Feeds:
Objave
Komentarji

Posts Tagged ‘drevo’


NAŠI OBISKOVALCI SPRAŠUJEJO

Vprašanje:

Za darilo sem dobila sadiko davidije (Davidia involucrata). Prosila bi vas za nasvet in sicer ali zahteva kakšen poseben način saditve in kako je potrebno pripraviti zemljo. Kakšna lokacija ji najbolj odgovarja? Saj se bojim, da ne bi uspela, glede na to, da naj bi šlo za redko sadiko pri nas.

Davidija

Matjaž Mastnak, svetovalec za dendrologijo, odgovarja:

Davidija je zelo nezahtevno drevo. Potrebuje prostor – kakšnih sedem metrov premera, da bo lahko prišla do izraza. V mnogo letih lahko pričakujete tudi tolikšno višino.

Saditev: izkopljite luknjo, ki ima dvakratni premer lonca, v katerem ste dobili davidijo. Luknja mora biti tudi tako globoka, kot je globoka koreninska gruda v loncu. Dodatno celo dno sadilen jame prelopatate (prešihtate). Nobenega gnoja v luknjo! Vsaj tri leta pustite kolobar nad koreninami, ki ga morate redno okopavati, da se trava ne zaraste. Pri spomladanskem okopavanju po kolobarju raztresete uležan hlevski gnoj ali mineralno gnojilo in ga plitvo vkopljete.

Lega je lahko srednja, lahko nekoliko bolj vlažna ali tudi suha. Vrsta je prilagodljiva.

Read Full Post »


NAŠI OBISKOVALCI SPRAŠUJEJO

Vprašanje:

V samem arboretumu je grm oziroma drevo, ki ima zelo velike (dolge) liste, podobne kostanjevim (velikost celo do A3 formata). Raste ob poti v Hujski smeri. Zanima me kako se ta rastlina imenuje in kaj več o njej.

List magnolije

Matjaž Mastnak, svetovalec za dendrologijo, odgovarja:

Drevo, za katerega sprašujete, je spodajbela magnolija (Magnolia hypoleuca), s sinonimom narobejajčasta magnolia (Magnolia obovata). Oba vrstna pridevka opisujeta liste. »Spodajbela« je ta magnolija zato, ker so listi na spodnji strani belkasti. Bledo spodnjo stran je videti tudi na fotografiji, na kateri je list že rjav. »Narobejajčasta« je zato, ker so listi najširši v zgornji tretjini dolžine, gledano od peclja proti vrhu.

Drevo je doma na Japonskem, kjer je najbolj številno na otoku Hokaido. Posamezna drevesa uspevajo do 1800 m nad morjem. Razen na Japonskem raste spodajbela magnolija v naravi tudi v Rusiji in sicer na otoku Kunaširju, najbolj južnem izmed Kurilskih otokov.

V Evropi je zanimivost botaničnih vrtov. Cvetove ima lepe, a slabo opazne, ker drevo cveti, ko je že polno olistano. Iz cvetov se razvijejo posebne vrste birni plodovi, ki pritegnejo pozornost z vijoličasto rdečo barvo. Najslikovitejši so pa vendar velelisti, ob katere se je »spotaknila« tudi naša obiskovalka.

Birni plod-magnolija

Birni plod

Cvet-magnolija

Cvet

Read Full Post »


Če ste se v teh dneh kaj sprehajali po Arboretumu, vas je pot morda zanesla mimo upravne zgradbe. Tam ste pod stopnicami lahko opazili grm, čigar listi so že porumeneli. Ob podrobnejšem opazovanju ste med rumenim odevalom lahko opazili okrogle plodove, ki niso ne limone ne pomaranče. Če ste si zaželeli katerega dotakniti, so vas od tega odvrnili dolgi, močni trni, ki štrlijo izza listov. Rastlina, ki ste jo spoznali, je trilisti citronovec.

