Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for the ‘Zanimive rastline’ Category


Japonska malina ali Yamlina je malina, ki ima čudovite plodove z okusom jagode. Lahko jih pripravite v sadni solati ali v sladoledni kupi.

Cveti belo. Prvi plodovi dozorijo v začetku julija. Yamlina je grmičaste rasti. Ustreza ji sončna do polsenčna lega. Zraste do 100 cm visoko in 60 cm v širino. Odporna je proti boleznim in nizkim temperaturam.

Dopolnite svoj zelenjavni ali okrasni vrt z malino z nenavadnimi in okusnimi plodovi.

Yamlina je na voljo v Vrtnem centru Arboretum.

Read Full Post »


Med štirimi vrtnicami, ki jih letos na svojih znamkah daje v promet Pošta Slovenije, je tudi snežniška gartroža. Ponovno je bila najdena po naključju, ki pravzaprav ni naključje. Ravno tako se je ohranila po naključju, ki ga ni pripisati samo sreči. V tem belem cvetu se prepletena vrsta človeških usod in poklicanosti k poklicu, v njej so združeni znanje in globoko usidrani običaji in navade.

Zgodbe in dokumente o gradu Snežnik in življenju tega gospostva in gospodarstva v preteklosti že vrsto let zbirata zakonca Špeh, ki sta kot zaposlena tam že takorekoč del inventarja. Med množico najrazličnejših podatkov jim je bil znan tudi ta, da so na grajskem vrtu pod zadnjimi veleposestniškimi lastniki cvetele bele vrtnice. Med domačini, ki se v kmečkem vsakdanu niso srečevali s prav veliko vrtnicami, je bila znana kot »vrtnica velikanka«. Kazalo je, da so zgodovinski potresi dvajsetega stoletja tudi vrtnico pokopali v nepovrat.

Presenečenje je bilo veliko, ko sta Špehova leta 2008 pri Majdi Cejan iz Pudoba videla to vrtnico živo in zdravo cveteti na podeželskem vrtu. Da jima je gospa razkrila rožno skrivnost, je bila sreča. Ni pa bilo naključje, saj sta zakonca Špeh ves čas na preži za informacijami o gradu, s katerim živita. »Geduld bringt Rosen,« pravijo Nemci. Dobesedno to pomeni, da potrpljenje prinese vrtnice. Slovenski približek tega reka je, da kdor čaka, dočaka. Za Špehova je treba rek dopolniti, da dočaka grajsko rožo.

Gospa Cejan jima je povedala, da jo je v Pudob prinesla iz domače vasi, iz Podcerkve, ko se je poročila. Pred dobrimi desetimi leti sem iskal podatke o starih vrtnicah in se prvič srečal z dejstvom, da so neveste na možev dom skupaj z doto, majhno ali veliko, pogosto prinesle tudi vrtnico z domačega vrta. Ena izmed žena, s katerimi sem se takrat pogovarjal, mi je opisala za tri rodove nazaj, kako se je njena vrtnica po ženski, materinsko-hčerinski liniji prenašala in selila k novim ognjiščem. Da je ga. Cejan vrtnico odnesla iz domače vasi v drugo, kjer sta si z možem uredila dom, torej ni naključje, temveč del tradicije, ki je živela, čeprav se o njej ni veliko govorilo, in morda še vedno živi.

 

Nemška pamet in okus

Sredi devetnajstega stoletja je snežniško posestvo kupil saški knez Georg von Schönburg-Waldenburg. Princ Jurij Šumburško-Valdenburški je v svoji vojaški karieri dosegel čin konjeniškega generala. Urejanja gospodarstva na Snežniku se je lotil, ko je odložil sabljo in ostroge. Na Snežniku ga je nasledil sin Herman, ki je tudi dokončal vojaške šole, a je izbral diplomatsko kariero.

