Feeds:
Prispevki
Comments

Konec avgusta se poletje že počasi preveša v jesen, zato je 24. avgust, ko goduje sv. Jernej, primeren čas za spravilo pridelkov, sečnjo dreves, nabiranje lešnikov in zelišč ter trgatev. V Slovenskih goricah so tako prav na god sv. Jerneja v vinogradih postavljali klopotce, da so branili grozdje pred ptiči. Ljudske vraže pravijo, da je sv. Jernej, ki naj bi bil eden izmed dvanajstih Kristusovih apostolov, varoval leske – kogar bi zalotil, da trga nezrele lešnike, se ne bi nikdar več vrnil domov. Kmetje so si na Jernejevo želeli lepega vremena, saj kot pravi ljudski pogovor, se »Po vremenu sv. Jerneja rada vsa jesen nareja!«

Sv. Jernej je ponavadi upodobljen kako nosi kožo čez roko, v drugi roki pa nož, saj naj bi po legendi pretrpel mučeniško smrt v Armeniji tako, da so mu živemu potegnili kožo s telesa in mu na koncu še odsekali glavo. Sv. Jernej je bil tako prvi znanilec prihajajoče jeseni in na Koroškem so še v 20. st. na ta dan kmetje darovali žito za cerkev, da bi se zahvalili za pridelek. Največkrat so darovali ajdovo, proseno in pšenično zrnje, ki so ga v jesenskem obredu povezali z orlovo praprotjo, ki naj bi po ljudskih verovanjih omogočala stik z nevidnimi svetovi.

Najbolj je bil sv. Jernej znan kot nabiralec zelišč, saj naj bi imele prav na ta dan rastline posebno moč. Gospodinje so zdravilne rože, ki so bile nabrane na 24. avgusta, vmešale v maslo in pripravile t.i. jernejevo ali šentjernejsko maslo, ki so ga čez leto uporabljale za zdravilo, predvsem za celjenje ran, bolečine v križu in za razna kožna obolenja. God sv. Jerneja so najbolj praznovali na Koroškem – mladi so se že zgodaj zjutraj podali na planino, kjer so cel dan nabirali zdravilna zelišča, zvečer pa so imeli veselico, med katero so si moški za klobuk zataknili vejice rododendrona in zaplesali z ženami. Poleg rododendrona in baldrijana, s pomočjo katerega so zdravili depresije, migrene in nespečnost, so na planini nabirali tudi encijan, arniko ter islandski lišaj ali planinski mah, ki je pomagal pri bolečinah v prsih in kašlju ter planinski kolmež, ki je prispeval k zdravljenju črevesnih in želodčnih težav.

8-avgust-2016-058

 

Pripravila: Miša Gams

Vir: Vlasta Mlakar: Rastlina je sveta, od korenin do cveta


NAŠI OBISKOVALCI SPRAŠUJEJO

Vprašanje:

Prosim, če mi lahko svetujete kako naj presadim liguster. Imam dvoletni liguster, ki bi ga želela presaditi. Ker je že kar visok (1,50 m) me zanima, če ga je potrebno pred presaditvijo obrezati (na kakšno višino in kdaj bi ga bilo najbolje obrezati) in kdaj ga nato lahko presadim. In morda še kakšen nasvet na kaj moram še posebej paziti pri presaditvi?

Živa meja-liguster
Fotografija: Mateja Račevski

 

Matjaž Mastnak, svetovalec za dendrologijo, odgovarja:

Čas za presajanje ligustra je po 20 oktobru in do konca marca. Pri presajanju morate ohraniti čim večji del korenin.

Svetoval bi vam, da zdaj (ne čez 14 dni, takoj) liguster “obštihate”: na razdalji 30 cm okoli debla z lopato za lopatanje (štihanje) prekinete vse korenine, ki segajo dlje. Preostanek poletje nato liguster zalijte 1x tedensko, z min 30 litri vode.

