Feeds:
Objave
Komentarji

Posts Tagged ‘vrtnice’


Letošnje leto je za vrtnice pri nas nekaj posebnega. Še pred pomladjo ga bo z vrtnicami na znamkah zaznamovala Pošta Slovenije, ki bo dala v promet štiri nove znamke s štirimi upodobitvami vrtnic.

Lekarniška roža na znamki

V Republiki Sloveniji smo na znamkah z rastlinskimi motivi že imeli navadni šipek (Rosa canina), takrat v družbi treh drugih zdravilnih rastlin. Šipku kot daljnemu divjemu predniku v letu 2017 sledijo štiri žlahtne rože, ki niso bile izbrane slučajno. Ilustrirajo zgodovino vrtnic v Sloveniji od srednjega veka do prve slovenske sorte, opozarjajo pa tudi na podnebno raznolikost slovenskih dežel, ki se odraža tudi v izbiri naravnim danostim primernih vrtnic.

Na prvo dokumentirano vrtnico v naših krajih opozarja lekarniška roža z znanstvenim imenom Rosa gallica ‘Officinialis’. Ilustracija lekarniške rože je del grafične zbirke Janeza Vajkarda Valvasorja. Tiste zbirke, ki je po polihistorjevem bankrotu skupaj s knjižnico, ki je štela 1520 knjig, ni hotel kupiti noben Kranjec niti nobena deželna ustanova Vojvodine Kranjske, ki ji je učenjak s Slavo postavil spomenik. Kulturnejši od kateregakoli Slovenca ali kranjskega Nemca je bil takrat Hrvat. Aleksandar Ignacije Mikulić Brokunovečki ni bil katerikoli Hrvat, marveč zagrebški škof od leta 1688 do 1694. V zgodovino se je vpisal kot mož, ki je pospeševal kulturno življenje svojih duhovnikov in škofije. Valvasorjeve grafične liste, ki so bili po vsebinskih sklopih vezani v osemnajst knjig, hranijo v Metropolitanski knjižnici, ki je del zagrebške nadškofije.

Sedemnajst zvezkov od osemnajstih – en se je namreč izgubil – je v prejšnjem desetletju v faksimilirani izdaji z naslovom Iconotheca Valvasoriana izdala Fundacija Janez Vajkard Valvasor pri SAZU. Po zaslugi tega založniškega podviga lahko v naših večjih knjižnicah vidimo dve botanični ilustraciji žlahtnih vrtnic in eno ilustracijo šipka, ki so ga morda tudi gojili za okras. Gre za slike z vodenimi barvami, ki jih je Valvasor verjetno naročil za svoje nikoli napisano delo o rastlinstvu. Z veliko gotovostjo lahko na eni od teh ilustracij prepoznamo lekarniško rožo. Ker so bile te ilustracije slikane po naravi, se pravi po cvetoči vejici, predstavljajo oprijemljiv dokaz, da se je na Kranjskem v sedemnajstem stoletju po vrtovih gojilo prav to rdečo gartrožo. To je prvi razlog, da je starinska lekarniška roža našla pot na znamko.

Iz Valvasorjevega opisa gradu Lisičje tudi vemo, da je bil tam v njegovem času prvi zbirateljski rožni vrt. Pri opisu rastlinskega bogastva, ki ga je nakopičil graščak iz Lisičjega pri Škofljici, Valvasor suvereno zatrdi: »Ker kar Italija, Francija, Anglija, Holandija, Nizozemska in Nemčija cenijo med cvetlicami kot posebno, redko, nenavadno, izbrano, lepi in čudovito, vse to je tukaj, in poleg tega so zraven še različne rastline iz Indije.« V nadaljevanju se je podrobno razpisal o stoterih sortah tulipanov in drugih čebulnicah. Kranjska ni bila vrtnarska puščava! Na koncu poročila, ko se je očitno že upehal, je imel moč zapisati samo še: »Imajo še različne prižaste gartože in pa druge vrste marsikakšnih gartrož.« Škoda! Če bi z enako natančnostjo kot tulipane popisal še vrtnice, bi imeli dragoceni vpogled v vrtnarsko zgodovino in izvrsten dokument, na podlagi katerega bi lahko rekonstruirali pri rožni vrt na Slovenskem. V roke lahko tako primemo le ilustracijo dveh gartrož iz učenjakove grafične zapuščine.

