Feeds:
Objave
Komentarji

Posts Tagged ‘listje’


Jeseni zablesti arboretum v nešteto odtenkih rumene, oranžne in rdeče. Vsaka listopadna rastlina se na svoj način pripravlja na dobo zimskega mirovanja. Nekatera drevesa in grmi se ta čas opravijo še posebej svečano. Lahko bi rekli, da si njihovi listi nadenejo gizdavo večerno obleko, v kateri preživijo zadnje dneve svojega življenja.

Težko je iz pisane jesenske druščine izbrati najlepše. Za nekaj najslikovitejših in najzanimivejših smo se odločili, in jih predstavljamo na naslednjih straneh. Marsikatero jesensko lesnato lepotico smo seveda izpustili – bo pač prišla na vrsto ob drugi priliki.

1. PAROCIJA (Parrotia persica)

Na prvo parocijo naletimo na levi strani razpotja, ko pridemo do konca kostanjevega drevoreda. Poleti smo brezbrižno hodili mimo nje, saj ni bilo na tem visokem grmu ničesar, kar bi pritegnilo našo pozornosti. V začetku oktobra pa so najvišje vejice začele polagoma škrlateti. Miniti mora še kakšen teden, in cela rastlina zablešči v prelivajočih zlatih in rdečih odtenkih. Pestro barvno razkošje, kakršnega nam nudi parocija, nam zmore ponuditi le malokateri drug okrasni grm. Zato bomo parocijo srečali še na več mestih v parku.

Njena posebnost je tudi lubje, ki se lušči v večjih ploščah, podobno kot pri platani. Parocija je nezahteven grm in je mraz pri nas ne ogroža. Rastlina je doma na Kavkazu in v severnem Iranu, po starem Perziji. Ime je dobila po nemškem naravoslovcu Parrot-u, ki se je prvi (dokumentirano) povzpel na armensko sveto goro Ararat.

2. RDEČ HRAST (Quercus rubra)

Na drugi strani razpotja raste za gabrovo živo mejo postavno severnoameriško drevo, rdeči hrast. Pozno jeseni se na mladih drevesih listi obarvajo rdeče, na starih primerkih pa rumeno, oranžno in preden odpadejo še nekoliko porjavijo. Zanimivo je, da domači hrasti nikoli ne pordečijo, med prišleki iz Amerike pa je ta pojav kar precej razširjen.

Rdeči hrast je prilagodljiva drevesna vrsta, zadovoljna tudi z zelo revnimi tlemi. Raste hitro. In hitro ne raste samo v višino, ampak tudi v globino: že v tretjem letu življenja razvije več metrov globoko glavno korenino.

Pogosto ga najdemo v parkih, bolj redko tudi posajenega v gozdu. Daje mnogo stelje, ki hitro prepereva in tako izboljšuje tla. Njegov les je rožnato rdeč, ni pa taka kakovosten kot hrastovina domačih hrastov doba in gradna.

3. MOČVIRSKA CIPRESA (Taxodium distichum)

Pot nadaljujmo po desni strani jezerca. Ko se približamo otočku, posvetimo nekaj pozornosti močvirski cipresi, ki raste na njem. Je iglavec, ki jeseni izgubi iglice. Poznamo le malo listopadnih iglavcev, v naših krajih je tak le macesen. Preden mehke iglice porjavijo in se osujejo, nežno zlato porumenijo.

Nenavadno je, da se ne obleti vsaka iglica posebej. Kakor so spomladi iglice skupaj s kratkim poganjkom zrasle, taka jeseni z njim vred tudi odpadejo.

Taksodijeva domovina so obmorska močvirja na jugovzhodu ZDA, mnogo ga je ob reki Mississipi. Tudi v parkih ga ponavadi najdemo posajenega ob tekočih in stoječih vodah, kjer se drugi iglavci bolj slabo počutijo.

4. JAVORJI

Ob jezeru in naprej proti upravni zgradbi je posajenih mnogo tujerodnih okrasnih javorjev, od katerih bomo tu omenili le tri botanične vrste.

