Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for the ‘Rastline’ Category


Sončnica nas spominja na vroč in sončen letni čas. To je cvetlica poletja. Sejemo jih aprila naravnost v gredo. Sadike lahko na vrt prestavimo v drugi polovici maja.

Ena sončnica – tisoč cvetov

Cvet sončnice je pravzaprav košek, v katerem je združenih več sto ali celo tisoč cvetov. Razveseljevali nas bodo od julija do oktobra.

Sončnice sledijo soncu

Cvetni košek sončnice se obrača za soncem. Tako si zagotovi svetlobo za rast in zorenje plodov. Temu pojavu pravimo tudi soncesledstvo.

Cvet poln dobrot

Cvetovi privabijo mnogo opraševalcev. Iz vsakega posameznega cvetka v košku bo nastalo eno seme – gostija za ptice in ljudi. Iz semen namreč pridobivamo sončnično olje, ki je nepogrešljiv v vsakem gospodinjstvu.

Kam sejemo sončnice?

Sončnice so enoletnice, ki zrastejo do 3 metrov visoko. Korenine lahko segajo tri metre globoko v prst. Navadno imajo le eno steblo in težke cvetove, zato jih privežemo ob oporo. Sadimo jih v zatišne lege, tam jih veter ne bo polomil. Potrebujejo dobro odcedna in rodovitna tla, predvsem pa je pomembno, da jim zagotovimo veliko sonca.

Za manjše gredice so primeren okras pritlikave sorte

Pritlikave sorte imajo pogosto rdečkasto obarvane lističe, ki obdajajo socvetje. Lahko so razvejane z več socvetji. Običajno jih sejemo v skupinah, v manjše gredice okrasnega vrta.

Pripravila: Mateja Mavec, univ. dipl. biol.
Fotografija: Mateja Račevski, univ. dipl. inž. kraj. arh.

Read Full Post »


V Arboretumu Volčji Potok so zacveteli prvi rododendroni ali po domače sleči, kmalu bodo zacveteli tudi pierisi, kalmije, levkotoje in skimije. To so zimzeleni grmi, ki uspevajo v kislih tleh. V angleškem parku bodo obiskovalcem Arboretuma pričarali razkošno predstavo barv.

Kako pripraviti gredico, da bodo te rastline v njej dobro uspevale?

Če želimo, da nam bodo grmi uspevali več kot le eno sezono, se velja pri pripravi grede malo bolj potruditi. Sadike teh grmov sadimo v šoto. Sadilna jama naj bo široka en meter in globoka 40 cm. Tako bo ves koreninski sistem obdan s šotnim substratom in se bo rastlina dobro počutila. Sadimo v dobro odcedna tla.

Kaj moramo pri sajenju paziti?

Pazimo, da pred sajenjem šoto res dobro namočimo. Šota počasi sprejema vlago, vendar jo potem dolgo časa zadrži. Šoto pred sajenjem razdrobimo, v celoti namočimo v vodi, dobro premešamo in pustimo, da se popolnoma napije. Te rastline imajo zelo plitek koreninski sistem, zato gredic ne okopavamo, da ne poškodujemo korenin. Gredico po sajenju zagrnemo z zastirko.

Kako lahko preprečimo prehitro razkisanje substrata?

Sadilno jamo lahko ob straneh obložimo s folijo za ribnike. Pozorni smo, da ne prekrijemo dna sadilne jame, saj moramo zagotoviti, da bodo tla dobro odcedna. S folijo preprečimo mešanje z navadno vrtno zemljo in razkisanje substrata. Na vrh gredice vsako leto dodajamo šoto.

Kakšna lega je primerna za te rastline?

Te rastline bodo zelo hvaležne, če jih posadimo na polsenčno lego. Tako bomo upočasnili izsuševanje tal. Če bodo imele rastline dovolj prostora, se ne bodo pretegnile in bodo imele lepo rast.

Kako te rastline negovati?

