Feeds:
Objave
Komentarji

Posts Tagged ‘Arboretum’


Sončnica nas spominja na vroč in sončen letni čas. To je cvetlica poletja. Sejemo jih aprila naravnost v gredo. Sadike lahko na vrt prestavimo v drugi polovici maja.

Ena sončnica – tisoč cvetov

Cvet sončnice je pravzaprav košek, v katerem je združenih več sto ali celo tisoč cvetov. Razveseljevali nas bodo od julija do oktobra.

Sončnice sledijo soncu

Cvetni košek sončnice se obrača za soncem. Tako si zagotovi svetlobo za rast in zorenje plodov. Temu pojavu pravimo tudi soncesledstvo.

Cvet poln dobrot

Cvetovi privabijo mnogo opraševalcev. Iz vsakega posameznega cvetka v košku bo nastalo eno seme – gostija za ptice in ljudi. Iz semen namreč pridobivamo sončnično olje, ki je nepogrešljiv v vsakem gospodinjstvu.

Kam sejemo sončnice?

Sončnice so enoletnice, ki zrastejo do 3 metrov visoko. Korenine lahko segajo tri metre globoko v prst. Navadno imajo le eno steblo in težke cvetove, zato jih privežemo ob oporo. Sadimo jih v zatišne lege, tam jih veter ne bo polomil. Potrebujejo dobro odcedna in rodovitna tla, predvsem pa je pomembno, da jim zagotovimo veliko sonca.

Za manjše gredice so primeren okras pritlikave sorte

Pritlikave sorte imajo pogosto rdečkasto obarvane lističe, ki obdajajo socvetje. Lahko so razvejane z več socvetji. Običajno jih sejemo v skupinah, v manjše gredice okrasnega vrta.

Pripravila: Mateja Mavec, univ. dipl. biol.
Fotografija: Mateja Račevski, univ. dipl. inž. kraj. arh.

Read Full Post »


V Arboretumu Volčji Potok so zacveteli prvi rododendroni ali po domače sleči, kmalu bodo zacveteli tudi pierisi, kalmije, levkotoje in skimije. To so zimzeleni grmi, ki uspevajo v kislih tleh. V angleškem parku bodo obiskovalcem Arboretuma pričarali razkošno predstavo barv.

Kako pripraviti gredico, da bodo te rastline v njej dobro uspevale?

Če želimo, da nam bodo grmi uspevali več kot le eno sezono, se velja pri pripravi grede malo bolj potruditi. Sadike teh grmov sadimo v šoto. Sadilna jama naj bo široka en meter in globoka 40 cm. Tako bo ves koreninski sistem obdan s šotnim substratom in se bo rastlina dobro počutila. Sadimo v dobro odcedna tla.

Kaj moramo pri sajenju paziti?

Pazimo, da pred sajenjem šoto res dobro namočimo. Šota počasi sprejema vlago, vendar jo potem dolgo časa zadrži. Šoto pred sajenjem razdrobimo, v celoti namočimo v vodi, dobro premešamo in pustimo, da se popolnoma napije. Te rastline imajo zelo plitek koreninski sistem, zato gredic ne okopavamo, da ne poškodujemo korenin. Gredico po sajenju zagrnemo z zastirko.

Kako lahko preprečimo prehitro razkisanje substrata?

Sadilno jamo lahko ob straneh obložimo s folijo za ribnike. Pozorni smo, da ne prekrijemo dna sadilne jame, saj moramo zagotoviti, da bodo tla dobro odcedna. S folijo preprečimo mešanje z navadno vrtno zemljo in razkisanje substrata. Na vrh gredice vsako leto dodajamo šoto.

Kakšna lega je primerna za te rastline?

Te rastline bodo zelo hvaležne, če jih posadimo na polsenčno lego. Tako bomo upočasnili izsuševanje tal. Če bodo imele rastline dovolj prostora, se ne bodo pretegnile in bodo imele lepo rast.

Kako te rastline negovati?