Trilisti citronovec

Limonam podobni plodovi

Trilisti citronovec je majhno drevo ali grm z znanstvenim imenom Poncirus trifoliata. Prvotna domovina trilistega citronovca je centralna in severna Kitajska s Korejskim polotokom, od koder je bil v osmem stoletju prenesen na Japonsko ter kasneje v Evropo in evropske kolonije v S in J Ameriki.

Rastlina se od limonovca in drugih citrusov loči po tem, da je listopadna in bolje prenaša nizke temperature. Ima bele cvetove, ki jih kasneje nadomestijo limonam podobni plodovi. Plodovi so zelo grenkega okusa, zato jih ne moremo jesti svežih. Lahko pa njihovo mesnato sredico uporabite ljubitelji kuhanja marmelade. Lupino plodov lahko kandirate ali posušite. Posušena in zmleta lupina se uporablja tudi kot začimba. Na Kitajskem se zrele in nezrele plodove uporablja v tradicionalni medicini za zdravljenje alergij, prehladov, zobobolov itd. Trilisti citronovec pogosto sadijo tudi kot živo mejo, ogrado za živino oz. zaščito pred divjimi živalmi ter kot okrasno drevo v vrtovih in parkih.

Trilisti citronovec se dobro križa s sadjarskimi vrstami agrumov iz rodu Citrus, kamor nekateri znanstveniki uvrščajo tudi to vrsto. Iz križancev so odbrali nekaj sort, ki na prostem prenesejo celinsko zimo. Trilisti citronovec pogosto uporabljajo kot podlago, na katero se nato cepijo različne sorte citrusov.

Trilisti citronovec

Trilisti citronovec ob upravni zgradbi

V Arboretumu raste trilisti limonovec že več kot petdeset let. Prvotna rastlina je bila posajena v petdesetih letih prejšnjega stoletja in je pogumno premagovala sneg in mrzle zime vse do podrtja stare zgradbe in izgradnje današnje uprave. Po končani gradnji je bila posajena nova rastlina in vabimo vas, da si jo pridete pogledat, še preden pred zimo odvrže liste.

Trilisti citronovec

Prvotna rastlina v Arboretumu

 

Pripravila: Mateja Pecl  mag. ekol. biod.

Read Full Post »


Po vsej Sloveniji lahko vidimo, da imajo drevoredi divjega kostanja in platan že sredi poletja rumene ali povsem porjavele liste. Razloga sta lahko dva, neprimerno rastišče ali bolezni in škodljivci.

Rastišče je prostor, kjer rastejo rastline. V naravi na določenem rastišču rastejo rastline, ki so na tisto rastišče in rastiščne razmere prilagojene. Ker se rastiščne razmere spreminjajo tudi z rastjo rastlin, se sčasoma spreminja tudi rastlinstvo. V naravi vedno obstanejo tiste rastline, ki so v določenem času na rastišče najbolj prilagojene.

Rastlinam v naseljenem okolju rastišče pripravljamo ljudje, zato je velikokrat marsikaj narobe. Ljudje izbiramo rastline po drugačnih merilih kot sama narava. Že stanovanjska hiša vpliva na spremembo mikroklime na parceli. Med severno in južno steno je razlika za dva klimatska pasova, na primer zvončki na južni strani zacvetijo en mesec prej kot na severni strani. V večjih mestih so razlike še večje, še zlasti v tleh. Korenine velikih dreves, kot sta divji kostanj in platana, zrastejo daleč preko kapi krošnje. Ko se takšnim drevesom pripravlja rastišče, jim običajno namenimo le nekaj kvadratnih metrov zemlje, toda na tako omejenem prostoru mlada drevesca ne morejo zrasti v mogočna drevesa.

Drevesa zahtevajo prostor pod zemljo

Pri drevesih velja pravilo, da je približno toliko, kolikor je drevesa nad zemljo, tudi pod zemljo. Kjer se to ne upošteva, drevesa ne rastejo normalno, ostajajo majhna in starikava. Listje je manjše, kot je normalno, bolj ali manj ožgano, suši se od roba proti sredini. Kjer se težav zavedajo, se odločajo za sajenje manjših dreves. Izbor primernih vrst in sort je zelo širok. Žal se pri nas pretežno sadijo drevesa s kroglasto krošnjo, za katera se najbolj navdušujejo arhitekti. Ta drevesa imajo zelo kratko življenjsko dobo, eno do dve desetletji, kar je za drevo malo.

