Feeds:
Objave
Komentarji

Posts Tagged ‘vrtnice’


Tako medonosnim kot divjim čebelam je v industrializiranem svetu vse težje. Živinorejci, usmerjeni v maksimiranje donosov sena, spreminjajo pisane travnike v travne monokulture, kjer čebele nimajo česa jesti. Živice med polji so postale potrata prostora, ozar na koncih njiv sodobna mehanizacija več ne potrebuje. Ponudba čebelje hrane je vse manjša. Kot da bi to ne bilo dovolj, poljedelci z brezbrižno rabo insekticidov povzročajo množične pomore čebel. Da bi svet za čebele ne postal popolnoma brezupen, lahko kot posamezniki poskrbimo vsaj na domačih vrtovih.

Pri nemški vrtničarski firmi Tantau Rosen so poslali na tržišče linijo vrtnic Bienenweide – po slovensko »čebelja paša«. Gre za serijo nizkih, do 60 cm visokih in širokih grmičkov, ki cvetijo z enostavnimi ali na pol polnjenimi cvetovi, ki so bogat vir čebelje paše. Čebele na vrtnicah nabirajo cvetni prah in če cvet prosto razkazuje rumene prašnike, je to tisto pravo za čebele. Vrtnice iz te linije so tudi zelo cvetive in skoraj brez prestanka cvetijo od junija do zmrzali. In zdrave so, da ni nobene potrebe po škropivih, s katerih bi strupili vrtnice čebelam in sebi. Skrtaka: trajno cvetoče vrtnice so privlačne za človeško oko prav toliko kot za čebeljo prehrano.

Zarodnica nove linije je bila sorta ‘Bienenweide Rot’. Šlo je za enega izmed mnogih križancev, ki je bil za razliko od drugih vrtnic na poskusnem polju vedno obdan z rojem čebel. Žlahtniteljem pri Tantauu je kliknilo, da lahko s takšnim vrtnicami naredijo nekaj dobrega za posel in za čebele. Prijateljev narave in sonaravnih vrtnarjev je v Nemčiji veliko in te zdrave in žuželkam prijazne vrtnice so zanje kot naročene. Rdečemu različku so se pridružili še rožnat, rumen, bel, svetlo rdeč, mareličen in rožnat z belim očesom. Za rožnato cvetočo ‘Bienenweide Rosa’ so si že prislužili značko ADR (nemško priznanje za najbolj kakovostne in odporne vrtnice).

Dve sorti iz sortimenta Bienenweide imamo v rožnem vrtu Arboretuma Volčji Potok. Za njiju lahko potrdim, da je res vse, kar pripoveduje Tantauov mož na filmčku.

VIDEO Bees’ Paradise Roses

Pripravil: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.

 

 

 

Read Full Post »


Letošnje leto je za vrtnice pri nas nekaj posebnega. Še pred pomladjo ga bo z vrtnicami na znamkah zaznamovala Pošta Slovenije, ki bo dala v promet štiri nove znamke s štirimi upodobitvami vrtnic.

Lekarniška roža na znamki

V Republiki Sloveniji smo na znamkah z rastlinskimi motivi že imeli navadni šipek (Rosa canina), takrat v družbi treh drugih zdravilnih rastlin. Šipku kot daljnemu divjemu predniku v letu 2017 sledijo štiri žlahtne rože, ki niso bile izbrane slučajno. Ilustrirajo zgodovino vrtnic v Sloveniji od srednjega veka do prve slovenske sorte, opozarjajo pa tudi na podnebno raznolikost slovenskih dežel, ki se odraža tudi v izbiri naravnim danostim primernih vrtnic.

Na prvo dokumentirano vrtnico v naših krajih opozarja lekarniška roža z znanstvenim imenom Rosa gallica ‘Officinialis’. Ilustracija lekarniške rože je del grafične zbirke Janeza Vajkarda Valvasorja. Tiste zbirke, ki je po polihistorjevem bankrotu skupaj s knjižnico, ki je štela 1520 knjig, ni hotel kupiti noben Kranjec niti nobena deželna ustanova Vojvodine Kranjske, ki ji je učenjak s Slavo postavil spomenik. Kulturnejši od kateregakoli Slovenca ali kranjskega Nemca je bil takrat Hrvat. Aleksandar Ignacije Mikulić Brokunovečki ni bil katerikoli Hrvat, marveč zagrebški škof od leta 1688 do 1694. V zgodovino se je vpisal kot mož, ki je pospeševal kulturno življenje svojih duhovnikov in škofije. Valvasorjeve grafične liste, ki so bili po vsebinskih sklopih vezani v osemnajst knjig, hranijo v Metropolitanski knjižnici, ki je del zagrebške nadškofije.