Kislost tal vzdržujemo z vsakoletnim dodajanjem šote. Te rastline ne prenašajo gnojenja s hlevskim gnojem zato pri gnojenju uporabljamo mineralna gnojila, ki jih v vrtnih centrih kupimo kot gnojila za rododendrone oz. borovnice. Zalivamo jih le z deževnico.

Pripravila: Mateja Mavec, univ. dipl. biol.
Fotografije: Mateja Račevski, univ. dipl. inž. kraj. arh.

Read Full Post »


Japonska malina ali Yamlina je malina, ki ima čudovite plodove z okusom jagode. Lahko jih pripravite v sadni solati ali v sladoledni kupi.

Cveti belo. Prvi plodovi dozorijo v začetku julija. Yamlina je grmičaste rasti. Ustreza ji sončna do polsenčna lega. Zraste do 100 cm visoko in 60 cm v širino. Odporna je proti boleznim in nizkim temperaturam.

Dopolnite svoj zelenjavni ali okrasni vrt z malino z nenavadnimi in okusnimi plodovi.

Yamlina je na voljo v Vrtnem centru Arboretum.

Read Full Post »


Borovnice in robide so okusne in zdrave, zato se vedno pogosteje odločamo za umestitev jagodičevja v zelenjavni ali okrasni vrt. Priljubljeno je tudi gojenje v loncih in koritih na balkonu ali terasi. Če ste mislili, da lahko jagodičevje postreže le z okusnimi plodovi ste se zmotili.

Ponujamo vam nove sorte robid in borovnic, ki združujejo okusne plodove s čudovitim izgledom rastlin. To so sadike iz serije BrazelBerry. V Vrtnem centru Arboretum Volčji Potok in Vrtnem centru Medlog so na voljo naslednje sorte:

Borovnice:

  • ‘Jelly Bean’
    čas zorenja plodov: julij in avgust
    jagode: zelo velike (XL) – zelo sladke
    plodovi: do 240 g na rastlino / teža jagode: 2,5 g
    višina: 50 do 60 cm, gosta rast

  • ‘Peach Sorbet’
    čas zorenja plodov: julij in avgust
    jagode: velike (L) (z aromo tropskega sadja)
    plodovi: do 250 g na rastlino / teža jagode: 2 g
    višina: 60 do 80 cm, grmičasta rast

 

  • ‘Pink Breeze’
    čas zorenja plodov: julij in avgust
    jagode: velike (L) (z intenzivno aromo)
    plodovi: do 375 g na rastlino / teža jagode: 2 g
    višina: 70 do 90 cm, grmičasta rast

Robide:

  • ‘Baby Cakes’
    čas zorenja plodov: julij in september
    jagode: zelo velike (XL)
    plodovi: zelo veliki, na koncu poganjkov
    višina: 90 do 120 cm, gosta rast

 

Read Full Post »


Letošnje leto je za vrtnice pri nas nekaj posebnega. Še pred pomladjo ga bo z vrtnicami na znamkah zaznamovala Pošta Slovenije, ki bo dala v promet štiri nove znamke s štirimi upodobitvami vrtnic.

Lekarniška roža na znamki

V Republiki Sloveniji smo na znamkah z rastlinskimi motivi že imeli navadni šipek (Rosa canina), takrat v družbi treh drugih zdravilnih rastlin. Šipku kot daljnemu divjemu predniku v letu 2017 sledijo štiri žlahtne rože, ki niso bile izbrane slučajno. Ilustrirajo zgodovino vrtnic v Sloveniji od srednjega veka do prve slovenske sorte, opozarjajo pa tudi na podnebno raznolikost slovenskih dežel, ki se odraža tudi v izbiri naravnim danostim primernih vrtnic.