Kislost tal vzdržujemo z vsakoletnim dodajanjem šote. Te rastline ne prenašajo gnojenja s hlevskim gnojem zato pri gnojenju uporabljamo mineralna gnojila, ki jih v vrtnih centrih kupimo kot gnojila za rododendrone oz. borovnice. Zalivamo jih le z deževnico.

Pripravila: Mateja Mavec, univ. dipl. biol.
Fotografije: Mateja Račevski, univ. dipl. inž. kraj. arh.

Read Full Post »


Japonska malina ali Yamlina je malina, ki ima čudovite plodove z okusom jagode. Lahko jih pripravite v sadni solati ali v sladoledni kupi.

Cveti belo. Prvi plodovi dozorijo v začetku julija. Yamlina je grmičaste rasti. Ustreza ji sončna do polsenčna lega. Zraste do 100 cm visoko in 60 cm v širino. Odporna je proti boleznim in nizkim temperaturam.

Dopolnite svoj zelenjavni ali okrasni vrt z malino z nenavadnimi in okusnimi plodovi.

Yamlina je na voljo v Vrtnem centru Arboretum.

Read Full Post »


Med štirimi vrtnicami, ki jih letos na svojih znamkah daje v promet Pošta Slovenije, je tudi snežniška gartroža. Ponovno je bila najdena po naključju, ki pravzaprav ni naključje. Ravno tako se je ohranila po naključju, ki ga ni pripisati samo sreči. V tem belem cvetu se prepletena vrsta človeških usod in poklicanosti k poklicu, v njej so združeni znanje in globoko usidrani običaji in navade.

Zgodbe in dokumente o gradu Snežnik in življenju tega gospostva in gospodarstva v preteklosti že vrsto let zbirata zakonca Špeh, ki sta kot zaposlena tam že takorekoč del inventarja. Med množico najrazličnejših podatkov jim je bil znan tudi ta, da so na grajskem vrtu pod zadnjimi veleposestniškimi lastniki cvetele bele vrtnice. Med domačini, ki se v kmečkem vsakdanu niso srečevali s prav veliko vrtnicami, je bila znana kot »vrtnica velikanka«. Kazalo je, da so zgodovinski potresi dvajsetega stoletja tudi vrtnico pokopali v nepovrat.

Presenečenje je bilo veliko, ko sta Špehova leta 2008 pri Majdi Cejan iz Pudoba videla to vrtnico živo in zdravo cveteti na podeželskem vrtu. Da jima je gospa razkrila rožno skrivnost, je bila sreča. Ni pa bilo naključje, saj sta zakonca Špeh ves čas na preži za informacijami o gradu, s katerim živita. »Geduld bringt Rosen,« pravijo Nemci. Dobesedno to pomeni, da potrpljenje prinese vrtnice. Slovenski približek tega reka je, da kdor čaka, dočaka. Za Špehova je treba rek dopolniti, da dočaka grajsko rožo.

Gospa Cejan jima je povedala, da jo je v Pudob prinesla iz domače vasi, iz Podcerkve, ko se je poročila. Pred dobrimi desetimi leti sem iskal podatke o starih vrtnicah in se prvič srečal z dejstvom, da so neveste na možev dom skupaj z doto, majhno ali veliko, pogosto prinesle tudi vrtnico z domačega vrta. Ena izmed žena, s katerimi sem se takrat pogovarjal, mi je opisala za tri rodove nazaj, kako se je njena vrtnica po ženski, materinsko-hčerinski liniji prenašala in selila k novim ognjiščem. Da je ga. Cejan vrtnico odnesla iz domače vasi v drugo, kjer sta si z možem uredila dom, torej ni naključje, temveč del tradicije, ki je živela, čeprav se o njej ni veliko govorilo, in morda še vedno živi.

 

Nemška pamet in okus

Sredi devetnajstega stoletja je snežniško posestvo kupil saški knez Georg von Schönburg-Waldenburg. Princ Jurij Šumburško-Valdenburški je v svoji vojaški karieri dosegel čin konjeniškega generala. Urejanja gospodarstva na Snežniku se je lotil, ko je odložil sabljo in ostroge. Na Snežniku ga je nasledil sin Herman, ki je tudi dokončal vojaške šole, a je izbral diplomatsko kariero.