Gospodarji so bili torej dobro izobraženi in dobri organizatorji. Imeli so okus, ki je pritikal visokemu plemstvu. Zato so gradu uredili vrt, na katerem so cvetele vrtnice. V snežniškem mrazišču bi večina vrtnic prvo zimo pomrla, a so knezi prinesli z Nemškega vrtnico, ki je bila (in še vedno je) kos notranjskim zimam. Bele barve je gotovo morala biti zaradi snega v grajskem imenu.

Šumburško-Valdenburški niso bili zadovoljni z  vrtnico kar tako, hoteli so imeti vrtnice na deblu, ki so bile v drugi polici devetnajstega stoletje nemški lepotni standard. Takšne vrtnice pa niti ne nastanejo niti ne obstanejo same od sebe. Zanje je potreben vrtnar. Tega princ Jurij ni pripeljal od drugod, pač pa je na vrtnarsko šolanje na Dunaj poslal kmečkega fanta Janeza Gerla. Ko je vrtnar prišel nazaj, je dobil stanovanje in zagotovljeno službo zase in za svojega sina. Grajski vrtnar je imel vrsto opravkov in skrb za vrtnice je bila le eden od njih.

Po starem Janezu je službo prevzel sin Janez. Po drugi svetovni vojni se je svet postavil na glavo. Snežniško posestvo je postalo kmetijska ekonomija, kjer za vrtnarja ni bilo več pravega dela. Vsa vrtna lepotija z vrtnicami vred se je umaknila živinoreji. Janez Gerl mlajši se je upokojil, kupil hišo v Podcerkvi in kot srčen vrtnar na svoj vrt odnese tudi grajsko gartrožo. Množil jo je in podarjal dekletom in ženskam v vasi, kakršna je pač na Slovenskem navada. Tudi mladi Majdi, ki se je poročila s Cejanom.

Zakonca Špeh sta dobila dve vrtnici v dar in ju nekaj let skrbno čuvala na svojem vrtu. Ko je prišel pravi trenutek in je Ministrstvo za kulturo zastavilo obnova grajskega parka, sta prepustila cepiče v razmnožitev. Sadike zdaj čakajo, da se vrnejo v obnovljeni grajski vrt.

Besedilo: Matjaž Mastnak

Slika znamke: Nova znamka Pošte Slovenije.

Objavljeno v Nedelu, 12. 3. 2017

Read Full Post »


Borovnice in robide so okusne in zdrave, zato se vedno pogosteje odločamo za umestitev jagodičevja v zelenjavni ali okrasni vrt. Priljubljeno je tudi gojenje v loncih in koritih na balkonu ali terasi. Če ste mislili, da lahko jagodičevje postreže le z okusnimi plodovi ste se zmotili.

Ponujamo vam nove sorte robid in borovnic, ki združujejo okusne plodove s čudovitim izgledom rastlin. To so sadike iz serije BrazelBerry. V Vrtnem centru Arboretum Volčji Potok in Vrtnem centru Medlog so na voljo naslednje sorte:

Borovnice:

  • ‘Jelly Bean’
    čas zorenja plodov: julij in avgust
    jagode: zelo velike (XL) – zelo sladke
    plodovi: do 240 g na rastlino / teža jagode: 2,5 g
    višina: 50 do 60 cm, gosta rast

  • ‘Peach Sorbet’
    čas zorenja plodov: julij in avgust
    jagode: velike (L) (z aromo tropskega sadja)
    plodovi: do 250 g na rastlino / teža jagode: 2 g
    višina: 60 do 80 cm, grmičasta rast

 

  • ‘Pink Breeze’
    čas zorenja plodov: julij in avgust
    jagode: velike (L) (z intenzivno aromo)
    plodovi: do 375 g na rastlino / teža jagode: 2 g
    višina: 70 do 90 cm, grmičasta rast

Robide:

  • ‘Baby Cakes’
    čas zorenja plodov: julij in september
    jagode: zelo velike (XL)
    plodovi: zelo veliki, na koncu poganjkov
    višina: 90 do 120 cm, gosta rast

 

Read Full Post »


Letošnje leto je za vrtnice pri nas nekaj posebnega. Še pred pomladjo ga bo z vrtnicami na znamkah zaznamovala Pošta Slovenije, ki bo dala v promet štiri nove znamke s štirimi upodobitvami vrtnic.