Od dobrega drevoreda se pričakuje, da bo v funkciji, to pomeni, da je prijeten na pogled, torej zelen, in da daje senco. Drevoredi so tudi ”zelena pljuča mesta”. Če listi niso zdravi, drevo ni v polni funkciji, zaradi katere je bilo posajeno. Listi so torej bistveni za funkcionalnost drevesa. Če ti niso zeleni, temveč bolj ali manj rjavi ali rumeni, je funkcija drevesa zmanjšana. Veliko je drevoredov, katerih listi rjavijo od roba proti sredini. Lahko bi rekli, da so takšni skoraj vsi mestni drevoredi in to ne glede na drevesno vrsto.

Rjavenje te vrste je posledica suše, za sušo pa ni odgovorna samo narava, temveč tudi oziroma predvsem človek. Letošnje leto ni bilo sušno, pa so listi v drevoredih vseeno rjavi, torej ni kriva narava. Razloga sta dva. Prvi je premalo prostora pod zemljo, saj drevo v zemlji potrebuje veliko večjo površino tal kot jo zastre krošnja nad zemljo. V naravi korenine večine dreves rastejo dlje od kapi krošnje. Kam pa lahko rastejo iz lukenj, v katere so drevesa posajena? Če je prostora pod zemljo malo, lahko iz sadike zraste kvečjemu drevesce, ne pa drevo. Zato v primerih, kadar ni dovolj prostora pod zemljo, ni priporočljivo saditi vrst, ki naj bi zrasle v velika drevesa. Če pa se že posadijo, trpijo za sušo, kar se opazi na listih. Drugi razlog za sušenje je lahko sol, ki povzroča tako imenovano fiziološko sušo, posledice so enake: listi se sušijo od roba proti sredini.

Bolezen in škodljivec divjega kostanja

Zlasti težavne so nekatere bolezni in škodljivci, katerih gostitelji so drevesa. Pri tem sta najbolj ogrožena divji kostanj in platana, ki sta bili še do nedavnega glavni drevesni vrsti v mestih. Razlogov za to je več, eden med njimi je ta, da se lahko lepe sadike pridelajo hitro in preprosto, brez potrebnega drevesničarskega znanja. To velja tudi za vrste, ki se dandanes množično sadijo, na primer za razne javorje.

V času, ko so bile omenjene drevesne vrste prinesene k nam, v našem okolju ni bilo njim nevarnih bolezni in škodljivcev. Pri divjem kostanju je trajalo kar 410 let (1576-1986) do prvega pojava in opisa njemu nevarnega škodljivca, kostanjevega listnega zavrtača, ki se je pojavil v okolici Ohridskega jezera. Še danes ni znano, od kod je bil prinesen. Poleg tega se je pojavila še nevarna bolezen. Podobno se godi platanam in jagnedi. Pri nas so bila več kot 200 let povsem zdrava drevesa, sedaj se tudi spopadajo z nevarno boleznijo in škodljivcem. Kaj torej storiti z drevoredi, ko drevesa niso več povsem funkcionalna, saj rjavi listi ne morejo biti ”pljuča mesta”?