Gospodarji so bili torej dobro izobraženi in dobri organizatorji. Imeli so okus, ki je pritikal visokemu plemstvu. Zato so gradu uredili vrt, na katerem so cvetele vrtnice. V snežniškem mrazišču bi večina vrtnic prvo zimo pomrla, a so knezi prinesli z Nemškega vrtnico, ki je bila (in še vedno je) kos notranjskim zimam. Bele barve je gotovo morala biti zaradi snega v grajskem imenu.

Šumburško-Valdenburški niso bili zadovoljni z  vrtnico kar tako, hoteli so imeti vrtnice na deblu, ki so bile v drugi polici devetnajstega stoletje nemški lepotni standard. Takšne vrtnice pa niti ne nastanejo niti ne obstanejo same od sebe. Zanje je potreben vrtnar. Tega princ Jurij ni pripeljal od drugod, pač pa je na vrtnarsko šolanje na Dunaj poslal kmečkega fanta Janeza Gerla. Ko je vrtnar prišel nazaj, je dobil stanovanje in zagotovljeno službo zase in za svojega sina. Grajski vrtnar je imel vrsto opravkov in skrb za vrtnice je bila le eden od njih.

Po starem Janezu je službo prevzel sin Janez. Po drugi svetovni vojni se je svet postavil na glavo. Snežniško posestvo je postalo kmetijska ekonomija, kjer za vrtnarja ni bilo več pravega dela. Vsa vrtna lepotija z vrtnicami vred se je umaknila živinoreji. Janez Gerl mlajši se je upokojil, kupil hišo v Podcerkvi in kot srčen vrtnar na svoj vrt odnese tudi grajsko gartrožo. Množil jo je in podarjal dekletom in ženskam v vasi, kakršna je pač na Slovenskem navada. Tudi mladi Majdi, ki se je poročila s Cejanom.

Zakonca Špeh sta dobila dve vrtnici v dar in ju nekaj let skrbno čuvala na svojem vrtu. Ko je prišel pravi trenutek in je Ministrstvo za kulturo zastavilo obnova grajskega parka, sta prepustila cepiče v razmnožitev. Sadike zdaj čakajo, da se vrnejo v obnovljeni grajski vrt.

Besedilo: Matjaž Mastnak

Slika znamke: Nova znamka Pošte Slovenije.

Objavljeno v Nedelu, 12. 3. 2017

Read Full Post »


Borovnice in robide so okusne in zdrave, zato se vedno pogosteje odločamo za umestitev jagodičevja v zelenjavni ali okrasni vrt. Priljubljeno je tudi gojenje v loncih in koritih na balkonu ali terasi. Če ste mislili, da lahko jagodičevje postreže le z okusnimi plodovi ste se zmotili.

Ponujamo vam nove sorte robid in borovnic, ki združujejo okusne plodove s čudovitim izgledom rastlin. To so sadike iz serije BrazelBerry. V Vrtnem centru Arboretum Volčji Potok in Vrtnem centru Medlog so na voljo naslednje sorte:

Borovnice:

  • ‘Jelly Bean’
    čas zorenja plodov: julij in avgust
    jagode: zelo velike (XL) – zelo sladke
    plodovi: do 240 g na rastlino / teža jagode: 2,5 g
    višina: 50 do 60 cm, gosta rast

  • ‘Peach Sorbet’
    čas zorenja plodov: julij in avgust
    jagode: velike (L) (z aromo tropskega sadja)
    plodovi: do 250 g na rastlino / teža jagode: 2 g
    višina: 60 do 80 cm, grmičasta rast

 

  • ‘Pink Breeze’
    čas zorenja plodov: julij in avgust
    jagode: velike (L) (z intenzivno aromo)
    plodovi: do 375 g na rastlino / teža jagode: 2 g
    višina: 70 do 90 cm, grmičasta rast

Robide:

  • ‘Baby Cakes’
    čas zorenja plodov: julij in september
    jagode: zelo velike (XL)
    plodovi: zelo veliki, na koncu poganjkov
    višina: 90 do 120 cm, gosta rast

 

Read Full Post »


Preden cvetje postavimo v vodo, stebla poševno odrežemo z ostrim nožem pod kotom 45°. Cvetja ne smemo prirezati s škarjami, ker rezili stisneta steblo in ga poškodujeta.

