Feeds:
Objave
Komentarji

Posts Tagged ‘park’


Arboretum vsak dan vabi ljudi, da se po njem sprehodijo, da tu preživijo čas s svojimi prijatelji ali družino ter da izkoristijo čudovito naravo za oddih, meditacijo ali rekreacijo. Široka ponudba privabi veliko obiskovalcev, nekateri izmed njih pa se v park radi vračajo vedno znova. Nekateri celo vsakodnevno.

Zaposleni v parku stalne obiskovalce večkrat videvamo, lahko bi rekli, da jih že poznamo, vendar o njih ne vemo prav veliko. Zato smo se odločili, da jih povabimo na skupen sprehod in jim zastavimo nekaj vprašanj.

Družina Cigoj

V parku sem se srečala z dvoletno Niko, s šestletnim Oskarjem in njunim očetom Erikom Cigojem. Oskar in Nika imata še starejšo sestro, desetletno Laro, in brata, štirinajstletnega Aleksandra. Doma pa jih čaka mamica Vanja.

Stalni obiskovalci v Arboretumu

V park pridejo skoraj vsak dan. Včasih pridejo z očetom, včasih z mamo, velikokrat pa vsa družina. Medtem ko je Nika skušala travnato bilko pomočiti v vodo Velikega jezera mi je Oskar razložil, da mu je v Arboretumu najljubše otroško igrišče. Nato pa je prav ponosno dodal, da je tudi v vodo že padel. Hitel je razlagati, da se mu je to zgodilo v plitkem potoku čisto pri vhodu v park. Vendar kljub nesreči ni bil niti malo jezen ali žalosten. Ugotovili pa smo, da mama ni bila navdušena nad mokrimi hlačami.

Sprehod nadaljujemo od Velikega jezera proti francoskemu vrtu. Med sprehodom mi Erik razloži, da živijo v bloku v Kamniku, zato jim park veliko pomeni. Sem prihajajo že dobrih osem let, ker tu ni prometa in je zato zrak kvalitetnejši. Tukaj najdejo priložnost za rekreacijo, otroci pa prostor za igro in odkrivanje narave. Nika na sprehod s seboj vzame kruh, s katerim nahrani račke. Včasih se jim pridružita tudi starejša otroka. Lara hodi še na plesni tečaj in zato nima veliko časa, Aleksander pa raje izbere druženje s prijatelji v mestu. Vendar ju pogosto vseeno prepričajo in zvabijo na rekreacijo v park.

Na platnu s podobo nekdanje graščine opazujemo pikapolonice. Včasih jih najdejo cel roj. Tudi različne so, nekatere so rumene, nekatere črne z rdečimi pikami, nekatere rdeče s črnimi. Pa tudi različno število pik imajo. Nika je tisti trenutek opazila eno sivo, pa smo potem pogledali bližje in ugotovili, da je črna z nekaj rdečimi pikami. Zagotovo kje leze tudi kakšna siva, domišljijska. Le da je odrasli ne vidimo.

Stalni obiskovalci v Arboretumu

Sprehajalne poti v parku izbirajo glede na počutje in letni čas. Sredi poletja gredo radi v gozd in se povzpnejo na Volčji hrib, do razvalin starega gradu, od koder je lep razgled na južno stran. Odkar je v parku nova fontana otroci vztrajajo, da vsak sprehod obiščejo tudi francoski vrt, kjer potem opazujejo vodomet. Jeseni se otroci radi mečejo v kupe suhega listja, ki ob poteh čakajo, da jih vrtnarji pospravijo. Oskar mi zaupa, da je nekega popoldneva opazoval tolmun v Zgornjem angleškem parku. Kar naenkrat pa je iz izza bližnjega rododendrona skočila srna in stekla čez travnik proti gozdu. Skoraj ga je kap, pove navdušeno. Na tistem travniku je stal šotor, kjer je skupina ljudi meditirala. Ker so mižali, ni nihče opazil srne, ki je tekla mimo njih.

