Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for the ‘Arboretum’ Category


Letos je bil zaključen še en projekt, v katerem je Arboretum Volčji Potok uspešno sodeloval in se povezovali s slovenskimi in evropskimi organizacijami.

Projekt Erasmus+ projekt Z naravo do medsebojnega razumevanja (With nature towards mutual understanding) je potekal med 31. decembrom 2016 in 29. junijem 2019. Sodelovalo je sedem partnerskih organizacij iz sedmih evropskih držav.

  1. Češka: Lipká – educational institution for environmental training: http://www.lipka.cz/lipka-en
  2. Italija: Co.M.P.A.S.S. Social Cooperative Society ONLUS: http://www.coopcompass.it/
  3. Velika Britanija: Henry Doubleday Research Association (Garden Organic): https://www.gardenorganic.org.uk/
  4. Portugalska: Universidade nova de Lisboa: http://www.unl.pt/en
  5. Švica: Stiftung Sailer: http://stiftung-seiler.schloessli-ins.ch/
  6. Slovaška: Ekocentrum SOSNA: http://www.sosna.sk/
  7. Slovenija: Arboretum Volčji Potok: www.arboretum.si

Arboretum Volčji Potok je informacije o primerih dobre prakse, ki smo si jih tekom projekta partnerji v živo ogledali v 7 evropskih državah, poročal preko spleta (https://arboretumvolcjipotok.wordpress.com/) in neposredno slovenskim organizacijam, ki jih zanima tema zdravljenja z vrtom in so se udeležili predavanja v Arboretumu Volčji Potok.

V projektno mrežo slovenskih organizacij pa so se poleg Arboretuma vključile slovenske organizacije: Eko-socialna kmetija Korenika, CUDV Draga, CIRIUS Kamnik, Šola za hortikulturo in vizualne umetnosti Celje ter Floweracademy.si.  

Projekt smo zaključili s projektnima srečanjema v Insu (Švica) in v Košicah (Slovaška), opisanima v spodnjih vrsticah.

Projektno srečanje v Insu v Švici

Predzadnje strokovno srečanje partnerjev projekta Erasmus+ je bilo v Švici od 20. do 24. septembra 2018. Švicarski partner, Fundacija Seiler (Stiftung Sailer), nam je na petdnevnem srečanju predstavila svojo prakso terapije z vrtom ter prakso organizacij Schuepfenried, Berghof Stërenegg in Rüttihubelbad.

Fundacija Seiler upravlja z več kot 20 zgradbami v Insu. Neprofitnim organizacijam, ki želijo uresničiti svoje izobraževalne, socialne, kulturne ali kmetijske projekte nudijo prostore. Pri njih domujejo ali so domovali projekti, iniciative, posamezniki in skupine: InSich, Kinderinsel, CircoMi, Treff, Krauterschule Eisenbarth, InsLot, Stradini Theater,  Kulturverein INSgeheim, Antroposophische Lesengruppe, Ferroluc, Glasschmiede, Mhytmische Massage, Siatsu, Kinma, Theratie Ins Seeland itd. Na voljo so tudi bivalne enote, ki so primerne tako za družine kot tudi skupnosti.

Fundacija ima velik park Rosenhof s senzorno pešpotjo v rajskem vrtičku, Chartres-Labyrinth, areno z zodiakalnimi znamenji in drugimi interaktivnimi orodji, gledališko dvorano v kateri deluje cirkuška šola, konjušnico, kjer konje uporabljajo tudi za terapijo s konji, na območju fundacije pa imajo prostore tudi terapevti.  

V zeliščarsko šolo Dr. Eisenbart, ki ravno tako poteka v prostorih fundacije, smo udeleženci projektnega srečanja izdelali mazivo iz kopriv in skupaj pripravili obrok, rulado s koprivami.

Slika 1: Fundacija Seiler – Lilienhof je poslovna stavba Fondacije Seiler.

Slika 2: Fundacija Seiler- zgradbo Rosenhof ima sedaj v najemu psihiatrična bolnišnica, ki v prostorih izvaja delovno terapijo.

Slika 3: Fundacija Seiler – zgradba Battenhof ima urejeno konjušnico.

Slika 4: Fundacija Seiler – deli senzorne poti, po kateri smo se sprehodili projektni udeleženci, so bili napolnjeni z različnim naravnimi materiali.

Sliki 5 in 6: Fundacija Seiler – v zeliščarski šoli smo pripravili obrok in izdelali mazivo iz kopriv.

