Feeds:
Objave
Komentarji

Posts Tagged ‘Arboretum’


Borovnice in robide so okusne in zdrave, zato se vedno pogosteje odločamo za umestitev jagodičevja v zelenjavni ali okrasni vrt. Priljubljeno je tudi gojenje v loncih in koritih na balkonu ali terasi. Če ste mislili, da lahko jagodičevje postreže le z okusnimi plodovi ste se zmotili.

Ponujamo vam nove sorte robid in borovnic, ki združujejo okusne plodove s čudovitim izgledom rastlin. To so sadike iz serije BrazelBerry. V Vrtnem centru Arboretum Volčji Potok in Vrtnem centru Medlog so na voljo naslednje sorte:

Borovnice:

  • ‘Jelly Bean’
    čas zorenja plodov: julij in avgust
    jagode: zelo velike (XL) – zelo sladke
    plodovi: do 240 g na rastlino / teža jagode: 2,5 g
    višina: 50 do 60 cm, gosta rast

  • ‘Peach Sorbet’
    čas zorenja plodov: julij in avgust
    jagode: velike (L) (z aromo tropskega sadja)
    plodovi: do 250 g na rastlino / teža jagode: 2 g
    višina: 60 do 80 cm, grmičasta rast

 

  • ‘Pink Breeze’
    čas zorenja plodov: julij in avgust
    jagode: velike (L) (z intenzivno aromo)
    plodovi: do 375 g na rastlino / teža jagode: 2 g
    višina: 70 do 90 cm, grmičasta rast

Robide:

  • ‘Baby Cakes’
    čas zorenja plodov: julij in september
    jagode: zelo velike (XL)
    plodovi: zelo veliki, na koncu poganjkov
    višina: 90 do 120 cm, gosta rast

 

Read Full Post »


Letošnje leto je za vrtnice pri nas nekaj posebnega. Še pred pomladjo ga bo z vrtnicami na znamkah zaznamovala Pošta Slovenije, ki bo dala v promet štiri nove znamke s štirimi upodobitvami vrtnic.

Lekarniška roža na znamki

V Republiki Sloveniji smo na znamkah z rastlinskimi motivi že imeli navadni šipek (Rosa canina), takrat v družbi treh drugih zdravilnih rastlin. Šipku kot daljnemu divjemu predniku v letu 2017 sledijo štiri žlahtne rože, ki niso bile izbrane slučajno. Ilustrirajo zgodovino vrtnic v Sloveniji od srednjega veka do prve slovenske sorte, opozarjajo pa tudi na podnebno raznolikost slovenskih dežel, ki se odraža tudi v izbiri naravnim danostim primernih vrtnic.

Na prvo dokumentirano vrtnico v naših krajih opozarja lekarniška roža z znanstvenim imenom Rosa gallica ‘Officinialis’. Ilustracija lekarniške rože je del grafične zbirke Janeza Vajkarda Valvasorja. Tiste zbirke, ki je po polihistorjevem bankrotu skupaj s knjižnico, ki je štela 1520 knjig, ni hotel kupiti noben Kranjec niti nobena deželna ustanova Vojvodine Kranjske, ki ji je učenjak s Slavo postavil spomenik. Kulturnejši od kateregakoli Slovenca ali kranjskega Nemca je bil takrat Hrvat. Aleksandar Ignacije Mikulić Brokunovečki ni bil katerikoli Hrvat, marveč zagrebški škof od leta 1688 do 1694. V zgodovino se je vpisal kot mož, ki je pospeševal kulturno življenje svojih duhovnikov in škofije. Valvasorjeve grafične liste, ki so bili po vsebinskih sklopih vezani v osemnajst knjig, hranijo v Metropolitanski knjižnici, ki je del zagrebške nadškofije.

Sedemnajst zvezkov od osemnajstih – en se je namreč izgubil – je v prejšnjem desetletju v faksimilirani izdaji z naslovom Iconotheca Valvasoriana izdala Fundacija Janez Vajkard Valvasor pri SAZU. Po zaslugi tega založniškega podviga lahko v naših večjih knjižnicah vidimo dve botanični ilustraciji žlahtnih vrtnic in eno ilustracijo šipka, ki so ga morda tudi gojili za okras. Gre za slike z vodenimi barvami, ki jih je Valvasor verjetno naročil za svoje nikoli napisano delo o rastlinstvu. Z veliko gotovostjo lahko na eni od teh ilustracij prepoznamo lekarniško rožo. Ker so bile te ilustracije slikane po naravi, se pravi po cvetoči vejici, predstavljajo oprijemljiv dokaz, da se je na Kranjskem v sedemnajstem stoletju po vrtovih gojilo prav to rdečo gartrožo. To je prvi razlog, da je starinska lekarniška roža našla pot na znamko.

