Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for april, 2011


Za to vrsto orhideje lahko rečemo, da je pri nas najbolj pogosta in priljubljena, saj jo je tudi najlažje gojiti doma v sobi. Pred leti, ko so začele prihajati v cvetličarne prve orhideje te vrste so jih ljudje le malo kupovali saj so mislili, da so zelo zahtevne za vzgojo. A kasneje se je to zelo spremenilo. Razlog za to je, da jim prijata toplota(22 – 24 °C ) in normalni sobni zrak ter da zelo dolgo cveti ( tudi do 8 mesecev).Zahteva pa visoko zračno vlažnost, kar dosežemo z rosenjem popkov in s postano vodo. Rabi tudi veliko svetlobe in močnega poletnega sonca ne prenese. Zaščitimo jih lahko s senčnikom. Dobimo jih tudi v številnih barvah. Te so lahko: bela, rumena,rumeno-rjava, rožnata, rdeča, vijolična, pisana. Tudi po velikosti se razlikujejo. Poznamo manjše primerke, ki imajo tako tudi nekoliko manjše cvetove ter večje(višje)rasti z večjimi cvetovi. Le z listi niso prav bogato obdarjene, saj jih imajo le nekaj,okoli 7. Ti so mesnati zeleni pri nekaterih Križancih tudi nekoliko lisasti oziroma pisani. Lahko so krajši, daljši in širši kot pri Cimbidiamu (okoli 7 cm). Na spodnji strani so listi ponavadi rdečkasto bordo barve. Rastejo dokaj hitro, v enem letu ponavadi naredijo nekaj listov. Cveti zelo dolgo, do 6 mesecev in več na leto. Ko jo kupimo, ima ponavadi 1-2 in tudi več cvetnih stebel na katerih so nanizani cvetovi,ti ponavadi nimajo vonja. Odpirajo se od spodaj navzgor. Ko vsi odpadejo in ostane steblo golo, si moramo zapomniti kje je bil od spodaj navzgor prvi cvet, saj pod njim odrežemo cvetno steblo. Tako iz spečega očesa požene novo cvetno steblo in na njem se nakažejo novi cvetovi. Tako glavno cvetno steblo prikrajšujemo do osnove spodaj. Potem pa požene novo glavno cvetno steblo. Zalivamo pazljivo, približno enkrat na teden ali tudi manj. V dobi mirovanja, ko ne cveti, pa jo zalivamo še manj. V podstavku ali loncu ne sme nikoli stati voda. Lahko si pripravimo tudi posodo z vlažnim mahom in nanj postavimo orhidejo, paziti pa moramo, da ne bo preveč vlage,saj bi drugače začela gniti. Gnojimo jo približno na 14 dni z gnojili za orhideje. Občasno pa lahko uporabimo tudi ASEF ali kaj podobnega. Za čiščenje listov nikoli ne smemo uporabiti listnih loščil ampak liste zbrišemo le z suho ali vlažno krpo. Pri tem opravilu liste podpremo z roko, da jih ne polomimo. Zemlja mora biti posebna za orhideje. Bolje je,da jo imamo v nekoliko manjšem loncu, saj bo tako tudi lepše uspevala. Ko pa pride čas za presajanje, vzamemo le eno številko večji lonček (plastika ali keramika, ki ni porozna), lonec mora imeti tudi odtok za vodo. Pri tem rastlino pazljivo vzamemo iz lonca in jo prestavimo s kompletno koreninsko grudo v večjega in zasujemo s primernim substratom in pri tem pazimo,da ne poškodujemo korenin saj so zelo krhke in se lahko kaj hitro zlomijo in tako se nam rastlina kaj hitro zaustavi v rasti. Presajamo ponavadi od marca do maja.Razmnoževanje je v domačem okolju zelo težko, a včasih nam na starem cvetnem steblu namesto novih cvetov požene čisto pravo mini novo rastlino, ki ima že celo svoje korenine. Pustimo jo gor toliko časa, da se razvije v čvrsto rastlino, potem jo pazljivo odstranimo in posadimo v svoj lonček. Te orhideje nam doma lahko uspevajo tudi več let. In so nam v veselje, saj se vedno dogaja kaj zanimivega. Paziti pa moramo, da jih nimamo blizu sadja saj tako odvržejo popke še pred začetkom cvetenja. Za konec pa bom povedal še nekaj o spremljevalnih rastlinah. Dobro prenašajo bližino številnih drugih rastlin, še posebno pa se lepo prenašajo z bronelijevkami. Kot so VRIESEA, GUZMANIA, AECHMEA, BILBERGIA, NIDULARIUM in določenimi drugimi vrstami. Vse te rastline imajo rade zelo visoko zračno vlažnost.