Jeseni boste stran od kroga, kjer boste zdaj “obštihali” korenine, izkopali jarek, globok min 20 cm, in nato poskušali dobiti iz jame čim bolj kompaktno koreninsko grudo. Liguster takoj presadite v novo jamo (ne sme prav nič čakati na svetlobi in vetru). Izkopano rastlino posadite na enako globino, kot je rasel doslej. Pred presajevanje skrajšate glavne poganjke za 1/3 ali za 1/2.

Dela je torej veliko. Priporočam, da ga opravi krepek moški, ker gre za 2-3 ure težkega fizičnega dela.

Če vas zanima, vam lahko Arboretum pošlje ponudbo, koliko bi vas stalo, če bi storitev naročili pri nas.


V razstavnem prostoru stare upravne zgradbe si lahko vse tja do 15. avgusta ogledate originalna dela sedmih mladih kipark, ki so letos obiskovale 1., 2. in 3. letnik Akademije za likovno umetnost v Ljubljani. Tema letošnje razstave je iskanje identitete, kar je za mlade v svetu globalizma in izgube vrednot težko opravilo. Obiskovalec že ob vstopu naleti na moderno zasnovan viseč akvarij, v katerem se poleg zlate ribice nahajajo tudi polži, lokvanji in razne druge rastline, ki jih najdemo v bajerjih. Zdi se kot da bi avtorica želela pokazati na preplet domače, estetsko oblikovane forme in se obenem trudila v urbano okolje vnesti košček divjine. Za akvarijem lahko vidimo bel kip moškega brez glave, ki se nahaja na podlogi iz mahu. Pod njim lahko vidimo skledico za urin in nekaj rumenkaste tekočine. Naravno in umetno tako trčita skupaj v umetnini, ki odraža napetost, ki jo umetnice skozi iskanje svoje identitete nosi v sebi. Nasproti moškemu kipu lahko zasledimo precej klasičen kip ženskega akta, ki predstavlja svojevrstno protiutež v prostoru. Poleg njega opazimo zeleno obarvano glavo na lesenem podstavku, ob katerem stoji stol z blazino, narejeno iz gline. Slutnja giljotine, obglavljenja in raztelešenja najde kontrapunkt na imitaciji blazine, ki deluje mehko in pomirjujoče. Iskanje identitete se odvija v glavi, ki je ločena od preostanka telesa in zaman išče počitek v kaotičnem in odtujenem svetu.

Vendar pa v galeriji lahko najdemo še eno konceptualno zasnovano umetnino, pri kateri so v ospredju glave, v ozadju pa religiozna slika Marije oz. avtorice z Jezusom. Desno od slike lahko zasledimo serijo povsem lepo oblikovanih odlitkov avtoričine glave, levo od nje pa pozlačene in rahlo razbite odlitke iste glave. Na sredini trikotnika, sestavljenega iz razbitih in ohranjenih glav, se nahaja glava, ki je deloma prebarvana oz. našminkana, večinoma pa ostaja sterilne bele barve. Ugibamo lahko, da gre za zanimivo raziskovanje identitete in sebstva, razpetega med ustaljene miselne vzorce in prakse ter njihovo razbitost. Tudi gladek in bel kip z naslovom Nasedli kamen bolj kot na rečno naplavino spominja na del telesa, ki je ostal zamrznjen v prostoru.

Lena Lekše, Petja Novak, Jerneja Mevželj, Andreja Šugman, Nina Goropečnik, Lara Reichmann in Vlasta Zver so izbrane študentke Akademije za likovne umetnosti, ki so s pomočjo mentorjev Metoda Frlica, Jožeta Baršija, Alena Ožbolta in Matjaža Počivavška zasnovala konceptualno izredno zahtevna dela in jih umestila v prostor, v katerem dejansko dihajo in puščajo pečat tudi na naših obiskovalcih … Razstava bo odprta vse dni v tednu med 8.00 in 20.00. Vabljeni k ogledu in vpisu v knjigo vtisov …

Kiparska razstava v Arboretumu kipi-ALU1 kipiALU2

Pripravila: Miša Gams


Po prvem cvetenju in poletnem gnojenju se skrb za vrtnice ne neha. Obrezovanju, okopavanju in zalivanju in drugim drobnim opravkom so namenjeni naslednji odstavki, boleznim in zdravju vrtnic pa je namenjeno ločeno poglavje.