Injiciranje

Zdravljenje dreves z uporabo pesticidov pri tako velikih drevesih praktično ne pride v poštev. Obstaja rešitev, injekcije, točneje infuzije sistemičnih fungicidov in insekticidov. Metoda naj bi bila drevesom in okolju prijazna, ker se sredstvo neposredno vbrizga v prevodno tkivo drevesa. Metoda je preizkušena, ni pa primerna za vsepovprek. Pokazale so se velike razlike med različnimi klimatskimi območji, drevesnimi vrstami ter škodljivimi organizmi. V Srednji Evropi se injiciranje največ uporablja za zatiranje listnega zavrtača divjega kostanja. Število teh se na drevesih zmanjša za več kot 90 %. Vendar vsaka injekcija pusti na lesu posledice, to je odmrlo tkivo, kamor se kmalu naselijo les razkrajajoče glivice. Injekcije se morajo dajati vsako leto, zato se kmalu pojavi vedno več šibkih točk v deblu, kar sčasoma ogrozi stojnost drevesa, zato se ta metoda opušča. Sedaj se uporabljajo razne feromonske vabe, ki privabljajo oziroma zmedejo samce ali samičke, toda te niso tako učinkovite. Število metuljčkov se premalo zmanjša, da bi se večina listne površine ohranila v zdravem stanju. Metoda injiciranja je zato primerna le v primeru, ko z enkratno dozo rešimo problem za več let, na primer bolezen odmiranja brestov ali razvoj azijskega kozlička.
Letos so kostanji, pod katerimi lansko jesen listje ni bilo odstranjeno, že poleti porjaveli. Če se ti listi pogledajo od blizu, se opazi, da so rahlo zviti. To je znak, da so gostili glivo, ki povzroča listno sušico divjega kostanja. Gliva preživi zimo na listju in če se odpadlo listje jeseni odstrani, se zmanjša možnost ponovne okužbe. Iz tega razloga vidimo bolne kostanje predvsem v parkih in na zelenicah. Tam, kjer jih obdaja tlak, pa so sorazmerno zdravi, če seveda niso okuženi od zavrtača.

Nadloge na platanah

Podobno je s platanami. Na njih se pojavlja stenica, imenovana platanova čipkarica. Ime so dobile po krilcih, na katerih imajo čipkam podobne vzorce. Te niso zelo nevarne drevesom, moteč pa je videz listov, ki zaradi izsesanosti izgubljajo sveže zeleno barvo. Bolj je zaskrbljujoč podatek, da so prenašalke za platane smrtno nevarni bolezni: platanove listne sušice in platanovega raka.

Na drevesih, ki obolijo zaradi platanovega raka, se na vejah pojavljajo rakaste tvorbe, ki od daleč niso vidne, se pa od daleč opazi, da že sredi poletja drevo izgubi večino listja, saj ga nekaj ostane le na koncih vej.

To so razlogi, da se platane v mestne drevorede in parke vse manj sadijo in se nadomeščajo z drugimi drevesnimi vrstami, ki so bolj zdrave. Nadomestki za platano so:
–        ostrolistni javor, ki ima platani podobne liste, ne dosega pa je po velikosti. Tudi beli ali gorski javor ima podobne liste, vendar ni primeren za mestne drevorede;
–        topokrpi javor bi lahko bil po rastiščnih lastnostih še najbolj primeren za mestne drevorede, je pa počasne rasti in zelo težaven za drevesničarje, zato je prava redkost na drevesničarskem trgu;
–        navadni koprivovec dobro nadomesti platane v toplejših krajih, kjer so zaradi pomanjkanja vlage razmere za druge drevesne vrste težavne.

Novi na vidiku

Kako kaže za naprej? Glede na globalno trgovanje bo novih bolezni in škodljivcev vse več. Pojavljajo se vedno novi, čeprav državne fitosanitarne službe nadzorujejo promet s sadikami. Pravkar je na pohodu kitajski kozliček, lep velik hrošč, katerega ličinke vrtajo od 10 do 12 mm debele luknje na spodnjem delu debla divjega kostanja, platane, topolov, vrb in še zlasti jablan. Posledica je postopno odmiranje vej, saj na koncu odmre celo drevo.

Kaj storiti?

