Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for the ‘Navodila za sajenje’ Category


So lončnice, ki jih gojimo izključno zaradi lepih listov. Kalateja (Calathea) je tipična predstavnica takšnih vedno zelenih lončnic.

Njen čar je v neverjetni raznolikosti listov. Različice gojenih kalatej se razlikujejo po velikost in barvi listov, predvsem pa po risbi, s katero je polepšana osnovna listna površina. Včasih se moramo listov dotakniti z roko, da se prepričamo, da gre za lepoto mojstrice narave in ne za plastični izdelek, porisan na Kitajskem.

Pripravil: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.

Advertisements

Read Full Post »


V Arboretumu Volčji Potok so zacveteli prvi rododendroni ali po domače sleči, kmalu bodo zacveteli tudi pierisi, kalmije, levkotoje in skimije. To so zimzeleni grmi, ki uspevajo v kislih tleh. V angleškem parku bodo obiskovalcem Arboretuma pričarali razkošno predstavo barv.

Kako pripraviti gredico, da bodo te rastline v njej dobro uspevale?

Če želimo, da nam bodo grmi uspevali več kot le eno sezono, se velja pri pripravi grede malo bolj potruditi. Sadike teh grmov sadimo v šoto. Sadilna jama naj bo široka en meter in globoka 40 cm. Tako bo ves koreninski sistem obdan s šotnim substratom in se bo rastlina dobro počutila. Sadimo v dobro odcedna tla.

Kaj moramo pri sajenju paziti?

Pazimo, da pred sajenjem šoto res dobro namočimo. Šota počasi sprejema vlago, vendar jo potem dolgo časa zadrži. Šoto pred sajenjem razdrobimo, v celoti namočimo v vodi, dobro premešamo in pustimo, da se popolnoma napije. Te rastline imajo zelo plitek koreninski sistem, zato gredic ne okopavamo, da ne poškodujemo korenin. Gredico po sajenju zagrnemo z zastirko.

Kako lahko preprečimo prehitro razkisanje substrata?

Sadilno jamo lahko ob straneh obložimo s folijo za ribnike. Pozorni smo, da ne prekrijemo dna sadilne jame, saj moramo zagotoviti, da bodo tla dobro odcedna. S folijo preprečimo mešanje z navadno vrtno zemljo in razkisanje substrata. Na vrh gredice vsako leto dodajamo šoto.

Kakšna lega je primerna za te rastline?

Te rastline bodo zelo hvaležne, če jih posadimo na polsenčno lego. Tako bomo upočasnili izsuševanje tal. Če bodo imele rastline dovolj prostora, se ne bodo pretegnile in bodo imele lepo rast.

Kako te rastline negovati?

Kislost tal vzdržujemo z vsakoletnim dodajanjem šote. Te rastline ne prenašajo gnojenja s hlevskim gnojem zato pri gnojenju uporabljamo mineralna gnojila, ki jih v vrtnih centrih kupimo kot gnojila za rododendrone oz. borovnice. Zalivamo jih le z deževnico.

Pripravila: Mateja Mavec, univ. dipl. biol.
Fotografije: Mateja Račevski, univ. dipl. inž. kraj. arh.

Read Full Post »


Japonska malina ali Yamlina je malina, ki ima čudovite plodove z okusom jagode. Lahko jih pripravite v sadni solati ali v sladoledni kupi.

Cveti belo. Prvi plodovi dozorijo v začetku julija. Yamlina je grmičaste rasti. Ustreza ji sončna do polsenčna lega. Zraste do 100 cm visoko in 60 cm v širino. Odporna je proti boleznim in nizkim temperaturam.

Dopolnite svoj zelenjavni ali okrasni vrt z malino z nenavadnimi in okusnimi plodovi.

Yamlina je na voljo v Vrtnem centru Arboretum.

Read Full Post »


Prava aloja (Aloe vera) ja rastlina, iz katere industrijsko pridelujejo alojin gel, sok in smolo. Predvsem gel je priljubljena sestavina kozmetike, pa tudi prehranski dodatek. Doma imamo lahko alojo za lončnico, ki propade samo vrtnarsko popolnoma nepismenemu človeku.

Poleg prave aloje je zdravilna tudi drevesasta aloja (Aloe arborescens). Drevesasta aloja je lepša lončnica od prave in še bolj zdravilna je. V resnici je prava aloja križanec drevesaste aloje in vrste Aloe ferox. Motiv za križanje je bila želja po rastlini, ki jo je mogoče gojiti na plantažah z večjim pridelkom od drevesaste aloje.