Prva opevana

Lekarniška rože je bila v srednjem veku in začetku novega veka praktično edina rdeča vrtnica, ki so jo gojili povsod po vrtovih celinske Evrope. Kot takšno jo lahko prepoznamo tudi v prvi znani ljubezenski pesmi v slovenskem jeziku. V Turjaškem rokopisu iz 14. ali 15. stoletja je v trubadurski pesmi ohranjen stih: »Rasi in lubi me, luba moja gartroža rumena«.

Rumena tu pomeni rdeča. Slovenci smo se kot najzahodnješi Slovani zavlekli pod Alpe, kjer smo izgubili stik s tistim “črvom” kaparjem, iz katerega je večina slovanskih ljudstev izdelovala rdeče barvo in iz katerega je izpeljala crveno (črvovo) barvo. Naš predniki so rdečo poimenovali po železovi rji oziroma železovi rudi: rujava, rujna, rudmena, rumena, rudeča. Ko je rumena pomenilo rdeča,  so rumeno imenovali žolta. Še pred sto dvajsetimi leti najdemo v Pleteršnikovem slovarju zgled “rumena kri”, ki seveda ne more biti drugačna kot rdeča. In takrat smo seveda ponosno vihteli črno-žolto državno zastavo. Gratroža iz pesmi je zatorej brez dvoma rdeča.

Turjaškega (aurešperškega) rokopisa zaradi zemeljskih in zgodovinskih potresov ni več na Slovenskem. Na fotografiji slabo čitljivega rokopisa sodobni raziskovalci namesto gartrože ponudijo skupek nerazumljivih črk. Kot vrtničarju mi je seveda ljubše staro branje in zato povem, da si je tudi iz tega literarnozgodovinskega razloga lekarniška roža prislužila znamko.

Besedilo: Matjaž Mastnak

Slika znamke: Nova znamka Pošte Slovenije.

Objavljeno v Nedelu, 22. 1. 2017

 

Read Full Post »


Po prvem cvetenju in poletnem gnojenju se skrb za vrtnice ne neha. Obrezovanju, okopavanju in zalivanju in drugim drobnim opravkom so namenjeni naslednji odstavki, boleznim in zdravju vrtnic pa je namenjeno ločeno poglavje.

Več na delavnici Poletna nega vrtnic

S škarjami proti šipkom

Odstranjevanje odsluženih cvetov ima več pomenov. Je del vrtne higiene, saj se na propadajoče venčne liste v vlažnem vremenu rade naselijo glivične bolezni, predvsem siva plesen (Botrytis). Poletno rezanje je tudi stvar ekonomije: iz porezanih odcvetelih cvetov rastlina ne more razviti šipkov, zato se takoj usmeri v oblikovanje novih cvetnih popkov in hitreje znova zacveti. Mnoge sodobne sorte vrtnic so jalove, se pravi, da sploh ne morejo razviti šipkov –  strokovno pravimo, da »se čistijo same«. To ne pomeni, da pri takšnih odsluženih cvetov ne režemo; s škarjami pri njih uredimo videz grmička. Stebla, na katerih so odcveteli cvetovi, ne morejo nadaljevati rasti v višino, obrastejo se lahko samo od strani. Odsluženi cvetni poganjek odrežemo nad listom, kjer brst še ni odgnal. Za pravilno poletno obrezovanje moramo znati šteti do pet: ko gremo s škarjami po steblu navzdol, odrežemo tik nad prvim listom, ki je sestavljen iz petih lističev. Pri mnogocvetnicah, ki imajo cvetove v socvetjih, je priv tak list pogosto nižje od polovice višine poganjka. Ne bojmo se, režimo. Iz popka nad puščenim listom bo kmalu pognal nov socvetni poganjek.

Cvetov ni treba rezati z vseh vrtnic. Pri tistih, ki cvetijo samo enkrat na poletje, si razvoja šipka celo želimo, da bo konec poletja okrasil in obarval grme. Ker gre pri enkrat cvetočih skoraj brez izjeme za popenjavke in rožne grme, ki so močne rasti, se ni bati, da bi jih zoreči šipek izčrpal.

K poletni skrbi sodi rezanje divjakov. Divjaki vedno poženejo iz zemlje in prepoznamo jih po listih, ki so manjši in svetlejši. V kolikor divjak odrežemo nad zemljo, jih v kratkem namesto enega dobimo več. Kako se divjakov znebimo? Prst ob vrtnici moramo odkopati in poiskati mesto, od koder divjak žene s korenin. Če divjak odrežemo tik ob korenini, se ga divjaka navadno znebimo.