Drevesa v parkih, drevoredih, vrtovih in drugje po naseljih so gojene rastline, kar pomeni, da moramo zanje skrbeti ljudje. Če jim rastiščne razmere ne odgovarjajo, ne rastejo tako, kot od njih pričakujemo, zato je potrebna skrbna priprava rastišča ter premišljena izbira vrst in sort. Pri tem se pogosto srečamo z varovanjem kulturne ali naravne dediščine, med katerimi so pogosto prav divji kostanji in platane ter ponekod jagned. Ta drevesa so bila do pred nedavnim povsem zdrava, sedaj pa jih resno ogrožajo bolezni in škodljivci, katerih zatiranje je skoraj nemogoče. Postavlja se torej vprašanje, ali je strokovna odločitev res strokovna, ko se zahteva ponovno sajenje dreves na mestih, kjer so že vnaprej obsojena na počasno hiranje.

Zato ne preostane nič drugega, kot izogibati se sajenju divjih kostanjev, platan in jagnedi ter jih nadomeščati z vrstami, ki pri nas niso problematične, kar so praviloma domače drevesne vrste. Tudi med njimi so takšne, ki jih funkcionalno povsem enakovredno nadomeščajo in so vsaj za zdaj brez resnih bolezni in škodljivcev, kot so prizadeti.

Platanova čipkarica s sesanjem celičnega soka spremeni barvo lista, ni pa usodna za drevo

Platanova čipkarica s sesanjem celičnega soka spremeni barvo lista, ni pa usodna za drevo.

Proti kocu letošnjega poletja so imeli divji kostanji povsem rve liste, ali so taka drevesa še pljuča mesta

Proti koncu letošnjega poletja so imeli divji kostanji povsem rjave liste. Ali so takšna drevesa še pljuča mesta?

Vir: Aleksander Šiftar, Vrtnar 2/2009, letnik XVIII

Read Full Post »


Dvokrpi ginko (Ginkgo biloba) je drevo, ki ga je mogoče opisati na veliko načinov. Lahko govorimo o živem fosilu, lahko razmišljamo o tabletah Bilobil, ki so narejene iz značilnih, pahljačasto oblikovanih listov ginka, ali pa verjamemo, da je to drevo z ogromno pozitivne energije. Lahko pa rečemo tudi, da je to drevo, katerega plodovi najbolj smrdijo.

Pri dvokrpem ginku jeseni z vej najprej odpadejo listi, šele za njimi plodovi. Ker je ginko dvodomna rastlina, se plodovi razvijejo le na ženskih rastlinah in le pod temi jih tudi najdemo. Velja pa, da jih prej zavohamo, kot zagledamo. Mesnato osemenje rumene ali oranžne barve vsebuje masleno kislino, ki oddaja pri razkrajanju strašen smrad. Primerjamo ga lahko s smradom pokvarjenega švicarskega sira, žarkega masla in še s čim bolj smrdljivim. Ne smrdi le plod, ampak tudi okolica drevesa.

Plodovi, ki jih Kitajci imenujejo »srebrne marelice«, odpadejo za listi.

Ob dotiku s kožo lahko maslena kislina in drugi alergeni, ki so tudi prisotni, povzročijo hude alergične reakcije na koži, celo mehurje. Če prenesemo te snovi v oči, postane stvar že kar nevarna. Če bi koga izmed bralcev zamikalo, da poskuša iz semena sam vzgojiti drevo, naj nabira plodove, nato izlušči semena in jih opere z gumijastimi rokavicami na rokah. Oprana in posušena so videti kot velike pistacije.

Človeku bolj prijazna pa so jedrca semen, ki so, če jih spražimo, užitna.

*Ker spada ginko botanično med golosemenke, pri njem v botaničnem jeziku ne govorimo o plodu, ampak o semenu z mesnatim osemenjem.

Pripravila: Mojca Demšar, univ. dipl. inž. agr.

Read Full Post »


Fotografije prikazujejo postopek podiranja drevesa. Delo je strokovno opravil arborist Arboretuma Volčji Potok.

Dvigalo-košara je pri obžagovanju dreves varen pomočnik.

Podiranje dreves po kosih.

Izdelava zaseka za usmerjen padec hloda.

Hlod je varno pristal na tleh. Arborist je še vedno na drevesu in se pripravlja na novo dogodivščino.

Zakaj izbrati arborista za delo na drevesu?

Pripravil: Vasja Dornik, univ. dipl. inž. gozd.