Večina drevesc pripada različnim sortam pahljačastega javorja (Acer palmatum). Med vsemi japonskimi javorji v Evropi najbolje poznamo in najpogosteje sadimo prav pahljačastega. Raste deloma kot grm ali kot nizko drevo. Glavna odlika pahljačastega javorja je lepa in raznovrstna rdeča barva, ki jo jeseni ponuja njegovo listje.

Po naravi je pahljačasti javor zelo variabilen, zato srečamo po parkih veliko število okrasnih sort. Med seboj se razlikujejo zlasti po velikosti, obliki in barvi listja. Po vrtovih sadimo tudi sorte, ki so rdeče vse poletje.

Omenimo še japonski javor (Acer japonicum). Ta je v arboretumu sicer manj pogost, vendar so prelivajoči nežno oranžno rdeči toni njegovega jesenskega listja verjetno še očarljivejši kot pri pahljačastem javorju.

Če smo bili na poti od močvirske ciprese pozorni, smo na desni strani ob poti opazili majhno drevesce s tablico nikkoški javor (Acer maximowiczianum oz. po starem Acer nikoense). Toda njegovi listi niso niti malo podobni listom naših domačih vrst javorjev: sestavljeni so iz treh lističev, so brez roglev, po spodnji strani pa gosto belo dlakavi. Gre za pomoto? Ne, pač pa za lep primer, da o stopnji sorodstva rastlin ne moremo sklepati po zunanji podobnosti ali različnosti enega rastlinskega dela. V arboretumu imamo še precej drugih vrst javorjev s trojnatimi ali peterno sestavljenimi listi.

Nazaj k nikkoškemu javorju: ime je dobil po mestu Nikko, ki leži v osrednjem delu japonskega otoka Honšu, in katerega širša okolica je zaradi naravnih lepot razglašena za narodni park. Novejše znanstveno ime se nanaša na ruskega botanika Maksimoviča, ki je v prejšnjem stoletju opisoval mandžursko in japonsko rastlinje.

Med glavne okrasne vrednosti tega javorja šteje močno jesensko žarenje njegovega listja.

5. AMERIŠKI ROGOVILAR (Gymnocladus dioicus)

Napotimo se proti osrednjemu delu starega parka in se povzpnimo po stopnicah nad pušpanov parter. Držimo se desne in na levi in desni strani poti nas čakata mladi drevesi ameriškega rogovilarja. Rogovilar je vitko drevo z neobičajnimi listi. Botanično pravimo, da so listi dvakrat sestavljeni. Da je list sestavljen pomeni, da je na vejico pritrjen dolg osrednji pecelj in da šele iz tega listnega vretena izraščajo posamični lističi. Da je list dvakrat sestavljen pa pomeni, da glavno listno vreteno nosi več sestavljenih listov.

Jeseni najprej odpadajo posamični svetlo rumeni Iističi, nato stranska listna vretena, in na koncu, po nekaj tednih, še osrednja listna vretena, ki so lahko dolga tudi več kot en meter.

Amerikanci pravijo rogovilarju ”kavno drevo”, ker so v časih državljanske vojne, to je v časih stiske in lakote, iz njegovih plodov pražili kavo – podobno kot so pri nas v pretekosti uporabljali želod. Indijanci so menda semena pražili in jih jedli kot lešnike.

Preden se odpravimo naprej, se ozrimo še na veličastno drevo tulipanovca, ki raste na travniku pod potjo in zbuja pozornost z zlato jesensko preobleko.

6. FLORIODSKI DREN (Cornus florida)

Na gozdnem robu nad pavilionom Biotehniške fakultete si splača pogledati vrsto grmov floridskega drena, ki bleščijo v številnih odtenkih od nežno rumene do močne rdeče in violičaste.

Tokrat se je floridski dren ozaljšal že drugič v letu: spomladi so ga krasili številni veliki beli cvetovi, potem pa se je čez poletje ”potuhnil”.

