Aloja

Prava aloja (Aloe vera) ja rastlina, iz katere industrijsko pridelujejo alojin gel, sok in smolo. Predvsem gel je priljubljena sestavina kozmetike, pa tudi prehranski dodatek. Doma imamo lahko alojo za lončnico, ki propade samo vrtnarsko popolnoma nepismenemu človeku.

Poleg prave aloje je zdravilna tudi drevesasta aloja (Aloe arborescens). Drevesasta aloja je lepša lončnica od prave in še bolj zdravilna je. V resnici je prava aloja križanec drevesaste aloje in vrste Aloe ferox. Motiv za križanje je bila želja po rastlini, ki jo je mogoče gojiti na plantažah z večjim pridelkom od drevesaste aloje.

Aloe ferox na razstavi kaktusov v Arboretumu Volčji Potok

Zdaj, ko se rastlinam prijazni del leta bliža koncu, alojo pripravimo za vzimovanje – glede tega med pravo in drevesasto ni razlike. To pomeni, da jo nehamo gnojiti in da jo še manj zalivamo. Če smo jo poleti zalivali enkrat ali največ dvakrat tedensko, jo zdaj zalijemo samo še enkrat na štirinajst dni in od oktobra naprej samo še enkrat na mesec.

Pred prvo slano mora nujno v hišo, v čim hladnejši prostor, kjer temperatura ne gre pod plus 5 stopinj Celzija. Klasična mesta za lončnice te vrste so okno na stopnišču, garaža ali veranda. Pozor: vsakršno namakanje aloje pozimi vodi v gnitje korenin in listov. Kot rečeno: zalijemo enkrat na mesec in še takrat ne po listih.

Presadimo spomladi. Uporabimo mešanico ilovice, humozne zemlje in kremenčevega peska. V šotnem substratu rade zgnijejo korenine in še prelahek je, da bi nekaj let staro alojo držal pokonci. Če imamo vrt, jo čez poletje odnesemo na prosto in jo s posodo vred vkopljemo v tla. V ta namen je najboljša lončevinasta posoda, ki vkopana v tla omogoča črpanje vode iz okoliške zemlje in nas razbremeni skrbi za zalivanje.

Aloe arborescens

Besedilo: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.
Fotografiji: Mateja Račevski, univ. dipl. inž. kraj. arh.

Read Full Post »