Read Full Post »


Jeseni zablesti arboretum v nešteto odtenkih rumene, oranžne in rdeče. Vsaka listopadna rastlina se na svoj način pripravlja na dobo zimskega mirovanja. Nekatera drevesa in grmi se ta čas opravijo še posebej svečano. Lahko bi rekli, da si njihovi listi nadenejo gizdavo večerno obleko, v kateri preživijo zadnje dneve svojega življenja.

Težko je iz pisane jesenske druščine izbrati najlepše. Za nekaj najslikovitejših in najzanimivejših smo se odločili, in jih predstavljamo na naslednjih straneh. Marsikatero jesensko lesnato lepotico smo seveda izpustili – bo pač prišla na vrsto ob drugi priliki.

1. PAROCIJA (Parrotia persica)

Na prvo parocijo naletimo na levi strani razpotja, ko pridemo do konca kostanjevega drevoreda. Poleti smo brezbrižno hodili mimo nje, saj ni bilo na tem visokem grmu ničesar, kar bi pritegnilo našo pozornosti. V začetku oktobra pa so najvišje vejice začele polagoma škrlateti. Miniti mora še kakšen teden, in cela rastlina zablešči v prelivajočih zlatih in rdečih odtenkih. Pestro barvno razkošje, kakršnega nam nudi parocija, nam zmore ponuditi le malokateri drug okrasni grm. Zato bomo parocijo srečali še na več mestih v parku.

Njena posebnost je tudi lubje, ki se lušči v večjih ploščah, podobno kot pri platani. Parocija je nezahteven grm in je mraz pri nas ne ogroža. Rastlina je doma na Kavkazu in v severnem Iranu, po starem Perziji. Ime je dobila po nemškem naravoslovcu Parrot-u, ki se je prvi (dokumentirano) povzpel na armensko sveto goro Ararat.

2. RDEČ HRAST (Quercus rubra)

Na drugi strani razpotja raste za gabrovo živo mejo postavno severnoameriško drevo, rdeči hrast. Pozno jeseni se na mladih drevesih listi obarvajo rdeče, na starih primerkih pa rumeno, oranžno in preden odpadejo še nekoliko porjavijo. Zanimivo je, da domači hrasti nikoli ne pordečijo, med prišleki iz Amerike pa je ta pojav kar precej razširjen.

Rdeči hrast je prilagodljiva drevesna vrsta, zadovoljna tudi z zelo revnimi tlemi. Raste hitro. In hitro ne raste samo v višino, ampak tudi v globino: že v tretjem letu življenja razvije več metrov globoko glavno korenino.

Pogosto ga najdemo v parkih, bolj redko tudi posajenega v gozdu. Daje mnogo stelje, ki hitro prepereva in tako izboljšuje tla. Njegov les je rožnato rdeč, ni pa taka kakovosten kot hrastovina domačih hrastov doba in gradna.

3. MOČVIRSKA CIPRESA (Taxodium distichum)

Pot nadaljujmo po desni strani jezerca. Ko se približamo otočku, posvetimo nekaj pozornosti močvirski cipresi, ki raste na njem. Je iglavec, ki jeseni izgubi iglice. Poznamo le malo listopadnih iglavcev, v naših krajih je tak le macesen. Preden mehke iglice porjavijo in se osujejo, nežno zlato porumenijo.

Nenavadno je, da se ne obleti vsaka iglica posebej. Kakor so spomladi iglice skupaj s kratkim poganjkom zrasle, taka jeseni z njim vred tudi odpadejo.

Taksodijeva domovina so obmorska močvirja na jugovzhodu ZDA, mnogo ga je ob reki Mississipi. Tudi v parkih ga ponavadi najdemo posajenega ob tekočih in stoječih vodah, kjer se drugi iglavci bolj slabo počutijo.

4. JAVORJI

Ob jezeru in naprej proti upravni zgradbi je posajenih mnogo tujerodnih okrasnih javorjev, od katerih bomo tu omenili le tri botanične vrste.

