu vrtičku rekli zeleni božič, kalitev ali pšenička, v Beli krajini so ga imenovali večno življenje, na Štejerskem pa kaljeno žito ali svetonočni spomin. Ponekod so s tem kaljenim žitom tudi vedeževali, večinoma pa so ga uporabljali za okrasitev jaslic in praznične mize.

V času zimskega solsticija, 21. decembra, naj bi imela demonska bitja največjo moč, ki je trajala vse do volčjih noči oz. do 6. januarja. Takrat naj bi se po nebu podile čarovnice, besi in demoni, ki so prinašali bolezni in nesreče. Zato so naši poganski predniki na božični večer obredno sežigali zelišča, zlasti brin, s katerim naj bi se ščitili pred zli silami. Krščanstvo je kot zamenjavo za sežiganje brinja kasneje uporabilo škropljenje z blagoslovljeno vodo.

Ob božiču so predniki notranjost hiše okrasili z zelenjem, med najpogostejšimi zimzelenimi rastlinami, ki so jim pripisovali magične lastnosti, so uporabljali belo omelo, smrečje, bršljan, pušpan in bodiko. Zlasti pušpan so dodajali šopkom in butaram ter ga uporabljali za krašenje v božično-novoletnem času. Belo omelo so po drugi strani pripravljali kot čaj za zdravljenje srčnih obolenj, krvnega obtoka, zlatenice, ščitnice, trebušne slinavke, senenega nahoda in astme, pri ozeblinah in krčnih žilah pa so iz nje pripravljali vročo kopel. Zimzeleno rastlinje naj bi po ljudskem verovanju ohranjalo vero v življenje – na Primorskem so dom večkrat okrasili z oljčnimi in lovorjevimi vejami, drugje pa s smrečjem in bršljanom. Adventni venček se je uveljavil šele v sredini 20. stoletja – spleten je iz zimzelenega rastlinja s štirimi svečami, ki ponazarjajo štiri adventne nedelje, ljudje pa ga polagajo na praznično mizo in obešajo na vhodna vrata. Tudi božično drevesce kot ga poznamo danes, se je razširilo šele v 19. stoletju, ko so ga začeli postavljati po trgih zlasti nemški uradniki in trgovci, pred tem pa so domove okraševali zgolj z zimzelenimi rastlinami in mahom. Na silvestrovo je bila navada, da so stresali vse, česar so želeli imeti v izobilju (sadno drevje itd.) ter polagali na mizo praznične dobrote. Na Dolenjskem je bila navada, da so na silvestrovo po hiši raztresli orehe in lešnike, ki so veljali za starodavni simbol blaginje. Za dobro letino nista smela manjkati kruh in potica, skodelica z žitom, buče za svinje in še kaj … Še dandanes kljub prevladi krščanske vere še vedno ohranjamo številne staroverske obrede, čeprav se ne zavedamo njihovega izvora in pomena. Naj bo december res prazničen mesec z veliko upanja na prihod novega leta, zaznamovanega z zdravjem in obiljem!

Bodika

Pripravila: Miša Gams

Vir: Vlasta Mlakar: Rastlina je sveta, od korenin do cveta; samozaložba, 2015, Ljubljana

Advertisements

Read Full Post »


Jesen je od nekdaj predstavljala letni čas, ko se pobira pridelke in pripravlja zalogo za dolgo zimo. Naši predniki so vsako jesen ob prvi polni luni opravili obred v zahvalo za dobro letino, na katerem so darovali žito. V jesenskem obredu je imela veliko vlogo orlova praprot, ki je po ljudskem verovanju omogočala posvečencem vstop v nevidne svetove. Vlasta Mlakar v svoji knjigi Rastlina je sveta, od korenin do cveta obred opisuje takole: »Dan pred obredom so žene in dekleta nabrale praprot v bližnji okolici in jo namočile v bistri izvirski vodi. Pred obredom so si ženske-svečenice privezale praprot, ki naj bi jih ščitila pred besi in uroki, okoli pasu. Med obredom darovanja v zahvalo za rodovitnost, ki ga je vodil moški (Božeglav), so si ženske snele pas iz praproti in ga položile na obredni kamen, po koncu obreda pa so si praprot znova pripele okoli pasu. Naslednji večer so dekleta raznosila praprot med družine po vasi, da so jo položili na domače ognjišče. Tako posvečena praprot je ljudi varovala pred nesrečami, boleznimi, naravnimi ujmami in lakoto, pa tudi pred vsemi zli silami.«  Praprot se je v obredih starovercev pojavljala v vseh letnih časih, zlasti pa v jesenskih in poletnih obredih – ljudska vraža pravi, da če se na kresno noč seme praproti znajde v našem čevlju, lahko razumemo govorico živali. Tako še vedno ponekod po Sloveniji obstaja prepričanje, da si lahko s pomočjo praproti okrepimo zdravje, odvrnemo zle uroke in obudimo okultne sposobnosti.