Aloe ferox

Aloe ferox na razstavi kaktusov v Arboretumu Volčji Potok

Zdaj, ko se rastlinam prijazni del leta bliža koncu, alojo pripravimo za vzimovanje – glede tega med pravo in drevesasto ni razlike. To pomeni, da jo nehamo gnojiti in da jo še manj zalivamo. Če smo jo poleti zalivali enkrat ali največ dvakrat tedensko, jo zdaj zalijemo samo še enkrat na štirinajst dni in od oktobra naprej samo še enkrat na mesec.

Pred prvo slano mora nujno v hišo, v čim hladnejši prostor, kjer temperatura ne gre pod plus 5 stopinj Celzija. Klasična mesta za lončnice te vrste so okno na stopnišču, garaža ali veranda. Pozor: vsakršno namakanje aloje pozimi vodi v gnitje korenin in listov. Kot rečeno: zalijemo enkrat na mesec in še takrat ne po listih.

Presadimo spomladi. Uporabimo mešanico ilovice, humozne zemlje in kremenčevega peska. V šotnem substratu rade zgnijejo korenine in še prelahek je, da bi nekaj let staro alojo držal pokonci. Če imamo vrt, jo čez poletje odnesemo na prosto in jo s posodo vred vkopljemo v tla. V ta namen je najboljša lončevinasta posoda, ki vkopana v tla omogoča črpanje vode iz okoliške zemlje in nas razbremeni skrbi za zalivanje.

Aloja

Aloe arborescens

Besedilo: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.
Fotografiji: Mateja Račevski, univ. dipl. inž. kraj. arh.

Read Full Post »


NAŠI OBISKOVALCI SPRAŠUJEJO

Vprašanje:

Prosim, če mi lahko svetujete kako naj presadim liguster. Imam dvoletni liguster, ki bi ga želela presaditi. Ker je že kar visok (1,50 m) me zanima, če ga je potrebno pred presaditvijo obrezati (na kakšno višino in kdaj bi ga bilo najbolje obrezati) in kdaj ga nato lahko presadim. In morda še kakšen nasvet na kaj moram še posebej paziti pri presaditvi?

Živa meja-liguster
Fotografija: Mateja Račevski

 

Matjaž Mastnak, svetovalec za dendrologijo, odgovarja:

Čas za presajanje ligustra je po 20 oktobru in do konca marca. Pri presajanju morate ohraniti čim večji del korenin.

Svetoval bi vam, da zdaj (ne čez 14 dni, takoj) liguster “obštihate”: na razdalji 30 cm okoli debla z lopato za lopatanje (štihanje) prekinete vse korenine, ki segajo dlje. Preostanek poletje nato liguster zalijte 1x tedensko, z min 30 litri vode.

Jeseni boste stran od kroga, kjer boste zdaj “obštihali” korenine, izkopali jarek, globok min 20 cm, in nato poskušali dobiti iz jame čim bolj kompaktno koreninsko grudo. Liguster takoj presadite v novo jamo (ne sme prav nič čakati na svetlobi in vetru). Izkopano rastlino posadite na enako globino, kot je rasel doslej. Pred presajevanje skrajšate glavne poganjke za 1/3 ali za 1/2.

Dela je torej veliko. Priporočam, da ga opravi krepek moški, ker gre za 2-3 ure težkega fizičnega dela.

Če vas zanima, vam lahko Arboretum pošlje ponudbo, koliko bi vas stalo, če bi storitev naročili pri nas.

Read Full Post »


NAŠI OBISKOVALCI SPRAŠUJEJO

Vprašanje:

Za darilo sem dobila sadiko davidije (Davidia involucrata). Prosila bi vas za nasvet in sicer ali zahteva kakšen poseben način saditve in kako je potrebno pripraviti zemljo. Kakšna lokacija ji najbolj odgovarja? Saj se bojim, da ne bi uspela, glede na to, da naj bi šlo za redko sadiko pri nas.

Davidija

Matjaž Mastnak, svetovalec za dendrologijo, odgovarja:

Davidija je zelo nezahtevno drevo. Potrebuje prostor – kakšnih sedem metrov premera, da bo lahko prišla do izraza. V mnogo letih lahko pričakujete tudi tolikšno višino.

