Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for marec 2017


Med štirimi vrtnicami, ki jih letos na svojih znamkah daje v promet Pošta Slovenije, je tudi snežniška gartroža. Ponovno je bila najdena po naključju, ki pravzaprav ni naključje. Ravno tako se je ohranila po naključju, ki ga ni pripisati samo sreči. V tem belem cvetu se prepletena vrsta človeških usod in poklicanosti k poklicu, v njej so združeni znanje in globoko usidrani običaji in navade.

Zgodbe in dokumente o gradu Snežnik in življenju tega gospostva in gospodarstva v preteklosti že vrsto let zbirata zakonca Špeh, ki sta kot zaposlena tam že takorekoč del inventarja. Med množico najrazličnejših podatkov jim je bil znan tudi ta, da so na grajskem vrtu pod zadnjimi veleposestniškimi lastniki cvetele bele vrtnice. Med domačini, ki se v kmečkem vsakdanu niso srečevali s prav veliko vrtnicami, je bila znana kot »vrtnica velikanka«. Kazalo je, da so zgodovinski potresi dvajsetega stoletja tudi vrtnico pokopali v nepovrat.

Presenečenje je bilo veliko, ko sta Špehova leta 2008 pri Majdi Cejan iz Pudoba videla to vrtnico živo in zdravo cveteti na podeželskem vrtu. Da jima je gospa razkrila rožno skrivnost, je bila sreča. Ni pa bilo naključje, saj sta zakonca Špeh ves čas na preži za informacijami o gradu, s katerim živita. »Geduld bringt Rosen,« pravijo Nemci. Dobesedno to pomeni, da potrpljenje prinese vrtnice. Slovenski približek tega reka je, da kdor čaka, dočaka. Za Špehova je treba rek dopolniti, da dočaka grajsko rožo.

Gospa Cejan jima je povedala, da jo je v Pudob prinesla iz domače vasi, iz Podcerkve, ko se je poročila. Pred dobrimi desetimi leti sem iskal podatke o starih vrtnicah in se prvič srečal z dejstvom, da so neveste na možev dom skupaj z doto, majhno ali veliko, pogosto prinesle tudi vrtnico z domačega vrta. Ena izmed žena, s katerimi sem se takrat pogovarjal, mi je opisala za tri rodove nazaj, kako se je njena vrtnica po ženski, materinsko-hčerinski liniji prenašala in selila k novim ognjiščem. Da je ga. Cejan vrtnico odnesla iz domače vasi v drugo, kjer sta si z možem uredila dom, torej ni naključje, temveč del tradicije, ki je živela, čeprav se o njej ni veliko govorilo, in morda še vedno živi.

 

Nemška pamet in okus

Sredi devetnajstega stoletja je snežniško posestvo kupil saški knez Georg von Schönburg-Waldenburg. Princ Jurij Šumburško-Valdenburški je v svoji vojaški karieri dosegel čin konjeniškega generala. Urejanja gospodarstva na Snežniku se je lotil, ko je odložil sabljo in ostroge. Na Snežniku ga je nasledil sin Herman, ki je tudi dokončal vojaške šole, a je izbral diplomatsko kariero.

Gospodarji so bili torej dobro izobraženi in dobri organizatorji. Imeli so okus, ki je pritikal visokemu plemstvu. Zato so gradu uredili vrt, na katerem so cvetele vrtnice. V snežniškem mrazišču bi večina vrtnic prvo zimo pomrla, a so knezi prinesli z Nemškega vrtnico, ki je bila (in še vedno je) kos notranjskim zimam. Bele barve je gotovo morala biti zaradi snega v grajskem imenu.

Šumburško-Valdenburški niso bili zadovoljni z  vrtnico kar tako, hoteli so imeti vrtnice na deblu, ki so bile v drugi polici devetnajstega stoletje nemški lepotni standard. Takšne vrtnice pa niti ne nastanejo niti ne obstanejo same od sebe. Zanje je potreben vrtnar. Tega princ Jurij ni pripeljal od drugod, pač pa je na vrtnarsko šolanje na Dunaj poslal kmečkega fanta Janeza Gerla. Ko je vrtnar prišel nazaj, je dobil stanovanje in zagotovljeno službo zase in za svojega sina. Grajski vrtnar je imel vrsto opravkov in skrb za vrtnice je bila le eden od njih.