Večina drevesc pripada različnim sortam pahljačastega javorja (Acer palmatum). Med vsemi japonskimi javorji v Evropi najbolje poznamo in najpogosteje sadimo prav pahljačastega. Raste deloma kot grm ali kot nizko drevo. Glavna odlika pahljačastega javorja je lepa in raznovrstna rdeča barva, ki jo jeseni ponuja njegovo listje.

Po naravi je pahljačasti javor zelo variabilen, zato srečamo po parkih veliko število okrasnih sort. Med seboj se razlikujejo zlasti po velikosti, obliki in barvi listja. Po vrtovih sadimo tudi sorte, ki so rdeče vse poletje.

Omenimo še japonski javor (Acer japonicum). Ta je v arboretumu sicer manj pogost, vendar so prelivajoči nežno oranžno rdeči toni njegovega jesenskega listja verjetno še očarljivejši kot pri pahljačastem javorju.

Če smo bili na poti od močvirske ciprese pozorni, smo na desni strani ob poti opazili majhno drevesce s tablico nikkoški javor (Acer maximowiczianum oz. po starem Acer nikoense). Toda njegovi listi niso niti malo podobni listom naših domačih vrst javorjev: sestavljeni so iz treh lističev, so brez roglev, po spodnji strani pa gosto belo dlakavi. Gre za pomoto? Ne, pač pa za lep primer, da o stopnji sorodstva rastlin ne moremo sklepati po zunanji podobnosti ali različnosti enega rastlinskega dela. V arboretumu imamo še precej drugih vrst javorjev s trojnatimi ali peterno sestavljenimi listi.

Nazaj k nikkoškemu javorju: ime je dobil po mestu Nikko, ki leži v osrednjem delu japonskega otoka Honšu, in katerega širša okolica je zaradi naravnih lepot razglašena za narodni park. Novejše znanstveno ime se nanaša na ruskega botanika Maksimoviča, ki je v prejšnjem stoletju opisoval mandžursko in japonsko rastlinje.

Med glavne okrasne vrednosti tega javorja šteje močno jesensko žarenje njegovega listja.

5. AMERIŠKI ROGOVILAR (Gymnocladus dioicus)

Napotimo se proti osrednjemu delu starega parka in se povzpnimo po stopnicah nad pušpanov parter. Držimo se desne in na levi in desni strani poti nas čakata mladi drevesi ameriškega rogovilarja. Rogovilar je vitko drevo z neobičajnimi listi. Botanično pravimo, da so listi dvakrat sestavljeni. Da je list sestavljen pomeni, da je na vejico pritrjen dolg osrednji pecelj in da šele iz tega listnega vretena izraščajo posamični lističi. Da je list dvakrat sestavljen pa pomeni, da glavno listno vreteno nosi več sestavljenih listov.

Jeseni najprej odpadajo posamični svetlo rumeni Iističi, nato stranska listna vretena, in na koncu, po nekaj tednih, še osrednja listna vretena, ki so lahko dolga tudi več kot en meter.

Amerikanci pravijo rogovilarju ”kavno drevo”, ker so v časih državljanske vojne, to je v časih stiske in lakote, iz njegovih plodov pražili kavo – podobno kot so pri nas v pretekosti uporabljali želod. Indijanci so menda semena pražili in jih jedli kot lešnike.

Preden se odpravimo naprej, se ozrimo še na veličastno drevo tulipanovca, ki raste na travniku pod potjo in zbuja pozornost z zlato jesensko preobleko.

6. FLORIODSKI DREN (Cornus florida)

Na gozdnem robu nad pavilionom Biotehniške fakultete si splača pogledati vrsto grmov floridskega drena, ki bleščijo v številnih odtenkih od nežno rumene do močne rdeče in violičaste.

Tokrat se je floridski dren ozaljšal že drugič v letu: spomladi so ga krasili številni veliki beli cvetovi, potem pa se je čez poletje ”potuhnil”.