Več na delavnici Poletna nega vrtnic

S škarjami proti šipkom

Odstranjevanje odsluženih cvetov ima več pomenov. Je del vrtne higiene, saj se na propadajoče venčne liste v vlažnem vremenu rade naselijo glivične bolezni, predvsem siva plesen (Botrytis). Poletno rezanje je tudi stvar ekonomije: iz porezanih odcvetelih cvetov rastlina ne more razviti šipkov, zato se takoj usmeri v oblikovanje novih cvetnih popkov in hitreje znova zacveti. Mnoge sodobne sorte vrtnic so jalove, se pravi, da sploh ne morejo razviti šipkov –  strokovno pravimo, da »se čistijo same«. To ne pomeni, da pri takšnih odsluženih cvetov ne režemo; s škarjami pri njih uredimo videz grmička. Stebla, na katerih so odcveteli cvetovi, ne morejo nadaljevati rasti v višino, obrastejo se lahko samo od strani. Odsluženi cvetni poganjek odrežemo nad listom, kjer brst še ni odgnal. Za pravilno poletno obrezovanje moramo znati šteti do pet: ko gremo s škarjami po steblu navzdol, odrežemo tik nad prvim listom, ki je sestavljen iz petih lističev. Pri mnogocvetnicah, ki imajo cvetove v socvetjih, je priv tak list pogosto nižje od polovice višine poganjka. Ne bojmo se, režimo. Iz popka nad puščenim listom bo kmalu pognal nov socvetni poganjek.

Cvetov ni treba rezati z vseh vrtnic. Pri tistih, ki cvetijo samo enkrat na poletje, si razvoja šipka celo želimo, da bo konec poletja okrasil in obarval grme. Ker gre pri enkrat cvetočih skoraj brez izjeme za popenjavke in rožne grme, ki so močne rasti, se ni bati, da bi jih zoreči šipek izčrpal.

K poletni skrbi sodi rezanje divjakov. Divjaki vedno poženejo iz zemlje in prepoznamo jih po listih, ki so manjši in svetlejši. V kolikor divjak odrežemo nad zemljo, jih v kratkem namesto enega dobimo več. Kako se divjakov znebimo? Prst ob vrtnici moramo odkopati in poiskati mesto, od koder divjak žene s korenin. Če divjak odrežemo tik ob korenini, se ga divjaka navadno znebimo.

Poletna nega vrtnic

Mnogocvetnicam izrežemo odlsuženo socvetje v celoti, do zalistja, iz katerega še ni odgnal cvetni poganjek.

Motika in zalivača

Za škarjami je najpomembnejše orodje vrtničarja motika. Greda z vrtnicami mora biti do čistega opleta in okopana. Listi s plevelom podraščenih  vrtnic se zjutraj in po dežju precej kasneje posušijo, čas, ko so listi omočeni, pa je bistven za uspešnost glivičnih okužb. Površinsko moramo zemljo okopati po vsakem dežju, da se na površini ne naredi skorja. Za globinsko rahljane zemlje so primerni posebni ročni rahljalniki, ki imajo en ali dva zoba v obliki topega kremplja ali pa so izdelani kot dvozobe vile.

V poletni suši so vrtnice zelo hvaležne za zalivanje. Nikakor ne zalivamo iz cevi in ne pršimo po listih. Mokri listi so vaba za okužbe, poleg tega pa pri zalivanju iz cevi nimamo pravega nadzora nad količino vode. Boljša je desetlitrska zalivača. Njeno vsebino, torej približno deset litrov, privoščimo vsaki vrtnici enkrat ali dvakrat na teden. Zalivanje mora biti tako izdatno, da voda prodre 50 do 60 cm globoko, kjer je večina vrtničinih korenin. Postana voda ima prednost pred mrzlo iz pipe. Najboljše ure za zalivanje so zvečer.