V parku se počutijo dobro in želijo si, da bi bil park odprt vse dni v letu, tudi takrat ko je zima huda in ko je treba po poteh parka previdno stopati. Takrat je park običajno zaprt, saj so nekatere poti spolzke obiskovalci pa velikokrat neprevidni. Oče Erik mi razloži, da se zavedajo, da v park vstopajo na lastno odgovornost in da mora za varnost poskrbeti vsak sam. Zato jih od sprehoda slabo vreme ne odvrne. V dežju se sprehajajo z dežniki in opazujejo močerade.

Žalosti jih le to, da nekateri obiskovalci ne upoštevajo pravil in psov nimajo na povodcih. Erik mi pojasni, da četudi so kužki prijazni so v primerjavi z Niko to zelo velike živali, zato bi raje videl, da se ji ne bi preveč približali.

Stalni obiskovalci v Arboretumu

Želimo si, da bi najmlajši v parku ustvarili lepe spomine na otroška leta, starši pa izkoristili možnosti, ki jih park ponuja za kvalitetno preživljanje časa z vso družino. Družini Cigoj pa naj pikapolonice, ki jih radi opazujejo, prinesejo veliko sreče.

Pripravila: Mateja Mavec, univ. dipl. biol.

Read Full Post »


Odmrla lesna biomasa pomeni podrta, odmrla in posušena drevesa ter veje. Predstavlja pomemben življenjski prostor mnogim rastlinskim in živalskim vrstam. Veliko ptic uporabi za gnezdenje mrtva drevesa, glivam in mahovom pa služijo kot podlaga za rast. Velikim rastlinojedcem predstavljajo fizično oviro, kar bolj občutljivim drevesnim vrstam olajša pomlajevanje.

Odmrla lesena biomasa

Odmrla lesna biomasa je ključnega pomena pri kroženju snovi, s čimer se povečuje rodovitnost tal. S preveč zavzetim odstranjevanjem sušic in podrtic v gozdu ljudje povzročamo upadanje in izginjanje vrst. Posledično se zmanjšuje pestrost živalskih in rastlinskih vrst na našem planetu.

Ležeče veje preprečujejo odnašanje prsti zaradi vode in vetra. Tudi to pomaga ohranjati in ustvarjati plodna tla s pestrim življenjem. V Arburetumu Volčji Potok se tega dobro zavedamo, kar lahko opazite med sprehodom po gozdnem predelu parka.

Pripravila: Katja Šink

Read Full Post »


Po vsej Sloveniji lahko vidimo, da imajo drevoredi divjega kostanja in platan že sredi poletja rumene ali povsem porjavele liste. Razloga sta lahko dva, neprimerno rastišče ali bolezni in škodljivci.

Rastišče je prostor, kjer rastejo rastline. V naravi na določenem rastišču rastejo rastline, ki so na tisto rastišče in rastiščne razmere prilagojene. Ker se rastiščne razmere spreminjajo tudi z rastjo rastlin, se sčasoma spreminja tudi rastlinstvo. V naravi vedno obstanejo tiste rastline, ki so v določenem času na rastišče najbolj prilagojene.

Rastlinam v naseljenem okolju rastišče pripravljamo ljudje, zato je velikokrat marsikaj narobe. Ljudje izbiramo rastline po drugačnih merilih kot sama narava. Že stanovanjska hiša vpliva na spremembo mikroklime na parceli. Med severno in južno steno je razlika za dva klimatska pasova, na primer zvončki na južni strani zacvetijo en mesec prej kot na severni strani. V večjih mestih so razlike še večje, še zlasti v tleh. Korenine velikih dreves, kot sta divji kostanj in platana, zrastejo daleč preko kapi krošnje. Ko se takšnim drevesom pripravlja rastišče, jim običajno namenimo le nekaj kvadratnih metrov zemlje, toda na tako omejenem prostoru mlada drevesca ne morejo zrasti v mogočna drevesa.

Drevesa zahtevajo prostor pod zemljo

Pri drevesih velja pravilo, da je približno toliko, kolikor je drevesa nad zemljo, tudi pod zemljo. Kjer se to ne upošteva, drevesa ne rastejo normalno, ostajajo majhna in starikava. Listje je manjše, kot je normalno, bolj ali manj ožgano, suši se od roba proti sredini. Kjer se težav zavedajo, se odločajo za sajenje manjših dreves. Izbor primernih vrst in sort je zelo širok. Žal se pri nas pretežno sadijo drevesa s kroglasto krošnjo, za katera se najbolj navdušujejo arhitekti. Ta drevesa imajo zelo kratko življenjsko dobo, eno do dve desetletji, kar je za drevo malo.