Na prvo dokumentirano vrtnico v naših krajih opozarja lekarniška roža z znanstvenim imenom Rosa gallica ‘Officinialis’. Ilustracija lekarniške rože je del grafične zbirke Janeza Vajkarda Valvasorja. Tiste zbirke, ki je po polihistorjevem bankrotu skupaj s knjižnico, ki je štela 1520 knjig, ni hotel kupiti noben Kranjec niti nobena deželna ustanova Vojvodine Kranjske, ki ji je učenjak s Slavo postavil spomenik. Kulturnejši od kateregakoli Slovenca ali kranjskega Nemca je bil takrat Hrvat. Aleksandar Ignacije Mikulić Brokunovečki ni bil katerikoli Hrvat, marveč zagrebški škof od leta 1688 do 1694. V zgodovino se je vpisal kot mož, ki je pospeševal kulturno življenje svojih duhovnikov in škofije. Valvasorjeve grafične liste, ki so bili po vsebinskih sklopih vezani v osemnajst knjig, hranijo v Metropolitanski knjižnici, ki je del zagrebške nadškofije.

Sedemnajst zvezkov od osemnajstih – en se je namreč izgubil – je v prejšnjem desetletju v faksimilirani izdaji z naslovom Iconotheca Valvasoriana izdala Fundacija Janez Vajkard Valvasor pri SAZU. Po zaslugi tega založniškega podviga lahko v naših večjih knjižnicah vidimo dve botanični ilustraciji žlahtnih vrtnic in eno ilustracijo šipka, ki so ga morda tudi gojili za okras. Gre za slike z vodenimi barvami, ki jih je Valvasor verjetno naročil za svoje nikoli napisano delo o rastlinstvu. Z veliko gotovostjo lahko na eni od teh ilustracij prepoznamo lekarniško rožo. Ker so bile te ilustracije slikane po naravi, se pravi po cvetoči vejici, predstavljajo oprijemljiv dokaz, da se je na Kranjskem v sedemnajstem stoletju po vrtovih gojilo prav to rdečo gartrožo. To je prvi razlog, da je starinska lekarniška roža našla pot na znamko.

Iz Valvasorjevega opisa gradu Lisičje tudi vemo, da je bil tam v njegovem času prvi zbirateljski rožni vrt. Pri opisu rastlinskega bogastva, ki ga je nakopičil graščak iz Lisičjega pri Škofljici, Valvasor suvereno zatrdi: »Ker kar Italija, Francija, Anglija, Holandija, Nizozemska in Nemčija cenijo med cvetlicami kot posebno, redko, nenavadno, izbrano, lepi in čudovito, vse to je tukaj, in poleg tega so zraven še različne rastline iz Indije.« V nadaljevanju se je podrobno razpisal o stoterih sortah tulipanov in drugih čebulnicah. Kranjska ni bila vrtnarska puščava! Na koncu poročila, ko se je očitno že upehal, je imel moč zapisati samo še: »Imajo še različne prižaste gartože in pa druge vrste marsikakšnih gartrož.« Škoda! Če bi z enako natančnostjo kot tulipane popisal še vrtnice, bi imeli dragoceni vpogled v vrtnarsko zgodovino in izvrsten dokument, na podlagi katerega bi lahko rekonstruirali pri rožni vrt na Slovenskem. V roke lahko tako primemo le ilustracijo dveh gartrož iz učenjakove grafične zapuščine.

Prva opevana

Lekarniška rože je bila v srednjem veku in začetku novega veka praktično edina rdeča vrtnica, ki so jo gojili povsod po vrtovih celinske Evrope. Kot takšno jo lahko prepoznamo tudi v prvi znani ljubezenski pesmi v slovenskem jeziku. V Turjaškem rokopisu iz 14. ali 15. stoletja je v trubadurski pesmi ohranjen stih: »Rasi in lubi me, luba moja gartroža rumena«.

