Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for avgust 2012


V drugi polovici poletja pri mnogih trajnicah cvetenje pojenjuje. Prava osvežitev za cvetlični nasad so vrste, ki začenjajo odpirati cvetove šele avgusta in zaključijo šele pozno jeseni. Taka poznocvetka je japonska vetrnica (Anemone japonica – križanci).

Japonska vetrnica ne predstavlja botanične vrste, temveč skupino sort, ki so bile vzgojene s smotrno izbiro križancev med neko japonsko in nepalsko vrsto vetrnic. Jesenske vetrnice, kot jih zaradi časa cvetenja tudi imenujemo, so od 45 do 120 cm visoke trajnice. Cvetove imajo precej velike (od 5 cm premera). Venčni listki so rožnati ali beli, kar je odvisno od sorte, med njimi pa se boči gnezdece rumenih prašnikov. Primerna je tudi za rezano cvetje.

Rastlina dobro uspeva na polsenčni ali sončni legi, ki ne sme biti močvirna. V Arboretumu si japonske vetrnice lahko ogledamo na več mestih, ne moremo pa jih zgrešiti med Boljkovo galerijo in nekdanjim Centrom za biotehnologijo.

Vir: Mastnak M., Sprehodi po arboretumu, avgustovsko-septembrski vodič (1992), stran 15-16.
Fotografiji: Mateja Račevski Mladenov

Advertisements

Read Full Post »


Svetleče rudbekije (Rudbeckia fulgida) so trajnice, ki na prvi pogled spominjajo na zlatorumene ivanščce. Iz šopa listov rastejo več kot pol metra visoka steblca, ki se razvejijo in nosilo po več velikih cvetov. Kot se za cvetlico iz družine nebinovk (Compositae subfam. Asteroideae) spodobi, ima cvetove v košku; ovojkovi listi so rumeni, sredinski cevasti cvetovi pa so črno violičasti – zato pravijo Angleži rudbekiji črnooka Suzana.

Rudbekija se precej dolgo drži tudi v vazi. Razen svetleče rudbekije, gojimo v okrasne namene še druge vrste trajnih, dvoletnih in enoletnih rudbekij.

Rodovno ime Rudbeckija je posvečeno profesorju botanike O. Rudbecku, učenjaku, ki je prijateljeval z Linneejem. Rastlina izvira iz Severne Amerike.

Vir: Mastnak M., Sprehodi po arboretumu, avgustovsko-septembrski vodič (1992), stran 16.
Fotografija: Mateja Račevski Mladenov

Read Full Post »


Kakšna je razlika med drevesi in grmi? Kakor se zdi vprašanje prvi trenutek neumno, tako je nanj težko tudi po daljšem premisleku zadovoljivo odgovoriti. V knjigah lahko preberemo različne definicije. Vsem je edino, da kriterij ne more biti višina, saj poznamo grme, ki so nekajkrat višji od nizkih drevesc. Nezadovoljiva je tudi opredelitev, da pri grmih iz koreninskega vratu poganja po več debelc, pri drevesih pa da je deblo eno samo – štrene namreč mešajo večdebelna drevesa, kot je kavkaški krilati oreškar (Pterocarya fraxinifolia).

O značilnostih kavkaškega oreškarja se lahko poučimo v spodnjem angleškem parku, kjer gradi kratek, a silovit drevored. Drevesa se že pri tleh razcepijo v več močnih samostojnih debel. Iz debel, ki stojijo bolj ali manj poševno in ki jih pokriva globoko razbrazdana skorja, rastejo debele, lokasto pobešene veje. Eno z drugim pričara posebno dramatično vzdušje. Listi so lihopernati, sestavljeni iz 7 do 27 lističev. Delujejo lahkotno, vse drugače kot leseni deli rastline.

Pozno poleti so oreškarji posebno zanimivi zaradi soplodij, ki v velikih množinah visijo z vej. Razvijajo se iz ženskih mačic. Te se z razvojem plodov nekajkrat podaljšaj, tako da so soplodja na koncu dolga do 50 centimetrov. Okoli soplodnega vretena so na gosto nanizani plodovi – okriljeni oreški, ki so drevesni vrsti dali ime.

Ime nam pove tudi to, da je vrsta doma s Kavkaza. Tam naseljujeje mokrotna, a bogata obrečna tla. Oreškarji so v sorodu s hikorijami (Carya sp.) in z orehi, torej tudi z navadnim orehom (Juglans regia), ki je v naših krajih sadno in gozdno drevo.

Individualnost kavkaškega oreškarja pride posebno do izraza, če raste drevo na samem. Raste zelo bujno, zato je primerno le za velike (javne) parke. Obnese se tudi v mestih: lepa primerka sta na ogled sodnijsko palačo v središču Ljubljane. Tja so ju zelo verjetno skupaj s pravico prinesli iz nekdanje prestolnice, z Dunaja. Dunaj je namreč mesto, ki ljubitelje dreves očara s številnimi mogočnimi oreškarji.

V okolici oreškarjev moramo zelenice redno kositi. Iz korenin namreč močno odganja in če ga ne krotimo, v nekaj letih okolico zaraste z neprehodno goščavo.

Vir: Mastnak M., Sprehodi po arboretumu, avgustovsko-septembrski vodič (1992), stran 20-21.
Fotografiji: Tatjana Zvržina in Mateja Račevski Mladenov

Še več zanimivih dreves in grmovnic iz Arboretuma.

Read Full Post »