Saditev: izkopljite luknjo, ki ima dvakratni premer lonca, v katerem ste dobili davidijo. Luknja mora biti tudi tako globoka, kot je globoka koreninska gruda v loncu. Dodatno celo dno sadilen jame prelopatate (prešihtate). Nobenega gnoja v luknjo! Vsaj tri leta pustite kolobar nad koreninami, ki ga morate redno okopavati, da se trava ne zaraste. Pri spomladanskem okopavanju po kolobarju raztresete uležan hlevski gnoj ali mineralno gnojilo in ga plitvo vkopljete.

Lega je lahko srednja, lahko nekoliko bolj vlažna ali tudi suha. Vrsta je prilagodljiva.

Read Full Post »


Ureditev brežine s kokosovo zastirko

Brežine predstavljajo zelo specifično rastišče in posledično tudi način urejanja. Zaradi naklona je površina brežine močno izpostavljena eroziji, zato jo je smiselno utrditi z rastlinjem. Rastišče z velikim naklonom in veliko površino otežuje oz. onemogoča strojno košnjo, zato izberemo rastline, ki se hitro razrastejo in so manj zahtevne oz. potrebujejo manj vzdrževanja čez leto.

Na javnih površinah je zasaditev brežin v primerjavi z brežinami, ki se nahajajo ob bivalnem objektu, nekoliko bolj enovita. Ko gre za zasebne površine, stremimo k temu, da se zasaditev brežine dopolnjuje s konceptom preostalega vrta. Pomembno je tudi, da velike brežine ob bivalnih objektih ne delujejo monotono – zato je priporočljivo, da za zasaditev izberemo več rastlinskih vrst. Posamezno rastlinsko vrsto poudarimo tako, da več sadik iste vrste sadimo v skupinah. Ker je brežina bolj izpostavljena, je tudi zasaditev bolj opazna v primerjavi z zasaditvijo na ravnih tleh. To pomeni, da lahko služi kot močan in bogat dekorativni element, zato se je pri zasaditvi smiselno potruditi in izboru rastlin nameniti dovolj pozornosti.

Brežina ob cesti Zaraščena brežina

Slika: Enovita zasaditev brežine ob cesti (zgoraj) in bolj členjena zasaditev v parku (spodaj). Takšna naj bi bila brežina, ko se rastline razrastejo.

Priprava terena

Pred saditvijo rastlin je treba brežino ustrezno pripraviti. Odstranimo vrhnji sloj zemlje z rastlinjem in pleveli ter površino prekopljemo. To lahko storimo na dva načina. Uporabimo lahko kemično sredstvo (herbicid), kar je sicer hitrejši in temeljitejši način predpriprave površine, vendar pa je metoda okolju neprijazna in se zato ne priporoča. Drugi način je bolj zamuden, saj gre pri njem za ročno (mehansko) odstranjevanje vrhnje plasti brežine. Pri tem je treba poudariti, da se s takim načinom ne odstrani večletnih koreninskih plevelov (npr. trpotec, regrat). Površino brežine nato pregrabimo in poravnamo, odstranimo kamenje in pritrdimo zastirko.

Polaganje zastirke

Poznamo več načinov in oblik zastiranja brežine. Če naklon brežine ni prevelik, lahko uporabimo lubje ali pesek, vendar to pozneje pomeni tudi redno odstranjevanje plevela. Nadalje lahko uporabimo folijo, ki je cenovno ugodna, vendar okolju neprijazna in manj estetska. Pravzaprav je na voljo kar nekaj načinov zastiranja brežine. Trenutno je zelo priljubljena uporaba kokosove zastirke. Ta je najbolj priporočljiva, saj je bolj naravna, v okolju ne deluje kot tujek, je delno biorazgradljiva in uspešno opravlja nalogo zastiranja. Naloga zastirke je, da učinkovito preprečuje erozijo zemlje in rast plevela, zadržuje vlago v zemlji ter ščiti rastline v njihovi zgodnji fazi rasti. Kokosova zastirka je pritrjena na perforirano PVC folijo, ki še dodatno poveča učinek zastiranja. Kokos v obdobju treh let razpade, vendar so takrat rastline že popolnoma razraščene, zato ni potrebe po novi zastirki. Pri polaganju zastirke je pomembno, da se robovi prekrivajo, saj sicer plevel hitro najde pot na plano. Zastirko pritrdimo s klini. Na zgornjem ter spodnjem robu pa jo vkopljemo v zemljo in tako zaključimo brežino.