Iz Valvasorjevega opisa gradu Lisičje tudi vemo, da je bil tam v njegovem času prvi zbirateljski rožni vrt. Pri opisu rastlinskega bogastva, ki ga je nakopičil graščak iz Lisičjega pri Škofljici, Valvasor suvereno zatrdi: »Ker kar Italija, Francija, Anglija, Holandija, Nizozemska in Nemčija cenijo med cvetlicami kot posebno, redko, nenavadno, izbrano, lepi in čudovito, vse to je tukaj, in poleg tega so zraven še različne rastline iz Indije.« V nadaljevanju se je podrobno razpisal o stoterih sortah tulipanov in drugih čebulnicah. Kranjska ni bila vrtnarska puščava! Na koncu poročila, ko se je očitno že upehal, je imel moč zapisati samo še: »Imajo še različne prižaste gartože in pa druge vrste marsikakšnih gartrož.« Škoda! Če bi z enako natančnostjo kot tulipane popisal še vrtnice, bi imeli dragoceni vpogled v vrtnarsko zgodovino in izvrsten dokument, na podlagi katerega bi lahko rekonstruirali pri rožni vrt na Slovenskem. V roke lahko tako primemo le ilustracijo dveh gartrož iz učenjakove grafične zapuščine.

Prva opevana

Lekarniška rože je bila v srednjem veku in začetku novega veka praktično edina rdeča vrtnica, ki so jo gojili povsod po vrtovih celinske Evrope. Kot takšno jo lahko prepoznamo tudi v prvi znani ljubezenski pesmi v slovenskem jeziku. V Turjaškem rokopisu iz 14. ali 15. stoletja je v trubadurski pesmi ohranjen stih: »Rasi in lubi me, luba moja gartroža rumena«.

Rumena tu pomeni rdeča. Slovenci smo se kot najzahodnješi Slovani zavlekli pod Alpe, kjer smo izgubili stik s tistim “črvom” kaparjem, iz katerega je večina slovanskih ljudstev izdelovala rdeče barvo in iz katerega je izpeljala crveno (črvovo) barvo. Naš predniki so rdečo poimenovali po železovi rji oziroma železovi rudi: rujava, rujna, rudmena, rumena, rudeča. Ko je rumena pomenilo rdeča,  so rumeno imenovali žolta. Še pred sto dvajsetimi leti najdemo v Pleteršnikovem slovarju zgled “rumena kri”, ki seveda ne more biti drugačna kot rdeča. In takrat smo seveda ponosno vihteli črno-žolto državno zastavo. Gratroža iz pesmi je zatorej brez dvoma rdeča.

Turjaškega (aurešperškega) rokopisa zaradi zemeljskih in zgodovinskih potresov ni več na Slovenskem. Na fotografiji slabo čitljivega rokopisa sodobni raziskovalci namesto gartrože ponudijo skupek nerazumljivih črk. Kot vrtničarju mi je seveda ljubše staro branje in zato povem, da si je tudi iz tega literarnozgodovinskega razloga lekarniška roža prislužila znamko.

Besedilo: Matjaž Mastnak

Slika znamke: Nova znamka Pošte Slovenije.

Objavljeno v Nedelu, 22. 1. 2017

 

Read Full Post »


Jesen počasi jemlje slovo, narava pa se pripravlja na počitek. Stari zimski poganski običaji so se začeli že na god sv. Andreja ali andrejevo, ki goduje zadnji dan novembra. Tako je bila na Štajerskem in v Prekmurju razširjena navada, da se je moralo dekle, ki je želelo v sanjah zagledati bodočega ženina, tri dni postiti in vsak dan pojesti po eno pšenično zrno v čast sv. Andreju. Naslednji praznik, ki je bil zanimiv zlasti za otroke, je bil sv. Miklavž, ki je v noči na 6. december pridnim otrokom prinašal suho sadje, neposlušnim pa šibe. God sv. Lucije, ki je bil 13. decembra, je bil povezan z vračanjem duhov prednikov v najtemnejšem obdobju leta – takrat so bili v navadi obhodi lucij, ki so strašile otroke, gospodinje pa so takrat pekle poseben obredni kruh iz različnih vrst zelišč in žita. Nekoč je bilo na lucijino razširjena navada, da so dali v posodice kalit pšenično zrnje, ki so mu rekli Adonisov vrtiček. Kaljeno žito naj bi s svojo rastjo dokazovalo, da narava še ni umrla, in da se bo spomladi znova prebudila. Na Dolenjskem so Adonisovemu vrtičku rekli zeleni božič, kalitev ali pšenička, v Beli krajini so ga imenovali večno življenje, na Štejerskem pa kaljeno žito ali svetonočni spomin. Ponekod so s tem kaljenim žitom tudi vedeževali, večinoma pa so ga uporabljali za okrasitev jaslic in praznične mize.