V domovini so rastlino uporabljali že za marsikaj: skorjo z vej so predelovali v zobno pasto, črnilo in kininski nadomestek, lubje s korenin pa uporabljali za barvanje tkanin v škrlatno. Še najmanj nenavadna se zdi uporaba trdega in žilavega lesa za ročaje pri različnih ročnih orodjih.

7.-8. GINKO IN DREVESASTA MAGNOLIA (Ginkgo biloba in Magnolia acuminata)

Stopimo zdaj proti rozariju. Kmalu za mestom, kjer je nekdaj stala graščina, nas vzame v zavetje skupina visokih dreves, med katerimi sta tudi ginko in drevesasta magnolija.

Pustimo številne zanimive podrobnosti o ginku za drugo priložnost in se posvetimo listom, ki se jeseni na svojstven način prebarvajo. Zelena se od zunanjega roba pahljačastega lista počasi umika proti peclju in prepušča prostor čisti rumeni. Vmesni pas površine med obema barvama je razmeroma ozek.

Stasita drevesasta magnolija ne najavlja prihoda zime z močnimi barvami, pač pa njeno listje obledi do kavno mlečne barve in čaka, da posušeno in rjavo odpade z drevesa. Med listjem se tu in tam rdeči magnolijino soplodje. Dokler je soplodje mlado in zeleno, je po obliki podobno drobceni kumarici, zrelo pa se odebeli in pordeči.

Tudi ta vrsta prihaja k nam iz severne Amerike. Odporna je proti mrazu in med vsemi magnolijami, ki uspevajo v osrednji Sloveniji, zraste najvišje.

9. VIRGINSKI NEPOZEBNIK (Hamamelis virginiana)

Pot nas vodi naprej proti rozariju. Ko hodimo ob jezeru, bodimo pozorni na grme, ki rastejo na levi strani pod potjo. Z njihovih vej se osiplje listje in na golih vejah ostajajo – cvetovi!

Do dva centimetra dolgi in zelo ozki, trakasti cvetni listki citronasto rumene barve se vijejo v vse strani. Čeprav na prvi pogled niso posebej vpadljivi, predstavljajo pravo redkost v tem hladnem predzimskem času, ko druge rastline svoje cvetje skrbno

čuvajo v popkih. Posamični cvetovi se odpirajo celo takrat, ko zemljo že prekrije sneg.

Poleg cvetov najdemo na vejicah tudi olesenele plodove. Ti nenavadni lešnički se s pokom odprejo in ”izstrelijo” drobna semena do šest metrov daleč.

Izvleček iz nepozebnikove skorje je uporaben v medicini, pogosto ga dodajajo tudi kozmetičnim sredstvom za nego kože.

Vejice tega nenavadnega grma uporabljajo v Ameriki kot bajalice za iskanje podzemne vode.

Poleg virginskega nepozebnika raste v arboretumu še vrsta drugih, ki pa zacvetijo spomladi.

10 . NAVADNI RUJ (Cotinus coggygria)

Dovolj smo se posvečali pritepencem iz Amerike in Azije, zato si za konec poti pobliže oglejmo še grm iz domačih logov. Posajen je desno poleg vhoda v rozarij in opozarja nase z ognjeno jesensko barvo.

Navadni ruj je toploljuben grm, ki je močno razširjen po slovenskem Krasu, in prav zaradi ruja jeseni kraške gmajne rdeče zažarijo. Na sušnih legah po prisojnih pobočjih je razširjen tudi drugod po Sloveniji.

Poleti rujevo listje privlači pozornosti z nenavadnimi, izstopajoče svetlimi listnimi žilami. V arboretumu gojimo tudi posebno sorto navadnega ruja, ki ima od pomladi do jeseni temno violičaste liste.

Rujeva skorja vsebuje visok odstotek tanina, zato so jo včasih uporabljali pri strojenju usnja, pa tudi pri barvanju volne.

Zakaj listje rumeni?