Polaganje zastirke

Slika: Kokosovo zastirko polagamo tako, da se robovi prekrivajo. Za polaganje potrebujemo določeno orodje – škarje, kline s katerimi na več mestih pritrdimo zastirko v tla, ter kladivo.

Sajenje

Na mestih, kamor želimo rastline posaditi, v zastirko zarežemo križ in zastirko zavihamo tako, da dobimo okroglo odprtino. Skozi odprtino nato izkopljemo sadilno jamo, v katero dodamo humus ali dobro kompostno zemljo, in izbrane rastline posadimo. Glede na rastišče izberemo rastline, ki uspevajo na soncu ali v senci. Kot že omenjeno, več sadik iste vrste sadimo v skupino. Rastline, ki se razraščajo s poganjki (plazeča razrast), na kokosovi zastirki ne bodo uspevale, saj se na njej ne morejo ukoreniniti (npr. Vinca minor, Hedera helix, Pachysandra terminalis, Hypericum calycinum).

Pri zasaditvi lahko brežino ločimo na tri dele:

zgornji rob, ki ga je priporočljivo zasaditi z nižjimi prekrovnimi grmovnicami, da mehko zaključijo brežino,

osrednji del, ki naj bo zasajen s prekrovnimi rastlinami in grmovnicami (z uporabo višjih grmovnic navidezno zmanjšamo naklon brežine),

spodnji rob, ki naj ostane nezasajen, saj se rastline iz osrednjega dela povešajo navzdol, in sčasoma prekrijejo tudi spodnji rob.

Rastline za brežino

Slika: Osrednji del brežine zasedajo prekrovne rastline (vednozeleno kosteničevje in panešpljica) ter posamezni večji grmi (metuljnik, dren in lovorikovec). Vrh brežine pa zaključujejo medvejke in lubje. Spodnji del brežine je ostal nezasajen.

 

Rastline, primerne za zasaditev na brežini s kokosovo zastirko:

  • Seznam prekrovnih rastlin in nižjega grmičevja, ki bodo čez čas skupaj tvorile enotno (zeleno) preprogo:

Seznam prekrovnih rastlin

  • Seznam višjih grmovnic, ki bodo zaradi cvetenja in svoje višine zasaditvi dodala dinamiko:

Seznam grmovnih rastlin

Seznam rastlinskih vrst je sicer obsežen, vendar ni izčrpen. Na voljo je namreč zelo širok spekter rastlin, ki jih lahko uporabimo na brežinah. Zato ni potrebe, da bi se omejevali le na rastline, ki so predstavljene v članku. Rastline sadimo v razmikih, navedenih v zgornjih razpredelnicah. Število sadik na kvadratni meter prilagodimo glede na njihovo velikost in hitrost rasti, pa tudi glede na finančne zmožnosti in glede na to, kako hitro želimo, da bo brežina zaraščena. Z ustrezno sadilno razdaljo zagotovimo optimalno rast (in razrast) rastlin. V določenem času se rastline razrastejo, povežejo in skupaj tvorijo enotno površino. Kljub izboru manj zahtevnih rastlinskih vrst, ki potrebujejo manj vzdrževanja, je treba brežino, ko se ta zaraste, vzdrževati. Enkrat letno je treba odstraniti plevel, obrezati grmovnice in prekrovne rastline, s čimer zagotovimo nadzor nad razraščanjem rastlin. Prekrovne vrtnice zahtevajo nekoliko več dela – če želimo, da cvetijo dvakrat na leto, je treba po prvem cvetenju odstraniti odcvetele dele rastline.

Urejena brežina

Slika: Prikaz zasajene brežine s kokosovo zastirko takoj po končanem delu. Tej fazi sledi proces razraščanja rastlin, ki traja kar nekaj časa. Če bi želeli do končnega rezultata priti hitreje, je treba za zasaditev uporabiti večje število sadik, toda ne preveč, saj vsaka rastlina potrebuje svoj življenjski prostor. Če rastline posadimo preveč na gosto, bodo med seboj »tekmovale« za prostor in hranila, kar bo negativno vplivalo na njihovo rast.

 

Pripravila: Petra Benedik, univ. dipl. inž. kraj. arh.

Read Full Post »

Older Posts »