Sedemnajst zvezkov od osemnajstih – en se je namreč izgubil – je v prejšnjem desetletju v faksimilirani izdaji z naslovom Iconotheca Valvasoriana izdala Fundacija Janez Vajkard Valvasor pri SAZU. Po zaslugi tega založniškega podviga lahko v naših večjih knjižnicah vidimo dve botanični ilustraciji žlahtnih vrtnic in eno ilustracijo šipka, ki so ga morda tudi gojili za okras. Gre za slike z vodenimi barvami, ki jih je Valvasor verjetno naročil za svoje nikoli napisano delo o rastlinstvu. Z veliko gotovostjo lahko na eni od teh ilustracij prepoznamo lekarniško rožo. Ker so bile te ilustracije slikane po naravi, se pravi po cvetoči vejici, predstavljajo oprijemljiv dokaz, da se je na Kranjskem v sedemnajstem stoletju po vrtovih gojilo prav to rdečo gartrožo. To je prvi razlog, da je starinska lekarniška roža našla pot na znamko.

Iz Valvasorjevega opisa gradu Lisičje tudi vemo, da je bil tam v njegovem času prvi zbirateljski rožni vrt. Pri opisu rastlinskega bogastva, ki ga je nakopičil graščak iz Lisičjega pri Škofljici, Valvasor suvereno zatrdi: »Ker kar Italija, Francija, Anglija, Holandija, Nizozemska in Nemčija cenijo med cvetlicami kot posebno, redko, nenavadno, izbrano, lepi in čudovito, vse to je tukaj, in poleg tega so zraven še različne rastline iz Indije.« V nadaljevanju se je podrobno razpisal o stoterih sortah tulipanov in drugih čebulnicah. Kranjska ni bila vrtnarska puščava! Na koncu poročila, ko se je očitno že upehal, je imel moč zapisati samo še: »Imajo še različne prižaste gartože in pa druge vrste marsikakšnih gartrož.« Škoda! Če bi z enako natančnostjo kot tulipane popisal še vrtnice, bi imeli dragoceni vpogled v vrtnarsko zgodovino in izvrsten dokument, na podlagi katerega bi lahko rekonstruirali pri rožni vrt na Slovenskem. V roke lahko tako primemo le ilustracijo dveh gartrož iz učenjakove grafične zapuščine.

Prva opevana

Lekarniška rože je bila v srednjem veku in začetku novega veka praktično edina rdeča vrtnica, ki so jo gojili povsod po vrtovih celinske Evrope. Kot takšno jo lahko prepoznamo tudi v prvi znani ljubezenski pesmi v slovenskem jeziku. V Turjaškem rokopisu iz 14. ali 15. stoletja je v trubadurski pesmi ohranjen stih: »Rasi in lubi me, luba moja gartroža rumena«.

Rumena tu pomeni rdeča. Slovenci smo se kot najzahodnješi Slovani zavlekli pod Alpe, kjer smo izgubili stik s tistim “črvom” kaparjem, iz katerega je večina slovanskih ljudstev izdelovala rdeče barvo in iz katerega je izpeljala crveno (črvovo) barvo. Naš predniki so rdečo poimenovali po železovi rji oziroma železovi rudi: rujava, rujna, rudmena, rumena, rudeča. Ko je rumena pomenilo rdeča,  so rumeno imenovali žolta. Še pred sto dvajsetimi leti najdemo v Pleteršnikovem slovarju zgled “rumena kri”, ki seveda ne more biti drugačna kot rdeča. In takrat smo seveda ponosno vihteli črno-žolto državno zastavo. Gratroža iz pesmi je zatorej brez dvoma rdeča.