Rumena tu pomeni rdeča. Slovenci smo se kot najzahodnješi Slovani zavlekli pod Alpe, kjer smo izgubili stik s tistim “črvom” kaparjem, iz katerega je večina slovanskih ljudstev izdelovala rdeče barvo in iz katerega je izpeljala crveno (črvovo) barvo. Naš predniki so rdečo poimenovali po železovi rji oziroma železovi rudi: rujava, rujna, rudmena, rumena, rudeča. Ko je rumena pomenilo rdeča,  so rumeno imenovali žolta. Še pred sto dvajsetimi leti najdemo v Pleteršnikovem slovarju zgled “rumena kri”, ki seveda ne more biti drugačna kot rdeča. In takrat smo seveda ponosno vihteli črno-žolto državno zastavo. Gratroža iz pesmi je zatorej brez dvoma rdeča.

Turjaškega (aurešperškega) rokopisa zaradi zemeljskih in zgodovinskih potresov ni več na Slovenskem. Na fotografiji slabo čitljivega rokopisa sodobni raziskovalci namesto gartrože ponudijo skupek nerazumljivih črk. Kot vrtničarju mi je seveda ljubše staro branje in zato povem, da si je tudi iz tega literarnozgodovinskega razloga lekarniška roža prislužila znamko.

Besedilo: Matjaž Mastnak

Slika znamke: Nova znamka Pošte Slovenije.

Objavljeno v Nedelu, 22. 1. 2017

 

Read Full Post »


Jesen počasi jemlje slovo, narava pa se pripravlja na počitek. Stari zimski poganski običaji so se začeli že na god sv. Andreja ali andrejevo, ki goduje zadnji dan novembra. Tako je bila na Štajerskem in v Prekmurju razširjena navada, da se je moralo dekle, ki je želelo v sanjah zagledati bodočega ženina, tri dni postiti in vsak dan pojesti po eno pšenično zrno v čast sv. Andreju. Naslednji praznik, ki je bil zanimiv zlasti za otroke, je bil sv. Miklavž, ki je v noči na 6. december pridnim otrokom prinašal suho sadje, neposlušnim pa šibe. God sv. Lucije, ki je bil 13. decembra, je bil povezan z vračanjem duhov prednikov v najtemnejšem obdobju leta – takrat so bili v navadi obhodi lucij, ki so strašile otroke, gospodinje pa so takrat pekle poseben obredni kruh iz različnih vrst zelišč in žita. Nekoč je bilo na lucijino razširjena navada, da so dali v posodice kalit pšenično zrnje, ki so mu rekli Adonisov vrtiček. Kaljeno žito naj bi s svojo rastjo dokazovalo, da narava še ni umrla, in da se bo spomladi znova prebudila. Na Dolenjskem so Adonisovemu vrtičku rekli zeleni božič, kalitev ali pšenička, v Beli krajini so ga imenovali večno življenje, na Štejerskem pa kaljeno žito ali svetonočni spomin. Ponekod so s tem kaljenim žitom tudi vedeževali, večinoma pa so ga uporabljali za okrasitev jaslic in praznične mize.

V času zimskega solsticija, 21. decembra, naj bi imela demonska bitja največjo moč, ki je trajala vse do volčjih noči oz. do 6. januarja. Takrat naj bi se po nebu podile čarovnice, besi in demoni, ki so prinašali bolezni in nesreče. Zato so naši poganski predniki na božični večer obredno sežigali zelišča, zlasti brin, s katerim naj bi se ščitili pred zli silami. Krščanstvo je kot zamenjavo za sežiganje brinja kasneje uporabilo škropljenje z blagoslovljeno vodo.