Poleg tega smo si udeleženci srečanja v Švici ogledali še druge primere dobrih praks.

  • Biodinamična kmetija Demeterhof Schuepfenried, ki poleg kmetijske dejavnosti obiskovalcem na ogled ponuja sprehod skozi ogledni vrt. Vrt ureja v Švici priznani ljubiteljski vrtnar Michael Schulz. Rastline so gosto sajene, tako da služijo kot podpora druga drugi. Za popestritev gred so v manjšem obsegu posajene tudi enoletnice. Travnata potka je oblikovana v obliki osmic, tako da je ob sprehodu gredice možno opazovati iz različnih smeri. Med gredicami raste nekaj sadnih dreves, v njihovi bližini pa so nameščene tudi klopi.
  • Visokogorska kmetija Berghof Stërenegg (1000 m n. v.) s tremi domačijami, kjer živijo rejniške družine. Kmetija ima tudi terapevtski zelenjavni vrt, ki ga obiskujejo negovanci.
  • Socialna ustanova Rüttihubelbad, ki jo sestavljajo dom upokojencev, dom za lažje prizadete invalidne osebe, trgovina s sonaravnimi produkti, biodinamični vrt, senzorna hiša Sensorium itd. Za biodinamični vrt skrbi socialno-terapevtska skupnost. Polja obdelujejo skupaj s terapevtskimi skupinami, v katerih sodelujejo lažje prizadete osebe, invalidi itd. Vsa zelenjava je sonaravno pridelana in se porabi za prehrano varovancev v obeh domovih ter v restavraciji.

Sliki 7 in 8: Na biodinamični kmetiji Schuepfenried nam je ljubiteljski vrtnar Michael Schulz pokazal svoj ogledni vrt.

Slika 9: Na visokogorski kmetiji Berghof Stërenegg imajo med drugim mizarsko delavnico, kjer se varovanci učijo veščin (v ozadju).

Slika 10: Pogled na terapevtski vrt, ki se nahaja pod domačijo Berghof Stërenegg. Gred ne prekopavajo in rastlinam prepustijo prosto razraščanje. Na površini gredic je veliko razpadajočega materiala, ki se počasi spreminja v humus.

Slike 11-13: V Rüttihubelbadu gojijo zelenjavo, zelišča, sadje in cvetje. Poleg zunanjih gred imajo tudi steklenjak. V vrtu je urejen žuželčnik.

Sliki 14 in 15: V Sensoriumu se obiskovalci med drugim lahko sprehodijo po senzorni poti ali pa v paru preizkusijo gugalnico. Gugalnica, kjer ena oseba poganja druga pa na njej le sedi, je namenjena otrokom z zmanjšano gibljivostjo.

Poleg tega so gostitelji udeležence projektnih srečanj turistično popeljali tudi v sirarno, proizvodnjo ementalca in zeliščnih sirov ter v tovarno piškotov Kambly, kjer smo z veseljem degustirali švicarske dobrote. Ogledali smo si tudi rožni vrt v Bernu.

Projektno srečanje smo projektni udeleženci končali s skupno delavnico sajenja rastlin in dreves. V rajskem vrtu Fundacije Seiler smo ob senzorni poti posadili čebulice tulipanov,  v parku pa smo posadili tudi dve drevesi.

Sliki 16 in 17: V rajskem vrtu Fundacije Seiler smo posadili tulipane (levo) in javor (desno).

Projektno srečanje v Košicah na Slovaškem

Zadnje projektno srečanje je potekalo med 26. majem in 3. junijem 2019 v Košicah na Slovaškem. Za partnerje je bila to priložnost, da smo ob zaključku dela povzeli uspešne prakse, ki smo jih tekom projekta spoznali, ter strnili vizije glede možnosti sodelovanja vnaprej.

Gostitelj Ekocentrum SOSNA nam je predstavil nekaj uspešnih praks na Slovaškem. Od tega dejavnosti organizacije Ekoncetrum SOSNA, združenja Barlička, Hare Krišna centra, organizacije Tvoja šansa, organizacije Facilitas in centra za brezdomce Oaza. Obiskali smo tudi botanični vrt v Košicah.