V času zimskega solsticija, 21. decembra, naj bi imela demonska bitja največjo moč, ki je trajala vse do volčjih noči oz. do 6. januarja. Takrat naj bi se po nebu podile čarovnice, besi in demoni, ki so prinašali bolezni in nesreče. Zato so naši poganski predniki na božični večer obredno sežigali zelišča, zlasti brin, s katerim naj bi se ščitili pred zli silami. Krščanstvo je kot zamenjavo za sežiganje brinja kasneje uporabilo škropljenje z blagoslovljeno vodo.

Ob božiču so predniki notranjost hiše okrasili z zelenjem, med najpogostejšimi zimzelenimi rastlinami, ki so jim pripisovali magične lastnosti, so uporabljali belo omelo, smrečje, bršljan, pušpan in bodiko. Zlasti pušpan so dodajali šopkom in butaram ter ga uporabljali za krašenje v božično-novoletnem času. Belo omelo so po drugi strani pripravljali kot čaj za zdravljenje srčnih obolenj, krvnega obtoka, zlatenice, ščitnice, trebušne slinavke, senenega nahoda in astme, pri ozeblinah in krčnih žilah pa so iz nje pripravljali vročo kopel. Zimzeleno rastlinje naj bi po ljudskem verovanju ohranjalo vero v življenje – na Primorskem so dom večkrat okrasili z oljčnimi in lovorjevimi vejami, drugje pa s smrečjem in bršljanom. Adventni venček se je uveljavil šele v sredini 20. stoletja – spleten je iz zimzelenega rastlinja s štirimi svečami, ki ponazarjajo štiri adventne nedelje, ljudje pa ga polagajo na praznično mizo in obešajo na vhodna vrata. Tudi božično drevesce kot ga poznamo danes, se je razširilo šele v 19. stoletju, ko so ga začeli postavljati po trgih zlasti nemški uradniki in trgovci, pred tem pa so domove okraševali zgolj z zimzelenimi rastlinami in mahom. Na silvestrovo je bila navada, da so stresali vse, česar so želeli imeti v izobilju (sadno drevje itd.) ter polagali na mizo praznične dobrote. Na Dolenjskem je bila navada, da so na silvestrovo po hiši raztresli orehe in lešnike, ki so veljali za starodavni simbol blaginje. Za dobro letino nista smela manjkati kruh in potica, skodelica z žitom, buče za svinje in še kaj … Še dandanes kljub prevladi krščanske vere še vedno ohranjamo številne staroverske obrede, čeprav se ne zavedamo njihovega izvora in pomena. Naj bo december res prazničen mesec z veliko upanja na prihod novega leta, zaznamovanega z zdravjem in obiljem!

Bodika

Pripravila: Miša Gams

Vir: Vlasta Mlakar: Rastlina je sveta, od korenin do cveta; samozaložba, 2015, Ljubljana

Read Full Post »


Drevo je v različnih kulturah eden najmočnejših in najbolj pogostih simbolov – predstavlja simbol življenja in cikličnega razumevanja časa. Drevesom so pripisovali tudi zdravilne in obrambne lastnosti.