Od dobrega drevoreda se pričakuje, da bo v funkciji, to pomeni, da je prijeten na pogled, torej zelen, in da daje senco. Drevoredi so tudi ”zelena pljuča mesta”. Če listi niso zdravi, drevo ni v polni funkciji, zaradi katere je bilo posajeno. Listi so torej bistveni za funkcionalnost drevesa. Če ti niso zeleni, temveč bolj ali manj rjavi ali rumeni, je funkcija drevesa zmanjšana. Veliko je drevoredov, katerih listi rjavijo od roba proti sredini. Lahko bi rekli, da so takšni skoraj vsi mestni drevoredi in to ne glede na drevesno vrsto.

Rjavenje te vrste je posledica suše, za sušo pa ni odgovorna samo narava, temveč tudi oziroma predvsem človek. Letošnje leto ni bilo sušno, pa so listi v drevoredih vseeno rjavi, torej ni kriva narava. Razloga sta dva. Prvi je premalo prostora pod zemljo, saj drevo v zemlji potrebuje veliko večjo površino tal kot jo zastre krošnja nad zemljo. V naravi korenine večine dreves rastejo dlje od kapi krošnje. Kam pa lahko rastejo iz lukenj, v katere so drevesa posajena? Če je prostora pod zemljo malo, lahko iz sadike zraste kvečjemu drevesce, ne pa drevo. Zato v primerih, kadar ni dovolj prostora pod zemljo, ni priporočljivo saditi vrst, ki naj bi zrasle v velika drevesa. Če pa se že posadijo, trpijo za sušo, kar se opazi na listih. Drugi razlog za sušenje je lahko sol, ki povzroča tako imenovano fiziološko sušo, posledice so enake: listi se sušijo od roba proti sredini.

Bolezen in škodljivec divjega kostanja

Zlasti težavne so nekatere bolezni in škodljivci, katerih gostitelji so drevesa. Pri tem sta najbolj ogrožena divji kostanj in platana, ki sta bili še do nedavnega glavni drevesni vrsti v mestih. Razlogov za to je več, eden med njimi je ta, da se lahko lepe sadike pridelajo hitro in preprosto, brez potrebnega drevesničarskega znanja. To velja tudi za vrste, ki se dandanes množično sadijo, na primer za razne javorje.

V času, ko so bile omenjene drevesne vrste prinesene k nam, v našem okolju ni bilo njim nevarnih bolezni in škodljivcev. Pri divjem kostanju je trajalo kar 410 let (1576-1986) do prvega pojava in opisa njemu nevarnega škodljivca, kostanjevega listnega zavrtača, ki se je pojavil v okolici Ohridskega jezera. Še danes ni znano, od kod je bil prinesen. Poleg tega se je pojavila še nevarna bolezen. Podobno se godi platanam in jagnedi. Pri nas so bila več kot 200 let povsem zdrava drevesa, sedaj se tudi spopadajo z nevarno boleznijo in škodljivcem. Kaj torej storiti z drevoredi, ko drevesa niso več povsem funkcionalna, saj rjavi listi ne morejo biti ”pljuča mesta”?