Lekarniška roža na znamki

V Republiki Sloveniji smo na znamkah z rastlinskimi motivi že imeli navadni šipek (Rosa canina), takrat v družbi treh drugih zdravilnih rastlin. Šipku kot daljnemu divjemu predniku v letu 2017 sledijo štiri žlahtne rože, ki niso bile izbrane slučajno. Ilustrirajo zgodovino vrtnic v Sloveniji od srednjega veka do prve slovenske sorte, opozarjajo pa tudi na podnebno raznolikost slovenskih dežel, ki se odraža tudi v izbiri naravnim danostim primernih vrtnic.

Na prvo dokumentirano vrtnico v naših krajih opozarja lekarniška roža z znanstvenim imenom Rosa gallica ‘Officinialis’. Ilustracija lekarniške rože je del grafične zbirke Janeza Vajkarda Valvasorja. Tiste zbirke, ki je po polihistorjevem bankrotu skupaj s knjižnico, ki je štela 1520 knjig, ni hotel kupiti noben Kranjec niti nobena deželna ustanova Vojvodine Kranjske, ki ji je učenjak s Slavo postavil spomenik. Kulturnejši od kateregakoli Slovenca ali kranjskega Nemca je bil takrat Hrvat. Aleksandar Ignacije Mikulić Brokunovečki ni bil katerikoli Hrvat, marveč zagrebški škof od leta 1688 do 1694. V zgodovino se je vpisal kot mož, ki je pospeševal kulturno življenje svojih duhovnikov in škofije. Valvasorjeve grafične liste, ki so bili po vsebinskih sklopih vezani v osemnajst knjig, hranijo v Metropolitanski knjižnici, ki je del zagrebške nadškofije.

Sedemnajst zvezkov od osemnajstih – en se je namreč izgubil – je v prejšnjem desetletju v faksimilirani izdaji z naslovom Iconotheca Valvasoriana izdala Fundacija Janez Vajkard Valvasor pri SAZU. Po zaslugi tega založniškega podviga lahko v naših večjih knjižnicah vidimo dve botanični ilustraciji žlahtnih vrtnic in eno ilustracijo šipka, ki so ga morda tudi gojili za okras. Gre za slike z vodenimi barvami, ki jih je Valvasor verjetno naročil za svoje nikoli napisano delo o rastlinstvu. Z veliko gotovostjo lahko na eni od teh ilustracij prepoznamo lekarniško rožo. Ker so bile te ilustracije slikane po naravi, se pravi po cvetoči vejici, predstavljajo oprijemljiv dokaz, da se je na Kranjskem v sedemnajstem stoletju po vrtovih gojilo prav to rdečo gartrožo. To je prvi razlog, da je starinska lekarniška roža našla pot na znamko.

Iz Valvasorjevega opisa gradu Lisičje tudi vemo, da je bil tam v njegovem času prvi zbirateljski rožni vrt. Pri opisu rastlinskega bogastva, ki ga je nakopičil graščak iz Lisičjega pri Škofljici, Valvasor suvereno zatrdi: »Ker kar Italija, Francija, Anglija, Holandija, Nizozemska in Nemčija cenijo med cvetlicami kot posebno, redko, nenavadno, izbrano, lepi in čudovito, vse to je tukaj, in poleg tega so zraven še različne rastline iz Indije.« V nadaljevanju se je podrobno razpisal o stoterih sortah tulipanov in drugih čebulnicah. Kranjska ni bila vrtnarska puščava! Na koncu poročila, ko se je očitno že upehal, je imel moč zapisati samo še: »Imajo še različne prižaste gartože in pa druge vrste marsikakšnih gartrož.« Škoda! Če bi z enako natančnostjo kot tulipane popisal še vrtnice, bi imeli dragoceni vpogled v vrtnarsko zgodovino in izvrsten dokument, na podlagi katerega bi lahko rekonstruirali pri rožni vrt na Slovenskem. V roke lahko tako primemo le ilustracijo dveh gartrož iz učenjakove grafične zapuščine.