Ste vedeli, da:

  • je najvišje drevo na svetu orjaška sekvoja v Severni Ameriki, ki meri v višino kar 115 m? Za primerjavo – v Sloveniji je že vrsto let najvišja Sgermova smreka na Pohorju. Visoka je 62 m.
  • je najdebelejše drevo na svetu cipresa v Mehiki, ki se nahaja pred cerkvijo v kraju Santa Maria del Tulle in ima kar 14,36 m premera? Najdebelejše drevo v Sloveniji je Najevska lipa s 3,58 m premera …
  • je najstarejše drevo na svetu preko 4800 let star bor (Pinus longaeva), ki se nahaja v ZDA, medtem ko ima najstarejši koreninski sistem 9550 let stara jelka na Švedskem. Najstarejše drevo v Sloveniji je 1050 let star macesen pri Kranjski Gori. Najstarejša drevesna vrsta pa je nedvomno ginko (Ginkgo biloba), ki se je na Zemlji pojavil pred 160 milijoni leti?
  • so v Sloveniji pogosta t. i. »spominska« drevesa, ki spominjajo na določen dogodek in imajo vrezano določeno letnico. Leta 1991 je bilo zasajenih kar nekaj »osamosvojitvenih« dreves, predvsem lip, ki nas še vedno spominjajo na osamosvojitev Slovenije.
  • da v vodniku za umne kmetovalce in gozdne posestnike iz leta 1935 lahko preberemo: »Gozd je živa, dovršena in uravnovešena celota, orjaško telo z orjaškimi udi za dihanje, prebavo, obrambo. Če mu iztrgam enega teh udov, umre, kakor umre naše telo. Njegova sestava in ustroj sta kakor velikanska ura z neštevilnim, zamotanim kolesjem. Gozd je torej bitje, ki živi svoje posebno življenje ne glede na to, kako živi vsak posamezni njegov prebivalec, kako se poraja in kako umira posamezno drevo.«

Pripravila: Miša Gams

Read Full Post »


V razstavnem prostoru stare upravne zgradbe si lahko vse tja do 15. avgusta ogledate originalna dela sedmih mladih kipark, ki so letos obiskovale 1., 2. in 3. letnik Akademije za likovno umetnost v Ljubljani. Tema letošnje razstave je iskanje identitete, kar je za mlade v svetu globalizma in izgube vrednot težko opravilo. Obiskovalec že ob vstopu naleti na moderno zasnovan viseč akvarij, v katerem se poleg zlate ribice nahajajo tudi polži, lokvanji in razne druge rastline, ki jih najdemo v bajerjih. Zdi se kot da bi avtorica želela pokazati na preplet domače, estetsko oblikovane forme in se obenem trudila v urbano okolje vnesti košček divjine. Za akvarijem lahko vidimo bel kip moškega brez glave, ki se nahaja na podlogi iz mahu. Pod njim lahko vidimo skledico za urin in nekaj rumenkaste tekočine. Naravno in umetno tako trčita skupaj v umetnini, ki odraža napetost, ki jo umetnice skozi iskanje svoje identitete nosi v sebi. Nasproti moškemu kipu lahko zasledimo precej klasičen kip ženskega akta, ki predstavlja svojevrstno protiutež v prostoru. Poleg njega opazimo zeleno obarvano glavo na lesenem podstavku, ob katerem stoji stol z blazino, narejeno iz gline. Slutnja giljotine, obglavljenja in raztelešenja najde kontrapunkt na imitaciji blazine, ki deluje mehko in pomirjujoče. Iskanje identitete se odvija v glavi, ki je ločena od preostanka telesa in zaman išče počitek v kaotičnem in odtujenem svetu.

Vendar pa v galeriji lahko najdemo še eno konceptualno zasnovano umetnino, pri kateri so v ospredju glave, v ozadju pa religiozna slika Marije oz. avtorice z Jezusom. Desno od slike lahko zasledimo serijo povsem lepo oblikovanih odlitkov avtoričine glave, levo od nje pa pozlačene in rahlo razbite odlitke iste glave. Na sredini trikotnika, sestavljenega iz razbitih in ohranjenih glav, se nahaja glava, ki je deloma prebarvana oz. našminkana, večinoma pa ostaja sterilne bele barve. Ugibamo lahko, da gre za zanimivo raziskovanje identitete in sebstva, razpetega med ustaljene miselne vzorce in prakse ter njihovo razbitost. Tudi gladek in bel kip z naslovom Nasedli kamen bolj kot na rečno naplavino spominja na del telesa, ki je ostal zamrznjen v prostoru.

