Feeds:
Objave
Komentarji

Posts Tagged ‘želve’

Rdečevratke


V Sloveniji v naravnem okolju živita dve vrsti želv: v sladkih vodah močvirska sklednica in v morju glavata kareta. Od kar so se kot hišni ljubljenčki začele pojavljati želve rdečevratke, tudi te prepogosto najdemo v bajerjih, jezercih, mlakah in drugih vodnih telesih, kamor jih neodgovorno odvržejo lastniki, ko se jih naveličajo.

 

Rdečevratka

Rdečevratke (Trachemys scripta elegans) so bile v Sloveniji naprodaj do leta 1996, ko je bil prepovedan njihov uvoz v evropske države. Njihov osnovni razpoznavni znak je rdeča lisa za očesoma. Doma je v ZDA in Srednji Ameriki, od koder je bila razširjena po celem svetu. V domovini so njeni plenilci aligatorji, druge vrste velikih želv, kače, ujede, čaplje in štorklje, njihova jajca pa si pogosto privoščijo skunki in rakuni. Rdečevratke so vsejede, rade imajo vodne polže, paglavce, ribe, rake, žuželke in njihove ličinke, vodne lilije, hijacinte, ločke, vodno lečo in alge. Ne branijo se mrhovine in odmrlih delov rastlin. Idealna temperatura za njihovo bivanje je 24 – 30° C, ob nizkih zimskih temperaturah pa se zarijejo v blato in zapadejo v mirovanje (hibernirajo).

Rdečevratke v Sloveniji

Letne temperature pri nas so podobne tistim iz njenih domačih krajev. Le zimske temperature v osrednji Sloveniji so prenizke, da bi se želva uspešno razmnoževala. Vse rdečevratke, ki jih opažate v jezercih in bajerjih po Sloveniji, so vanje prišle tako, da so jih tja odvrgli ljudje. Mnogo zapuščenih želv ne preživi prve zime. Pokončajo jih šok zaradi preselitve, divje živali in avti. Tiste, ki preživijo, pa lahko v novih prebivališčih dolgo živijo. Kjer se pojavljata obe vrsti želv skupaj, so rdečevratke uspešnejše od močvirske sklednice pri iskanju hrane in najprimernejših prostorih za sončenje. Sklednice se zato ne morejo dovolj ogreti in nahraniti, da bi uspešno izlegle svoj zarod in se aktivno branile pred plenilci. Z rdečevratko so v naravo prišli tudi novi paraziti, ki povzročajo resne okužbe želv sklednic in živali, ki so želvja hrana.

Rdečevratke v Arboretumu

V Arboretumu močvirskih sklednic ni, rdečevratke pa lahko opazite v večini jezer. Vanje jih nismo vložili zaposleni v Arboretumu, ampak naši obiskovalci. Njihovo število ni prav veliko, zato ne opažamo škode, ki bi bila moteča. Obgrizejo nekaj vodnega rastlinja, polovijo nekaj žabjih paglavcev, majhnih rib in ličink žuželk, ki se razvijajo v vodi. Da bomo njihovo življenje in vpliv na domače živalstvo in rastlinstvo bolje spoznali, jih bomo v prihodnjih letih sistematično opazovali.

Prosimo, ne prinašajte novih želv. Te, ki so v Arboretumu našle svoj dom, pa pustite pri miru.

Besedilo: Urška Galien, univ. dipl. inž. gozd.

Advertisements

Read Full Post »

Želve


Plazilci, ki so se pojavili pred 140 milijoni let, so bile prve živali, ki so se lahko parile na kopnem. Danes so med njimi jajcerodne in živorodne vrste. Po kopnem se premikajo zelo počasi, saj njihove noge ne morejo nositi telesne teže živali. Ker so plazilci mrzlokrvne živali, je njihova dejavnost močno odvisna od zunanje temperature.

Med plazilce štejemo želve, krokodile, kuščarje in kače. V parku boste opazili želve.

Prepoznali jih boste po koščenem oklepu, v katerega se skrijejo, ko se počutijo ogrožene. Oklep raste z živaljo, luske na njem pa se redno obnavljajo. Kopenske želve se od morskih razlikujejo predvsem po obliki oklepa: prve imajo visoko izbočen oklep, ki jih varuje pred plenilci, druge pa bolj ploščatega, saj jim tak omogoča hitrejše plavanje. Pomembne razlike so tudi pri obliki okončin: kopenske želve imajo kratke noge s kremplji, morske pa plavutasto oblikovane. Živalim iz obeh skupin je skupno to, da nimajo zob, ampak roževinast gobec, s katerim trgajo kopenske ali vodne rastline. Živijo lahko do 150 let. Zato lahko nekatere želve merijo v dolžino več kot 1,5 m in tehtajo do 250 kg. Nekatere se hranijo z žuželkami, vodne želve pa tudi z vodnimi mehkužci, ribami in raki. Plazilci rastejo celo življenje in glede rasti niso genetsko omejeni.

Močvirska sklednica je v Sloveniji poznana kot edina avtohtona želva celinskih voda. Oklep, glava in okončine so zelenkasto rjave barve z značilnimi rumenimi pikami, ki so pogosto žarkasto razporejene. Trebušni del oklepa nima enotne obarvanosti, lahko je svetlo rumen ali skoraj črn. Močvirsko sklednico ogroža predvsem izsuševanje mokrišč, kjer živi in je zaščitena. Poleg uničevanja habitatov pa jo ogroža tudi neodgovorno vnašanje podobnih, a tujerodnih in mnogo agresivnejših vrst v naravo (na primer rdečevratke in rumenovratke). Plaha močvirska sklednica se ob interakciji vedno umakne, s čimer troši energijo in še dodatno izgublja življenjski prostor.

Pripravila: Tatjana Zvržina, univ. dipl. inž. zootehnike

Vir: Minelli A., Slikovna enciklopedija živali, 1994.

Read Full Post »