Poletna nega vrtnic

Mnogocvetnicam izrežemo odlsuženo socvetje v celoti, do zalistja, iz katerega še ni odgnal cvetni poganjek.

Motika in zalivača

Za škarjami je najpomembnejše orodje vrtničarja motika. Greda z vrtnicami mora biti do čistega opleta in okopana. Listi s plevelom podraščenih  vrtnic se zjutraj in po dežju precej kasneje posušijo, čas, ko so listi omočeni, pa je bistven za uspešnost glivičnih okužb. Površinsko moramo zemljo okopati po vsakem dežju, da se na površini ne naredi skorja. Za globinsko rahljane zemlje so primerni posebni ročni rahljalniki, ki imajo en ali dva zoba v obliki topega kremplja ali pa so izdelani kot dvozobe vile.

V poletni suši so vrtnice zelo hvaležne za zalivanje. Nikakor ne zalivamo iz cevi in ne pršimo po listih. Mokri listi so vaba za okužbe, poleg tega pa pri zalivanju iz cevi nimamo pravega nadzora nad količino vode. Boljša je desetlitrska zalivača. Njeno vsebino, torej približno deset litrov, privoščimo vsaki vrtnici enkrat ali dvakrat na teden. Zalivanje mora biti tako izdatno, da voda prodre 50 do 60 cm globoko, kjer je večina vrtničinih korenin. Postana voda ima prednost pred mrzlo iz pipe. Najboljše ure za zalivanje so zvečer.

(iz knjige Matjaža Mastnaka Vrtnice)

Več na delavnici Poletna nega vrtnic

Read Full Post »


V soboto je Arboretum Volčji potok gostil prireditev “Vse lepo o vrtnicah”. Začela se je z dopoldanskimi predavanji in zaključila z delavnicami praktičnega obrezovanja in sajenja vrtnic pozno popoldne. Udeležba je bila zelo dobra, na meji zmogljivosti arboretske predavalnice. Kljub celodnevnemu programu so bili udeleženci od prve do zadnje minute dobro razpoloženi in zadovoljni. Da je bilo maratonsko dogajanje lažje zdržati, so poskrbeli odmori za kavo, kosilo in na koncu še za čaj in piškote. Vse proste minute so udeleženci izkoristili za prijetno druženje ob pogovoru – o čem drugem kot o vrtnicah!

Navzoči so predavatelje dr. Matjaž Kmecla, dr. Marka Dobriloviča in Philippa Manguya vsakega posebej nagradili z iskrenim aplavzom. Tega je bila deležna tudi Breda Čopi, ki je predstavila Regionalni kongres Svetovne zveze društev ljubiteljev vrtnic 2017, kot tudi Arboretum Volčji Potok, ki je v zadnjem letu več kot podvojil število vrtnic v rozariju.

Philippe Manguy, predstavnik francoske firme Meilland, je udeleženke in udeležence presenetil še z dišečimi rezanimi vrtnicami, ki so jih ob odhodu lahko odnesli s seboj domov. Nenapovedana je bila tudi predstavitev nove knjige Matjaž Mastnaka »Sem z vrtnicami«, ki jo je bilo mogoče kupiti v času odmora za kosilo. Da je bila prireditev, ki sta jo skupaj pripravila Društvo ljubiteljev vrtnic Slovenije in Arboretum Volčji Potok uspešna, dokazuje odziv udeležencev ob slovesu: »Drugo leto želimo priti spet!«

Vrtnice v Arboretumu Odmori so bili priložnost za pogovore o vrtnicah.

 

Vrtnice v Arboretumu Oglasila se je tudi ekipa TV Slovenija in posnela več prispevkov za oddajo »Na vrtu«.

 

Vrtnice v Arboretumu Predsednica Društva Breda Čopi s šopkom rezanih vrtnic, ki jih je podarila firma Meilland.

 

Vrtnice v Arboretumu Delavnica obrezovanja rožnih grmov, ki jo je vodil g. Sosič.

 

Pripravil: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.

 

Read Full Post »


Poletje v Arboretumu Volčji Potok nastopi z razcvetom vrtnic. Že konec maje lepi rožni čas najavijo cvetoči grmi rugoz in bodičevk, začetek meseca zaznamujejo vrtnice popenjavke in zgodovinske vrtnice, v drugem in trejem tednu pa se odvrti glavna predstava cvetočih sodobnih mnogocvetnih in velecvetnih vrtnic. Doživetje za oko, nos in dušo!

