Feeds:
Objave
Komentarji

Posts Tagged ‘trajnice’


Maslenice so vrtne trajnice, s katerimi je malo dela in veliko veselja. Cvetijo od konca maja do septembra. Cvetovi se razpirajo en za drugim na pokončnih steblih, ki ne potrebujejo opore.

Maslenice sadimo v dobro pripravljena tla, kjer bodo živele in cvetele veliko število let. Na marajo mokre zemlje. Ob hudi suši jih vseeno zalivamo, da ne zastanejo s cvetenjem. Maslenice ne potrebujejo presajanja, koristi pa jih vsakoletno gnojenje s kompostom.

So prilagodljive in uspevajo na soncu in v polsenci. Najlepše so v skupinah lihega števila sadik. Sadimo 40-50 cm vsaksebi.

Sadike so iz lastne pridelave Arboretuma Volčji Potok.

Pripravil: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.
Foto: Mateja Račevski, univ. dipl. inž. kraj. arh.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Advertisements

Read Full Post »


Ali poznamo samo travno rušo v svitkih? Obiski v specializiranih vrtnarijah nam prikažejo tudi druge možnosti. Je ta resničnost tudi že v Sloveniji? Edino travna ruša je trenutno v taki fazi, da jo brez težav dobimo skoraj venomer in povsod. Tudi sredi zime ali vročega poletja jo lahko kupimo skoraj na vseh koncih Slovenije. Razvajeni, kot smo ljudje,  pa želimo več. Odkar pomnimo želimo več in hitreje. Torej zakaj ne bi poskusili tudi z drugimi rastlinami, na primer trajnicami ali pokrovnimi rastlinami.

Trajnice v svitkih

Zgornja fotografija (avtorica Andreja Kalan Lovšin, univ. dipl. inž. kraj. arh.) je nastala le nekaj ur po polaganju svitkov sedumov.

Pripravil: Marko Mikuletič, univ. dipl. inž. agr.

 

Read Full Post »


Pri urejanju vrtov se zlasti na senčnih mestih srečamo s problemom ureditve trate. Leta in leta se lahko trudimo in z raznimi kemičnimi pripravki uničujemo mah. Tako bomo porabili veliko časa in tudi denarja, vendar želenih rezultatov ni in ne bo, vse dokler ne bomo odstranili vzroka nastanka sence. Vendar v večini primerov ne bomo podrli ograje, požagali žive meje ali visokega drevesa. Svetujemo vam, da zasadite pokrovne trajnice. Tudi tak prostor je lahko zanimiv in pester, le pravo vrsto trajnic morate izbrati. Izbirajte med rastlinami, ki imajo svetle liste – bodisi z rumenimi ali belimi lisami. Zato so na voljo pisanolistna debelačka (Pachysandra terminalis ‘ Variegata’) in različne sorte funkij, ki jih najdemo tudi na domačem tržišču.

Belo cvetoče rastline vnašajo v senčen prostor svetlobo, zato kar mirno izberite bele srčke (Dicentra spectabilis ‘Alba’), ki jih zasadite v večjih skupinah.

Trajnice za senco

Nežni cvetni lati tiarele (Tiarella cardifoila), ki se konec pomladi dvigujejo nad sveže zelenimi listi, so še dodatna draž te vsestransko uporabne trajnice.

 

Besedilo in fotografija: Andreja Vučer, univ. dipl. inž. kraj. arh.

Read Full Post »


Mokra tla v vrtu so lahko velika nadloga in stalna skrb, če želimo imeti urejen vrt, saj trata in večina rastlin v preveč mokrih tleh ne uspeva dobro. Težave se lahko lotimo s tem, da uredimo drenažo, ki bo poskrbela za dodatno odtekanje talne vode. To pa ne pomeni, da bomo težavo za vedno rešili. Lahko pa mokra tla v vrtu vzamemo kot prednost in v vrt posadimo primerne rastline, ki jim takšna tla ustrezajo. ‘Z naravo z roko v roki’, bi lahko rekli in ne proti njej.

Voda v vrtu je velikokrat dobrodošla, saj vanj vnese dodatno življenje. Ko pa je vode preveč oziroma se razširi na predele vrta, kjer želimo, da nam uspevajo prav določene rastline in trata, postane voda moteč element, lepo urejen vrt pa vprašljiv. Na kateri koli način se bomo lotili urejanja takšnega vrta, pa moramo prej poznati vzroke za zastajanje vode.

Postaviti si moramo nekaj vprašanj:

– Zastaja voda le ob večjih deževjih za nekaj ur ali nekaj dni in potem odteče?

– Se zemlja potem osuši ali ostane vedno mokra?

