Feeds:
Objave
Komentarji

Dalije so priljubljene okrasne rastline, ki jih poznajo vsi ljubitelji vrtnarstva. Domovina dalij je Mehika, Srednja Amerika in Kolumbija, kjer dobro uspevajo na visokih nadmorskih višinah. Najvišja med dalijami je slabo poznana Dahlia imperialis, ki zraste običajno 6 metrov, lahko pa tudi do 10 metrov visoko.

Gomolje te velikanke sadimo aprila v dobro prepustna tla. Bogato nam bo zacvetela novembra – tik pred prvo zmrzaljo. Cvetovi so številni in nežno rožnate barve.

V Arboretumu smo jo posadili v cvetlično korito na dvorišču uprave.

Zgodnje zmrzali bodo žal prekinile rast. Nadzemni deli rastline bodo propadli. Gomolje lahko izkopljemo in shranimo v suhem skladišču ter jih zopet posadimo spomladi. Tako velike kot majhne dalije nam bodo cvetlične gredice obarvale s svojimi privlačnimi cvetovi. Vabljeni, da  jih pridete občudovat!

Tree dahlia

Slika: http://www.strangewonderfulthings.com

Pripravila: Mateja Mavec, univ. dipl. biol.


Sončnica nas spominja na vroč in sončen letni čas. To je cvetlica poletja. Sejemo jih aprila naravnost v gredo. Sadike lahko na vrt prestavimo v drugi polovici maja.

Ena sončnica – tisoč cvetov

Cvet sončnice je pravzaprav košek, v katerem je združenih več sto ali celo tisoč cvetov. Razveseljevali nas bodo od julija do oktobra.

Sončnice sledijo soncu

Cvetni košek sončnice se obrača za soncem. Tako si zagotovi svetlobo za rast in zorenje plodov. Temu pojavu pravimo tudi soncesledstvo.

Cvet poln dobrot

Cvetovi privabijo mnogo opraševalcev. Iz vsakega posameznega cvetka v košku bo nastalo eno seme – gostija za ptice in ljudi. Iz semen namreč pridobivamo sončnično olje, ki je nepogrešljiv v vsakem gospodinjstvu.

Kam sejemo sončnice?

Sončnice so enoletnice, ki zrastejo do 3 metrov visoko. Korenine lahko segajo tri metre globoko v prst. Navadno imajo le eno steblo in težke cvetove, zato jih privežemo ob oporo. Sadimo jih v zatišne lege, tam jih veter ne bo polomil. Potrebujejo dobro odcedna in rodovitna tla, predvsem pa je pomembno, da jim zagotovimo veliko sonca.

Za manjše gredice so primeren okras pritlikave sorte

Pritlikave sorte imajo pogosto rdečkasto obarvane lističe, ki obdajajo socvetje. Lahko so razvejane z več socvetji. Običajno jih sejemo v skupinah, v manjše gredice okrasnega vrta.

Pripravila: Mateja Mavec, univ. dipl. biol.
Fotografija: Mateja Račevski, univ. dipl. inž. kraj. arh.


Na vrtu nam lahko zagode marsikatera neprijetna situacija in povzroči  nemalo slabe volje, zlasti takrat, ko spoznamo, da imamo opravka s pogostim obiskovalcem vrtov in zagrizenim sovražnikom vseh vrtičkarjev – voluharjem. Sredstev za odganjanje voluharja je veliko, od raznih visokofrekvenčnih odganjal, do pretkanega načina sajenja raznih rastlin – v tem kontekstu v boju z voluharjem pomagajo cesarski tulipani, narcise, bob in česen. Odvračamo ga lahko tudi z vonjem ribjega olja, bezga, limone in pomaranč, katerih olupke postavimo na rob vrta. Vendar, vaba za voluharja je obenem lahko odlično bivališče za gnezdenje ježev; le-to naj bo sestavljeno pretežno iz vej, če pa delamo gnezdilnico za podlasico, pa naj bo ta iz kamenja. Osnova izgradnje naj bo iz čim bolj naravnih materialov, kot so poleg že omenjenih materialov tudi mah, slama, uporabimo pa lahko tudi opeko. Gnezdilnico postavimo na miren in tih kraj, kamor ne zahajamo pogosto, ter v zavetje, po možnosti ne na mrzlo severno stran. Naj še omenimo, da so naši dobri prijatelji pri plenjenju voluharjev kače – gadi, mačke (četudi le za zabavo), lisice in ptice ujede.

Pripravila: Tadej Janežič in Polona Klančar


V Arboretumu Volčji Potok so zacveteli prvi rododendroni ali po domače sleči, kmalu bodo zacveteli tudi pierisi, kalmije, levkotoje in skimije. To so zimzeleni grmi, ki uspevajo v kislih tleh. V angleškem parku bodo obiskovalcem Arboretuma pričarali razkošno predstavo barv.

Kako pripraviti gredico, da bodo te rastline v njej dobro uspevale?

Če želimo, da nam bodo grmi uspevali več kot le eno sezono, se velja pri pripravi grede malo bolj potruditi. Sadike teh grmov sadimo v šoto. Sadilna jama naj bo široka en meter in globoka 40 cm. Tako bo ves koreninski sistem obdan s šotnim substratom in se bo rastlina dobro počutila. Sadimo v dobro odcedna tla.

Kaj moramo pri sajenju paziti?

Pazimo, da pred sajenjem šoto res dobro namočimo. Šota počasi sprejema vlago, vendar jo potem dolgo časa zadrži. Šoto pred sajenjem razdrobimo, v celoti namočimo v vodi, dobro premešamo in pustimo, da se popolnoma napije. Te rastline imajo zelo plitek koreninski sistem, zato gredic ne okopavamo, da ne poškodujemo korenin. Gredico po sajenju zagrnemo z zastirko.