Praprot

Praznik, ki ga praznujemo jeseni, je 1. november ali dan mrtvih, ki mu ustreza krščanski praznik »vsi sveti«. Ljudje so od nekdaj verjeli, da se na predvečer vseh svetih na zemljo vračajo duše umrlih prednikov, zato so grobove okrasili z mahom, svečami in cvetjem – na dan vseh svetih pa so dom okadili z brinjem, ker so verjeli, da dim mrtvim koristi. Na večer vseh svetih so pripravili mizo, obloženo z vinom, kruhom in blagoslovljeno vodo, da se je umrli prednik na ta način lahko okrepčal in ščitil dom pred zli vplivi. Gospodinje so na dan vseh svetih pekle kruhke, ki so jih poimenovale vahtiči, vahčiči, prešce ali dušice, ki so jih dajale otrokom in beračem.

Še en zanimiv praznik beležimo jeseni. 11. november je dan za martinovanje, ki je posvetilo sv. Martinu, ki iz mošta naredi vino. Naši predniki so ravno v tem času slavili podoben praznik v znak zahvale za obilno letino. Martinovo ali »jesenski pust« (kot so mu včasih rekli, saj po obliki veseljačenja spominja na spomladanski pust) predstavlja vrhunec žetvenih slavij, ko je grozdje in ostala poljščina pobrana, žito požeto in kruh na mizi – slovenske jedi (med katerimi lahko izpostavimo proseno kašo) so bile prežete z zahvalnimi obredji, ki so se kljub kasnejši krščanski vsebini ohranila vse do današnjih dni.

Pripravila: Miša Gams

Read Full Post »


Vrtni center Arboretum in Cvetličarna Arboretum sta za vas pripravila praznično ponudbo, s katero lahko razveselimo naše matere in se jim zahvalimo za vso njihovo ljubezen in podporo ob 25. marcu. Vez mati-otrok je prav posebna vez, ki izhaja iz nosečnosti, ko malo dete raste v trebuhu svoje mame, z njo sobiva in čuti.

Kljub temu je vloga matere le ena od vlog, ki jo ženska igra v današnjem življenju. Zagotovo pa jo v mnogih pogledih najbolj določa. Zato je lepo, da se 25. marca spomnimo svoje matere in ji poklonimo drobno pozornost. Verjetno ima večina od nas spomine iz vrtca ali šole, ko smo za svoje mame na ta dan izdelovali razne voščilnice in izdelke, ki smo jih potem sramežljivo poklonili. Nasmeh na njihovih licih je bil seveda neprecenljiv.

Praznik, ki sicer izvira iz Združenih držav Amerike, kjer so ga praznovali od leta 1910, je neformalen praznik mater, ki ga različne države praznujejo ob različnih datumih. Pri nas se je praznik prijel po drugi svetovni vojni, vendar so zaradi družbenih razmer ljudje bolj praznovali 8. marec. 25. marec je pri nas povezan tudi z religijo, natančno z Marijinim oznanjenjem.

Vrtnica, sadika rastline, ki jo skupaj posadimo na vrt, in vrtni dekor so krasne ideje za poklon našim mamam. Pridite v Vrtni center Arboretum ali v našo cvetličarno, v Mercator centru Domžale, in si oglejte praznično ponudbo.

Besedilo: Sandra Zidar, univ. dipl. etnol. in kult. antrop.
Fotografiji: Mateja Račevski Mladenov, univ. dipl. inž. kraj. arh.

Read Full Post »

Gregorjevo


Trenutkov, ko lahko bližnjim pokažemo, da jih imamo radi, nikoli ni preveč. A v hitrem življenjskem tempu nam mnogokrat zmanjka volje in časa za izkazovanje ljubezni. Zato so dnevi kot je valentinovo več kot dobrodošli, ne le trgovcem in gostincem, ampak tudi ljudem, da se v silnem hitenju za trenutek ustavimo in si izkažemo naklonjenost. Vrtni center in Cvetličarna Arboretum vam pri tem priskočita na pomoč z drobnimi pozornostmi.

Dandanes se kot alternativa skomercializiranemu valentinovemu vse bolj omenja tudi gregorjevo, ki se je v ljudskem spominu ohranilo kot dan ptičje ženitve in čaščenja pomladi. Sv. Gregor (papež Gregor Veliki) je po julijanskem koledarju godoval na prvi pomladni dan, zato je bi znan kot prinašalec luči. Papež Gregor XIII. je leta 1582 uvedel nov, t.i. gregorijanski koledar, s katerim se je praznovanje gregorjevega premaknilo na 12. marca. Kljub temu sta se na današnje gregorjevo ohranili dve šegi – spuščanje gregorčkov in napovedovanje ljubezni.