Vir: Mastnak M., Sprehodi po arboretumu, Jesenski vodič (1991)
Fotografije: Mateja Račevski Mladenov

Advertisements

Read Full Post »


Jeseni nas park in gozd očarata in prevzameta z barvitostjo, ki je ne premore noben drug letni čas. Ko se sprehajamo med drevesi in grmi ta čas opazujemo, kako listje počasi rumeni, se pri nekaterih vrstah še oranžno in rdeče obarva, pa porjavi in odpade.

BLIŽA SE OBDOBJE MIROVANJA

Poganjki so pri lesnatih rastlinah v začetku avgusta prenehali rasti v dolžino in tudi veje in debla so se od takrat le malo odebelila. Vendar so bili zeleni listi v poznem poletju in zgodnji jeseni še vedno dejavni. Organska snov, ki so jo s fotosintezo tvorili, ni bila namenjena novi rasti, pač pa se je odlagala v posebnih tkivih skorje in lesa. S to rezavo hranil si bo rastlina pomagala v burnem obdobju mlade rasti naslednjo pomlad.

Naši listavci ne čakajo tja v en dan, da jim listno odevalo požge zmrzali in potrgajo vetrovi. Preden listi odpadejo, se v njih marsikaj pomembnega dogodi, pravzaprav se cela rastlina skrbno pripravi na obdobje zimskega mirovanja.

DOKLER SLUŽIJO, SO LISTI ZELENI

Rastline z listi prestrezajo sončno svetlobo, s pomočjo katere iz ogljikovega dioksida in vode tvorijo enostavne sladkorje ter kisik. Da bi fotosinteza, kot to biokemično reakcijo imenujemo, lahko potekala, mora biti v listu dovolj zelenega listnega barvila, imenovanega klorofil. Klorofil daje listom tudi zeleno barvo. Enostavne sladkorje rastlina predela v najrazličnejše snovi, ki jih potrebuje za gradnjo listnih tkiv in opravljanje življenjskih procesov.

Fotosinteza je zelo zapleten in še vedno ne do vseh potankosti preučen proces. Ko se jeseni dnevi krajšajo in se nebo vse pogosteje oblači, je rastlini na razpolago vse manj svetlobe, zato je tudi fotosinteza vse šibkejša. Toda tudi v sončnih dneh rastlina ne more tvoriti toliko nove snovi kot spomladi in poleti. Vse hladneje je, z nižanjem temperature pa se biokemični procesi upočasnjujejo – samo pomislimo, kako togi in neubogljivi so naši prsti, če v mrazu ne nosimo rokavic.

Listi večine rastlin ne morejo preživeti zime, ker so njihovi listi prenežni. Le iglavci in redki listavci, kot sta bodika (Ilex aquifolium) in lovorikovec (Prunus laurocerasus), imajo iglice in liste grajene tako, da preživijo zmrzal in zimsko sušo.

Ko govorimo o zimski suši, ne mislimo na dejansko pomanjkanje vode v tleh, pač pa na to, da rastlina vode iz okolja ne more izkoristiti. Če so tla zmrznjena ali prehladna, korenine ne morejo nadomestiti vode, ki jo oddajajo listi. Iz listov namreč izhlapeva voda tudi pozimi, zlasti če neposredno na njih sije sonce. Nekatere zimzelene vrste so na tako “zimsko sonce” posebej občutljive. Tako nam bo rododendron, ki smo ga posadili na napačno mesto, ob sončnih zimskih dneh ovenel, lahko pa se bo tudi posušil.

KOLIKO LISTOV JE NA DREVESU

Na odrasli bukvi, ki raste na samem in nosi 15 metrov široko krošnjo, so našteli okrog 800.000 listov. Račun je pokazal, da je nad vsakim kvadratnim metrom tal, ki ga drevo zastira, še 10 kvadratnih metrov površine zelenih listov.

