Feeds:
Objave
Komentarji

Posts Tagged ‘ginko’


Volemija (Wollemia nobilis)

Gre za iglasto drevo, ki smo ga do nedavnega poznali le iz 200 milijonov let starih fosilov. Leta 1994 so v Avstraliji odkrili ozko in strmo sotesko, v kateri je raslo približno 100 dreves takrat neznane vrste. Rastišče in drevesa skrbno varujejo, da ne bi prišlo do kraj in uničevanj. Kasneje je bilo ugotovljeno, da se vsa drevesa v soteski dotikajo s koreninami in da dejansko ne vedo, koliko dreves je v sestoju.

V Arboretumu Volčji Potok smo volemijo posadili leta 2009.

Volemija Več o volemiji

Ginko (Ginkgo biloba)

Iglavec s pahljačastimi listi je bil dobro poznan iz 270 milijonov let starih fosilov. Mnogo stoletij so ga v skritih kitajskih templjih gojili menihi. Med letoma 1920 in 1930 so bili v vzhodni Kitajski najdeni ginkovi gozdovi, za katere so ugotovili, da jih ni posadil človek. Ginko je zaradi priljubljenosti pogosto sajena parkovna vrsta, saj je zelo odporna in tolerantna.

V Arboretumu Volčji Potok imamo eno moško in eno žensko drevo. Njuna starost je ocenjena na 80-90 let.

Ginko Več o ginku

Metasekvoja (Metasequoia glyptostroboides)

Eno samo drevo je bilo odkrito leta 1943 na Kitajskem, štiri leta kasneje v njegovi bližini pa cel gozd. Botaniki in vrtnarji so takoj začeli pošiljati semena po svetu, zato je danes metasekvoja dobro razširjena. Nepoznavalec jo bo lahko zamenjal z močvirskim taksodijem. Teh je v Arboretumu več in jih prepoznamo po zračnih koreninah.

Metasekvoja v Arboretumu Volčji Potok je bila posajena leta 1953 kot prva predstavnica te vrste v Jugoslaviji.

Metasekvoja Več o metasekvoji

Read Full Post »


Dvokrpi ginko (Ginkgo biloba) je drevo, ki ga je mogoče opisati na veliko načinov. Lahko govorimo o živem fosilu, lahko razmišljamo o tabletah Bilobil, ki so narejene iz značilnih, pahljačasto oblikovanih listov ginka, ali pa verjamemo, da je to drevo z ogromno pozitivne energije. Lahko pa rečemo tudi, da je to drevo, katerega plodovi najbolj smrdijo.

Pri dvokrpem ginku jeseni z vej najprej odpadejo listi, šele za njimi plodovi. Ker je ginko dvodomna rastlina, se plodovi razvijejo le na ženskih rastlinah in le pod temi jih tudi najdemo. Velja pa, da jih prej zavohamo, kot zagledamo. Mesnato osemenje rumene ali oranžne barve vsebuje masleno kislino, ki oddaja pri razkrajanju strašen smrad. Primerjamo ga lahko s smradom pokvarjenega švicarskega sira, žarkega masla in še s čim bolj smrdljivim. Ne smrdi le plod, ampak tudi okolica drevesa.

Plodovi, ki jih Kitajci imenujejo »srebrne marelice«, odpadejo za listi.

Ob dotiku s kožo lahko maslena kislina in drugi alergeni, ki so tudi prisotni, povzročijo hude alergične reakcije na koži, celo mehurje. Če prenesemo te snovi v oči, postane stvar že kar nevarna. Če bi koga izmed bralcev zamikalo, da poskuša iz semena sam vzgojiti drevo, naj nabira plodove, nato izlušči semena in jih opere z gumijastimi rokavicami na rokah. Oprana in posušena so videti kot velike pistacije.

Človeku bolj prijazna pa so jedrca semen, ki so, če jih spražimo, užitna.

*Ker spada ginko botanično med golosemenke, pri njem v botaničnem jeziku ne govorimo o plodu, ampak o semenu z mesnatim osemenjem.

