Feeds:
Objave
Komentarji

Posts Tagged ‘živali’

Rdečevratke


V Sloveniji v naravnem okolju živita dve vrsti želv: v sladkih vodah močvirska sklednica in v morju glavata kareta. Od kar so se kot hišni ljubljenčki začele pojavljati želve rdečevratke, tudi te prepogosto najdemo v bajerjih, jezercih, mlakah in drugih vodnih telesih, kamor jih neodgovorno odvržejo lastniki, ko se jih naveličajo.

 

Rdečevratka

Rdečevratke (Trachemys scripta elegans) so bile v Sloveniji naprodaj do leta 1996, ko je bil prepovedan njihov uvoz v evropske države. Njihov osnovni razpoznavni znak je rdeča lisa za očesoma. Doma je v ZDA in Srednji Ameriki, od koder je bila razširjena po celem svetu. V domovini so njeni plenilci aligatorji, druge vrste velikih želv, kače, ujede, čaplje in štorklje, njihova jajca pa si pogosto privoščijo skunki in rakuni. Rdečevratke so vsejede, rade imajo vodne polže, paglavce, ribe, rake, žuželke in njihove ličinke, vodne lilije, hijacinte, ločke, vodno lečo in alge. Ne branijo se mrhovine in odmrlih delov rastlin. Idealna temperatura za njihovo bivanje je 24 – 30° C, ob nizkih zimskih temperaturah pa se zarijejo v blato in zapadejo v mirovanje (hibernirajo).

Rdečevratke v Sloveniji

Letne temperature pri nas so podobne tistim iz njenih domačih krajev. Le zimske temperature v osrednji Sloveniji so prenizke, da bi se želva uspešno razmnoževala. Vse rdečevratke, ki jih opažate v jezercih in bajerjih po Sloveniji, so vanje prišle tako, da so jih tja odvrgli ljudje. Mnogo zapuščenih želv ne preživi prve zime. Pokončajo jih šok zaradi preselitve, divje živali in avti. Tiste, ki preživijo, pa lahko v novih prebivališčih dolgo živijo. Kjer se pojavljata obe vrsti želv skupaj, so rdečevratke uspešnejše od močvirske sklednice pri iskanju hrane in najprimernejših prostorih za sončenje. Sklednice se zato ne morejo dovolj ogreti in nahraniti, da bi uspešno izlegle svoj zarod in se aktivno branile pred plenilci. Z rdečevratko so v naravo prišli tudi novi paraziti, ki povzročajo resne okužbe želv sklednic in živali, ki so želvja hrana.

Rdečevratke v Arboretumu

V Arboretumu močvirskih sklednic ni, rdečevratke pa lahko opazite v večini jezer. Vanje jih nismo vložili zaposleni v Arboretumu, ampak naši obiskovalci. Njihovo število ni prav veliko, zato ne opažamo škode, ki bi bila moteča. Obgrizejo nekaj vodnega rastlinja, polovijo nekaj žabjih paglavcev, majhnih rib in ličink žuželk, ki se razvijajo v vodi. Da bomo njihovo življenje in vpliv na domače živalstvo in rastlinstvo bolje spoznali, jih bomo v prihodnjih letih sistematično opazovali.

Prosimo, ne prinašajte novih želv. Te, ki so v Arboretumu našle svoj dom, pa pustite pri miru.

Besedilo: Urška Galien, univ. dipl. inž. gozd.

Read Full Post »

Želve


Plazilci, ki so se pojavili pred 140 milijoni let, so bile prve živali, ki so se lahko parile na kopnem. Danes so med njimi jajcerodne in živorodne vrste. Po kopnem se premikajo zelo počasi, saj njihove noge ne morejo nositi telesne teže živali. Ker so plazilci mrzlokrvne živali, je njihova dejavnost močno odvisna od zunanje temperature.

Med plazilce štejemo želve, krokodile, kuščarje in kače. V parku boste opazili želve.

Prepoznali jih boste po koščenem oklepu, v katerega se skrijejo, ko se počutijo ogrožene. Oklep raste z živaljo, luske na njem pa se redno obnavljajo. Kopenske želve se od morskih razlikujejo predvsem po obliki oklepa: prve imajo visoko izbočen oklep, ki jih varuje pred plenilci, druge pa bolj ploščatega, saj jim tak omogoča hitrejše plavanje. Pomembne razlike so tudi pri obliki okončin: kopenske želve imajo kratke noge s kremplji, morske pa plavutasto oblikovane. Živalim iz obeh skupin je skupno to, da nimajo zob, ampak roževinast gobec, s katerim trgajo kopenske ali vodne rastline. Živijo lahko do 150 let. Zato lahko nekatere želve merijo v dolžino več kot 1,5 m in tehtajo do 250 kg. Nekatere se hranijo z žuželkami, vodne želve pa tudi z vodnimi mehkužci, ribami in raki. Plazilci rastejo celo življenje in glede rasti niso genetsko omejeni.

Močvirska sklednica je v Sloveniji poznana kot edina avtohtona želva celinskih voda. Oklep, glava in okončine so zelenkasto rjave barve z značilnimi rumenimi pikami, ki so pogosto žarkasto razporejene. Trebušni del oklepa nima enotne obarvanosti, lahko je svetlo rumen ali skoraj črn. Močvirsko sklednico ogroža predvsem izsuševanje mokrišč, kjer živi in je zaščitena. Poleg uničevanja habitatov pa jo ogroža tudi neodgovorno vnašanje podobnih, a tujerodnih in mnogo agresivnejših vrst v naravo (na primer rdečevratke in rumenovratke). Plaha močvirska sklednica se ob interakciji vedno umakne, s čimer troši energijo in še dodatno izgublja življenjski prostor.