(iz knjige Matjaža Mastnaka Vrtnice)

Več na delavnici Poletna nega vrtnic


Kresni čas je prav poseben čas v letu – noč je tedaj najkrajša, sonce pa ima na človeka, živali in rastline prav poseben vpliv in moč … Vendar pa kresna noč ne poteka 21. junija, ko je po koledarju uradno najkrajša noč v letu, temveč 23. junija, ko so na »šentjanž1evo« naši predniki kurili kresove kot znak praznovanja in poveličevanja moči sonca oz. sončnega božanstva Kresnika, ki so ga poleg Slovencev poznali tudi staroverci na Hrvaškem. S pomočjo kresa so namreč želeli pomagati soncu, da ohrani še naprej ogenj v sebi in da ne omaga. Znano je, da se v kresnem času rastline nahajajo na vrhuncu svoje življenjske energije – tiste, ki so nabrane v času poletnega sončnega obrata, ko ima sonce največjo moč, naj bi po ljudskem verovanju imele še posebej izrazite zdravilne moči. Z legendami o urokih in vražah kresne noči, so povezane zlasti marjetice ali kresnice in ivanjščice, praproti in šentjanževka. Po ljudskem izročilu naj bi imela na kresno noč največjo moč prav praprot oz. praprotno seme – na kresno noč naj bi človeku podarilo sposobnost razumeti živalsko govorico in postati neviden. Največjo moč naj bi vsebovalo tisto praprotno seme, ki raste na razpotjih – najditelju mora po možnosti nevede pasti v škorenj ali pa ga mora nabrati gol med enajsto uro in polnočjo, da je njegov učinek toliko večji. Neka druga legenda priča o tem, da lahko praprot, ki jo na kresno noč skupaj s korenino utrgamo ob polnoči, razkrije pod sabo zakopan zlat prstan. Dekle, ki nosi seme praproti za kresno noč v nedrjih pa se lahko nadeja, da bo kmalu spoznala svojega izbranca.

Praprot

Ženske so sedale na ob ognjišču pogreto praprot in druge kresne rože, ker so verjele, da bodo imele lažji porod. Za kresne rastline, med katere so se poleg praproti, šentjanževke in ivanjščice štele tudi šipek, bezeg, kamilica, materina dušica, vinska rutica, bela omela, kopriva, divji pelin itd. je veljalo, da imajo največjo moč okrog polnoči in pred zoro, ko se je na njih nabirala rosa. Obešali so jih na okna kot zaščito pred strelami ter na vrata, da bi zaščitili svoje domove pred nesrečo in uroki. Polagali so jih tudi v zakonske postelje, ker so verjeli, da ženskam prinašajo plodnost. Vence kresnih rož so natikali tudi na palice, ki so jih zapičili ob robu njive, da bi ta čim bolj obrodila, saj so tem rastlinam poleg obrambe pred točo pripisovali tudi plodonosne lastnosti. Na kresni večer so neporočena dekleta metala šopke iz ivanjščic, praproti in drugih kresnih rož na streho, da bi ugotovile katera od njih se bo prva poročila.

Ravno s pomočjo ljudskega izročila lahko dobimo uvid v sožitje med človekom in rastlinami, saj te našim prednikom niso predstavljale le okrasa in kulinaričnega priboljška, temveč so jih uporabljali tudi za napovedovanje vremena, ljubezensko snubljenje in ohranjanje plodnosti, odganjanje zlih urokov in misli, krepitev spolne moči in različnih drugih magičnih sposobnosti. Kresna noč je znotraj menjavanja letnih časov prelomnica, saj rastline začnejo razvijati plodove in dosežejo svojo optimalno rast, ki oznanja poletje in nas navdaja s pridihom poslavljanja in jeseni. Upamo lahko le, da nas v času poletnega solsticija, ko je sonce najdlje na nebu, toplota in svetloba te naše najbližje in najdražje zvezde čim bolj pogreje, saj nam je junij (rožnik) letos postregel s preveliko količino dežja, od katere se tako rastline kot ljudje težko opomoremo. Naj bo kresna noč čim bolj svetla in topla, da Kresnikov »ogenj« še v jeseni ne bo zamrl …

Pripravila: Miša Gams


Medtem ko smo v februarju lahko prisostvovali cvetenju leske, v marcu in aprilu črne jelše, topola, jelke, breze, vrbe, platane, bukve in hrasta ter v maju cvetenju bora in smreke, je druga polovica junija v znamenju cvetenja lipe in lipovca, ki cveti z dvema tednoma zamika.