Prva opevana

Lekarniška rože je bila v srednjem veku in začetku novega veka praktično edina rdeča vrtnica, ki so jo gojili povsod po vrtovih celinske Evrope. Kot takšno jo lahko prepoznamo tudi v prvi znani ljubezenski pesmi v slovenskem jeziku. V Turjaškem rokopisu iz 14. ali 15. stoletja je v trubadurski pesmi ohranjen stih: »Rasi in lubi me, luba moja gartroža rumena«.

Rumena tu pomeni rdeča. Slovenci smo se kot najzahodnješi Slovani zavlekli pod Alpe, kjer smo izgubili stik s tistim “črvom” kaparjem, iz katerega je večina slovanskih ljudstev izdelovala rdeče barvo in iz katerega je izpeljala crveno (črvovo) barvo. Naš predniki so rdečo poimenovali po železovi rji oziroma železovi rudi: rujava, rujna, rudmena, rumena, rudeča. Ko je rumena pomenilo rdeča,  so rumeno imenovali žolta. Še pred sto dvajsetimi leti najdemo v Pleteršnikovem slovarju zgled “rumena kri”, ki seveda ne more biti drugačna kot rdeča. In takrat smo seveda ponosno vihteli črno-žolto državno zastavo. Gratroža iz pesmi je zatorej brez dvoma rdeča.

Turjaškega (aurešperškega) rokopisa zaradi zemeljskih in zgodovinskih potresov ni več na Slovenskem. Na fotografiji slabo čitljivega rokopisa sodobni raziskovalci namesto gartrože ponudijo skupek nerazumljivih črk. Kot vrtničarju mi je seveda ljubše staro branje in zato povem, da si je tudi iz tega literarnozgodovinskega razloga lekarniška roža prislužila znamko.

Besedilo: Matjaž Mastnak

Slika znamke: Nova znamka Pošte Slovenije.

Objavljeno v Nedelu, 22. 1. 2017

 

Read Full Post »


Prava aloja (Aloe vera) ja rastlina, iz katere industrijsko pridelujejo alojin gel, sok in smolo. Predvsem gel je priljubljena sestavina kozmetike, pa tudi prehranski dodatek. Doma imamo lahko alojo za lončnico, ki propade samo vrtnarsko popolnoma nepismenemu človeku.

Poleg prave aloje je zdravilna tudi drevesasta aloja (Aloe arborescens). Drevesasta aloja je lepša lončnica od prave in še bolj zdravilna je. V resnici je prava aloja križanec drevesaste aloje in vrste Aloe ferox. Motiv za križanje je bila želja po rastlini, ki jo je mogoče gojiti na plantažah z večjim pridelkom od drevesaste aloje.

Aloe ferox

Aloe ferox na razstavi kaktusov v Arboretumu Volčji Potok

Zdaj, ko se rastlinam prijazni del leta bliža koncu, alojo pripravimo za vzimovanje – glede tega med pravo in drevesasto ni razlike. To pomeni, da jo nehamo gnojiti in da jo še manj zalivamo. Če smo jo poleti zalivali enkrat ali največ dvakrat tedensko, jo zdaj zalijemo samo še enkrat na štirinajst dni in od oktobra naprej samo še enkrat na mesec.

Pred prvo slano mora nujno v hišo, v čim hladnejši prostor, kjer temperatura ne gre pod plus 5 stopinj Celzija. Klasična mesta za lončnice te vrste so okno na stopnišču, garaža ali veranda. Pozor: vsakršno namakanje aloje pozimi vodi v gnitje korenin in listov. Kot rečeno: zalijemo enkrat na mesec in še takrat ne po listih.