Pripravila: Mojca Demšar, univ. dipl. inž. agr.

Read Full Post »


Jeseni zablesti arboretum v nešteto odtenkih rumene, oranžne in rdeče. Vsaka listopadna rastlina se na svoj način pripravlja na dobo zimskega mirovanja. Nekatera drevesa in grmi se ta čas opravijo še posebej svečano. Lahko bi rekli, da si njihovi listi nadenejo gizdavo večerno obleko, v kateri preživijo zadnje dneve svojega življenja.

Težko je iz pisane jesenske druščine izbrati najlepše. Za nekaj najslikovitejših in najzanimivejših smo se odločili, in jih predstavljamo na naslednjih straneh. Marsikatero jesensko lesnato lepotico smo seveda izpustili – bo pač prišla na vrsto ob drugi priliki.

1. PAROCIJA (Parrotia persica)

Na prvo parocijo naletimo na levi strani razpotja, ko pridemo do konca kostanjevega drevoreda. Poleti smo brezbrižno hodili mimo nje, saj ni bilo na tem visokem grmu ničesar, kar bi pritegnilo našo pozornosti. V začetku oktobra pa so najvišje vejice začele polagoma škrlateti. Miniti mora še kakšen teden, in cela rastlina zablešči v prelivajočih zlatih in rdečih odtenkih. Pestro barvno razkošje, kakršnega nam nudi parocija, nam zmore ponuditi le malokateri drug okrasni grm. Zato bomo parocijo srečali še na več mestih v parku.

Njena posebnost je tudi lubje, ki se lušči v večjih ploščah, podobno kot pri platani. Parocija je nezahteven grm in je mraz pri nas ne ogroža. Rastlina je doma na Kavkazu in v severnem Iranu, po starem Perziji. Ime je dobila po nemškem naravoslovcu Parrot-u, ki se je prvi (dokumentirano) povzpel na armensko sveto goro Ararat.

2. RDEČ HRAST (Quercus rubra)

Na drugi strani razpotja raste za gabrovo živo mejo postavno severnoameriško drevo, rdeči hrast. Pozno jeseni se na mladih drevesih listi obarvajo rdeče, na starih primerkih pa rumeno, oranžno in preden odpadejo še nekoliko porjavijo. Zanimivo je, da domači hrasti nikoli ne pordečijo, med prišleki iz Amerike pa je ta pojav kar precej razširjen.

Rdeči hrast je prilagodljiva drevesna vrsta, zadovoljna tudi z zelo revnimi tlemi. Raste hitro. In hitro ne raste samo v višino, ampak tudi v globino: že v tretjem letu življenja razvije več metrov globoko glavno korenino.

Pogosto ga najdemo v parkih, bolj redko tudi posajenega v gozdu. Daje mnogo stelje, ki hitro prepereva in tako izboljšuje tla. Njegov les je rožnato rdeč, ni pa taka kakovosten kot hrastovina domačih hrastov doba in gradna.

3. MOČVIRSKA CIPRESA (Taxodium distichum)

Pot nadaljujmo po desni strani jezerca. Ko se približamo otočku, posvetimo nekaj pozornosti močvirski cipresi, ki raste na njem. Je iglavec, ki jeseni izgubi iglice. Poznamo le malo listopadnih iglavcev, v naših krajih je tak le macesen. Preden mehke iglice porjavijo in se osujejo, nežno zlato porumenijo.

Nenavadno je, da se ne obleti vsaka iglica posebej. Kakor so spomladi iglice skupaj s kratkim poganjkom zrasle, taka jeseni z njim vred tudi odpadejo.

Taksodijeva domovina so obmorska močvirja na jugovzhodu ZDA, mnogo ga je ob reki Mississipi. Tudi v parkih ga ponavadi najdemo posajenega ob tekočih in stoječih vodah, kjer se drugi iglavci bolj slabo počutijo.

4. JAVORJI

Ob jezeru in naprej proti upravni zgradbi je posajenih mnogo tujerodnih okrasnih javorjev, od katerih bomo tu omenili le tri botanične vrste.