Več o mesecu vrtnic v Arboretumu Volčji Potok

Vrtnice v Arboretumu Volčji Potok

Kako, da vrtnica si je predrzníla 
srcé odpreti in vso lepoto svetu streči?
Pogum ji luč je vlila, ki jo je začutíla. 
Brez tega vsi ostajamo preveč boječi.

Hafiz (1326-1390)
Po prevodu Daniela Ladinskega M. Mastnak.

Vrtnice v Arboretumu Volčji Potok

Pripravil: Matjaž Mastnak
Fotografiji: Mateja Račevski Mladenov

Read Full Post »


V drugi polovici 19. stoletja, ko je bil grad Snežnik s pripadajočim obširnim posestvom v lasti knežje družine Schönburg Waldenburg. V grajski pristavi je bila osnovana zgledno urejena vrtnarija. Njena posebnosti je bila domača vzgoja visokostebelnih vrtnic z velikimi belimi cvetovi in izrazito močnim vonjem. Zaradi vpadljive lepote so bile vrtnice v ponos tako vrtnarju kot graščini.
Z odhodom zadnjega upravitelja Leona Schaute po koncu druge svetovne vojne je vrtnarija propadla in z njo vse bele snežniške gajtrože na posestvu. Leta 2008 sta zakonca Špeh, zaposlena na gradu Snežnik, izsledila vrtnico v vasi Podub, skupaj z verodostojno zgodbo, kako je vrtnica našla pot do tja.

Po naročilu Ministrstva za kulturo je Arboretum Volčji Potok poskrbel za namnožitev in ponovno saditev vrtnice v park gradu Snežnik.

Vrtnica z delovnim imenom ‘Snežniška’ raste kot rožni grm. Cveti enkrat v letu. Popki so majhni, mlad cvet včasih rožnat, dorasel cvet pa velik, plosek in snežno bel.

Snežniška vrtnica

Snežniška vrtnica

Snežniška vrtnica

Pripravil: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.

Read Full Post »


Rek pravi, da ni gartrože brez trnov. Res, skoraj vse vrtnice imajo trne, zato so pa izjeme tem bolj zanimive. Kaj ni privlačna misel, da vrtnarju ni treba deliti usode mučenikov, svetnikov in slavčkov, ki ob trnastih vrtnicah morajo prelivati kri? Oglejmo si nekaj vrtnic popenjavk, ki so brez trnov – ali skoraj čisto brez.

Vrtnice popenjavke, ki se vzpenjajo ob rožnem loku, stebru ali steni, so živahne rasti. Prej ali slej se nam kakšna vreža izmakne in svobodno zaniha po okolici. Če je to nizko pri tleh in je vrtnica normalno bodeča, grabi mimoidoče za hlačnice, gospe pa za meča v finih nogavicah. Slaba volja, praske in nepotrebni stroški so neizogibni. Bodeče veje na višini glave in oči pa niso več samo nadležne, ampak naravnost nevarne. Zato je pravi blagoslov imeti vrtnico popenjavko brez trnov tam, kjer nas potka vodi do hiše, še posebej, če je malo prostora in so bližnji stiki z vrtnico neizogibni.

Zaradi strokovne korektnosti je treba zapisati, da za botanike vrtnice nimajo trnov, ampak emergence, bodice. Izraz trn je rezerviran za tiste bodeče izrastke, ki rastejo iz lesa, bodica pa zraste iz skorje. Če primemo »trn« pri vrtnici s palcem in kazalcem, ga z majanjem levo-desno brez večjih težav odkrhnemo z vejice. Ko ga odlomimo, ostane vejica lepo gladka, ker lesa v njej nismo poškodovali. Pri črnem trnu, ki ima prave lesnate trne, moramo trn odlomiti na silo, kot vejico. Razliko med trni in bodicami bom v tem članku zanemaril, saj ima v živi rabi med ljudmi vrtnicah vedno le trne.

Enkrat ali večkrat?

Pri floribundah, ki nam barvajo grede, in skrižanih čajevkah, ki zapeljujejo s posameznimi žlahtnimi cvetovi, nihče več ne pomisli, da nekatere vrtnice cvetijo le enkrat v letu. Rožni grmi in popenjavke pa nas še vedno postavljajo pred dilemo: »Enkrat ali večkrat?« Dejstvo je, da je pri popenjavkah zares obilno samo prvo cvetenje v letu – od sorte in podnebja je odvisno, ali je to junija ali maja. Večkrat cvetoče vrtnice nam nato do jeseni predstavijo še nekaj repriz, ki v glavnem služijo temu, da ne pozabimo, kako lepo je bilo prvič. Po količini cvetja vsa pocvitanja skupaj nikoli ne dosežejo prvega flora. Tega ne pišem zato, ker bi želel koga odvrniti od večkrat cvetočih vrtnic, temveč zato, da ne bi povsem zanemarili enkrat cvetočih sort. Te so namreč v polnem cvetenju nenadkriljive, kraljevske in vredne pozornosti.

