Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for november 2015


Arboretum vsak dan vabi ljudi, da se po njem sprehodijo, da tu preživijo čas s svojimi prijatelji ali družino ter da izkoristijo čudovito naravo za oddih, meditacijo ali rekreacijo. Široka ponudba privabi veliko obiskovalcev, nekateri izmed njih pa se v park radi vračajo vedno znova. Nekateri celo vsakodnevno.

Zaposleni v parku stalne obiskovalce večkrat videvamo, lahko bi rekli, da jih že poznamo, vendar o njih ne vemo prav veliko. Zato smo se odločili, da jih povabimo na skupen sprehod in jim zastavimo nekaj vprašanj.

Družina Cigoj

V parku sem se srečala z dvoletno Niko, s šestletnim Oskarjem in njunim očetom Erikom Cigojem. Oskar in Nika imata še starejšo sestro, desetletno Laro, in brata, štirinajstletnega Aleksandra. Doma pa jih čaka mamica Vanja.

Stalni obiskovalci v Arboretumu

V park pridejo skoraj vsak dan. Včasih pridejo z očetom, včasih z mamo, velikokrat pa vsa družina. Medtem ko je Nika skušala travnato bilko pomočiti v vodo Velikega jezera mi je Oskar razložil, da mu je v Arboretumu najljubše otroško igrišče. Nato pa je prav ponosno dodal, da je tudi v vodo že padel. Hitel je razlagati, da se mu je to zgodilo v plitkem potoku čisto pri vhodu v park. Vendar kljub nesreči ni bil niti malo jezen ali žalosten. Ugotovili pa smo, da mama ni bila navdušena nad mokrimi hlačami.

Sprehod nadaljujemo od Velikega jezera proti francoskemu vrtu. Med sprehodom mi Erik razloži, da živijo v bloku v Kamniku, zato jim park veliko pomeni. Sem prihajajo že dobrih osem let, ker tu ni prometa in je zato zrak kvalitetnejši. Tukaj najdejo priložnost za rekreacijo, otroci pa prostor za igro in odkrivanje narave. Nika na sprehod s seboj vzame kruh, s katerim nahrani račke. Včasih se jim pridružita tudi starejša otroka. Lara hodi še na plesni tečaj in zato nima veliko časa, Aleksander pa raje izbere druženje s prijatelji v mestu. Vendar ju pogosto vseeno prepričajo in zvabijo na rekreacijo v park.

Na platnu s podobo nekdanje graščine opazujemo pikapolonice. Včasih jih najdejo cel roj. Tudi različne so, nekatere so rumene, nekatere črne z rdečimi pikami, nekatere rdeče s črnimi. Pa tudi različno število pik imajo. Nika je tisti trenutek opazila eno sivo, pa smo potem pogledali bližje in ugotovili, da je črna z nekaj rdečimi pikami. Zagotovo kje leze tudi kakšna siva, domišljijska. Le da je odrasli ne vidimo.

Stalni obiskovalci v Arboretumu

Sprehajalne poti v parku izbirajo glede na počutje in letni čas. Sredi poletja gredo radi v gozd in se povzpnejo na Volčji hrib, do razvalin starega gradu, od koder je lep razgled na južno stran. Odkar je v parku nova fontana otroci vztrajajo, da vsak sprehod obiščejo tudi francoski vrt, kjer potem opazujejo vodomet. Jeseni se otroci radi mečejo v kupe suhega listja, ki ob poteh čakajo, da jih vrtnarji pospravijo. Oskar mi zaupa, da je nekega popoldneva opazoval tolmun v Zgornjem angleškem parku. Kar naenkrat pa je iz izza bližnjega rododendrona skočila srna in stekla čez travnik proti gozdu. Skoraj ga je kap, pove navdušeno. Na tistem travniku je stal šotor, kjer je skupina ljudi meditirala. Ker so mižali, ni nihče opazil srne, ki je tekla mimo njih.

V parku se počutijo dobro in želijo si, da bi bil park odprt vse dni v letu, tudi takrat ko je zima huda in ko je treba po poteh parka previdno stopati. Takrat je park običajno zaprt, saj so nekatere poti spolzke obiskovalci pa velikokrat neprevidni. Oče Erik mi razloži, da se zavedajo, da v park vstopajo na lastno odgovornost in da mora za varnost poskrbeti vsak sam. Zato jih od sprehoda slabo vreme ne odvrne. V dežju se sprehajajo z dežniki in opazujejo močerade.

