Feeds:
Objave
Komentarji

Posts Tagged ‘zima’


Jesen počasi jemlje slovo, narava pa se pripravlja na počitek. Stari zimski poganski običaji so se začeli že na god sv. Andreja ali andrejevo, ki goduje zadnji dan novembra. Tako je bila na Štajerskem in v Prekmurju razširjena navada, da se je moralo dekle, ki je želelo v sanjah zagledati bodočega ženina, tri dni postiti in vsak dan pojesti po eno pšenično zrno v čast sv. Andreju. Naslednji praznik, ki je bil zanimiv zlasti za otroke, je bil sv. Miklavž, ki je v noči na 6. december pridnim otrokom prinašal suho sadje, neposlušnim pa šibe. God sv. Lucije, ki je bil 13. decembra, je bil povezan z vračanjem duhov prednikov v najtemnejšem obdobju leta – takrat so bili v navadi obhodi lucij, ki so strašile otroke, gospodinje pa so takrat pekle poseben obredni kruh iz različnih vrst zelišč in žita. Nekoč je bilo na lucijino razširjena navada, da so dali v posodice kalit pšenično zrnje, ki so mu rekli Adonisov vrtiček. Kaljeno žito naj bi s svojo rastjo dokazovalo, da narava še ni umrla, in da se bo spomladi znova prebudila. Na Dolenjskem so Adonisovemu vrtičku rekli zeleni božič, kalitev ali pšenička, v Beli krajini so ga imenovali večno življenje, na Štejerskem pa kaljeno žito ali svetonočni spomin. Ponekod so s tem kaljenim žitom tudi vedeževali, večinoma pa so ga uporabljali za okrasitev jaslic in praznične mize.

V času zimskega solsticija, 21. decembra, naj bi imela demonska bitja največjo moč, ki je trajala vse do volčjih noči oz. do 6. januarja. Takrat naj bi se po nebu podile čarovnice, besi in demoni, ki so prinašali bolezni in nesreče. Zato so naši poganski predniki na božični večer obredno sežigali zelišča, zlasti brin, s katerim naj bi se ščitili pred zli silami. Krščanstvo je kot zamenjavo za sežiganje brinja kasneje uporabilo škropljenje z blagoslovljeno vodo.

Ob božiču so predniki notranjost hiše okrasili z zelenjem, med najpogostejšimi zimzelenimi rastlinami, ki so jim pripisovali magične lastnosti, so uporabljali belo omelo, smrečje, bršljan, pušpan in bodiko. Zlasti pušpan so dodajali šopkom in butaram ter ga uporabljali za krašenje v božično-novoletnem času. Belo omelo so po drugi strani pripravljali kot čaj za zdravljenje srčnih obolenj, krvnega obtoka, zlatenice, ščitnice, trebušne slinavke, senenega nahoda in astme, pri ozeblinah in krčnih žilah pa so iz nje pripravljali vročo kopel. Zimzeleno rastlinje naj bi po ljudskem verovanju ohranjalo vero v življenje – na Primorskem so dom večkrat okrasili z oljčnimi in lovorjevimi vejami, drugje pa s smrečjem in bršljanom. Adventni venček se je uveljavil šele v sredini 20. stoletja – spleten je iz zimzelenega rastlinja s štirimi svečami, ki ponazarjajo štiri adventne nedelje, ljudje pa ga polagajo na praznično mizo in obešajo na vhodna vrata. Tudi božično drevesce kot ga poznamo danes, se je razširilo šele v 19. stoletju, ko so ga začeli postavljati po trgih zlasti nemški uradniki in trgovci, pred tem pa so domove okraševali zgolj z zimzelenimi rastlinami in mahom. Na silvestrovo je bila navada, da so stresali vse, česar so želeli imeti v izobilju (sadno drevje itd.) ter polagali na mizo praznične dobrote. Na Dolenjskem je bila navada, da so na silvestrovo po hiši raztresli orehe in lešnike, ki so veljali za starodavni simbol blaginje. Za dobro letino nista smela manjkati kruh in potica, skodelica z žitom, buče za svinje in še kaj … Še dandanes kljub prevladi krščanske vere še vedno ohranjamo številne staroverske obrede, čeprav se ne zavedamo njihovega izvora in pomena. Naj bo december res prazničen mesec z veliko upanja na prihod novega leta, zaznamovanega z zdravjem in obiljem!

Bodika

Pripravila: Miša Gams

Vir: Vlasta Mlakar: Rastlina je sveta, od korenin do cveta; samozaložba, 2015, Ljubljana

Read Full Post »

Race pozimi


Zimski sprehod po Arboretumu nas vodi tudi mimo zaledenelih jezer. Po nekaterih od njih se sprehajajo race. Ob misli, da bi morali mi bosi stopati po ledu ali čofotati po mrzli vodi, nas kar zmrazi. Za vodne ptice, kot so labodi, goske in race pa je to povsem običajno. Kljub temu, da imajo stalno telesno temperaturo celo višjo od človeka, jo uspešno vzdržujejo brez posebno velikih energijskih izgub. To jim uspeva s posebnim krvožilnim sistemom v nogah. Topla arterijska kri, ki iz telesa teče v noge, se izmenja s hladno venozno krvjo, ki iz nog teče v telo. Tako se tista, ki teče iz telesa v noge, ohladi, in kri, ki teče iz nog, ogreje ter varuje telo pred ohladitvijo. Ta toplotna izmenjava krvi omogoča racam zelo majhno izgubo telesne toplote.