Sorte, ki so v prispevku kratko predstavljene, naj ilustrirajo, da popenjavke brez trnov niso kakšni tretjerazredni izbirki, ki bi bili zanimivi samo zaradi kurizitetne posebnosti, da pač ne bodejo. So polnokrvne vrtnice. Imajo en telesni znak manj, kar je za vrtnarja, ki jih zna uporabiti, en velik plus več.

Gladke stare dame

Vrtnice ‘Zéphirine Drouhin’

‘Zéphirine Drouhin’ (Bizot, 1868, Francija) je očarljiva burbonka, ki je še vedno priljubljena zaradi cvetenja do jeseni in seveda netrnastih stebel. Cvetovi so rožnati in značilno dišeči, vendar niso masivni kot pri večini starih rož iz njenega časa. Mladi poganjki so z listi vred rdeči in pozneje pozelenijo. ‘Zéphirine Drouhin’ je tri do pet metrov visoka in proti mrazu v našem podnebju popolnoma odporna. Različica prejšnje sorte je ‘Kathleen Harrop’ (Dickson, 1919, Velika Britanija), le da cveti v precej svetlejši barvi, a prav tako od junija do oktobra. Obe lahko brez bojazni posadimo k vratom ali na otroško igrišče, ker se na gladkih steblih ni mogoče zbosti.

Vrtnice ‘Madame Plantier’

Brez trna na steblu je tudi ‘Madame Plantier’ (Plantier, 1835, Francija). Beli cvetovi so močno dišeči in klasično elegantni. Visoka je dva do tri metre, cveti pa »po starem« – samo junija.

Zanimiv poskus, ustvariti vrtnice brez ali z malo trnja, so bursaltovke. Gre za poseben razred vrtnic, ki so nastale v začetku 19. stoletja kot rezultat križanj s kimastoplodnim šipkom (Rosa pendulina). Ta šipek z gladkimi stebli uspeva divje tudi v Sloveniji in se od drugih šipkov razlikuje tudi po izraziti višnjevi barvi cvetov. »Neoborožena« bursaltovka je ‘Madame Sancy de Parabère’ (Bonnet, 1974, Francija) z nežno rožnatimi cvetovi, ki so razmeroma veliki, a brez žlahtne skledičaste oblike. Za današnjo rabo je bolj zanimiva sorta ‘Amadis’ (Laffay, 1829, Francija), ker zna pocvitati. Povzpne se do štiri metre visoko. V rdečih cvetovih ima bele črte, ki izdajajo gene bengalske rože (Rosa chinensis). Cvetovi so v skupinah.

Skoraj brez

‘Madame Alfred Carriere’ (Schwartz, 1879, Francija) sem predstavil v članku o noazetah. Tu jo še enkrat izpostavljam zaradi vztrajnega cvetenja in zato, ker ima nekaj trnov samo na debelih steblih, na gibkih cvetnih vejah pa ne. Med netrnastimi noazetami, ki ob dobri vrtnarski oskrbi pocvitajo, je še sorta ‘Aimee Vibert’ (Vibert, 1828, Francija), ki cveti snežno belo in diši po muškatu.

Še ena nekoliko starejša sorta s komaj kakšnim trnom in vztrajnih pocvitanjem je ‘Phyllis Bide’ (Bide, 1923, Velika Britanija). Vzpne se dva do tri metre visoko. V cvetu se mešajo rumeni in marelični odtenki.

Skoraj brez trnov so tudi nekatere sorte v popenjavi, tako imenovani »climbing« različici. ‘Schneewitchen’ Climbing (Cant, 1968, Velika Britanija), z vsemi dobrimi lastnostmi običajne ‘Schneewitchen’, le da na dva do tri metre visoki rastlini. ‘Cecile Brunner’ Climbing (Hosp, 1904, ZDA) je silno bujna popenjavka, ki zraste tudi osem metrov visoko, a je nastala kot sport (brstna mutacija) na grmički ‘Cecile Brunner’. Po obliki in velikosti cvetov se osnovna sorta ne razlikuje od »climbing« variante. Ni brez trnov, a jih ima zelo malo.

