Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for december 2016


Jesen počasi jemlje slovo, narava pa se pripravlja na počitek. Stari zimski poganski običaji so se začeli že na god sv. Andreja ali andrejevo, ki goduje zadnji dan novembra. Tako je bila na Štajerskem in v Prekmurju razširjena navada, da se je moralo dekle, ki je želelo v sanjah zagledati bodočega ženina, tri dni postiti in vsak dan pojesti po eno pšenično zrno v čast sv. Andreju. Naslednji praznik, ki je bil zanimiv zlasti za otroke, je bil sv. Miklavž, ki je v noči na 6. december pridnim otrokom prinašal suho sadje, neposlušnim pa šibe. God sv. Lucije, ki je bil 13. decembra, je bil povezan z vračanjem duhov prednikov v najtemnejšem obdobju leta – takrat so bili v navadi obhodi lucij, ki so strašile otroke, gospodinje pa so takrat pekle poseben obredni kruh iz različnih vrst zelišč in žita. Nekoč je bilo na lucijino razširjena navada, da so dali v posodice kalit pšenično zrnje, ki so mu rekli Adonisov vrtiček. Kaljeno žito naj bi s svojo rastjo dokazovalo, da narava še ni umrla, in da se bo spomladi znova prebudila. Na Dolenjskem so Adonisovemu vrtičku rekli zeleni božič, kalitev ali pšenička, v Beli krajini so ga imenovali večno življenje, na Štejerskem pa kaljeno žito ali svetonočni spomin. Ponekod so s tem kaljenim žitom tudi vedeževali, večinoma pa so ga uporabljali za okrasitev jaslic in praznične mize.

V času zimskega solsticija, 21. decembra, naj bi imela demonska bitja največjo moč, ki je trajala vse do volčjih noči oz. do 6. januarja. Takrat naj bi se po nebu podile čarovnice, besi in demoni, ki so prinašali bolezni in nesreče. Zato so naši poganski predniki na božični večer obredno sežigali zelišča, zlasti brin, s katerim naj bi se ščitili pred zli silami. Krščanstvo je kot zamenjavo za sežiganje brinja kasneje uporabilo škropljenje z blagoslovljeno vodo.

Ob božiču so predniki notranjost hiše okrasili z zelenjem, med najpogostejšimi zimzelenimi rastlinami, ki so jim pripisovali magične lastnosti, so uporabljali belo omelo, smrečje, bršljan, pušpan in bodiko. Zlasti pušpan so dodajali šopkom in butaram ter ga uporabljali za krašenje v božično-novoletnem času. Belo omelo so po drugi strani pripravljali kot čaj za zdravljenje srčnih obolenj, krvnega obtoka, zlatenice, ščitnice, trebušne slinavke, senenega nahoda in astme, pri ozeblinah in krčnih žilah pa so iz nje pripravljali vročo kopel. Zimzeleno rastlinje naj bi po ljudskem verovanju ohranjalo vero v življenje – na Primorskem so dom večkrat okrasili z oljčnimi in lovorjevimi vejami, drugje pa s smrečjem in bršljanom. Adventni venček se je uveljavil šele v sredini 20. stoletja – spleten je iz zimzelenega rastlinja s štirimi svečami, ki ponazarjajo štiri adventne nedelje, ljudje pa ga polagajo na praznično mizo in obešajo na vhodna vrata. Tudi božično drevesce kot ga poznamo danes, se je razširilo šele v 19. stoletju, ko so ga začeli postavljati po trgih zlasti nemški uradniki in trgovci, pred tem pa so domove okraševali zgolj z zimzelenimi rastlinami in mahom. Na silvestrovo je bila navada, da so stresali vse, česar so želeli imeti v izobilju (sadno drevje itd.) ter polagali na mizo praznične dobrote. Na Dolenjskem je bila navada, da so na silvestrovo po hiši raztresli orehe in lešnike, ki so veljali za starodavni simbol blaginje. Za dobro letino nista smela manjkati kruh in potica, skodelica z žitom, buče za svinje in še kaj … Še dandanes kljub prevladi krščanske vere še vedno ohranjamo številne staroverske obrede, čeprav se ne zavedamo njihovega izvora in pomena. Naj bo december res prazničen mesec z veliko upanja na prihod novega leta, zaznamovanega z zdravjem in obiljem!

Bodika

Pripravila: Miša Gams

Vir: Vlasta Mlakar: Rastlina je sveta, od korenin do cveta; samozaložba, 2015, Ljubljana

Advertisements

Read Full Post »