Pripravila: Tatjana Zvržina, univ. dipl. inž. zootehnike

Vir: Minelli A., Slikovna enciklopedija živali, 1994.

Read Full Post »

Dvoživke


Brž ko pomladansko sonce ogreje vodo v ribniku, se prebudijo živali med rastlinjem in v blatu na dnu ribnika. Ena skupina teh živali so dvoživke. Že njihovo ime pove, da živijo dvojno življenje: v vodi preživijo mladost, odrasle živali pa živijo na kopnem. Tudi na kopnem si morajo številne dvoživke poiskati vlažno okolje, da se ne izsušijo. To pa zato, ker nekatere deloma dihajo tudi s kožo, ki mora biti vlažna, in deloma s pljuči. Komaj izvaljene dvoživke absorbirajo kisik skozi kožo, imajo pa tudi dodatne dihalne škrge. Delimo jih v tri redove, in sicer na manj znane sleporile, repate dvoživke (pupki, močeradi, človeška ribica) in brezrepce oziroma žabe. Dvoživke so nestalne tople živali, kar pomeni, da njihova telesna temperatura ni vedno enaka, ampak je odvisna od temperature okolja.

Prva dvoživka je pojavila v času dinozavrov (devonij) in se je razvila iz ribe z mesnatimi, okončinam podobnimi plavutmi. Imenovala se je Ichtyostega.

Koža dvoživk je gola in je kot dihalni organ lahko pomembnejša od pljuč.

Prehranjujejo se  z žuželkami, pajki, polži in deževniki. Brezrepe dvoživke požirajo dobesedno z očmi. Ko zamižijo, se očesno zrklo ugrezne in poveča pritisk v ustni  votlini in tako pomaga živali, da pogoltne plen.

Zmotno je mišljenje, da so žabe in krastače odlične skakalke. Skačejo namreč samo žabe, krastače pa nerodno in počasi hodijo in imajo zaradi tega tudi mnogo manjše in šibkejše zadnje okončine.

Imajo pet osnovnih čutil – za tip, okus, vid, sluh in voh. Lahko pa zaznajo tudi ultravijoličasto in infrardečo svetlobo ali čutijo zemeljsko magnetno polje. Imajo tudi čutilo za tlak.

Roke in noge dvoživk izdajajo, kje živijo: drevesne žabe imajo na prstih prisesne blazinice; vodne žabe in krastače prepoznamo po dobro razviti plavalni kožici med prsti, vrste, ki kopljejo, pa po kratkih prstih in kožnih odebelitvah na nogah.

Samci žab in krastač pojejo čisto posebne ljubezenske pesmi, medtem ko se samice ne oglašajo. Zaljubljeni samci pogosto napihnejo zvočni mehur, ki okrepi zvok, saj gre tako mimo glasilk več zraka.

Pregrevanje ozračja, upadanje vodne gladine, onesnaženje, kisli dež, osuševanje močvirij in sečnja deževnih gozdov povzročajo izumiranje mnogih vrst dvoživk. Zaradi tanke in občutljive kože so namreč zelo občutljive na spremembe v okolju, zato pravimo, da so indikatorji onesnaženosti okolja.

Zanimivost: Največja žaba živi v Afriki, velika je 80 cm in tehta kar 4 kg.

Pripravila: Tatjana Zvržina, univ. dipl. inž. zootehnike

 

Read Full Post »


Voda in življenje v njej privabljata veliko ptičev. Na bregovih ribnikov, jezer in rek in na morskih obalah po vsem svetu živi okoli 150 vrst vodne perjadi, kamor štejemo labode, gosi in race. To so večinoma težki ptiči, ki imajo plavalne noge in dolge, gibčne vratove za čofotanje po vodi in za iskanje hrane na blatnem vodnem dnu. V našem parku boste opazili race mlakarice, karolinke, mandarinke in mogoče celo laboda. Te vrste se večinom prehranjujejo z rastlinsko hrano – od semen in drugih rastlinskih delov do vodnih žuželk, maloščetincev, polžev ali majhnih rakov.

Raca mlakarica je splošno znana in zelo razširjena divja raca. Je zarodnica vseh pasem domače race. Samci so v svatovskem perju barviti, kajti z barvami in nastopanjem snubijo samice. Poleti, po paritvenem obdobju, pa njihove barve zbledijo in so bolj podobni samicam. Race so odlične letalke, to jim pride prav pri iskanju novih vod, kjer si iščejo hrano. Vzletajo tudi z vodne gladine. Mlakarice pozimi ne zapustijo naših krajev, ampak se v jatah zadržujejo na vodnih površinah. Ker race nimajo zob, pa imajo v želodčku (mlinček) kamenčke, ki pomagajo pri razgrajevanju hrane in jih najdejo kar na dnu mlak in jezer. Iz teh kamenčkov račke pridobijo potrebne snovi za tvorbo jajčne lupine. Zanimivo je, da ko se račji par najde, ostaneta rački zvesti druga drugi celo življenje.

Tudi pri nas v parku lahko najdete račjo hišico, kjer račji par skrbno varuje svojih 8 jajčk.

Jo znate poiskati sami?

Majhen namig: hišica se nahaja v Jezeru rdečega javorja.

Pripravila: Tatjana Zvržina, univ. dipl. inž. zootehnike

Vir: Parker S., Ribniki in reke, 1991

Read Full Post »