V Arboretumu se lahko pohvalimo z veliko mogočnimi lipami in lipovci – še zlasti pa smo ponosni na najstarejši primerek, katerega starost cenimo na 250 let in predstavlja najstarejše drevo v celotnem parku. Na drugi strani pešpoti, kjer si otroci radi na roko odtisnejo žig lipovega lista, pa kraljuje mogočna lipa, ki pripada drugi botanični vrsti kot lipovec.

V Sloveniji torej poznamo dve vrsti lipe, ki ju marsikdo napačno označi za žensko in moško drevo. Vendarle pa lahko med njima zasledimo precej razlik: medtem ko lahko pri listih lipe zasledimo bele dlačice, ima lipovec rjave dlačice. Za lipo so značilna viseča socvetja treh cvetov, medtem ko je pri lipovcu združenih v socvetju med 5 in 15 cvetov. Medtem ko pri lipovcu lahko jeseni plodove stremo, jih pri lipi ne moremo, ker so trši. Obema vrstama pa je skupno to, da ju lahko zasledimo po osrednji in južni Evropi od Iberskega otoka pa do Črnega morja in Grčije, le da lipovec lahko uspeva tudi v bolj severnih in vzhodnih krajih.

Na podlagi njunih cvetov nastane kvaliteten med in čaj, ki ga pijemo pri gripi, prehladih in bolezenskih obolenjih ledvic in pljuč. Lipov čaj so sicer kuhale že naše babice in to iz pozimi nabranega lubja. Del lipovega lubja se uporablja tudi za izdelavo vrvi in povezovanje v vrtnarstvu. Kot razkužilo so naši predniki po ranah posipali lipovo oglje, ki jim je služilo med drugim tudi za čiščenje zob.

Lipa je izredno visoko drevo (zraste do 40 metrov), ki z razlogom velja za simbol slovenstva. Marsikatera lipa lahko doživi 800 let ali še več, v njeni senci pa se je v zgodovini sklenilo že veliko sestankov in dogovorov. Lipo smo namreč Slovenci vedno radi posadili na sredino vaških trgov in naselij ter ob hiše, gradove, cerkve in ceste, da so se popotniki lahko v njeni senci odpočili. Vonj lipe, ki je še posebej intenziven v času cvetenja, je nežen in »poboža« marsikatero dušo. Medtem ko iz cvetov pripravljamo čaj, nekateri iz njenih zelo mladih listov celo pripravljajo solate, saj veljajo za najbolj okusne drevesne liste.

Lipov les je izredno mehak in prožen, zato ni čudno, da si je pravljični junak Martin Krpan iz njega izdelal nadvse učinkovit kij, s pomočjo katerega je premagal Brdavsa. Dandanes uporabljamo lipov les za izdelavo gospodinjskih pripomočkov, igrač, glasbil, kipov, svinčnikov in embalaže, ki pa jo čedalje bolj izpodriva plastika.

Lipa ima izredno močne korenine, ki preprečujejo erozijo tal in je »zaslužna« tudi za vzdrževanje ravnovesja v živalskem svetu – v njenem duplu lahko najdemo netopirje in polhe, v krošnjah pa veverice in številne ptice.