Presadimo spomladi. Uporabimo mešanico ilovice, humozne zemlje in kremenčevega peska. V šotnem substratu rade zgnijejo korenine in še prelahek je, da bi nekaj let staro alojo držal pokonci. Če imamo vrt, jo čez poletje odnesemo na prosto in jo s posodo vred vkopljemo v tla. V ta namen je najboljša lončevinasta posoda, ki vkopana v tla omogoča črpanje vode iz okoliške zemlje in nas razbremeni skrbi za zalivanje.

Aloja

Aloe arborescens

Besedilo: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.
Fotografiji: Mateja Račevski, univ. dipl. inž. kraj. arh.

Read Full Post »


Drevo je v različnih kulturah eden najmočnejših in najbolj pogostih simbolov – predstavlja simbol življenja in cikličnega razumevanja časa ter povezuje tri ravni, ki so pomembne za vsakdanje življenje ljudi: korenine, ki nam omogočajo prizemljitev in kraljujejo v podzemlju, deblo, ki omogoča povezavo med nebom in zemljo ter nam daje oporo in notranji center, in veje, ki segajo v nebo in nakazujejo prehajanje iz vidnega v nevidno, iz materialnega v duhovno. Naši predniki so verjeli, da je drevo hrbtenica, po kateri se povzpenjajo duhovi in da se v šumenju drevesa oglaša njegova duša. Predstavljali so si, da v drevesu prebiva drevesni oz. gozdni duh, ki omogoča rast in življenje. Drevesom so pripisovali zdravilne in obrambne lastnosti, saj so verjeli, da se duša po smrti preseli v drevo, ki jih po posvetitvi varuje pred nesrečo. Včasih je tako vsaka domačija imela svoje posvečeno drevo. Mesta v gozdu, kjer so opravljali čaščenja, so poimenovali gaji – naši predniki so s pomočjo prenašanja izročila v naslednje generacije, vsakič znova obiskovali in častili »posebna« drevesa vse do razmaha krščanstva, ki je prekinilo s starimi oblikami verovanja.

Vseeno pa so se stara izročila iz preteklosti ohranila v pregovorih, pravljicah, šegah in vražah. V ljudskih pravljicah tako na več mestih zasledimo gozdne škrate, ki ljudi opozarjajo pred sekanjem določenih dreves ter jih ščitijo pred zli vplivi. Veliko je zgodb o gozdnem duhu, lesniku ali lešiju, ki naj bi se v podobi visokega moškega lahko spremenil v katero koli žival ali rastlino ter ljudi zapeljal v neznane predele gozda. Poznamo tudi izročilo o čatežu, pol človeku pol kozlu, ki naj bi drvarjem prinašal čisto vodo, pastirjem nabiral jagode, popotnike in gozdarje pa navdajal s strahom, če so zdramili njegov mir. V ljudskem izročilu se nahaja tudi divji mož ali gozdni mož, hostnik, ki je predstavljal gospodarja naravnega sveta in ljudi učil sirarstva, rudarstva, poljedelstva in živinoreje. Po drugi strani pa so imele veliko vlogo v ljudskem izročilu tudi gozdne vile, za katere so ljudje verjeli, da prebivajo v drevesih in votlinah skalovja ter v bližini vodnih izvirov. Pojavljale so se kot rojenice, sojenice, zeliščarice, svete žene, bele žene in prerokinje. Ljudem so svetovale kdaj naj sejejo in sadijo, kdaj naj ženejo živino na pašo, katere zdravilne rastline naj uporabijo itd.