  • Ekocenter SOSNA je nevladna organizacija, ustanovljena leta 1992, ki se ukvarja z mladimi z motnjo pozornosti in odraslimi duševno prizadetimi osebami. Ponujajo pomoč z umetnostjo in terapijo z vrtom, svetujejo pa tudi drugim organizacijam glede terapije z vrtom in terapevstkih vrtov. V Ekocentru SOSNA smo se udeležili tudi umetniškega festivala.
  • Facilitas je nevladna organizacija v Košicah, ki je bila ustanovljena leta 2002. Svoje prostore ima na polikliniki v Košicah. Ukvarja se z osebami, ki so iz različnih razlogov socialno izolirane in jih vdružbljajo preko terapije z umetnostjo in z glasbeno terapijo.
  • Barlička je bila ustanovljena leta 1999 kot združenje staršev otrok z različnimi dolgotrajnimi obolenji. Že 20 let organizacija pomaga pri izboljševanju kakovost življenja negovancev in jih podpira pri njihovih prizadevanjih za samostojno življenje in vključevanje v družbo. Del Barličke je ambulanta za hendikepirane ter dnevni center za starejše. Organizacija izvaja delavnice za hendikepirane, sodeluje pri različnih dogodkih, taborih in projektih ter svoje negovance vključuje tudi v delo – npr. v strežbo v kavarni centra.
  • Tvoja šanca je nevladna organizacija, ki se ukvarja z različnimi oblikami omejitev. Predvsem jim omogoča socialno vključevanje v družbo in zanje izvaja različne storitve.
  • Hare Krišna center je primer življenja skupnosti, ki je tesno povezano z naravo, vrtnarjenjem in skrbjo za domače živali. Pogovarjali smo se o pozitivnem vplivu omenjenih dejavnikov na posameznike in skupnost.
  • Oaza center je zavetje za brezdomce v Nernatovcih blizu Košic. Vključijo se osebe, ki nimajo lastnih materialnih dobrin in pogosto tudi ne socialne mreže. Center ima več rastlinjakov in vrtov, ki jih urejajo brezdomci in s katerim organizacija pridobi nekaj dohodkov za vzdrževanje centra.  V centru gojijo tudi perutnino, prašiče in drobnico. Pogoj za vključitev oseb je, da te ne uživajo alkohola in da opravljajo delo v centru. V centru jim zagotovijo tudi prehrano.
  • Botanični vrt je del Pavol Jozef Šafárik Univerze v Košicah. Na ogled je več kot 4000 vrst rastlin, od tega 1200 kaktusov, kar je največja zbirka na Slovaškem. Na ogled je tropski rastlinjak s tropsko klimo in rastjem ter razstavo tropskih metuljev. Imajo tudi večje zunanje vrtove, kjer v delu domujejo tudi domače živali.

Sliki 18 in 19: Na Pomladnem festivalu v Ekocentru SOSNA smo si med drugim ogledali predstavo in prisluhnili ambientalni glasbi projektnega udeleženca.

Sliki 20 in 21: Projektni udeleženci smo ob obisku organizacije Facilitas sodelovali na delavnici terapije z umetnostjo.

Sliki 22 in 23: Med obiskom Barličke smo se ustavili na delavnicah za hendikepirane in si ogledali vrt.

Sliki 24 in 25: Organizacija Tvoj šanca ima zelenjavni vrt v gredah, ki je dostopen varovancem.

Sliki 26 in 27: Preživeli smo tudi popoldne v Hare Krišna centeru.

Sliki 28 in 29: Oaza center upravlja z več steklenjaki, kjer pretežno goji zelenjavo, ki predstavlja vir dohodka centra. Pri sajenju smo pomagali tudi udeleženci projekta.

Sliki 30 in 31: Med obiskom Botaničnega vrta v Košicah smo se sprehodili po vrtovih in rastlinjakih, kjer sta na ogled tudi razstavi tropskih metuljev in kaktusov.

Projektno srečanje v Košicah je bilo zadnje srečanje partnerjev v okviru Erasmus+ projekta Z naravo do medsebojnega razumevanja.

Zahvaljujemo se vsem slovenskim organizacijam, ki so sodelovale v projektnih aktivnostih.

Slika 32: Zaključek projektnega srečanja in projekta.

Pripravili: Petra Juvan, mag. kons.-rest in uni.dipl. bio. Zorica Zrim, 2018-2019

Read Full Post »


Gospa se je na Arboretum Volčji Potok obrnila po nasvet. Njena živa meja iz smaragdnega kleka zelo rjavi. Del žive meje je že zamenjala z lovorikovcem, na preostalem delu pa bi želela nekaj drugega. Piše tudi, da nekaj iglavcev na tistem delu že ima, a rastejo prepočasi in ne ustvarjajo zadostne zelene pregrade.