Falenopsis – Sobne orhideje
Falenopsis – Sobne orhideje

 Vir: Bojan Flere, Vrtnar 11, 2 (april-maj 2002), str.26-27.

Read Full Post »


Zeleni izziv je vrtnarsko tekmovanje. Z njim želimo ljubiteljem rastlin in vrtov ponuditi čim več koristnih informacij za urejanje domačega vrta. Vsako leto je predstavljena druga tema.

16. aprila je tako šest kreativnih tekmovalnih ekip v Arboretumu Volčji Potok zasadilo in uredilo šest različnih vrtov.

Obiskovalci ste zato lepo vabljeni, da podprete svojo ekipo in glasujete za najlepši tekmovalni “zunanji bivalni prostor”.

Read Full Post »


V nedeljo nas je obiskal dr. Nejc Jogan, uni. dipl. biol., ki nam je predaval o divjih orhidejah. Mnogi namreč ne vedo, da divje orhideje rastejo v Sloveniji, saj so pogosto manj opazne in jih težje prepoznamo kot orhideje. Vse divje orhideje v Sloveniji so zaščitene in večinoma spadajo med redke vrste. Ločimo travniške, močvirske, gozdne in visokogorske divje orhideje. Zaradi posegov človeka v naravo (gnojenje, izsuševanje močvirnatega sveta, prezgodnja košnja, onesnaženje itd.) pogosto izginjajo.

Najpogostejše divje orhideje so kukavice (Orchis) in močvirnice (Epipactis). Omeniti moramo tudi rod murk (Nigritella), med njimi še posebej tukajšnji endemit Kamniška murka(Nigritella lithopolitanica).

Zanimivo je, da se orhideje razmnožujejo s semeni, ki nimajo rezervnih snovi, da bi po kalitvi hranile rastlinsko zasnovo – tako vse dokler orhideja ne požene prvih listov vlogo prehranjevanja opravljajo glive. Nekatere divje orhideje so prilagodile način prehranjevanja iz avtotrofnega v heterotrofnega, tako da ne vsebujejo klorofila in ne opravljajo fotosinteze; prehranjujejo se s pomočjo gliv. Ta pojav imenujemo miksotrofija.

Divje orhideje morda niso tako atraktivne kot tropske, a smo vendarle lahko ponosni nad njihovo pestrostjo in zanimivimi prilagoditvami okolju.

Divje orhideje - Kamniška murka

Pripravila: Sandra Zidar, univ. dipl. etnologinja in kulturna antropologinja

Read Full Post »

Želve


Plazilci, ki so se pojavili pred 140 milijoni let, so bile prve živali, ki so se lahko parile na kopnem. Danes so med njimi jajcerodne in živorodne vrste. Po kopnem se premikajo zelo počasi, saj njihove noge ne morejo nositi telesne teže živali. Ker so plazilci mrzlokrvne živali, je njihova dejavnost močno odvisna od zunanje temperature.

Med plazilce štejemo želve, krokodile, kuščarje in kače. V parku boste opazili želve.

Prepoznali jih boste po koščenem oklepu, v katerega se skrijejo, ko se počutijo ogrožene. Oklep raste z živaljo, luske na njem pa se redno obnavljajo. Kopenske želve se od morskih razlikujejo predvsem po obliki oklepa: prve imajo visoko izbočen oklep, ki jih varuje pred plenilci, druge pa bolj ploščatega, saj jim tak omogoča hitrejše plavanje. Pomembne razlike so tudi pri obliki okončin: kopenske želve imajo kratke noge s kremplji, morske pa plavutasto oblikovane. Živalim iz obeh skupin je skupno to, da nimajo zob, ampak roževinast gobec, s katerim trgajo kopenske ali vodne rastline. Živijo lahko do 150 let. Zato lahko nekatere želve merijo v dolžino več kot 1,5 m in tehtajo do 250 kg. Nekatere se hranijo z žuželkami, vodne želve pa tudi z vodnimi mehkužci, ribami in raki. Plazilci rastejo celo življenje in glede rasti niso genetsko omejeni.