Rastlina je sveta od korenin do cveta

Pripravila: Miša Gams
Vir: Vlasta Mlakar: Rastlina je sveta, od korenin do cveta, samozaložba, 2015

Več na to temo boste izvedeli v predavanju Vlaste Mlakar, ki bo potekalo 2. 10. ob 16.00 v pritličju upravne stavbe Arboretuma, vabljeni! Plača se vstopnino v park. Predavanje je brezplačno in bo potekalo v vsakem vremenu. Obvezna prijava na prireditve@arboretum.si do petka, 30. 9., do 12. ure.

 

Read Full Post »


Med najpomembnejša drevesa v starodavnem čaščenju spadajo breza, bukev, hrast, smreka, macesen, bor in lipa. Breza je bila nepogrešljiva v starodavnih obredih, ki so zagotavljali rodovitnost in vključevali zaščito pred strelo in zli duhovi. Tudi bukev je veljala za sveto drevo, ki varuje pred nevihto in strelo. Mnogi so verjeli, da v krošnjah bukve prebivajo nadnaravna bitja, ki so povezana z vremenskimi nevšečnostmi. Na Koroškem so bukev povezovali tudi z ženitnimi običaji – bukev naj bi dekletu priskrbelo ženina, če se dekle z glavo zaletava vanjo. Hrast je po vsej Evropi predstavljal središče poganskega čaščenja, slovanska ljudstva so verjela, da se v njegovi krošnji nahaja bog groma in nevihte Perun ali Gromovnik. Želode so staroverci zatikali za okna in vrata svojega doma ali pa jih nosili pri sebi za osebno zaščito in povečanje plodnosti.

Smreka je bila po drugi strani čaščena kot drevo, ki zaradi svoje zimzelene narave ohranja vero v večno življenje ter zagotavlja blaginjo in rodovitnost. Prav zato ima še vedno podobno vlogo tudi v božičnem času, čeprav se je navada okraševanja smreke pojavila šele pred dobrim stoletjem. Ohranil se je tudi običaj postavljanja mlajev, ki simbolizirajo zdravje in blaginjo vaške skupnosti in družine. Macesen je veljal za drevo, ki prinaša srečo mlademu rodu in varuje dom pred ognjem oz. nevihto, zato so ga uporabili zlasti v obredih, povezanih s poletnim sončevim obratom tj. v času kresne noči. Tudi bor je bil v slovenski magični praksi nadvse uporaben – iglice, les in storži (slednjim so pripisovali še posebej izrazito magično moč) so se po navadi uporabljali za kadila kot zaščita pred zli silami, na Štajerskem in Koroškem pa so uporabljali zakurjen borov les tudi za povečanje rodovitnosti polj in življenjske energije.

Za lipo lahko Slovenci rečemo, da je pravi narodni simbol – v naši mitologiji nastopa kot drevo zmage, zdravja, rodovitnosti, družabnosti in svetosti. Pod lipo so po navadi potekali iniciacijski plesi uvajanja mladih v družbo odraslih – t. i. koroški obred »rej pod lipo« tako predstavlja sproščenost, veselje in zdravje za vso skupnost. Ljudske pesmi o Kralju Matjažu razkrijejo, da Kralj Matjaž pooseblja slovenski narod, ki spi – lipa, ki bo s svojim opojnim vonjem zbudila osvoboditelja, pa predstavlja duh slovenstva. Pravljice in legende tako odražajo globoko zakopane želje, strahove in moči naroda, ki so bili nekoč veliko bolj neposredno povezani z zaznavanjem in občutenjem gozda in dreves.

Rastlina je sveta od korenin do cveta

Pripravila: Miša Gams
Vir: Vlasta Mlakar: Rastlina je sveta, od korenin do cveta, samozaložba, 2015

Več na to temo boste izvedeli v predavanju Vlaste Mlakar, ki bo potekalo 2. 10. ob 16.00 v pritličju upravne stavbe Arboretuma. Vabljeni! Plača se vstopnino v park. Predavanje je brezplačno in bo potekalo v vsakem vremenu. Obvezna prijava na prireditve@arboretum.si do petka, 30. 9. do 12. ure.

Read Full Post »

Older Posts »