Rumene

Vrtnice Rosa banksiae ‘Lutea’

V primorju je podnebje dovolj milo, da si lahko vrtnarji omislijo rumeno banksino rožo – Rosa banksiae ‘Lutea’. Tam cveti že v začetku maja, in to tako izdatno, da se izmed cvetov komaj vidijo zeleni listi. Stebla so gibka in dolga po šest metrov in še več – in, kar je še pomembnejše: so brez trnov.

Med enkrat cvetoče popenjavke, ki nimajo skoraj nobenega trna, sodi tudi ‘Goldfinch’ (Paul, 1907, Velika Britanija). Rastlina je dva do tri metre visoka, odprt cvet na soncu pobledi od zlato do svetlo rumene. Ko cveti, bogati cveti in lepo diši.

‘Goldfinch’ je starševska rastlina sorte ‘Ghislaine de Féligonde’ (Turbat, 1916, Francija), ki je enako visoka popenjavka, a bolj marelične barve. Cvetovi so v šopih in močno dišijo. Listi so veliki, bleščeči in zdravi. Prenese senco. Rastlina je skoraj brez trna, pocvitanje pa ni zanesljivo.

Sodobna rumena popenjavka, ki ima zelo malo trnov, je ‘Golden Showers’ (Lammerts, 1956, ZDA). Listi te sorte so temni in bleščeči ter nadpovprečno zdravi, zlati za rumeno rožo. Rastlina je do tri metre visoka. Cvetove nastavlja od junija do oktobra. Cvetovi so veliki, dišeči, bolj sproščene oblike in, kakor je pri rumenimi vrtnicah pogosto, na soncu obledijo. Zlati ostanejo v senci, ki jo sorta sicer dobro prenaša.

Škrlatne in modre

Vrtnice ‘Veilchenblau’

‘Veilchenblau’ (Schmidt, 1909, Nemčija) je verjetno najznamenitejša modra vrtnica. Mladi cvetovi so težko opisljive vijolično lilaste barve, ob odcvitanju pa so iz ure v uro bolj modri. Je živahna plezavka, ki za svojih pet metrov dolžine potrebuje ustrezno veliko ogrodje. Ko cveti, je velika atrakcija.

Pri odcvitanju na modro potegne tudi ‘Violette’ (Turbat, 1921, Francija). Šopi njenih mladih cvetov so bordo rdeči z rumenim očesom v sredini. Ima komaj kakšen trn. Tej sorti je po barvi in višini podobna ‘Bleu Magenta’ (van Houtte, 1900, Belgija), ki ima večje in bolj bogato polnjene cvetove in so zato videti razkošnejši. Vse tri cvetijo le enkrat in so uporabne tudi v sečni legi.

Na tržišču je približno dva ducata popenjavk brez trnov. Seznam je tem daljši, čim milejša merila imamo za to, da vrtnico opišemo kot nebodečo. Nobene od omenjenih sort ne prodajajo skupaj z zidarskimi žlicami in baterijskimi svetilkami pri blagajni tehnične veletrgovine, treba jih je poiskati pri vrtničarjih. Nekatere je mogoče dobiti v Sloveniji, druge naročiti pri predstavništvih in trgovcih v Sloveniji, tretje v tujini. Do septembra, ko je pravi čas za naročanje vrtnic, o njih premišljujte. Če se boste za kakšno odločili in jo naročili, vam jo bodo dostavili konec oktobra ali v začetku novembra, ko je čas za jesensko sajenje.

Besedilo in fotografije: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.

Read Full Post »


Svetovna zveza ljubiteljev vrtnic (WFRS) je med 8. in 18. maja 2014 organizirala kongres v Barceloni. Gostili so ljubitelje vrtnic iz 25 držav. Slovenijo sta zastopala dva predstavnika, Breda Čopi in Vladimir Vremec. Nekaj udeležencev kongresa, podpredsednica zveze za Južno Ameriko ter člani iz Urugvaja in Argentine, nadaljujejo pot proti Dubrovniku. Včeraj, 21. maja 2014, so se ustavili tudi v Arboretumu Volčji Potok ter si ogledali rozarij.

Ljubitelji vrtnic

Ljubitelji vrtnic

Pripravila: Mateja Račevski Mladenov, univ. dipl. inž. kraj. arh.

Read Full Post »

Older Posts »