Spuščanje gregorčkov – razsvetljenih barčic ali hišic, nekoč tradicija delavskih in obrtniških krajev, je danes običaj znan širšom Slovenije. Po običaju so ljudje v potoke, reke in jezera položili kos lesa, na katerem so zanetili ogenj. S tem običajem so pozdravili sonce in pomlad -čas, ko se dan daljša in so obrtniki spet lahko delali ob dnevni svetlobi.

Podobno kot na vincencijevo in valentinovo je gregorjevo dan ptičje ženitve, ‘ptičje vohceti’. Na ta dan so se dekleta ozirala v nebo. Prvi ptič, ki so ga zagledale, jim je napovedal, kakšen bo njihov mož.

Ker se ptički radi pogostijo tudi v hladnem marcu, še posebej po ženitvi, Vrtni center Arboretum ponuja pester izbor ptičjih hišic, ki ne bodo razveselile le ptičev, ampak bodo v okras vašemu vrtu.

Za zaljubljene sta Vrtni center in Cvetličarna Arboretum pripravila pester darilni program, s katerim lahko presenetite svoje bližnje tudi na gregorjevo. Rezano cvetje, sadike rastlin in vrtni dekor so kot nalašč, da se poklonimo pomladi in razveselimo naše drage.

Pripravila: Sandra Zidar, univ. dipl. etnologinja in kulturna antropologinja

Read Full Post »


Vrtni center in Cvetličarna Arboretum sta ob Mednarodnem dnevu žena za vas pripravila pestro ponudbo rezanega cvetja, sadik in vrtnega dekorja.

8. marec je mednarodni dan žena, ki se je pojavil kot praznovanje ekonomske, politične in socialne enakopravnosti žensk. Ideja o nujnosti takšnega praznika se je pojavila v začetkih 20. stoletja pod vodstvom ameriških socialistk. Uveljavitev praznika delovnih žena je povezana tudi z nemško feministko Klaro Zetkin, zaradi katere so med leti 1911 in 1916 na 19. marca praznovali dan delovnih žena na območju Avstrije, Nemčije, Švice in na Danskem. Leta 1927 se je praznik prestavil na 8. marec.

Potreba po enakopravnosti žensk se je pričela pojavljati tudi na Slovenskem. Leta 1897 je začel izhajati ženski časopis Slovenka, leto pozneje je bilo ustanovljeno prvo žensko društvo, 1945 pa je bila uzakonjena splošna volilna pravica. Po drugi svetovni vojni je bil uveden še praznik. Sprva ga je praznovala le politična elita, kasneje pa se je praznik transformiral v bolj tržno obliko. Organizirani so bili izleti in slavja. Moški so svojim partnerkam poklanjali rezano cvetje.

Danes se je praznovanje 8. marca pomaknilo v intimen partnerski in družinski svet. Vrtni center in Cvetličarna Arboretum sta vam pripravila zares pestro ponudbo rastlinskih in dekorativnih artiklov, s katerimi lahko razveselite ženske okoli sebe.

 

 Več o ponudbi vrtnega centra in cvetličarne

Besedilo: Sandra Zidar, univ. dipl. etnologinja in kulturna antropologinja
Fotografija: Mateja Račevski Mladenov, univ. dipl. inž. kraj. arh.

Read Full Post »


Valentinovo, ki ga praznujemo 14. februarja, je praznik zaljubljencev. Na ta dan si zaljubljenci podarjajo anonimne voščilnice, plišaste igračke, čokolade, srčke in podobno. Nekateri na ta dan odidejo na večerjo v dvoje ali si ogledajo romantičen film v kinu. Praznik, ki ga poznamo v današnji obliki, je značilen za anglosaksonski svet. V ZDA je praznik dobil svojo današnjo komercialno in potrošniško razsežnost. Rdeča barva, podarjanje vrtnic in srčkov je v Sloveniji uveljavilo nedavno, v 80-tih letih, pri čemer so veliko vlogo odigrali mediji.

V resnici ima valentinovo na Slovenskem daljšo in zanimivo tradicijo ljudskega praznika. Ljudje so menili, da ima Sv. Valentin ključ do korenin, ponekod so mu rekli kar Valentin Spomladin. Je torej zgodnji znanilec pomladnega prebujanja narave, ki se kaže v prvih ptičjih ženitvah. Na ta dan so po nekaterih delih Slovenije že pričeli z deli na vrtovih in v vinogradih.