V gozdu, kjer drevesa ne morejo izkoriščati svetlobe s strani, je ta številka nekaj manjša, pa še vedno osupljiva. Na enem hektarju, to je 100 x 100 metrov bukovega gozda, kakršnega imamo tudi v našem arboretumu, je razprostrte več kot 5 hektarjev listne površine – njihovo težo merimo v tonah!

Ker so zeleni listi organ, v katerem potekajo živahni življenjski procesi, je seveda v njih vgrajenih mnogo različnih zapletenih spojin, ki to dogajanje vodijo in omogočajo. Če bi drevo to veliko listno maso odvrglo z vsemi dragocenimi spojinami vred, bi naslednjo pomlad moralo vse sestavine znova posrkati iz tal in jih na novo sintetizirati. V tleh pa so nekateri elementi zelo skopo zastopani.

Zato se že kak mesec preden listi odpadejo začne v njih intenzivno dogajanje. Vse, kar je za drevo dragocenega in pomembnega, se v listu razgradi in prenese na varno v les in živi del skorje.

RUMENENJE JE SPREMLJAJOČ POJAV

Med snovi, s katerimi mora drevo varčno ravnati, spadajo zlasti amino kisline, spojine s fosforjem, dušikom, pa s kalijem, magnezijem, železom idr. Razgradi se tudi klorofil in njegove dragocene sestavine se skupaj s prej omenjenimi snovmi po prevodnih poteh prenesejo iz listov v skladiščna tkiva, ki so v vejah in deblu.

V vsakem listu delajo družbo zelenemu klorofilu spremljajoča barvila in sicer rumeni ksantofil ter karotenoidi. Mimogrede: karotenoidi dajejo oranžno barvo jedilnemu korenčku.

Spremljajoča rumena in oranžna barvila se jeseni ne razkrojijo. Ostanejo nedotaknjena, in ko izgine klorofil, postanejo (ali bolje rečeno – ostanejo) listi značilno jesensko rumeni.

RDEČI ODTENKI

V listih nekaterih drevesnih vrst se jeseni tvorijo tudi rdeča barvila,ki jih imenujeno antociani.

Tvorbo rdečih barvil pospešujejo zlasti nizke nočne temperature. Iz tega razloga se hribovski in visokogorski gozdovi mnogo močneje in bolj pisano obarvajo kot gozdovi v krajih z blagim podnebjem. Tipičen primer za ta pojava predstavlja gorski javor (Acer pseudoplatanus): v nižinah zmore le pastelne rumene odtenke, v hribovskem svetu pa razkazuje barvno nasičeno jesensko preobleko, v kateri se prelivajo vsi mogoči rdeči odtenki.

Jesenske barve tudi niso vsako leto enako izrazite. Močnejše so v sušnih jesenih, ko toplim dnevom sledijo hladne noči. Najbarvitejše bodo torej jeseni, ko se “babje poletje” zavleče globoko v oktober.

Močneje se bo obarvalo tudi listje na drevju, ki raste na tleh, v katerih je malo dušika.

SMISEL JESENSKEGA BARVANJA

Plodovi se na rastlinah obarvajo zato, da bi jih rastlinojede živali lažje opazile in použile. Ker so semena v plodovih s trdno in neprebavljivo lupino, jih živali bodisi zavržejo ali pa nepoškodovana izločijo z iztrebki. Pisani plodovi torej služijo razširjanju vrste.

Take ekološko logične razlage za jesensko obarvanje listov nimamo. Gre le za stranski učinek, ki ga povzroči pospravljanje za rastlino pomembnih snovi iz listov na varno, za znak notranjega dogajanja v listih, za zunanji znak, da se bliža konec.

Vendar pa se snovi ne selijo samo iz lista v vejico. V obratni strani teče transport snovi, ki jih ima rastlina preveč. Z odlaganjem v ostarele liste se drevesa znebijo npr. kalcija.