Voda, v katero postavimo cvetje, naj bo topla oziroma vroča (približno 40 °C ). Tako toplo vodo po navadi uporabljamo pri vrtnicah oziroma pri cvetju ki imajo trša ali olesenela stebla. Tulipanov, kal, narcis in drugega cvetja, ki imajo mehkejša, mesnata stebla, nikoli ne postavimo v toplo vodo.

Vodi lahko dodamo hranilo za rezano cvetje. Kadar vodi v vazi dodamo hranilo, prve tri dni svežo vodo le dolivamo, nato pa vsak dan menjamo vodo in stebla spiramo pod tekočo vodo.

Cvetja ne postavimo na direktno sonce ali v bližino grelnih naprav.

V bližini cvetja naj ne bi bilo sadja, ker sadje izloča etilen, plin, ki pospešuje zorenje cvetja.

Če imamo možnost šopek čez noč postavimo v hladen prostor.

Šopek iz Cvetličarne Arboretum

Šopek tulipanov postavimo v hladno vodo

sopek-cvetlicarna

Šopek vrtnic postavimo v toplo vodo

Pripravila: Katarina Zupančič Dežman iz Cvetličarne Arboretum

Fotografiji: Mateja Račevski

Read Full Post »


Letošnje leto je za vrtnice pri nas nekaj posebnega. Še pred pomladjo ga bo z vrtnicami na znamkah zaznamovala Pošta Slovenije, ki bo dala v promet štiri nove znamke s štirimi upodobitvami vrtnic.

Lekarniška roža na znamki

V Republiki Sloveniji smo na znamkah z rastlinskimi motivi že imeli navadni šipek (Rosa canina), takrat v družbi treh drugih zdravilnih rastlin. Šipku kot daljnemu divjemu predniku v letu 2017 sledijo štiri žlahtne rože, ki niso bile izbrane slučajno. Ilustrirajo zgodovino vrtnic v Sloveniji od srednjega veka do prve slovenske sorte, opozarjajo pa tudi na podnebno raznolikost slovenskih dežel, ki se odraža tudi v izbiri naravnim danostim primernih vrtnic.

Na prvo dokumentirano vrtnico v naših krajih opozarja lekarniška roža z znanstvenim imenom Rosa gallica ‘Officinialis’. Ilustracija lekarniške rože je del grafične zbirke Janeza Vajkarda Valvasorja. Tiste zbirke, ki je po polihistorjevem bankrotu skupaj s knjižnico, ki je štela 1520 knjig, ni hotel kupiti noben Kranjec niti nobena deželna ustanova Vojvodine Kranjske, ki ji je učenjak s Slavo postavil spomenik. Kulturnejši od kateregakoli Slovenca ali kranjskega Nemca je bil takrat Hrvat. Aleksandar Ignacije Mikulić Brokunovečki ni bil katerikoli Hrvat, marveč zagrebški škof od leta 1688 do 1694. V zgodovino se je vpisal kot mož, ki je pospeševal kulturno življenje svojih duhovnikov in škofije. Valvasorjeve grafične liste, ki so bili po vsebinskih sklopih vezani v osemnajst knjig, hranijo v Metropolitanski knjižnici, ki je del zagrebške nadškofije.