Lena Lekše, Petja Novak, Jerneja Mevželj, Andreja Šugman, Nina Goropečnik, Lara Reichmann in Vlasta Zver so izbrane študentke Akademije za likovne umetnosti, ki so s pomočjo mentorjev Metoda Frlica, Jožeta Baršija, Alena Ožbolta in Matjaža Počivavška zasnovala konceptualno izredno zahtevna dela in jih umestila v prostor, v katerem dejansko dihajo in puščajo pečat tudi na naših obiskovalcih … Razstava bo odprta vse dni v tednu med 8.00 in 20.00. Vabljeni k ogledu in vpisu v knjigo vtisov …

Kiparska razstava v Arboretumu kipi-ALU1 kipiALU2

Pripravila: Miša Gams

Read Full Post »


Po prvem cvetenju in poletnem gnojenju se skrb za vrtnice ne neha. Obrezovanju, okopavanju in zalivanju in drugim drobnim opravkom so namenjeni naslednji odstavki, boleznim in zdravju vrtnic pa je namenjeno ločeno poglavje.

Več na delavnici Poletna nega vrtnic

S škarjami proti šipkom

Odstranjevanje odsluženih cvetov ima več pomenov. Je del vrtne higiene, saj se na propadajoče venčne liste v vlažnem vremenu rade naselijo glivične bolezni, predvsem siva plesen (Botrytis). Poletno rezanje je tudi stvar ekonomije: iz porezanih odcvetelih cvetov rastlina ne more razviti šipkov, zato se takoj usmeri v oblikovanje novih cvetnih popkov in hitreje znova zacveti. Mnoge sodobne sorte vrtnic so jalove, se pravi, da sploh ne morejo razviti šipkov –  strokovno pravimo, da »se čistijo same«. To ne pomeni, da pri takšnih odsluženih cvetov ne režemo; s škarjami pri njih uredimo videz grmička. Stebla, na katerih so odcveteli cvetovi, ne morejo nadaljevati rasti v višino, obrastejo se lahko samo od strani. Odsluženi cvetni poganjek odrežemo nad listom, kjer brst še ni odgnal. Za pravilno poletno obrezovanje moramo znati šteti do pet: ko gremo s škarjami po steblu navzdol, odrežemo tik nad prvim listom, ki je sestavljen iz petih lističev. Pri mnogocvetnicah, ki imajo cvetove v socvetjih, je priv tak list pogosto nižje od polovice višine poganjka. Ne bojmo se, režimo. Iz popka nad puščenim listom bo kmalu pognal nov socvetni poganjek.

Cvetov ni treba rezati z vseh vrtnic. Pri tistih, ki cvetijo samo enkrat na poletje, si razvoja šipka celo želimo, da bo konec poletja okrasil in obarval grme. Ker gre pri enkrat cvetočih skoraj brez izjeme za popenjavke in rožne grme, ki so močne rasti, se ni bati, da bi jih zoreči šipek izčrpal.

K poletni skrbi sodi rezanje divjakov. Divjaki vedno poženejo iz zemlje in prepoznamo jih po listih, ki so manjši in svetlejši. V kolikor divjak odrežemo nad zemljo, jih v kratkem namesto enega dobimo več. Kako se divjakov znebimo? Prst ob vrtnici moramo odkopati in poiskati mesto, od koder divjak žene s korenin. Če divjak odrežemo tik ob korenini, se ga divjaka navadno znebimo.

Poletna nega vrtnic

Mnogocvetnicam izrežemo odlsuženo socvetje v celoti, do zalistja, iz katerega še ni odgnal cvetni poganjek.

Motika in zalivača

Za škarjami je najpomembnejše orodje vrtničarja motika. Greda z vrtnicami mora biti do čistega opleta in okopana. Listi s plevelom podraščenih  vrtnic se zjutraj in po dežju precej kasneje posušijo, čas, ko so listi omočeni, pa je bistven za uspešnost glivičnih okužb. Površinsko moramo zemljo okopati po vsakem dežju, da se na površini ne naredi skorja. Za globinsko rahljane zemlje so primerni posebni ročni rahljalniki, ki imajo en ali dva zoba v obliki topega kremplja ali pa so izdelani kot dvozobe vile.

V poletni suši so vrtnice zelo hvaležne za zalivanje. Nikakor ne zalivamo iz cevi in ne pršimo po listih. Mokri listi so vaba za okužbe, poleg tega pa pri zalivanju iz cevi nimamo pravega nadzora nad količino vode. Boljša je desetlitrska zalivača. Njeno vsebino, torej približno deset litrov, privoščimo vsaki vrtnici enkrat ali dvakrat na teden. Zalivanje mora biti tako izdatno, da voda prodre 50 do 60 cm globoko, kjer je večina vrtničinih korenin. Postana voda ima prednost pred mrzlo iz pipe. Najboljše ure za zalivanje so zvečer.