LIST ODPADE

Jesenska barva se na listih ne drži dolgo. List je svojo nalogo opravil. Na mestu, kjer se listni pecelj stika z vejico, se je že avgusta razvilo nekaj plasti celic, ki sedaj dokončno oplutenijo in olesenijo. Vez med živo vejico in listom se dokončno pretrga, list odmre. Vodotopna rdeča barvila izpira dež. Tudi rumeni listi porjavijo. Prvi sunek vetra bo list odtrgal, še nakajkrat se bo v zraku obrnil in pristal na tleh.

POSEBNEŽI

Le malo listopadnih vrst se obnaša drugače, kot smo opisali. Med domačimi listavci je npr. izjema črna jelša (Alnus glutinosa). Njeni listi se ne obarvajo, marveč odpadejo zeleni. Posebneža sta tudi hrasta dob in graden (Quercus robur in Quercus petraea) ter beli gaber (Carpinus betulus). Pri njih se med vejico in pecljem ne naredi izrazita ločitvena plast, zato se listi posušijo kar na vejah in ostanejo na drevju do pomladi. Še eno posebnost lahko opazujemo na hrastih. Ko so spomladanski listi, ki jih je največ, že porumeneli, so listi s kresnih poganjkov, ki so zreli poleti, še vedno zeleni.

MRTVO LISTJE

Listje, ki pade na tla, vsebuje v primerjavi z zelenim listjem le malo hranilnih snovi, za življenje v naravi pa je še kako pomembno. Velikanska količina listja – spomnimo se številk – ne bo obležala nedotaknjena na tleh. Predstavlja nov zalogaj organske mase, ki se bo vključil v naravno kroženje snovi. Žuželke, glive, bakterije in druge drobnoživke pretvorijo listni opad v humus, prek katerega pa so hranila znova na razpolago rastlinskemu svetu.

Med drugim je stelja tudi odličen toplotni izolator. V sončnih predpomladnih dnevih se lahko ob zaščiti stelje vrhnja plast tal segreje tja do 40 ºC, kar spodbudi k rasti prvo pomladansko cvetje.

Kako slaba je za gozd kmečka navada vsakoletnega grabljenja stelje, lahko povedo gozdarji, o tem pa pričajo pri nas neredki skvarjeni gozdovi, imenovani steljniki.

Ko v parku vrtnarji pograbijo suho listje, s tem seveda onemogočijo naravni krogotok snovi. Odpadlo listje konča na kompostnih kupih in se nato v vrtnarski prsti spet vključi v novo življenje. Da pa bi trata (in seveda drevje v parku, na kar pa le malokdo pomisli) lepo uspevala, jo morajo spomladi pognojiti – kar naravi vzamemo, ji moramo slej ko prej tudi vrniti.

 Vir: Mastnak M., Sprehodi po arboretumu, Zakaj listje rumeni? (1991)
Fotografije: Tatjana Zvržina in Mateja Račevski Mladenov

Read Full Post »


Junija se splača stopiti do navadnega tulipanovca (Liriodendron tulipifera) in si pozorno ogledati drevo. Uzrli bomo precej velike cvetove, ki sicer niso vpadljivo obarvani, so pa zelo privlačne oblike. Spominjajo na oranžno zelene tulipane – od tod tudi drevesu ime. Tulipanovec je v sorodu z magnolijami; tudi nestrokovnjak lahko opazi, da so cvetovi pri predstavnikih obeh rodov podobno grajeni.

Oblika listov je pri tulipanovcu zelo samosvoja, po obrisu so podobni liri. Na podobnost naj bi, po eni od razlag, kazalo znanstveno ime Liriodendron.

Cvet in listje tulipanovca

Navadni tulipanovec je gozdna drevesna vrsta z vzhoda ZDA. Hitro raste in doseže 50 metrov višine. Daje mehek in večstransko uporaben les. Indijanci so iz debel tulipanovca v preteklosti dolbli deblake, tako imenovane kanuje.

Vir: Mastnak M., Sprehodi po arboretumu, zgodnjepoletni vodič (1992), stran 8-9.

Fotografija: Mateja Račevski Mladenov

Še več zanimivih dreves in grmovnic iz Arboretuma.

Read Full Post »