Sedemnajst zvezkov od osemnajstih – en se je namreč izgubil – je v prejšnjem desetletju v faksimilirani izdaji z naslovom Iconotheca Valvasoriana izdala Fundacija Janez Vajkard Valvasor pri SAZU. Po zaslugi tega založniškega podviga lahko v naših večjih knjižnicah vidimo dve botanični ilustraciji žlahtnih vrtnic in eno ilustracijo šipka, ki so ga morda tudi gojili za okras. Gre za slike z vodenimi barvami, ki jih je Valvasor verjetno naročil za svoje nikoli napisano delo o rastlinstvu. Z veliko gotovostjo lahko na eni od teh ilustracij prepoznamo lekarniško rožo. Ker so bile te ilustracije slikane po naravi, se pravi po cvetoči vejici, predstavljajo oprijemljiv dokaz, da se je na Kranjskem v sedemnajstem stoletju po vrtovih gojilo prav to rdečo gartrožo. To je prvi razlog, da je starinska lekarniška roža našla pot na znamko.

Iz Valvasorjevega opisa gradu Lisičje tudi vemo, da je bil tam v njegovem času prvi zbirateljski rožni vrt. Pri opisu rastlinskega bogastva, ki ga je nakopičil graščak iz Lisičjega pri Škofljici, Valvasor suvereno zatrdi: »Ker kar Italija, Francija, Anglija, Holandija, Nizozemska in Nemčija cenijo med cvetlicami kot posebno, redko, nenavadno, izbrano, lepi in čudovito, vse to je tukaj, in poleg tega so zraven še različne rastline iz Indije.« V nadaljevanju se je podrobno razpisal o stoterih sortah tulipanov in drugih čebulnicah. Kranjska ni bila vrtnarska puščava! Na koncu poročila, ko se je očitno že upehal, je imel moč zapisati samo še: »Imajo še različne prižaste gartože in pa druge vrste marsikakšnih gartrož.« Škoda! Če bi z enako natančnostjo kot tulipane popisal še vrtnice, bi imeli dragoceni vpogled v vrtnarsko zgodovino in izvrsten dokument, na podlagi katerega bi lahko rekonstruirali pri rožni vrt na Slovenskem. V roke lahko tako primemo le ilustracijo dveh gartrož iz učenjakove grafične zapuščine.

Prva opevana

Lekarniška rože je bila v srednjem veku in začetku novega veka praktično edina rdeča vrtnica, ki so jo gojili povsod po vrtovih celinske Evrope. Kot takšno jo lahko prepoznamo tudi v prvi znani ljubezenski pesmi v slovenskem jeziku. V Turjaškem rokopisu iz 14. ali 15. stoletja je v trubadurski pesmi ohranjen stih: »Rasi in lubi me, luba moja gartroža rumena«.

Rumena tu pomeni rdeča. Slovenci smo se kot najzahodnješi Slovani zavlekli pod Alpe, kjer smo izgubili stik s tistim “črvom” kaparjem, iz katerega je večina slovanskih ljudstev izdelovala rdeče barvo in iz katerega je izpeljala crveno (črvovo) barvo. Naš predniki so rdečo poimenovali po železovi rji oziroma železovi rudi: rujava, rujna, rudmena, rumena, rudeča. Ko je rumena pomenilo rdeča,  so rumeno imenovali žolta. Še pred sto dvajsetimi leti najdemo v Pleteršnikovem slovarju zgled “rumena kri”, ki seveda ne more biti drugačna kot rdeča. In takrat smo seveda ponosno vihteli črno-žolto državno zastavo. Gratroža iz pesmi je zatorej brez dvoma rdeča.

Turjaškega (aurešperškega) rokopisa zaradi zemeljskih in zgodovinskih potresov ni več na Slovenskem. Na fotografiji slabo čitljivega rokopisa sodobni raziskovalci namesto gartrože ponudijo skupek nerazumljivih črk. Kot vrtničarju mi je seveda ljubše staro branje in zato povem, da si je tudi iz tega literarnozgodovinskega razloga lekarniška roža prislužila znamko.

Besedilo: Matjaž Mastnak

Slika znamke: Nova znamka Pošte Slovenije.

Objavljeno v Nedelu, 22. 1. 2017

 

Read Full Post »

Older Posts »