Injiciranje

Zdravljenje dreves z uporabo pesticidov pri tako velikih drevesih praktično ne pride v poštev. Obstaja rešitev, injekcije, točneje infuzije sistemičnih fungicidov in insekticidov. Metoda naj bi bila drevesom in okolju prijazna, ker se sredstvo neposredno vbrizga v prevodno tkivo drevesa. Metoda je preizkušena, ni pa primerna za vsepovprek. Pokazale so se velike razlike med različnimi klimatskimi območji, drevesnimi vrstami ter škodljivimi organizmi. V Srednji Evropi se injiciranje največ uporablja za zatiranje listnega zavrtača divjega kostanja. Število teh se na drevesih zmanjša za več kot 90 %. Vendar vsaka injekcija pusti na lesu posledice, to je odmrlo tkivo, kamor se kmalu naselijo les razkrajajoče glivice. Injekcije se morajo dajati vsako leto, zato se kmalu pojavi vedno več šibkih točk v deblu, kar sčasoma ogrozi stojnost drevesa, zato se ta metoda opušča. Sedaj se uporabljajo razne feromonske vabe, ki privabljajo oziroma zmedejo samce ali samičke, toda te niso tako učinkovite. Število metuljčkov se premalo zmanjša, da bi se večina listne površine ohranila v zdravem stanju. Metoda injiciranja je zato primerna le v primeru, ko z enkratno dozo rešimo problem za več let, na primer bolezen odmiranja brestov ali razvoj azijskega kozlička.
Letos so kostanji, pod katerimi lansko jesen listje ni bilo odstranjeno, že poleti porjaveli. Če se ti listi pogledajo od blizu, se opazi, da so rahlo zviti. To je znak, da so gostili glivo, ki povzroča listno sušico divjega kostanja. Gliva preživi zimo na listju in če se odpadlo listje jeseni odstrani, se zmanjša možnost ponovne okužbe. Iz tega razloga vidimo bolne kostanje predvsem v parkih in na zelenicah. Tam, kjer jih obdaja tlak, pa so sorazmerno zdravi, če seveda niso okuženi od zavrtača.

Nadloge na platanah

Podobno je s platanami. Na njih se pojavlja stenica, imenovana platanova čipkarica. Ime so dobile po krilcih, na katerih imajo čipkam podobne vzorce. Te niso zelo nevarne drevesom, moteč pa je videz listov, ki zaradi izsesanosti izgubljajo sveže zeleno barvo. Bolj je zaskrbljujoč podatek, da so prenašalke za platane smrtno nevarni bolezni: platanove listne sušice in platanovega raka.

Na drevesih, ki obolijo zaradi platanovega raka, se na vejah pojavljajo rakaste tvorbe, ki od daleč niso vidne, se pa od daleč opazi, da že sredi poletja drevo izgubi večino listja, saj ga nekaj ostane le na koncih vej.

To so razlogi, da se platane v mestne drevorede in parke vse manj sadijo in se nadomeščajo z drugimi drevesnimi vrstami, ki so bolj zdrave. Nadomestki za platano so:
–        ostrolistni javor, ki ima platani podobne liste, ne dosega pa je po velikosti. Tudi beli ali gorski javor ima podobne liste, vendar ni primeren za mestne drevorede;
–        topokrpi javor bi lahko bil po rastiščnih lastnostih še najbolj primeren za mestne drevorede, je pa počasne rasti in zelo težaven za drevesničarje, zato je prava redkost na drevesničarskem trgu;
–        navadni koprivovec dobro nadomesti platane v toplejših krajih, kjer so zaradi pomanjkanja vlage razmere za druge drevesne vrste težavne.

Novi na vidiku

Kako kaže za naprej? Glede na globalno trgovanje bo novih bolezni in škodljivcev vse več. Pojavljajo se vedno novi, čeprav državne fitosanitarne službe nadzorujejo promet s sadikami. Pravkar je na pohodu kitajski kozliček, lep velik hrošč, katerega ličinke vrtajo od 10 do 12 mm debele luknje na spodnjem delu debla divjega kostanja, platane, topolov, vrb in še zlasti jablan. Posledica je postopno odmiranje vej, saj na koncu odmre celo drevo.

Kaj storiti?

Drevesa v parkih, drevoredih, vrtovih in drugje po naseljih so gojene rastline, kar pomeni, da moramo zanje skrbeti ljudje. Če jim rastiščne razmere ne odgovarjajo, ne rastejo tako, kot od njih pričakujemo, zato je potrebna skrbna priprava rastišča ter premišljena izbira vrst in sort. Pri tem se pogosto srečamo z varovanjem kulturne ali naravne dediščine, med katerimi so pogosto prav divji kostanji in platane ter ponekod jagned. Ta drevesa so bila do pred nedavnim povsem zdrava, sedaj pa jih resno ogrožajo bolezni in škodljivci, katerih zatiranje je skoraj nemogoče. Postavlja se torej vprašanje, ali je strokovna odločitev res strokovna, ko se zahteva ponovno sajenje dreves na mestih, kjer so že vnaprej obsojena na počasno hiranje.