Pogosto lahko na zamrznjenih ribnikih vidimo race, ki stojijo samo na eni nogi. Te še dodatno varčujejo svojo telesno toploto, saj drugo nogo grejejo v toplem perju.

Zima pa je tudi letni čas, ko race že svatujejo in se parijo. Najbolj pogosta raca v Arboretumu je raca mlakarica, ki je tudi v Sloveniji najbolj razširjena raca. Samci so s svojo zeleno bleščečo glavo in repnimi krivci pravi lepotci, ki s svojo praznično obleko privabljajo samice. Okrog njih plavajo, jim prikimavajo, se oglašajo, potapljajo in šopirijo. Samice so rjavo grahaste. Tako očitna spolna dvoličnost je značilna za vrste ptic, pri katerih samci ne sodelujejo pri valjenju jajc. Varovalna barva samic je za valjenje primernejša, saj jih plenilci težje opazijo.

Prispevek je pripravil Center za šolske in obšolske dejavnosti – CŠOD, ki se v Arboretumu ukvarja z organizacijo in izpeljavo naravoslovnih dni za osnovne in srednje šole.

Read Full Post »


Bližnji pogled nam nemalokrat razkrije malenkosti, ki ostanejo očem pri opazovanju od daleč skrite. To velja tudi pri rastlinah.

V Arboretumu Volčji Potok lahko najdete iglavec Thujopsis dolabrata, pri nas poimenovan klekovec ali hiba, ki vas bo presenetil s svojimi luskami. Pogled na zgornjo stran vejic ni nič nenavadnega: ploščate, temno zelene, svetleče luske. Pogled s spodnje strani pa je presenetljiv: vsaka luska je okrašena z belim znakom, ki je tako ostro začrtan, kot da bi ga zarisali s pisalom, obarvali pa z gosto belo barvo. Motiv se zdi čisto zimski. Ideja, da bi fotografijo vejice uporabila kot motiv za novoletno voščilnico, še ni uresničena, zato si jo oglejte vsaj vi. Drevo izvira iz Kitajske, pri nas ga pa le bolj poredko najdemo v parkih.

Besedilo in fotografija: Mojca Demšar, univ. dipl. inž. agr.

Read Full Post »


Med nizkimi grmi, ki obdržijo liste tudi prek zime, je kar nekaj takih, ki se jeseni okrasijo z barvitimi plodovi. In to ne za kratek čas. Plodovi se na vejicah obdržijo vse do decembra. Primerni so za sajenje v manjše vrtove, pod grme, na grobove ali pa v mešane nasade v koritih in posodah. Zelo dobro se počutijo v družbi rododendronov, res, ker tudi njim ustrezajo kisla tla.

 

Reevezova skimija (Skimmia japonica subsp. reevesiana) zraste v dobrih razmerah tudi v meter visok grm. Med značilnimi usnjatimi listi se jeseni razvijejo šopi temno rdečih cvetnih popkov, ki so okras vse do marca, ko se razprejo in zacvetijo. To je moška rastlina. Pri ženskih rastlinah pa so zimski okras rdeči jagodasti plodovi.

 

Golterija (Gaultheria procumbens) zraste le do višine 20 cm. Na poleglih steblih so številni jajčasti listi, ki postanejo pozimi rdeči. Med njimi se skrivajo okrogli, škrlatno rdeči plodovi. Potrebuje kisla tla. Zasledimo jo tudi pod imenom zelenka.

 

Zaradi nakodranih listov je zelo zanimiva levkotoja – Leucothoë axillaris ‘Curly Red’. Listi, ki so že jeseni rdeči, v hladnih zimskih mesecih še bolj pordečijo. Zanjo so primerna kisla in vlažna tla. Zelo dekorativna je v koritih v družbi nizkih iglavcev.

 

Pernetija (Gaulteria mucronata syn. Pernettya mucronata) ima kroglaste sočne plodove, ki so pri raznih gojenih oblikah različno obarvani: belo, vijolično ali rdeče. Drobni, ostri in bleščeči temno zeleni listi so primerno ozadje za bele ali nežno rožnate cvetove, ki se odpirajo maja in junija. Polsenčni prostori in bogata in kisla tla so idealna rastišča za pernetije.

 

Oglejte si ponudbo vednozelenih grmov v vrtnem centru.

Besedilo in fotografije: Mojca Demša, univ. dipl. inž. agr.

Read Full Post »