Odgovor:

S smaragdnim klekom (Thuja occidentalis ‘Smaragd’) se nima smisla več ukvarjati, zato ste pravilno razmišljali in ga boste nadomestili. Torej s čim?

Iglavci in mešana živa meja – to ni dober domislek. Očitno ste posadili počasi rastoče iglavce in ti niso za živo mejo, so za skalnjake in večje grobove. Rastni temperament iglavcev in listavcev je različen in pri tekmovanju za svetlobo praviloma iglavci potegnejo krajšo.

So vam res všeč iglavci za živo mejo? Če imate z vseh strani vrt brez sence, je dober izbor za živo mejo navadna smreka. Toda le vsako leto redno in pravilno strižena.

Iglavec, ki dá krasno živo mejo, je tisa. A to je za tiste, ki imajo veliko potrpljenja in bodo še dolgo živeli. Koristno je tudi izbrati sorto, ki nam z obliko rasti in živahnostjo pomaga na poti do cilja npr. Taxus × media ‘Hicksii’.

K listavcem. Lovorikovec da dobro živo mejo. S spremembo podnebja postaja problematičen kot vrsta, ki lahko uide v naravo in krene na osvajalsko pot invazivke. Če sta v mestu, ni problematičen, če sta na robu gozda, bi bil z lovorikovcem zelo pazljiv.

Najboljši nasvet za zdravo in odporno živo meje je beli gaber. Čez zimo obdrži suhe liste, zato tudi v tem letnem času zastre pogled na vrt.

Moj nasvet je, da odstranite vse smaragde in v eni potezi posadite gaber. V nekaj letih boste imel lepo in funkcionalno zeleno steno. Če ste bolj za sonaravno, pa pomislite na nestriženo živo mejo iz samoniklih grmovnic, ki se dobro poznajo iz živic in znajo živeti v mešani skupnosti (trdoleska, rumeni dren, brogovita, dobrovita ipd.).

Še vedno so lepe žive meje iz kaline (ligustra), čeprav je iz mode. Po krivici, in to praviloma zato, ker je vrtičkarji v mladosti ne znajo obrezovati.

Pripravil: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.

Read Full Post »


Ob poseku drevesa 3. julija 2019 smo v trhlem obodu panja opazili ličinke hrošča rogača. Ličinke se hranijo se z lesom, ki so ga zmehčale glive. Razvoj od jajčeca do bube traja več let. Na koncu se ličinke zabubijo v zemlji in poleti prilezejo na plano odrasle živali.

Samci so znameniti po »rogovju«, po katerem so dobili ime rogači. Skupaj z rogovjem so dolgi do 8 cm. Samice nimajo »rogov« marveč majhne klešče. Tudi z njimi lahko boleče uščipnejo.  Odrasli hrošči živijo od nekaj tednov do nekaj mesecev.

Ličinke običajno živijo v trhlih koreninah, panjih in deblih hrasta. Na tem mestu so se razvili v razkrojenem lesu lipe. Ne drezajte v trhlino in ne motite ličink v razvoju! Hrošči so redki in ogroženi. Zavarovani so z Bernsko konvencijo in evropsko Direktivo o habitatih.

Levo: Dürerjeva slika samca rogača.

Dürerjeva slika samca rogača

Rogačevka

Pripravil: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.

Read Full Post »


Pogled na cvetoče divje kostanj je vedno navdušujoč. Pri opazovanju cvetov oz. socvetij sem naletela na različne vrste oz. sorte divjega kostanja. Poglejmo katere.

Navadni divji kostanj (Aesculus hippocastanum L.) je v Sloveniji najpogosteje sajen divji kostanj. Ljudje so prepričani, da je to naša domača drevesna vrsta, tako domač nam je. Pred ledenimi dobami je rasel po vsej Evropi, danes v naravi raste le na Balkanskem polotoku.

Pokončna, do 30 cm dolga socvetja sestavljajo številni belkasti cvetovi, pogosto olepšani z rdečo ali rumeno pego. Sorta z vrstnatimi cvetovi je Baumannii.

Divji kostanj je drevesna vrsta, katere pojavnost v Sloveniji upada. Razloga sta dva: škodljivec zavrtač divjega kostanja in glivična bolezen listna sušica. Oba povzročita, da listi že poleti porjavijo in včasih celo odpadejo.

Rožnati divji kostanj (Aesculus × carnea Hayne) je v primerjavi z navadnim divjim kostanjem nižje drevo. Na rožnatih ali rdečih cvetovih, ki sestavljajo do 20 cm dolga socvetja, najdemo rumeno pego.