Zato ne preostane nič drugega, kot izogibati se sajenju divjih kostanjev, platan in jagnedi ter jih nadomeščati z vrstami, ki pri nas niso problematične, kar so praviloma domače drevesne vrste. Tudi med njimi so takšne, ki jih funkcionalno povsem enakovredno nadomeščajo in so vsaj za zdaj brez resnih bolezni in škodljivcev, kot so prizadeti.

Platanova čipkarica s sesanjem celičnega soka spremeni barvo lista, ni pa usodna za drevo

Platanova čipkarica s sesanjem celičnega soka spremeni barvo lista, ni pa usodna za drevo.

Proti kocu letošnjega poletja so imeli divji kostanji povsem rve liste, ali so taka drevesa še pljuča mesta

Proti koncu letošnjega poletja so imeli divji kostanji povsem rjave liste. Ali so takšna drevesa še pljuča mesta?

Vir: Aleksander Šiftar, Vrtnar 2/2009, letnik XVIII

Read Full Post »


Cvetoči carigrajski vrtovi

Mesto je bilo izropano in večina prebivalstva razseljenega. Leta 1453 se je začelo novo poglavje v zgodovini Carigrada. Na cvetličnih gredicah so ga zaznamovali tulipani.

Carigrad je bil že pred turško osvojitvijo mesto, kjer je bilo znotraj veličastnega obzidja mnogo zelenih površin. V dobrih časih so parki služili lišpu samostanov in cerkva, v slabih pa samooskrbi prebivalstva. Obzidani vrtiči se bili del prestiža imenitnih palač. Turki torej niso prišli »na divje«, a so prejšnje zelenje nagradili s široko potezo in nesluteno vizijo.

Tulipani

Mehmed Osvajalec je Carigrad razglasil za novootomansko prestolnico in kmalu naročil gradnjo dvornega kompleksa, ki ga danes poznamo pod imenom topkapski seraj. Ker ne gre za eno palačo temveč za mesto v mestu, je gradnja trajala okoli sto let. V njem so štiri velika dvorišča, pravzaprav parki. Prvo dvorišče je bilo bolj kot ne javno dostopno in je med drugim služilo vojaškim paradam. Drugo je bilo v službi visoke politike. Park s vodnjaki in drevoredi, pavi in gazelami je bil del blišča, s katerim je sultan jemal sapo tujim diplomatom. Tretje dvorišče je bilo zaprto za javnost; četrto, ki je bilo na voljo samo cesarju in njegovi družini, je bilo najimenitnejše. Z njega se je odpiral razgled na Bospor, tu so se v zelenju skrivali paviljoni in terase, v samem srcu parka, za katerega je skrbelo 900 vrtnarjev, pa je bil vrt tulipanov.

Nekateri turški cesarji so lastnoročno vrtnarili. Imeti vrt s cvetjem je bil statusni simbol najvišjega državnega uradništva. Vrt z glicinijo na pergoli, paviljonom, tlakovanimi stezicami, vodo in z gredico tulipanov na najimenitnejšem mestu – to je služilo sprostitvi po napornem delu, pa tudi prestižu. Kaj je bilo imenitnejšega, kot v prvi pomladi povabiti prijatelje gledat nove tulipančke, katerih čebulice je lastnik dobil s Krete, Kavkaza, Jemna in drugih daljnih dežel velikanskega cesarstva!

Zaradi prepletenosti državne in cerkvene oblasti je postal tulipan, božanski cvet, vseprisoten. Kot del okrasja je lepšal tako mošeje kot posvetne stavbe, okrasno posodje in stensko keramiko, tekstil, ročaje orožja, zataknjen za turban moške glave, pa tudi nagrobne kamne ženskih grobov. Najimenitnejši so bili seveda živi tulipani. V nekaj desetletjih so vrtnarji vzgojili več kot tisoč sort tulipanov po domačen, carigrajskem okusu! Na višku slave in bogastva otomanske države, v času Sulejmana Veličastnega, so tulipane spoznali zahodnjaki. In jih seveda hoteli imeti.

Pripravil: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.

Nizozemska vas

Read Full Post »


Na predvečer Vseh svetih, v sredo, 31. oktobra 2012, se nas je pred vhodom v park Arboretuma Volčji Potok zbralo preko 150 obiskovalcev.