Turjaškega (aurešperškega) rokopisa zaradi zemeljskih in zgodovinskih potresov ni več na Slovenskem. Na fotografiji slabo čitljivega rokopisa sodobni raziskovalci namesto gartrože ponudijo skupek nerazumljivih črk. Kot vrtničarju mi je seveda ljubše staro branje in zato povem, da si je tudi iz tega literarnozgodovinskega razloga lekarniška roža prislužila znamko.

Besedilo: Matjaž Mastnak

Slika znamke: Nova znamka Pošte Slovenije.

Objavljeno v Nedelu, 22. 1. 2017

 

Read Full Post »


Po prvem cvetenju in poletnem gnojenju se skrb za vrtnice ne neha. Obrezovanju, okopavanju in zalivanju in drugim drobnim opravkom so namenjeni naslednji odstavki, boleznim in zdravju vrtnic pa je namenjeno ločeno poglavje.

Več na delavnici Poletna nega vrtnic

S škarjami proti šipkom

Odstranjevanje odsluženih cvetov ima več pomenov. Je del vrtne higiene, saj se na propadajoče venčne liste v vlažnem vremenu rade naselijo glivične bolezni, predvsem siva plesen (Botrytis). Poletno rezanje je tudi stvar ekonomije: iz porezanih odcvetelih cvetov rastlina ne more razviti šipkov, zato se takoj usmeri v oblikovanje novih cvetnih popkov in hitreje znova zacveti. Mnoge sodobne sorte vrtnic so jalove, se pravi, da sploh ne morejo razviti šipkov –  strokovno pravimo, da »se čistijo same«. To ne pomeni, da pri takšnih odsluženih cvetov ne režemo; s škarjami pri njih uredimo videz grmička. Stebla, na katerih so odcveteli cvetovi, ne morejo nadaljevati rasti v višino, obrastejo se lahko samo od strani. Odsluženi cvetni poganjek odrežemo nad listom, kjer brst še ni odgnal. Za pravilno poletno obrezovanje moramo znati šteti do pet: ko gremo s škarjami po steblu navzdol, odrežemo tik nad prvim listom, ki je sestavljen iz petih lističev. Pri mnogocvetnicah, ki imajo cvetove v socvetjih, je priv tak list pogosto nižje od polovice višine poganjka. Ne bojmo se, režimo. Iz popka nad puščenim listom bo kmalu pognal nov socvetni poganjek.

Cvetov ni treba rezati z vseh vrtnic. Pri tistih, ki cvetijo samo enkrat na poletje, si razvoja šipka celo želimo, da bo konec poletja okrasil in obarval grme. Ker gre pri enkrat cvetočih skoraj brez izjeme za popenjavke in rožne grme, ki so močne rasti, se ni bati, da bi jih zoreči šipek izčrpal.

K poletni skrbi sodi rezanje divjakov. Divjaki vedno poženejo iz zemlje in prepoznamo jih po listih, ki so manjši in svetlejši. V kolikor divjak odrežemo nad zemljo, jih v kratkem namesto enega dobimo več. Kako se divjakov znebimo? Prst ob vrtnici moramo odkopati in poiskati mesto, od koder divjak žene s korenin. Če divjak odrežemo tik ob korenini, se ga divjaka navadno znebimo.

Poletna nega vrtnic

Mnogocvetnicam izrežemo odlsuženo socvetje v celoti, do zalistja, iz katerega še ni odgnal cvetni poganjek.

Motika in zalivača

Za škarjami je najpomembnejše orodje vrtničarja motika. Greda z vrtnicami mora biti do čistega opleta in okopana. Listi s plevelom podraščenih  vrtnic se zjutraj in po dežju precej kasneje posušijo, čas, ko so listi omočeni, pa je bistven za uspešnost glivičnih okužb. Površinsko moramo zemljo okopati po vsakem dežju, da se na površini ne naredi skorja. Za globinsko rahljane zemlje so primerni posebni ročni rahljalniki, ki imajo en ali dva zoba v obliki topega kremplja ali pa so izdelani kot dvozobe vile.