Močvirska sklednica je v Sloveniji poznana kot edina avtohtona želva celinskih voda. Oklep, glava in okončine so zelenkasto rjave barve z značilnimi rumenimi pikami, ki so pogosto žarkasto razporejene. Trebušni del oklepa nima enotne obarvanosti, lahko je svetlo rumen ali skoraj črn. Močvirsko sklednico ogroža predvsem izsuševanje mokrišč, kjer živi in je zaščitena. Poleg uničevanja habitatov pa jo ogroža tudi neodgovorno vnašanje podobnih, a tujerodnih in mnogo agresivnejših vrst v naravo (na primer rdečevratke in rumenovratke). Plaha močvirska sklednica se ob interakciji vedno umakne, s čimer troši energijo in še dodatno izgublja življenjski prostor.

Pripravila: Tatjana Zvržina, univ. dipl. inž. zootehnike

Vir: Minelli A., Slikovna enciklopedija živali, 1994.

Read Full Post »


Predstavitev eksotičnih rastlin | Exotic plants in Arboretum

Turbinicarpus polaskii (Turbinicarpus schmiedickeanus subsp. schwarzii) ‘La Bonita’

Majhen kaktus je primeren za vse tiste, ki si želite ustvariti zbirko manjših kaktusov. Zraste do 2 – 4 cm v višino in le 5 cm v premer. Bodice so prav tako dolge 2 cm in raztreseno rastejo vsaka v svojo smer. Cvetovi so rožnate in bele barve. V začetku marca nam je polepšal sive dni.
Kaktus je odporen na nizke temperature in za kratek čas zdrži do – 4°C. Vsekakor je najbolje, da ga ne izpostavljamo temperaturam, ki so nižje od 8°C.
V naravi raste v Mehiki, v zvezni državi San Luis Potosi.
Ni zahteven za vzgojo in se enostavno razmnožuje s semeni.

It is an excellent small cactus with flowers of nice colours for all of you who are enthusiastically creating a collection of small cactuses. It reaches 4 cm in hight and 5 cm in deameter. 2 cm long spines are growing without order in all directions. The cactus’s pink and white flowerage blossoms early at the beggining of March. For a very short period the plant can tolerate temperature at – 4°C in winter. Nevertheless, best winter temperatures are between 8°C and 12 °C.
The plant’s natural habitat is in Mexico in a state of San Luis Potosi.
It is easy for upbringing and propagated with seeds.

Stalna razstava kaktusov v Arboretumu

Pripravil: Vasja Dornik, univ. dipl. inž. gozdarstva

Turbinicarpus polaskii La Bonita

Read Full Post »

Dvoživke


Brž ko pomladansko sonce ogreje vodo v ribniku, se prebudijo živali med rastlinjem in v blatu na dnu ribnika. Ena skupina teh živali so dvoživke. Že njihovo ime pove, da živijo dvojno življenje: v vodi preživijo mladost, odrasle živali pa živijo na kopnem. Tudi na kopnem si morajo številne dvoživke poiskati vlažno okolje, da se ne izsušijo. To pa zato, ker nekatere deloma dihajo tudi s kožo, ki mora biti vlažna, in deloma s pljuči. Komaj izvaljene dvoživke absorbirajo kisik skozi kožo, imajo pa tudi dodatne dihalne škrge. Delimo jih v tri redove, in sicer na manj znane sleporile, repate dvoživke (pupki, močeradi, človeška ribica) in brezrepce oziroma žabe. Dvoživke so nestalne tople živali, kar pomeni, da njihova telesna temperatura ni vedno enaka, ampak je odvisna od temperature okolja.