Družine so s seboj prinesle domiselno izrezljane buče, s katerimi so se potegovale za lepe nagrade. Med samim dogodkom, so najmlajši lahko na delavnici ustvarjali netopirje, duhce, za celo družino pa je bilo poskrbljeno s toplim čajem in okusnim pecivom čajnice Zisha. Hkrati pa se zahvaljujemo tudi gospe Brodar, ki nas je razveselila s polno košaro sladkih rogljičev.

Na koncu smo se lahko vsi skupaj sprehodili skozi čarobno osvetljeni park, ki ga je krasilo okoli 70 buč. Vsaka buča je izžarevala svojo zgodbo nas očarala in celo začarala.

Letos pa je za najlepšo izrezljano bučo prejela nagrado družina Ravnikar.

Naslednje leto bo Arboretum Volčji Potok ponovno z vami, vas pa lepo vabimo, da pridete in nam pomagate, da bo dogodek še večji, še več buč, ki nas bodo ponesle v čarobno deželico in nam vsaj za trenutek pričarale srečo in toplino.

Pripravila: Jana Mihor, univ. dipl. biol.
Fotografije; Jana Mihor in Andrej Trček

Read Full Post »


Kakšna je razlika med drevesi in grmi? Kakor se zdi vprašanje prvi trenutek neumno, tako je nanj težko tudi po daljšem premisleku zadovoljivo odgovoriti. V knjigah lahko preberemo različne definicije. Vsem je edino, da kriterij ne more biti višina, saj poznamo grme, ki so nekajkrat višji od nizkih drevesc. Nezadovoljiva je tudi opredelitev, da pri grmih iz koreninskega vratu poganja po več debelc, pri drevesih pa da je deblo eno samo – štrene namreč mešajo večdebelna drevesa, kot je kavkaški krilati oreškar (Pterocarya fraxinifolia).

O značilnostih kavkaškega oreškarja se lahko poučimo v spodnjem angleškem parku, kjer gradi kratek, a silovit drevored. Drevesa se že pri tleh razcepijo v več močnih samostojnih debel. Iz debel, ki stojijo bolj ali manj poševno in ki jih pokriva globoko razbrazdana skorja, rastejo debele, lokasto pobešene veje. Eno z drugim pričara posebno dramatično vzdušje. Listi so lihopernati, sestavljeni iz 7 do 27 lističev. Delujejo lahkotno, vse drugače kot leseni deli rastline.

Pozno poleti so oreškarji posebno zanimivi zaradi soplodij, ki v velikih množinah visijo z vej. Razvijajo se iz ženskih mačic. Te se z razvojem plodov nekajkrat podaljšaj, tako da so soplodja na koncu dolga do 50 centimetrov. Okoli soplodnega vretena so na gosto nanizani plodovi – okriljeni oreški, ki so drevesni vrsti dali ime.

Ime nam pove tudi to, da je vrsta doma s Kavkaza. Tam naseljujeje mokrotna, a bogata obrečna tla. Oreškarji so v sorodu s hikorijami (Carya sp.) in z orehi, torej tudi z navadnim orehom (Juglans regia), ki je v naših krajih sadno in gozdno drevo.

Individualnost kavkaškega oreškarja pride posebno do izraza, če raste drevo na samem. Raste zelo bujno, zato je primerno le za velike (javne) parke. Obnese se tudi v mestih: lepa primerka sta na ogled sodnijsko palačo v središču Ljubljane. Tja so ju zelo verjetno skupaj s pravico prinesli iz nekdanje prestolnice, z Dunaja. Dunaj je namreč mesto, ki ljubitelje dreves očara s številnimi mogočnimi oreškarji.

V okolici oreškarjev moramo zelenice redno kositi. Iz korenin namreč močno odganja in če ga ne krotimo, v nekaj letih okolico zaraste z neprehodno goščavo.

Vir: Mastnak M., Sprehodi po arboretumu, avgustovsko-septembrski vodič (1992), stran 20-21.
Fotografiji: Tatjana Zvržina in Mateja Račevski Mladenov

Še več zanimivih dreves in grmovnic iz Arboretuma.

Read Full Post »