V poletni suši so vrtnice zelo hvaležne za zalivanje. Nikakor ne zalivamo iz cevi in ne pršimo po listih. Mokri listi so vaba za okužbe, poleg tega pa pri zalivanju iz cevi nimamo pravega nadzora nad količino vode. Boljša je desetlitrska zalivača. Njeno vsebino, torej približno deset litrov, privoščimo vsaki vrtnici enkrat ali dvakrat na teden. Zalivanje mora biti tako izdatno, da voda prodre 50 do 60 cm globoko, kjer je večina vrtničinih korenin. Postana voda ima prednost pred mrzlo iz pipe. Najboljše ure za zalivanje so zvečer.

(iz knjige Matjaža Mastnaka Vrtnice)

Več na delavnici Poletna nega vrtnic

Read Full Post »


V soboto je Arboretum Volčji potok gostil prireditev “Vse lepo o vrtnicah”. Začela se je z dopoldanskimi predavanji in zaključila z delavnicami praktičnega obrezovanja in sajenja vrtnic pozno popoldne. Udeležba je bila zelo dobra, na meji zmogljivosti arboretske predavalnice. Kljub celodnevnemu programu so bili udeleženci od prve do zadnje minute dobro razpoloženi in zadovoljni. Da je bilo maratonsko dogajanje lažje zdržati, so poskrbeli odmori za kavo, kosilo in na koncu še za čaj in piškote. Vse proste minute so udeleženci izkoristili za prijetno druženje ob pogovoru – o čem drugem kot o vrtnicah!

Navzoči so predavatelje dr. Matjaž Kmecla, dr. Marka Dobriloviča in Philippa Manguya vsakega posebej nagradili z iskrenim aplavzom. Tega je bila deležna tudi Breda Čopi, ki je predstavila Regionalni kongres Svetovne zveze društev ljubiteljev vrtnic 2017, kot tudi Arboretum Volčji Potok, ki je v zadnjem letu več kot podvojil število vrtnic v rozariju.

Philippe Manguy, predstavnik francoske firme Meilland, je udeleženke in udeležence presenetil še z dišečimi rezanimi vrtnicami, ki so jih ob odhodu lahko odnesli s seboj domov. Nenapovedana je bila tudi predstavitev nove knjige Matjaž Mastnaka »Sem z vrtnicami«, ki jo je bilo mogoče kupiti v času odmora za kosilo. Da je bila prireditev, ki sta jo skupaj pripravila Društvo ljubiteljev vrtnic Slovenije in Arboretum Volčji Potok uspešna, dokazuje odziv udeležencev ob slovesu: »Drugo leto želimo priti spet!«

Vrtnice v Arboretumu Odmori so bili priložnost za pogovore o vrtnicah.

 

Vrtnice v Arboretumu Oglasila se je tudi ekipa TV Slovenija in posnela več prispevkov za oddajo »Na vrtu«.

 

Vrtnice v Arboretumu Predsednica Društva Breda Čopi s šopkom rezanih vrtnic, ki jih je podarila firma Meilland.

 

Vrtnice v Arboretumu Delavnica obrezovanja rožnih grmov, ki jo je vodil g. Sosič.

 

Pripravil: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.

 

Read Full Post »


Poletje v Arboretumu Volčji Potok nastopi z razcvetom vrtnic. Že konec maje lepi rožni čas najavijo cvetoči grmi rugoz in bodičevk, začetek meseca zaznamujejo vrtnice popenjavke in zgodovinske vrtnice, v drugem in trejem tednu pa se odvrti glavna predstava cvetočih sodobnih mnogocvetnih in velecvetnih vrtnic. Doživetje za oko, nos in dušo!

Več o mesecu vrtnic v Arboretumu Volčji Potok

Vrtnice v Arboretumu Volčji Potok

Kako, da vrtnica si je predrzníla 
srcé odpreti in vso lepoto svetu streči?
Pogum ji luč je vlila, ki jo je začutíla. 
Brez tega vsi ostajamo preveč boječi.

Hafiz (1326-1390)
Po prevodu Daniela Ladinskega M. Mastnak.

Vrtnice v Arboretumu Volčji Potok

Pripravil: Matjaž Mastnak
Fotografiji: Mateja Račevski Mladenov

Read Full Post »

Older Posts »