Po starem Janezu je službo prevzel sin Janez. Po drugi svetovni vojni se je svet postavil na glavo. Snežniško posestvo je postalo kmetijska ekonomija, kjer za vrtnarja ni bilo več pravega dela. Vsa vrtna lepotija z vrtnicami vred se je umaknila živinoreji. Janez Gerl mlajši se je upokojil, kupil hišo v Podcerkvi in kot srčen vrtnar na svoj vrt odnese tudi grajsko gartrožo. Množil jo je in podarjal dekletom in ženskam v vasi, kakršna je pač na Slovenskem navada. Tudi mladi Majdi, ki se je poročila s Cejanom.

Zakonca Špeh sta dobila dve vrtnici v dar in ju nekaj let skrbno čuvala na svojem vrtu. Ko je prišel pravi trenutek in je Ministrstvo za kulturo zastavilo obnova grajskega parka, sta prepustila cepiče v razmnožitev. Sadike zdaj čakajo, da se vrnejo v obnovljeni grajski vrt.

Besedilo: Matjaž Mastnak

Slika znamke: Nova znamka Pošte Slovenije.

Objavljeno v Nedelu, 12. 3. 2017

Read Full Post »


Borovnice in robide so okusne in zdrave, zato se vedno pogosteje odločamo za umestitev jagodičevja v zelenjavni ali okrasni vrt. Priljubljeno je tudi gojenje v loncih in koritih na balkonu ali terasi. Če ste mislili, da lahko jagodičevje postreže le z okusnimi plodovi ste se zmotili.

Ponujamo vam nove sorte robid in borovnic, ki združujejo okusne plodove s čudovitim izgledom rastlin. To so sadike iz serije BrazelBerry. V Vrtnem centru Arboretum Volčji Potok in Vrtnem centru Medlog so na voljo naslednje sorte:

Borovnice:

  • ‘Jelly Bean’
    čas zorenja plodov: julij in avgust
    jagode: zelo velike (XL) – zelo sladke
    plodovi: do 240 g na rastlino / teža jagode: 2,5 g
    višina: 50 do 60 cm, gosta rast

  • ‘Peach Sorbet’
    čas zorenja plodov: julij in avgust
    jagode: velike (L) (z aromo tropskega sadja)
    plodovi: do 250 g na rastlino / teža jagode: 2 g
    višina: 60 do 80 cm, grmičasta rast

 

  • ‘Pink Breeze’
    čas zorenja plodov: julij in avgust
    jagode: velike (L) (z intenzivno aromo)
    plodovi: do 375 g na rastlino / teža jagode: 2 g
    višina: 70 do 90 cm, grmičasta rast

Robide:

  • ‘Baby Cakes’
    čas zorenja plodov: julij in september
    jagode: zelo velike (XL)
    plodovi: zelo veliki, na koncu poganjkov
    višina: 90 do 120 cm, gosta rast

 

Read Full Post »


Preden cvetje postavimo v vodo, stebla poševno odrežemo z ostrim nožem pod kotom 45°. Cvetja ne smemo prirezati s škarjami, ker rezili stisneta steblo in ga poškodujeta.

Voda, v katero postavimo cvetje, naj bo topla oziroma vroča (približno 40 °C ). Tako toplo vodo po navadi uporabljamo pri vrtnicah oziroma pri cvetju ki imajo trša ali olesenela stebla. Tulipanov, kal, narcis in drugega cvetja, ki imajo mehkejša, mesnata stebla, nikoli ne postavimo v toplo vodo.

Vodi lahko dodamo hranilo za rezano cvetje. Kadar vodi v vazi dodamo hranilo, prve tri dni svežo vodo le dolivamo, nato pa vsak dan menjamo vodo in stebla spiramo pod tekočo vodo.

Cvetja ne postavimo na direktno sonce ali v bližino grelnih naprav.

V bližini cvetja naj ne bi bilo sadja, ker sadje izloča etilen, plin, ki pospešuje zorenje cvetja.

Če imamo možnost šopek čez noč postavimo v hladen prostor.

Šopek iz Cvetličarne Arboretum

Šopek tulipanov postavimo v hladno vodo

sopek-cvetlicarna

Šopek vrtnic postavimo v toplo vodo

Pripravila: Katarina Zupančič Dežman iz Cvetličarne Arboretum

Fotografiji: Mateja Račevski

Read Full Post »