Ob božiču so predniki notranjost hiše okrasili z zelenjem, med najpogostejšimi zimzelenimi rastlinami, ki so jim pripisovali magične lastnosti, so uporabljali belo omelo, smrečje, bršljan, pušpan in bodiko. Zlasti pušpan so dodajali šopkom in butaram ter ga uporabljali za krašenje v božično-novoletnem času. Belo omelo so po drugi strani pripravljali kot čaj za zdravljenje srčnih obolenj, krvnega obtoka, zlatenice, ščitnice, trebušne slinavke, senenega nahoda in astme, pri ozeblinah in krčnih žilah pa so iz nje pripravljali vročo kopel. Zimzeleno rastlinje naj bi po ljudskem verovanju ohranjalo vero v življenje – na Primorskem so dom večkrat okrasili z oljčnimi in lovorjevimi vejami, drugje pa s smrečjem in bršljanom. Adventni venček se je uveljavil šele v sredini 20. stoletja – spleten je iz zimzelenega rastlinja s štirimi svečami, ki ponazarjajo štiri adventne nedelje, ljudje pa ga polagajo na praznično mizo in obešajo na vhodna vrata. Tudi božično drevesce kot ga poznamo danes, se je razširilo šele v 19. stoletju, ko so ga začeli postavljati po trgih zlasti nemški uradniki in trgovci, pred tem pa so domove okraševali zgolj z zimzelenimi rastlinami in mahom. Na silvestrovo je bila navada, da so stresali vse, česar so želeli imeti v izobilju (sadno drevje itd.) ter polagali na mizo praznične dobrote. Na Dolenjskem je bila navada, da so na silvestrovo po hiši raztresli orehe in lešnike, ki so veljali za starodavni simbol blaginje. Za dobro letino nista smela manjkati kruh in potica, skodelica z žitom, buče za svinje in še kaj … Še dandanes kljub prevladi krščanske vere še vedno ohranjamo številne staroverske obrede, čeprav se ne zavedamo njihovega izvora in pomena. Naj bo december res prazničen mesec z veliko upanja na prihod novega leta, zaznamovanega z zdravjem in obiljem!

Bodika

Pripravila: Miša Gams

Vir: Vlasta Mlakar: Rastlina je sveta, od korenin do cveta; samozaložba, 2015, Ljubljana

Read Full Post »


Drevo je v različnih kulturah eden najmočnejših in najbolj pogostih simbolov – predstavlja simbol življenja in cikličnega razumevanja časa. Drevesom so pripisovali tudi zdravilne in obrambne lastnosti.

Ste vedeli, da:

  • je najvišje drevo na svetu orjaška sekvoja v Severni Ameriki, ki meri v višino kar 115 m? Za primerjavo – v Sloveniji je že vrsto let najvišja Sgermova smreka na Pohorju. Visoka je 62 m.
  • je najdebelejše drevo na svetu cipresa v Mehiki, ki se nahaja pred cerkvijo v kraju Santa Maria del Tulle in ima kar 14,36 m premera? Najdebelejše drevo v Sloveniji je Najevska lipa s 3,58 m premera …
  • je najstarejše drevo na svetu preko 4800 let star bor (Pinus longaeva), ki se nahaja v ZDA, medtem ko ima najstarejši koreninski sistem 9550 let stara jelka na Švedskem. Najstarejše drevo v Sloveniji je 1050 let star macesen pri Kranjski Gori. Najstarejša drevesna vrsta pa je nedvomno ginko (Ginkgo biloba), ki se je na Zemlji pojavil pred 160 milijoni leti?
  • so v Sloveniji pogosta t. i. »spominska« drevesa, ki spominjajo na določen dogodek in imajo vrezano določeno letnico. Leta 1991 je bilo zasajenih kar nekaj »osamosvojitvenih« dreves, predvsem lip, ki nas še vedno spominjajo na osamosvojitev Slovenije.
  • da v vodniku za umne kmetovalce in gozdne posestnike iz leta 1935 lahko preberemo: »Gozd je živa, dovršena in uravnovešena celota, orjaško telo z orjaškimi udi za dihanje, prebavo, obrambo. Če mu iztrgam enega teh udov, umre, kakor umre naše telo. Njegova sestava in ustroj sta kakor velikanska ura z neštevilnim, zamotanim kolesjem. Gozd je torej bitje, ki živi svoje posebno življenje ne glede na to, kako živi vsak posamezni njegov prebivalec, kako se poraja in kako umira posamezno drevo.«

Pripravila: Miša Gams

Read Full Post »

Older Posts »