(iz knjige Matjaža Mastnaka Vrtnice)

Več na delavnici Poletna nega vrtnic

Read Full Post »


Kresni čas je prav poseben čas v letu – noč je tedaj najkrajša, sonce pa ima na človeka, živali in rastline prav poseben vpliv in moč … Vendar pa kresna noč ne poteka 21. junija, ko je po koledarju uradno najkrajša noč v letu, temveč 23. junija, ko so na »šentjanž1evo« naši predniki kurili kresove kot znak praznovanja in poveličevanja moči sonca oz. sončnega božanstva Kresnika, ki so ga poleg Slovencev poznali tudi staroverci na Hrvaškem. S pomočjo kresa so namreč želeli pomagati soncu, da ohrani še naprej ogenj v sebi in da ne omaga. Znano je, da se v kresnem času rastline nahajajo na vrhuncu svoje življenjske energije – tiste, ki so nabrane v času poletnega sončnega obrata, ko ima sonce največjo moč, naj bi po ljudskem verovanju imele še posebej izrazite zdravilne moči. Z legendami o urokih in vražah kresne noči, so povezane zlasti marjetice ali kresnice in ivanjščice, praproti in šentjanževka. Po ljudskem izročilu naj bi imela na kresno noč največjo moč prav praprot oz. praprotno seme – na kresno noč naj bi človeku podarilo sposobnost razumeti živalsko govorico in postati neviden. Največjo moč naj bi vsebovalo tisto praprotno seme, ki raste na razpotjih – najditelju mora po možnosti nevede pasti v škorenj ali pa ga mora nabrati gol med enajsto uro in polnočjo, da je njegov učinek toliko večji. Neka druga legenda priča o tem, da lahko praprot, ki jo na kresno noč skupaj s korenino utrgamo ob polnoči, razkrije pod sabo zakopan zlat prstan. Dekle, ki nosi seme praproti za kresno noč v nedrjih pa se lahko nadeja, da bo kmalu spoznala svojega izbranca.

Praprot

Ženske so sedale na ob ognjišču pogreto praprot in druge kresne rože, ker so verjele, da bodo imele lažji porod. Za kresne rastline, med katere so se poleg praproti, šentjanževke in ivanjščice štele tudi šipek, bezeg, kamilica, materina dušica, vinska rutica, bela omela, kopriva, divji pelin itd. je veljalo, da imajo največjo moč okrog polnoči in pred zoro, ko se je na njih nabirala rosa. Obešali so jih na okna kot zaščito pred strelami ter na vrata, da bi zaščitili svoje domove pred nesrečo in uroki. Polagali so jih tudi v zakonske postelje, ker so verjeli, da ženskam prinašajo plodnost. Vence kresnih rož so natikali tudi na palice, ki so jih zapičili ob robu njive, da bi ta čim bolj obrodila, saj so tem rastlinam poleg obrambe pred točo pripisovali tudi plodonosne lastnosti. Na kresni večer so neporočena dekleta metala šopke iz ivanjščic, praproti in drugih kresnih rož na streho, da bi ugotovile katera od njih se bo prva poročila.

Ravno s pomočjo ljudskega izročila lahko dobimo uvid v sožitje med človekom in rastlinami, saj te našim prednikom niso predstavljale le okrasa in kulinaričnega priboljška, temveč so jih uporabljali tudi za napovedovanje vremena, ljubezensko snubljenje in ohranjanje plodnosti, odganjanje zlih urokov in misli, krepitev spolne moči in različnih drugih magičnih sposobnosti. Kresna noč je znotraj menjavanja letnih časov prelomnica, saj rastline začnejo razvijati plodove in dosežejo svojo optimalno rast, ki oznanja poletje in nas navdaja s pridihom poslavljanja in jeseni. Upamo lahko le, da nas v času poletnega solsticija, ko je sonce najdlje na nebu, toplota in svetloba te naše najbližje in najdražje zvezde čim bolj pogreje, saj nam je junij (rožnik) letos postregel s preveliko količino dežja, od katere se tako rastline kot ljudje težko opomoremo. Naj bo kresna noč čim bolj svetla in topla, da Kresnikov »ogenj« še v jeseni ne bo zamrl …

Pripravila: Miša Gams

Read Full Post »

Older Posts »