– Imamo v vrtu tla, ki so mokra, ne glede na deževje?

Vzroki za mokra tla so lahko namreč različni – stalna visoka podtalnica, izvir vode v bližini, neprepustna plast zemlje ali kamnin, ki ne dopušča pronicanja vode, in še marsikaj je lahko vzrok. Pomembno je tudi, kakšen tip tal oziroma zemlje imamo v vrtu in koliko vode lahko le-ta sprejme – peščena tla se hitreje zasitijo z vodo, kot ilovnata, ki sprejmejo večje količine vode. Za testiranje zemlje v vrtu izkopljemo manjšo jamo, od 60 do 70 cm v globino, in jo pustimo nekaj tednov odprto. V tem času opazujemo količino vode v jami in se glede na rezultate odločimo za ustrezno rešitev. Naj bo to drenaža, dvignjene grede, za manjše površine pa dodajanje peska in vlaknatih substratov, ki bodo izboljšali strukturo zemlje.

Znana angleška vrtnarica Beth Chatto, avtorica številnih knjig in dobitnica nekaj zlatih medalj na prestižnem Chelsea Flower Showu, je v svojih dolgoletnih izkušnjah ugotovila, da se proti naravi ne gre boriti, temveč je treba navidezne slabosti nekega prostora oziroma zemljišča obrniti sebi v prid. Pred nekaj desetletji sta z možem na vzhodu Anglije, uro vožnje z vlakom iz Londona, kupila veliko zemljišče, da bi si na njem uredila vrtnarijo s posebnimi trajnicami v velikem urejenem vrtu. Za zemljišče se je pozneje izkazalo, da je velik del izjemno sušen, drug del pa izjemno vlažen. Nekaj let je na najrazličnejše načine poskušala izboljšati zemljo, da bi lahko v vrtu gojila rastline, ki so ji bile pri srcu. Po letih velikih stroškov brez rezultata, po letih poskušanja in mnogih ponesrečenih poskusih, je prišla do spoznanja, da ima narava svoje zakonitosti, ki jih je potrebno upoštevati, v kolikor želimo imeti urejen in lep vrt, ki nam bo v veselje, ne pa samo v breme in strošek. Z obširnim znanjem in poznavanjem rastlin, z večletnimi izkušnjami in učenjem iz lastnih napak je začela o mokrih tleh v njenem vrtu razmišljati kot o prednosti in ne kot o slabosti. Sedaj je njen vrt znan kot primer, kjer je sodelovanje z naravo in upoštevanje ekoloških potreb rastlin privedlo do nastanka in razvoja prekrasnega vrta, ki ga letno občudujejo ljubitelji in poznavalci vrtov z vsega sveta.

Rastline so se na mokra tla prilagodile na različne načine. Nekatere izmed njih lahko stalno uspevajo v vodi (vodne rastline), zopet druge prenesejo le manjšo zasičenost tal z vodo. Zelo različno, tako da imamo širok izbor rastlin, za katere lahko rečemo, da uspevajo v mokrih tleh.

TRAJNICE ZA MOKRA TLA

Mokra tla imajo prednost – v njih lahko uspevajo rastline z velikimi razkošnimi listi, ki za svojo rast in razvoj potrebujejo veliko vode.

Ščitnik – Darmera peltata sin. Peltiphyllum peltatum – je manj poznana trajnica, ki se odlikuje po lepo oblikovanih listih, ki se jeseni lepo obarvajo. Zraste od 75 do 110 cm. Cvetovi so rožnati, cveti pomladi, še preden se razvijejo listi. Se zelo lepo razrašča in hitro prekrije površino. Sadimo jo tudi na rob ribnikov.

Oslad – Filipendula sp. – je trajnica, ki uspeva v mokrih, kakor tudi v vlažnih tleh, saj je precej nezahtevna. Zanjo so značilni lepo nacepljeni listi in cvetovi, ki nekoliko spominjajo na cvetove vrtnih kresnic (Astilbe sp.) Poznamo več vrst oziroma sort. Naj omenim le eno izmed njih, to je F. ‘Kahome’, ki zraste nekoliko nižje, le 40 cm. Vse poletje cveti rožnato.

Perunika – Iris sp. – perunike, zlasti tiste iz vrst I. sibirica, I. pseudacorus in I. kaempferi, so s svojimi šopastimi listi, lepimi cvetovi, jesensko barvo listov in posušenimi stebli s semeni dobrodošle v vsakem vrtu, saj uspevajo tudi v manj mokrih tleh. Razlikujejo se po višini, brvi cvetov in času cvetenja.

Ligularija – Ligularia sp. – je razkošna trajnica z velikimi listi, ki se pri različnih vrstah med seboj razlikujejo. Poleti se nad maso listov razvijejo stebla s socvetji rumene ali oranžne barve. Zrastejo tudi do 150 cm.