Večina drevesc pripada različnim sortam pahljačastega javorja (Acer palmatum). Med vsemi japonskimi javorji v Evropi najbolje poznamo in najpogosteje sadimo prav pahljačastega. Raste deloma kot grm ali kot nizko drevo. Glavna odlika pahljačastega javorja je lepa in raznovrstna rdeča barva, ki jo jeseni ponuja njegovo listje.

Po naravi je pahljačasti javor zelo variabilen, zato srečamo po parkih veliko število okrasnih sort. Med seboj se razlikujejo zlasti po velikosti, obliki in barvi listja. Po vrtovih sadimo tudi sorte, ki so rdeče vse poletje.

Omenimo še japonski javor (Acer japonicum). Ta je v arboretumu sicer manj pogost, vendar so prelivajoči nežno oranžno rdeči toni njegovega jesenskega listja verjetno še očarljivejši kot pri pahljačastem javorju.

Če smo bili na poti od močvirske ciprese pozorni, smo na desni strani ob poti opazili majhno drevesce s tablico nikkoški javor (Acer maximowiczianum oz. po starem Acer nikoense). Toda njegovi listi niso niti malo podobni listom naših domačih vrst javorjev: sestavljeni so iz treh lističev, so brez roglev, po spodnji strani pa gosto belo dlakavi. Gre za pomoto? Ne, pač pa za lep primer, da o stopnji sorodstva rastlin ne moremo sklepati po zunanji podobnosti ali različnosti enega rastlinskega dela. V arboretumu imamo še precej drugih vrst javorjev s trojnatimi ali peterno sestavljenimi listi.

Nazaj k nikkoškemu javorju: ime je dobil po mestu Nikko, ki leži v osrednjem delu japonskega otoka Honšu, in katerega širša okolica je zaradi naravnih lepot razglašena za narodni park. Novejše znanstveno ime se nanaša na ruskega botanika Maksimoviča, ki je v prejšnjem stoletju opisoval mandžursko in japonsko rastlinje.

Med glavne okrasne vrednosti tega javorja šteje močno jesensko žarenje njegovega listja.

5. AMERIŠKI ROGOVILAR (Gymnocladus dioicus)

Napotimo se proti osrednjemu delu starega parka in se povzpnimo po stopnicah nad pušpanov parter. Držimo se desne in na levi in desni strani poti nas čakata mladi drevesi ameriškega rogovilarja. Rogovilar je vitko drevo z neobičajnimi listi. Botanično pravimo, da so listi dvakrat sestavljeni. Da je list sestavljen pomeni, da je na vejico pritrjen dolg osrednji pecelj in da šele iz tega listnega vretena izraščajo posamični lističi. Da je list dvakrat sestavljen pa pomeni, da glavno listno vreteno nosi več sestavljenih listov.

Jeseni najprej odpadajo posamični svetlo rumeni Iističi, nato stranska listna vretena, in na koncu, po nekaj tednih, še osrednja listna vretena, ki so lahko dolga tudi več kot en meter.

Amerikanci pravijo rogovilarju ”kavno drevo”, ker so v časih državljanske vojne, to je v časih stiske in lakote, iz njegovih plodov pražili kavo – podobno kot so pri nas v pretekosti uporabljali želod. Indijanci so menda semena pražili in jih jedli kot lešnike.

Preden se odpravimo naprej, se ozrimo še na veličastno drevo tulipanovca, ki raste na travniku pod potjo in zbuja pozornost z zlato jesensko preobleko.

6. FLORIODSKI DREN (Cornus florida)

Na gozdnem robu nad pavilionom Biotehniške fakultete si splača pogledati vrsto grmov floridskega drena, ki bleščijo v številnih odtenkih od nežno rumene do močne rdeče in violičaste.

Tokrat se je floridski dren ozaljšal že drugič v letu: spomladi so ga krasili številni veliki beli cvetovi, potem pa se je čez poletje ”potuhnil”.