Rožnati divji kostanj ne raste v naravi, najdemo ga le kot okrasno drevo. Nastal je s križanjem navadnega in rdečega divjega kostanja.

Rumeni divji kostanj (Aesculus flava Soland.) je okrasno drevo, ki izhaja iz Severne Amerike. Že ime pove, da so njegovo cvetovi rumene barve. Po obliki so ožji kot pri prej naštetih vrstah. V Sloveniji redko naletimo na njega.

Drobnocvetni divji kostanj (Aesculus parviflora Walt.) je širok grm, visok do 5 m, cveti poleti (julija in avgusta) z drobnimi belimi cvetovi.

V maju, ko cvetijo drugi divji kostanji, drobnocvetni divji kostanj šele nastavlja svoja socvetja.

 

Pripravila: Mojca Demšar, univ. dipl. inž. agr.
Center za šolske in obšolske dejavnosti – CŠOD, ki se v Arboretumu ukvarja z organizacijo in izpeljavo naravoslovnih dni za osnovne in srednje šole.

Read Full Post »


Na posnetku lahko vidimo mladiča male uharice (Asio otus). To je sova, ki je po barvah in vzorcu podobna veliki uharici, a je od te pol manjša. Dolga je dobrih 35 cm, razpon njenih kril pa meri od 84 do 95 cm. Ima oranžne oči, na vrhu glave pa izrazita čopa perja, ki sta ji prislužila ime uharica. Mala uharica je aktivna ponoči. V mraku z neslišnim letom išče svoj plen. Z ostrimi kremplji lovi voluharje, miši ali manjše ptice. Podnevi jo redko opazimo, saj počiva ob deblu drevesa in je zaradi varovalnih barv dobro skrita pred plenilci. Oglaša se s tihim “u”, zato moramo ponoči dobro prisluhniti, če jo želimo slišati.

V Sloveniji je pogosta gnezdilka, ki pri nas ostane vse leto. Gnezdi med februarjem in junijem v nižinskih sestojih iglavcev. Gnezda si ne spleta sama, ampak poišče stara gnezda vran in srak. Njeni mladiči zapustijo gnezdo še preden znajo leteti. Brez skrbi, starši zanje skrbijo tudi ko se nerodno kobacajo po gozdnih tleh, pred plenilci pa se skrijejo med veje dreves. Pri tem si pomagajo z močnimi kremplji, ki so ostri kot britev. Kako spretno lahko plezajo po deblu, se dobro vidi na posnetku.

Vir: http://ptice.si/ptice-in-ljudje/ptice-slovenije/sove/

https://www.notranjski-park.si/izobrazevalne-vsebine/zivalski-svet/ptici/sove/mala-uharica

Pripravila: Mateja Mavec, univ. dipl. biol.

Read Full Post »


Fotergila (Fothergilla major) je pri nas še malo razširjen grm. Prvič je privlačen konec aprila, ko na golih vejah odpre velike bele mačice. Drugič jeseni, ko se barva na listih preliva od oranžne do karminasto rdeče.

Sadimo jo na sončno in zavetno lego in v humozno zemljo. Dobrodošla je samo opoldanska senca.

Spomladi in jeseni je fotergila najlepša pred zimzelenim ozadjem, za čez poletje pa ji v sosedstvo posadimo takrat cvetočo grmovnico.

Cvetoča fotergila

Pripravil: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.

Read Full Post »


Izmed pahljačastih javorjev (Acer palmatum) so med ljudmi najbolj priljubljeni takšni z rdečimi listi. Niso pa edini, saj se sorte med seboj razlikujejo tudi po višini in obliki rastlin ter narezanosti listov.

Pahljačasti javorji imajo plitve korenine, kar pomeni, da jih hitro prizadene suša. Ko izbiramo mesto za sajenje, izberemo polsenčno lego. Če sadimo rdeči javor na sončno mesto, moramo tla v širini krošnje pokriti z zastirko 7-10 cm na debelo. Plast borove skorje ali drugega naravnega materiala zadržuje v tleh vlago in preprečuje pregrevanje tal.

Ob dolgotrajnih poletnih sušah rdeči javor zalivamo. Zdrave sadike so na zimski mraz občutljive le prva leta. Obrezovanju se izogibamo.

Pahljačasti javorji lahko živijo več deset let.

Pripravil: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.

Read Full Post »

Older Posts »