Dresen – Persicaria sp. – je trpežna trajnica, ki prenese vlažna, kakor tudi manj vlažna tla. Poznamo veliko vrst in sort, med katerimi sta bolj zanimivi P. bistorta ‘Superba’ – ta cveti rožnato, maja, skupaj z Iris sibirica in zraste do 80 cm, ter P. amplexicaulis, ki cveti vse poletje, cvetovi so rdeči, rožnati ali beli. Zraste do 120 cm.

Rodgersija – Rodgersia sp. – je trajnica, ki se odlikuje po lepih, velikih, nacepljenih listih, ki so pri vrsti R. aesculifolia podobni listom divjega kostanja. Zraste do 150 cm. Cveti poleti. Cvetovi so združeni v rožnata oziroma bela socvetja.

Poleg opisanih trajnic lahko na mokra rastišča sadimo še mnoge druge, kot so vrtne kresnica – Astilbe sp., rumenolistni hmelj – Humulus lupulus ‘Aureus’, maslenica – Hemerocallis sp., jeglič – Primula sp., pogačica – Trollius sp., med čebulnicami zvonček – Galanthus sp. in še mnoge druge trajnice.

Trajnice

1. Kačja dresen Persicaria bistorta ‘Superbum’ je trpežna trajnica, ki lepo uspeva na zelo različnih rastiščih, tudi v mokrih tleh. Sadimo jo na sonce, kakor tudi v polsenco. Lepa je v družbi sibirskih perunik, saj cvetijo istočasno, na polsenčnih legah pa v družbi host.

Trajnice

2. Sibirska perunika – Iris sibirica ‘Persimmon’ – v družbi strašnice (Sanguisorba menziesii) v ospredju. Perunika se odlikuje po ozkih suličastih listih, ki začnejo odganjati že zgodaj pomladi. Jeseni se listi obarvajo živo rumeno, zanimiva pa so tudi posušena rjava stebla s plodovi. Cveti maja, belo, ter v različnih odtenkih modre in vijolične.

Trajnice

3. Jegliči so zanimiv rod trajnic. Različne vrste cvetijo od zgodnje pomladi do poznega poletja. Najlepše uspevajo v vlažnih tleh in polsenčnih legah.

Trajnice

4. Ščitnik je manj poznana trajnica, ki se odlikuje po lepo oblikovanih listih, ki se jeseni lepo obarvajo. Cvetovi so rožnati, cveti pomladi, še preden se razvijejo listi. Se zelo lepo razrašča in hitro prekrije površino.

Trajnice

5. Persicaria amplexicaulis ‘Speciosa’ cveti vse poletje, jeseni se listi obarvajo rumeno. Lepa je v družbi okrasnih trav, kot so kitajski trstikovec (Miscanthus sinensis) in proso (Panicum virgatum).

Trajnice

6. Ligularia dentata ‘Desdemona’ je razkošna trajnica z velikimi listi in temno obarvanimi stebli ter spodnjo stranjo listov. Poleti se nad maso listov razvijejo stebla s socvetji oranžne barve. Zraste tudi do 150 cm.

Trajnice

7. Rodgersia je trajnica, ki se odlikuje po lepih, velikih, nacepljenih listih, ki so pri vrsti R. aesculifolia, na fotografiji, podobni listom divjega kostanja. Zraste do 150 cm. Cveti poleti. Cvetovi so združeni v bela socvetja.

Vir: Bernarda Strgar, Vrtnar 1/2010, letnik XIX, stran 20-22

Vrtni center

Read Full Post »


V drugi polovici poletja pri mnogih trajnicah cvetenje pojenjuje. Prava osvežitev za cvetlični nasad so vrste, ki začenjajo odpirati cvetove šele avgusta in zaključijo šele pozno jeseni. Taka poznocvetka je japonska vetrnica (Anemone japonica – križanci).

Japonska vetrnica ne predstavlja botanične vrste, temveč skupino sort, ki so bile vzgojene s smotrno izbiro križancev med neko japonsko in nepalsko vrsto vetrnic. Jesenske vetrnice, kot jih zaradi časa cvetenja tudi imenujemo, so od 45 do 120 cm visoke trajnice. Cvetove imajo precej velike (od 5 cm premera). Venčni listki so rožnati ali beli, kar je odvisno od sorte, med njimi pa se boči gnezdece rumenih prašnikov. Primerna je tudi za rezano cvetje.

Rastlina dobro uspeva na polsenčni ali sončni legi, ki ne sme biti močvirna. V Arboretumu si japonske vetrnice lahko ogledamo na več mestih, ne moremo pa jih zgrešiti med Boljkovo galerijo in nekdanjim Centrom za biotehnologijo.