V domovini so rastlino uporabljali že za marsikaj: skorjo z vej so predelovali v zobno pasto, črnilo in kininski nadomestek, lubje s korenin pa uporabljali za barvanje tkanin v škrlatno. Še najmanj nenavadna se zdi uporaba trdega in žilavega lesa za ročaje pri različnih ročnih orodjih.

7.-8. GINKO IN DREVESASTA MAGNOLIA (Ginkgo biloba in Magnolia acuminata)

Stopimo zdaj proti rozariju. Kmalu za mestom, kjer je nekdaj stala graščina, nas vzame v zavetje skupina visokih dreves, med katerimi sta tudi ginko in drevesasta magnolija.

Pustimo številne zanimive podrobnosti o ginku za drugo priložnost in se posvetimo listom, ki se jeseni na svojstven način prebarvajo. Zelena se od zunanjega roba pahljačastega lista počasi umika proti peclju in prepušča prostor čisti rumeni. Vmesni pas površine med obema barvama je razmeroma ozek.

Stasita drevesasta magnolija ne najavlja prihoda zime z močnimi barvami, pač pa njeno listje obledi do kavno mlečne barve in čaka, da posušeno in rjavo odpade z drevesa. Med listjem se tu in tam rdeči magnolijino soplodje. Dokler je soplodje mlado in zeleno, je po obliki podobno drobceni kumarici, zrelo pa se odebeli in pordeči.

Tudi ta vrsta prihaja k nam iz severne Amerike. Odporna je proti mrazu in med vsemi magnolijami, ki uspevajo v osrednji Sloveniji, zraste najvišje.

9. VIRGINSKI NEPOZEBNIK (Hamamelis virginiana)

Pot nas vodi naprej proti rozariju. Ko hodimo ob jezeru, bodimo pozorni na grme, ki rastejo na levi strani pod potjo. Z njihovih vej se osiplje listje in na golih vejah ostajajo – cvetovi!

Do dva centimetra dolgi in zelo ozki, trakasti cvetni listki citronasto rumene barve se vijejo v vse strani. Čeprav na prvi pogled niso posebej vpadljivi, predstavljajo pravo redkost v tem hladnem predzimskem času, ko druge rastline svoje cvetje skrbno

čuvajo v popkih. Posamični cvetovi se odpirajo celo takrat, ko zemljo že prekrije sneg.

Poleg cvetov najdemo na vejicah tudi olesenele plodove. Ti nenavadni lešnički se s pokom odprejo in ”izstrelijo” drobna semena do šest metrov daleč.

Izvleček iz nepozebnikove skorje je uporaben v medicini, pogosto ga dodajajo tudi kozmetičnim sredstvom za nego kože.

Vejice tega nenavadnega grma uporabljajo v Ameriki kot bajalice za iskanje podzemne vode.

Poleg virginskega nepozebnika raste v arboretumu še vrsta drugih, ki pa zacvetijo spomladi.

10 . NAVADNI RUJ (Cotinus coggygria)

Dovolj smo se posvečali pritepencem iz Amerike in Azije, zato si za konec poti pobliže oglejmo še grm iz domačih logov. Posajen je desno poleg vhoda v rozarij in opozarja nase z ognjeno jesensko barvo.

Navadni ruj je toploljuben grm, ki je močno razširjen po slovenskem Krasu, in prav zaradi ruja jeseni kraške gmajne rdeče zažarijo. Na sušnih legah po prisojnih pobočjih je razširjen tudi drugod po Sloveniji.

Poleti rujevo listje privlači pozornosti z nenavadnimi, izstopajoče svetlimi listnimi žilami. V arboretumu gojimo tudi posebno sorto navadnega ruja, ki ima od pomladi do jeseni temno violičaste liste.

Rujeva skorja vsebuje visok odstotek tanina, zato so jo včasih uporabljali pri strojenju usnja, pa tudi pri barvanju volne.

Zakaj listje rumeni?

Vir: Mastnak M., Sprehodi po arboretumu, Jesenski vodič (1991)
Fotografije: Mateja Račevski Mladenov

Read Full Post »