Žalosti jih le to, da nekateri obiskovalci ne upoštevajo pravil in psov nimajo na povodcih. Erik mi pojasni, da četudi so kužki prijazni so v primerjavi z Niko to zelo velike živali, zato bi raje videl, da se ji ne bi preveč približali.

Stalni obiskovalci v Arboretumu

Želimo si, da bi najmlajši v parku ustvarili lepe spomine na otroška leta, starši pa izkoristili možnosti, ki jih park ponuja za kvalitetno preživljanje časa z vso družino. Družini Cigoj pa naj pikapolonice, ki jih radi opazujejo, prinesejo veliko sreče.

Pripravila: Mateja Mavec, univ. dipl. biol.

Read Full Post »


NAŠI OBISKOVALCI SPRAŠUJEJO

Vprašanje:

V samem arboretumu je grm oziroma drevo, ki ima zelo velike (dolge) liste, podobne kostanjevim (velikost celo do A3 formata). Raste ob poti v Hujski smeri. Zanima me kako se ta rastlina imenuje in kaj več o njej.

List magnolije

Matjaž Mastnak, svetovalec za dendrologijo, odgovarja:

Drevo, za katerega sprašujete, je spodajbela magnolija (Magnolia hypoleuca), s sinonimom narobejajčasta magnolia (Magnolia obovata). Oba vrstna pridevka opisujeta liste. »Spodajbela« je ta magnolija zato, ker so listi na spodnji strani belkasti. Bledo spodnjo stran je videti tudi na fotografiji, na kateri je list že rjav. »Narobejajčasta« je zato, ker so listi najširši v zgornji tretjini dolžine, gledano od peclja proti vrhu.

Drevo je doma na Japonskem, kjer je najbolj številno na otoku Hokaido. Posamezna drevesa uspevajo do 1800 m nad morjem. Razen na Japonskem raste spodajbela magnolija v naravi tudi v Rusiji in sicer na otoku Kunaširju, najbolj južnem izmed Kurilskih otokov.

V Evropi je zanimivost botaničnih vrtov. Cvetove ima lepe, a slabo opazne, ker drevo cveti, ko je že polno olistano. Iz cvetov se razvijejo posebne vrste birni plodovi, ki pritegnejo pozornost z vijoličasto rdečo barvo. Najslikovitejši so pa vendar velelisti, ob katere se je »spotaknila« tudi naša obiskovalka.

Birni plod-magnolija

Birni plod

Cvet-magnolija

Cvet

Read Full Post »


V vrtni center Arboretuma je stranka prinesla vzorec komposta v katerem kar mrgoli do 2 cm velikih ličink.

Ličinke

Ličinke pripadajo muhi vrste Hermetia illuscens. Poslovenjeno bi jo lahko imenovali črna bojevniška muha in prihaja iz Združenih držav Amerike.

Odrasli osebki se pojavljajo od aprila do oktobra. Jajca odložijo v hlevski gnoj, kompost ali mrhovino, kjer se razvijejo v ličinke. Slednje se prehranjujejo z rastlinskimi ostanki in mrhovino zato se jih v tujini uporablja za predelavo ostankov rastlinskega in živalskega izvora. Po približno 30 dneh se razvijejo v odraslo žival.

Na evropskem ozemlju so vrsto prvič opazili na Malti leta 1936, danes je razširjena tudi v Španiji, Franciji, Italiji, Švici, na Portugalskem in na Hrvaškem. Verjetno je v Evropo prišla kot sredstvo za biološki nadzor škodljivcev oziroma za kontrolo populacij domače muhe (Musca domestica).

V Sloveniji je bila muha vrste Hermetia illuscens prvič najdena na Primorskem avgusta leta 2009. Leta 2010 so jo našli tudi v Ljubljani. V Sloveniji lahko ličinke te muhe vsebujejo izdelki, ki so namenjeni za prehrano plazilcev. Bolj verjetno pa je, da je vrsta k nam prišla z uvoženim kompostom ali pa se je spontano razširila iz Italije.

Vpliv, ki bi ga lahko ta invazivna vrsta imela na biodiverziteto in ekosisteme v Sloveniji, še ni raziskan.

Če se ličinke pojavijo v kompostu svetujemo, da vanj ne odlagate mesa in drugih ostankov živalskega izvora. Poskrbite tudi, da vanj vnesete dovolj ogljika (suho listje, zdrobljen lesni material) in da je kompost dobro prezračen.

 

Vir: Hermetia illucens L. (diptera, stratiomyidae), nova tujerodna invazivna vrsta v Sloveniji

 

Pripravila: Mateja Mavec, univ. dipl. biol.

Read Full Post »