Vir: Mastnak M., Sprehodi po arboretumu, avgustovsko-septembrski vodič (1992), stran 15-16.
Fotografiji: Mateja Račevski Mladenov

Read Full Post »


Svetleče rudbekije (Rudbeckia fulgida) so trajnice, ki na prvi pogled spominjajo na zlatorumene ivanščce. Iz šopa listov rastejo več kot pol metra visoka steblca, ki se razvejijo in nosilo po več velikih cvetov. Kot se za cvetlico iz družine nebinovk (Compositae subfam. Asteroideae) spodobi, ima cvetove v košku; ovojkovi listi so rumeni, sredinski cevasti cvetovi pa so črno violičasti – zato pravijo Angleži rudbekiji črnooka Suzana.

Rudbekija se precej dolgo drži tudi v vazi. Razen svetleče rudbekije, gojimo v okrasne namene še druge vrste trajnih, dvoletnih in enoletnih rudbekij.

Rodovno ime Rudbeckija je posvečeno profesorju botanike O. Rudbecku, učenjaku, ki je prijateljeval z Linneejem. Rastlina izvira iz Severne Amerike.

Vir: Mastnak M., Sprehodi po arboretumu, avgustovsko-septembrski vodič (1992), stran 16.
Fotografija: Mateja Račevski Mladenov

Read Full Post »


Skalnjak je v spomladanskem obdobju v polnem razcvetu. Nekatere zgodnje rastline so že odcvetele, cvetje drugih se sramežljivo odpira in spogleduje s toplimi sončnimi žarki. Opravila v spomladanskem skalnjaku so razdeljena na pletje in okopavanje, novo sajenje, razsajanje in presajanje, obrezovanje po cvetenju in gnojenje ter po potrebi zalivanje.

Pletje in okopavanje je pomembno, saj s pravočasnim odstranjevanjem plevelov preprečimo nastanek semena, ki se razseje po površini skalnjaka in si na takšen način olajšamo delo za nekaj let. Odstranimo tudi staro zastirko, katere debelina se je z zimo stanjšala. Tla prerahljamo in nasujemo substrat. Pri tem raje vzemimo kupljenega, za katerega proizvajalec zagotavlja, da ne vsebuje primesi plevelov. Komposta ne priporočamo, saj si bomo z njim nakopali dolgotrajno klečanje pri pletju. Na koncu posujemo lubje, sekance ali kameni drobir, odvisno od zasnove ureditve.

Površino med rastlinami prekrijemo s kamenim drobirjem.

Obrezovanje po cvetenju je priporočljivo, saj tako zmanjšamo obseg rastline, preprečimo nastanek semen, ki rastlino izčrpajo in pripomoremo k temu, da bo rastlina v prihodnjem letu bujno cvetela. Sem sodijo vsekakor iglasta plamenka, avbrecija, grobelnik in repnjak.

Blazinaste trajnice po cvetenju porežemo.

V toplih majskih dneh rastline tudi presajamo in razsajamo rastline. Čas je zlasti primeren za presajanje zvončic, timijana, grenika, plamenk, jetičnikov in krvomočnic. Presajamo, če je le mogoče, v hladnem obdobju dneva. Po sajenju vedno poskrbimo za ustrezno vlažnost zemljišča.

Ko izbiramo nove rastline za nasaditev v skalnjak, imejmo pred očmi sliko, da je skalnjak lep, če so rastline izbrane tako, da nam zagotavljajo celoletno zanimivost. Zato ne izbiramo samo rastlin z lepim cvetjem, temveč posadimo tudi takšne z zanimivimi listi, s plodovi, z zimzelenim in jesensko obarvanim listjem.

Kadar ni prostora za pravi skalnjak …

Ker so temperature lahko že visoke, je treba skalnjak tudi zalivati. Vedno poskrbimo za temeljito zalivanje.

Pri gnojenju skalnjaka moramo biti kar se da previdni, saj so rastline, posajene v takšen življenjski prostor, praviloma dokaj skromne in nezahtevne. Za korenine je še zlasti poguben hlevski gnoj. Zato se gnojenja z njim lotite le tisti, ki ste vešči tega opravila. Rastline, ki so bile posajene v začetku v dobro hranilno prst in ki jim dodajamo oziroma obnavljamo vsako pomlad zgornjo plast, gnojimo po več rastnih sezonah. In še tedaj uporabimo organsko gnojilo v manjših odmerkih.

Besedilo in fotografije: Andreja Vučer, univ. dipl. inž. kraj. arh.

Read Full Post »

Older Posts »