V domovini so rastlino uporabljali že za marsikaj: skorjo z vej so predelovali v zobno pasto, črnilo in kininski nadomestek, lubje s korenin pa uporabljali za barvanje tkanin v škrlatno. Še najmanj nenavadna se zdi uporaba trdega in žilavega lesa za ročaje pri različnih ročnih orodjih.

7.-8. GINKO IN DREVESASTA MAGNOLIA (Ginkgo biloba in Magnolia acuminata)

Stopimo zdaj proti rozariju. Kmalu za mestom, kjer je nekdaj stala graščina, nas vzame v zavetje skupina visokih dreves, med katerimi sta tudi ginko in drevesasta magnolija.

Pustimo številne zanimive podrobnosti o ginku za drugo priložnost in se posvetimo listom, ki se jeseni na svojstven način prebarvajo. Zelena se od zunanjega roba pahljačastega lista počasi umika proti peclju in prepušča prostor čisti rumeni. Vmesni pas površine med obema barvama je razmeroma ozek.

Stasita drevesasta magnolija ne najavlja prihoda zime z močnimi barvami, pač pa njeno listje obledi do kavno mlečne barve in čaka, da posušeno in rjavo odpade z drevesa. Med listjem se tu in tam rdeči magnolijino soplodje. Dokler je soplodje mlado in zeleno, je po obliki podobno drobceni kumarici, zrelo pa se odebeli in pordeči.

Tudi ta vrsta prihaja k nam iz severne Amerike. Odporna je proti mrazu in med vsemi magnolijami, ki uspevajo v osrednji Sloveniji, zraste najvišje.

9. VIRGINSKI NEPOZEBNIK (Hamamelis virginiana)

Pot nas vodi naprej proti rozariju. Ko hodimo ob jezeru, bodimo pozorni na grme, ki rastejo na levi strani pod potjo. Z njihovih vej se osiplje listje in na golih vejah ostajajo – cvetovi!

Do dva centimetra dolgi in zelo ozki, trakasti cvetni listki citronasto rumene barve se vijejo v vse strani. Čeprav na prvi pogled niso posebej vpadljivi, predstavljajo pravo redkost v tem hladnem predzimskem času, ko druge rastline svoje cvetje skrbno

čuvajo v popkih. Posamični cvetovi se odpirajo celo takrat, ko zemljo že prekrije sneg.

Poleg cvetov najdemo na vejicah tudi olesenele plodove. Ti nenavadni lešnički se s pokom odprejo in ”izstrelijo” drobna semena do šest metrov daleč.

Izvleček iz nepozebnikove skorje je uporaben v medicini, pogosto ga dodajajo tudi kozmetičnim sredstvom za nego kože.

Vejice tega nenavadnega grma uporabljajo v Ameriki kot bajalice za iskanje podzemne vode.

Poleg virginskega nepozebnika raste v arboretumu še vrsta drugih, ki pa zacvetijo spomladi.

10 . NAVADNI RUJ (Cotinus coggygria)

Dovolj smo se posvečali pritepencem iz Amerike in Azije, zato si za konec poti pobliže oglejmo še grm iz domačih logov. Posajen je desno poleg vhoda v rozarij in opozarja nase z ognjeno jesensko barvo.

Navadni ruj je toploljuben grm, ki je močno razširjen po slovenskem Krasu, in prav zaradi ruja jeseni kraške gmajne rdeče zažarijo. Na sušnih legah po prisojnih pobočjih je razširjen tudi drugod po Sloveniji.

Poleti rujevo listje privlači pozornosti z nenavadnimi, izstopajoče svetlimi listnimi žilami. V arboretumu gojimo tudi posebno sorto navadnega ruja, ki ima od pomladi do jeseni temno violičaste liste.

Rujeva skorja vsebuje visok odstotek tanina, zato so jo včasih uporabljali pri strojenju usnja, pa tudi pri barvanju volne.

Zakaj listje rumeni?

Vir: Mastnak M., Sprehodi po arboretumu, Jesenski vodič (1991)
Fotografije: Mateja Račevski Mladenov

Read Full Post »

Older Posts »