Prva dvoživka je pojavila v času dinozavrov (devonij) in se je razvila iz ribe z mesnatimi, okončinam podobnimi plavutmi. Imenovala se je Ichtyostega.

Koža dvoživk je gola in je kot dihalni organ lahko pomembnejša od pljuč.

Prehranjujejo se  z žuželkami, pajki, polži in deževniki. Brezrepe dvoživke požirajo dobesedno z očmi. Ko zamižijo, se očesno zrklo ugrezne in poveča pritisk v ustni  votlini in tako pomaga živali, da pogoltne plen.

Zmotno je mišljenje, da so žabe in krastače odlične skakalke. Skačejo namreč samo žabe, krastače pa nerodno in počasi hodijo in imajo zaradi tega tudi mnogo manjše in šibkejše zadnje okončine.

Imajo pet osnovnih čutil – za tip, okus, vid, sluh in voh. Lahko pa zaznajo tudi ultravijoličasto in infrardečo svetlobo ali čutijo zemeljsko magnetno polje. Imajo tudi čutilo za tlak.

Roke in noge dvoživk izdajajo, kje živijo: drevesne žabe imajo na prstih prisesne blazinice; vodne žabe in krastače prepoznamo po dobro razviti plavalni kožici med prsti, vrste, ki kopljejo, pa po kratkih prstih in kožnih odebelitvah na nogah.

Samci žab in krastač pojejo čisto posebne ljubezenske pesmi, medtem ko se samice ne oglašajo. Zaljubljeni samci pogosto napihnejo zvočni mehur, ki okrepi zvok, saj gre tako mimo glasilk več zraka.

Pregrevanje ozračja, upadanje vodne gladine, onesnaženje, kisli dež, osuševanje močvirij in sečnja deževnih gozdov povzročajo izumiranje mnogih vrst dvoživk. Zaradi tanke in občutljive kože so namreč zelo občutljive na spremembe v okolju, zato pravimo, da so indikatorji onesnaženosti okolja.

Zanimivost: Največja žaba živi v Afriki, velika je 80 cm in tehta kar 4 kg.

Pripravila: Tatjana Zvržina, univ. dipl. inž. zootehnike

 

Read Full Post »


Voda in življenje v njej privabljata veliko ptičev. Na bregovih ribnikov, jezer in rek in na morskih obalah po vsem svetu živi okoli 150 vrst vodne perjadi, kamor štejemo labode, gosi in race. To so večinoma težki ptiči, ki imajo plavalne noge in dolge, gibčne vratove za čofotanje po vodi in za iskanje hrane na blatnem vodnem dnu. V našem parku boste opazili race mlakarice, karolinke, mandarinke in mogoče celo laboda. Te vrste se večinom prehranjujejo z rastlinsko hrano – od semen in drugih rastlinskih delov do vodnih žuželk, maloščetincev, polžev ali majhnih rakov.

Raca mlakarica je splošno znana in zelo razširjena divja raca. Je zarodnica vseh pasem domače race. Samci so v svatovskem perju barviti, kajti z barvami in nastopanjem snubijo samice. Poleti, po paritvenem obdobju, pa njihove barve zbledijo in so bolj podobni samicam. Race so odlične letalke, to jim pride prav pri iskanju novih vod, kjer si iščejo hrano. Vzletajo tudi z vodne gladine. Mlakarice pozimi ne zapustijo naših krajev, ampak se v jatah zadržujejo na vodnih površinah. Ker race nimajo zob, pa imajo v želodčku (mlinček) kamenčke, ki pomagajo pri razgrajevanju hrane in jih najdejo kar na dnu mlak in jezer. Iz teh kamenčkov račke pridobijo potrebne snovi za tvorbo jajčne lupine. Zanimivo je, da ko se račji par najde, ostaneta rački zvesti druga drugi celo življenje.

Tudi pri nas v parku lahko najdete račjo hišico, kjer račji par skrbno varuje svojih 8 jajčk.

Jo znate poiskati sami?

Majhen namig: hišica se nahaja v Jezeru rdečega javorja.

Pripravila: Tatjana Zvržina, univ. dipl. inž. zootehnike

Vir: Parker S., Ribniki in reke, 1991

Read Full Post »

Older Posts »