Med najstarejše in najdebelejše lipe uvrščamo tudi Najevnikov lipovec, ki raste na Ludranskem vrhu južno od Črne na Koroškem. Obseg debla, ki naj bi zraslo iz sedmih debel, je več kot 10 metrov, starost pa je ocenjena na 500 let. O besednem izvoru pa pravi jezikoslovec dr. Marko Snoj naslednje: »… zelo verjetno je, da je beseda lipa tvorjenka iz istega korena kot ga imamo v glagolu lepiti. Ko lipa cveti, z nje pada lepljiva snov in ta značilnost je tako močna, da je po njej poimenovana.« Na sprehodu po Arboretumu se za hip ustavimo pod lipo in lipovcem in občudujmo njun vonj in ponosno držo, saj nam močne ukoreninjenosti dostikrat v življenju primanjkuje …

Lipovec v Arboretumu

Pripravila: Miša Gams


Razstava Čar lesa se je po gostovanju na Pomladnem sejmu v Gornji Radgoni in majski razstavi v ljubljanski Mestni hiši in Cankarjevem domu preselila tudi k nam v Arboretum. Razstava je zasnovana tako, da izpostavlja tako praktične kot tudi estetske vidike uporabe lesa v gospodinjstvu, športu, kulturi in pri vsakdanjem življenju.  Tako se nam na eni strani oči odpočijejo na lesenem kajaku, narejenem iz lahkega lesa smreke in alpskega nagnoja, ter čudovitem lesenem kolesu, narejenem iz bukovine, na drugi strani pa nam padejo v oči ambientalne svetilke, ptičje krmilnice in manjši pripomočki, namenjeni kuhanju (kuhalnice, podstavki za vročo posodo, noži, servirni krožniki itd.), osebni negi (glavniki, uhani) in opremljanju stanovanja (leseni ovitki za pisala, domiselne »hišice« za branje in odlaganje knjig, svečniki, deske za vezenje, stojalo za ključe in nakit). Ko se obiskovalec sprehodi med vsemi temi rekviziti, dobi marsikatero idejo o tem kako bi lahko opremil svoj dom in na inovativen način prispeval k bolj pestremu sobivanju. Razstava je zanimiva tudi z vidika primerjave izdelkov, narejenih iz različnih tipov lesa – na enem mestu lahko  občudujemo pohištvo, narejeno iz hrasta, smreke, javorja, orehovine, češnje  in bukovine, tako da mimogrede dobimo impulz kateri les bi najbolj ustrezal naši osebnosti in prostoru, v katerem živimo.

Razstava Čar lesa

Les kot gradbeni material zadnja leta spet pridobiva na veljavi, saj se čedalje več ljudi zaveda prednosti  uporabe naravne surovine, ki se jo povrhu vsega lahko še reciklira za najrazličnejše namene. Bivanjski prostori, opremljeni z lesom, delujejo poživljajoče, lahkotno in sproščeno, človeku pa se zazdi kot bi bival v naravi. V današnji družbi, ki je zaznamovana s stresom, je občutek lahkotnosti in sprostitve, s katerim nas navdaja les, zelo pomemben aspekt, ki pripomore h kvaliteti življenja.  Čeprav smo ena od redkih držav znotraj Evropske unije, ki ima na zalogi veliko lesa, pa se zdi, da se njegove vrednosti v celoti ne zavedamo.  Kljub pogosto uporabljanim frazam o pomembnosti trajnostnega razvoja in reciklaže, še vedno veliko lesa in lesenih izdelkov uvažamo namesto da bi jih naredili sami. Razstava Čar lesa med drugim priča o tem, kako je potrebno pokazati na različne možnosti uporabe lesa in preusmeriti zavest potrošnika v nakup naravnih materialov, ki blagodejno vplivajo na živa bitja in podnebje. Z uporabo lesnih izdelkov namreč podaljšujemo skladiščenje ogljikovega dioksida, medtem ko iztrošene izdelke lahko uporabimo za pridobivanje energije. Čas je, da spoznamo resnično vrednost te neprecenljive surovine in jo integriramo v vse pore vsakdanjega življenja. Les je zagotovo material, ki je tako uporaben kot estetski, iz njega nenazadnje lahko naredimo tako vsestranske bivalne površine kot umetniške izdelke. Razstava bo na ogled pod arkadami stare upravne zgradbe vse do 26. junija, vabljeni k ogledu!

Čar lesa

Pripravila: Miša Gams

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.