Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for julij 2012


Čajnice so razmeroma majhna botanična družina, vendar so v njej zbrani slavni rastlinski rodovi. Sem spada čajevec (Thea sinensis), katerega liste predelujejo v pravi (indijski, kitajski, ruski in še kako drugače imenovani) čaj. Vsaj po imenu je vsakomur poznan drug predstavnik družine, kamelija (Camellia sp.). ta okrasni grm zahteva toplo obmorsko podnebje, zato ga v celinski Sloveniji ne bomo našli. Bolj trdoživa je kamelijina sestrična, stjuartija.

Stewartia pseudocamellia, po slovensko bi ji lahko rekli neprava kamelija, je v Arboretumu zrasla v dobre tri metre visoko grmasto drevesce z zelo ozko košnjo. Na ogled je ob poti kakih 20 metrov od Jezera rdečega javorja v smeri proti velikemu drevesu ameriškega javorja (Acer negundo).

Že v mladosti pokaže neprava kamelija svojo glavno odliko, to je lepo belo cvetje s kopico rumenih prašnikov v sredini. Posamezno cvetovi živijo le kratek čas, vendar se neprestano odpirajo novi. Poleti, nekako od začetka avgusta naprej, lahko na rastlini vsak dan občudujemo odprte cvetove.

Razen s cvetjem nas stjuartija razveseljuje z rdečim in rumenim jesenskim listjem.

Ko to odpade, pride do izraza še nenavadno, v ploščicah odstopajoče lubje.

Če želimo, da nam bo neprava kamelija dobro uspevala, jo moramo posaditi na vlažna ilovnata tla, v katerih ni apnenca. Če je izpostavljena poletni suši, cvetni popki propadejo. Dobro se počuti pod krošnjami dreves. Ker ne moremo predvideti, ali se bo rastlina na mestu, kjer jo nameravamo gojiti, zares prijela in uspevala, je stjuartija grm za tiste s hazardersko žilico. Za vrtnarja (in ljubitelje) torej, ki so pripravljeni na neuspeh, se pa spuščajo v pustolovščino s kamelijino sorodnico v upanju, da bo nagrada za tveganje njihova. To pa je nenavaden grm, ki lepo cveti v tistem času poletja, ko se v svetu cvetočih grmov in dreves ne dogaja nič vznemirljivega.

Stewartia je dobila ime po škotskem grofu Johnu Stuartu. Bil je vnet botanik, ki je dal – med drugim – na vrt londonske rodbinske graščine posaditi kopico tujerodnih lepotnih rastlin. Mnogih evropski naravoslovci niso poznali. Enega izmed grmov je ob priliki nek umetnik do botaničnih podrobnosti naslikal. Drug učeni mož je to upodobitev poslal Linneju s predlogom, naj rastlino imenuje po gospodu Stuartu. Toda smola, zapisalo se mu je Stewartu, in to ime se je, nezadovoljstvu grofovskih Stuartov navkljub, ohranilo do danes.

Nedaleč od neprave kamelije je posajena še ena stjuartija, in sicer enoprašniška stjuartija (Stewartia monadelpha). Od neprave kamelije se razlikuje po puhastih poganjkih in po listih, ki so močneje nazobčani in na spodnji strani dlakasti. Vrstno ime monodelpha nakazuje, da so niti prašnikov med seboj zrasle. Konci prašnikov so violičasti. V svoji domovini, to je na Japonskem, zraste v veliko do 40 metrov visoko drevo.

Vir: Mastnak M., Sprehodi po arboretumu, avgustovsko-septembrski vodič (1992), stran 4-5.
Fotografije: Mateja Račevski Mladenov

Še več zanimivih dreves in grmovnic iz Arboretuma.

Read Full Post »


Prišlo je obdobje z visokimi dnevnimi temperaturami in dolgimi sončnimi dnevi. To pomeni obdobje suše in pomanjkanja vode na našem vrtu.

Okrasna trata je za te razmere še prav posebno občutljiva, kar ni nič presenetljivega, če pomislimo, da takšno trato včasih imenujemo kar “angleška trata”, tam pa se ne morejo pohvaliti z zelo visoko poletno temperaturo in dolgimi sončnimi obdobji. Vsekakor je okrasna trata slabo prilagojena na poletno vročino, ker so njene korenine plitke, z večkratno nizko košnjo pa tudi še dodatno izpostavimo teren izsušitvi. Za okrasno trato je v poletni suši nujno, da jo dodatno zalivamo. Pri tem, kako in predvsem koliko zalivati, pa nastane največ sporov med profesionalnimi vrtnarji in njihovimi strankami. Odgovor na to vprašanje je največkrat primerno ali obilno, včasih pa dobimo količino vode navedeno v litrih. Ker največkrat zalivamo z vrtnimi cevmi, nam to ne pomaga, da bi dobili neko otipljivo predstavo, kdaj je vrt dovolj zalit.

Večini se zdi zalivanje precej dolgočasno in zoprno opravilo in po desetih minutah imamo že občutek, da ustvarjamo močvaro. Pa je res tako? Naredimo preprost izračun. Navadno priporočamo poleti zalivanje 2-krat tedensko, in to z najmanj osmimi, v hudi suši tudi dvanajstimi litri vode na kvadratni meter površine. Za zalivanje običajno uporabljamo cevi, ki so priključene na vodovodno napeljavo. Te imajo v večini primerov izpust pol cole. Če naredimo preizkus z zalivalko, ki drži 10 litrov, jo z zalivalno cevjo napolnimo v približno 40–50 sekundah. Torej ima naša cev pretok 12–15 litrov na minuto. Če to prenesemo na površino naše trate, ki jo zalivamo, recimo, da ima 200 m2, moramo zalivati skoraj 200 minut oz. krepko več kot tri ure. Ta pa je že kar dolgo, kajne? Zdaj pa lahko glede na zgornji izračun tudi sami malo pomislimo, ali res zalivamo dovolj ali samo površinsko. Običajno je tako, da se po 15 do 20 minutah že kar naveličamo tega opravila.

Narava je precej bolj pridna od nas, saj običajno dež zalije površino z 20 do 30 litri vode na kvadratni meter. Seveda tudi tisti, ki imajo avtomatski namakalni sistem, tega problema ne opazijo, saj če je dobro nastavljen, avtomatika naredi vse delo in opazimo samo večji račun za vodo.

Izračunajte si torej, koliko vode potrebuje vaš vrt, da bo naše zalivanje res učinkovito.

Besedilo in fotografija: Marko Mikuletič, univ. dipl. inž. agr.

Read Full Post »