Ljudski spomin v povezavi z valentinovim govori o obhodih otrok po hišah. Otroci so v obiskanem domu zaželeli sreče in dobre letine. Gospodinje so na ta dan spekle ptičice iz testa in jih obesile po vejah dreves. Otroci obhodniki so ptičice iz testa – zahvalo za njihove dobre želje – iskali po vrtu.

Poleg lepih misli k valentinovem sodi skromna pozornost. Poiščete jo lahko v Vrtnem centru ali Cvetličarni  Arboretum. S pravim darilcem boste zagotovo pričarali nasmeh na lica vaših dragih.

Pripravila: Sandra Zidar, univ. dipl. etnologinja in kulturna antropologinja
Fotografija: Jana Cunder, univ. dipl. inž. agr.

Read Full Post »


Po 30. novembru se zjutraj vse kasneje začne daniti, popoldne pa zemljo že zelo zgodaj objame mrak. Sonce je sramežljivo, pogosto le za kratek čas pokuka izza megle in oblakov. Tudi sodobnega človeka kratki dnevi navdajajo z melanholijo. Tako ni težko razumeti, da je bil zimski čas za ‘poganskega’ človeka skrivnosten in celo grozljiv. V tokratnem prispevku bomo na kratko opisali pozabljeno dediščino t.i. dvanajsterih oz. volčjih noči – čas, ki so ga obhajali ljudje na našem ozemlju pred prihodom krščanstva. Mnogi elementi so se ohranili do danes, le da jim je krščanstvo dalo nekoliko drugačen pomen. Volčje noči so skrivnosten čas okoli zimskega kresa, ki obsega dvanajst dni od božiča do 5. januarja, ko so naši daljni predniki obhajali tretji božič – t.i. praznik Pernahti. Osnovne teme tovrstnih praznovanj so bile boj človeka s temo in mrazom, čaščenje življenja, zaščita pred zlimi silami in bitji, ki v teh večerih in nočeh obiščejo zemljo. Ponekod je pri starejši populaciji še danes ohranjen spomin na bitja, kot so Mora, Bedanec z Gorenjske, Divja jaga, Pehtra, Škopnjak in Šent s Pohorja. S krščanstvom so se jim pridružili še vragi in čarovnice.

Bršljan

Ves čas dvanajsterih noči so imeli poseben pomen ogenj, voda, kruh in zimzelene rastline s svojim zaščitnim in srečonosnim pomenom. Ljudje so v tem času kurili kresove, kar naj bi pomagalo Svarogu, bogu sonca, da zopet postane močan in premaga temo. Pomembna tradicija, ki jo je prevzelo tudi krščanstvo, je kurjenje panja oz. čoka v ognjišču. Z njim so ravnali kot z živim bitjem, nikakor pa se ni smelo zgoditi, da bi ugasnil. Množica isker, ki je nastala ob gorenju čoka je napovedovala letino. Poseben pomen v tem obdobju je imela tudi voda kot drugi očiščevalni element. Voda se je v teh dneh spreminjala v najboljše vino ali celo zlato. Če si je dekle v božični ali novoletni noči umilo obraz z vodo, ji je to prineslo večno lepoto in mladosten obraz; od vode pa si je lahko izprosila tudi ženina.

Pomembne so bile tudi rastline, predvsem zimzelene (smrečje, bela omela, bršljan, mah, bor, lovor itd.). Posebno mesto na Slovenskem je imel brin, ki v tem času daje varno zavetje pred zlimi duhovi. V ta namen so z njim kadili po hišah in gospodarskih poslopjih, vejice pa so obešali na vsa vrata.

Brin

Vejica brina na vratih hleva zlim silam povzroči precej preglavic. Ko zli duh pride do vejice in začne šteti iglice, se pri preštevanju vedno znova zmoti.  Tako mine noč in z jutrom mora oditi. Zanimiva je tudi zgodba s hrastovo vejico – suhi listi le s težka odpadejo in trmasto kljubujejo zimi, kar naj bi hudiča tako razjezilo, da je skušal liste spraskati z vejice, zato so hrastovi listi postali krpaste oblike.

Pri rastlinah je simbolno vlogo odigralo tudi božično žito, ki slavi življenje in daje upanje, da bo zima kmalu odšla. Pogosta so bila tudi čarna dejanja povezana z rastlinami, t.i. bela magija, s katero so ljudje skušali pričarati zdravje družini in živini, blagostanje in srečo. Na tem mestu bi omenile le dve takšni dejanji: kraja sena sosedu v noči s 24. na 25. december naj bi prinašala zdravje živini, tepežkanje s šibo življenja na tepežni dan pa na simbolni ravni pomeni čaranje življenja in zdravja.

Vir: Praznično leto Slovencev (Niko Kuret)

Read Full Post »