Kako lahko preprečimo prehitro razkisanje substrata?

Sadilno jamo lahko ob straneh obložimo s folijo za ribnike. Pozorni smo, da ne prekrijemo dna sadilne jame, saj moramo zagotoviti, da bodo tla dobro odcedna. S folijo preprečimo mešanje z navadno vrtno zemljo in razkisanje substrata. Na vrh gredice vsako leto dodajamo šoto.

Kakšna lega je primerna za te rastline?

Te rastline bodo zelo hvaležne, če jih posadimo na polsenčno lego. Tako bomo upočasnili izsuševanje tal. Če bodo imele rastline dovolj prostora, se ne bodo pretegnile in bodo imele lepo rast.

Kako te rastline negovati?

Kislost tal vzdržujemo z vsakoletnim dodajanjem šote. Te rastline ne prenašajo gnojenja s hlevskim gnojem zato pri gnojenju uporabljamo mineralna gnojila, ki jih v vrtnih centrih kupimo kot gnojila za rododendrone oz. borovnice. Zalivamo jih le z deževnico.

Pripravila: Mateja Mavec, univ. dipl. biol.
Fotografije: Mateja Račevski, univ. dipl. inž. kraj. arh.


Reklamni oglasi, ki vabijo turiste na potovanja, prikazujejo čudovita polja cvetočih tulipanov in mline na veter. Vabijo nas na Nizozemsko. Deželo tulipanov. Tudi čebulice narcis in tulipanov, ki smo jih kupili v trgovini so prišle z Nizozemske.

Je torej Nizozemska domovina tulipanov? Ne, tulipani so doma v južnoazijskih stepah in polpuščavah, ki se raztezajo od Bližnjega vzhoda preko osrednje Azije do Kitajske.

Kako tulipan raste?

Tulipan je torej rastlina prilagojena na življenje v polpuščavi. Zato spomladi hitro zraste, zacveti in takoj po cvetenju razvije semena. Tako še pred poletno pripeko zaključi svoj življenjski krog.

Čebulica tulipana shranjuje založne snovi. Te čebulica dobi iz zelenih listov. Prst čebulico dobro varuje pred neugodnimi vremenskimi razmerami in v tleh bo počakala na novo priložnost za cvetenje.

Kako negovati tulipane?

Tulipani so priljubljene vrtne rastline in nepogrešljiv spomladanski vrtni okras. Radi imajo sončno lego, rodovitna in dobro odcedna tla. Sadimo jih jeseni, v drugi polovici oktobra, 15 do 20 centimetrov globoko.

Po cvetenju čimprej odstranimo vrh, da preprečimo semenenje. S tem bomo okrepili čebulico. Zelene liste pustimo da ovenijo in se posušijo, da lahko čebulica shrani kar največ hranilnih snovi. Tako bomo poskrbeli, da bo naslednje leto tulipan zagotovo spet zacvetel. Ob taki negi, bodo tulipani na istem mestu zadovoljno cveteli tudi do petnajst let in presajanje čebulic ne bo potrebno. Če nam načrov le ne bo prekrižal kakšen lačen voluhar.

 

pripravila: Mateja Mavec
povzeto po: Mastnak M., Sprehodi po arboretumu, Tulipani – otroci sonca
fotografije: Mateja Račevski


Japonska malina ali Yamlina je malina, ki ima čudovite plodove z okusom jagode. Lahko jih pripravite v sadni solati ali v sladoledni kupi.

Cveti belo. Prvi plodovi dozorijo v začetku julija. Yamlina je grmičaste rasti. Ustreza ji sončna do polsenčna lega. Zraste do 100 cm visoko in 60 cm v širino. Odporna je proti boleznim in nizkim temperaturam.

Dopolnite svoj zelenjavni ali okrasni vrt z malino z nenavadnimi in okusnimi plodovi.

Yamlina je na voljo v Vrtnem centru Arboretum.


Med štirimi vrtnicami, ki jih letos na svojih znamkah daje v promet Pošta Slovenije, je tudi snežniška gartroža. Ponovno je bila najdena po naključju, ki pravzaprav ni naključje. Ravno tako se je ohranila po naključju, ki ga ni pripisati samo sreči. V tem belem cvetu se prepletena vrsta človeških usod in poklicanosti k poklicu, v njej so združeni znanje in globoko usidrani običaji in navade.

Zgodbe in dokumente o gradu Snežnik in življenju tega gospostva in gospodarstva v preteklosti že vrsto let zbirata zakonca Špeh, ki sta kot zaposlena tam že takorekoč del inventarja. Med množico najrazličnejših podatkov jim je bil znan tudi ta, da so na grajskem vrtu pod zadnjimi veleposestniškimi lastniki cvetele bele vrtnice. Med domačini, ki se v kmečkem vsakdanu niso srečevali s prav veliko vrtnicami, je bila znana kot »vrtnica velikanka«. Kazalo je, da so zgodovinski potresi dvajsetega stoletja tudi vrtnico pokopali v nepovrat.

Presenečenje je bilo veliko, ko sta Špehova leta 2008 pri Majdi Cejan iz Pudoba videla to vrtnico živo in zdravo cveteti na podeželskem vrtu. Da jima je gospa razkrila rožno skrivnost, je bila sreča. Ni pa bilo naključje, saj sta zakonca Špeh ves čas na preži za informacijami o gradu, s katerim živita. »Geduld bringt Rosen,« pravijo Nemci. Dobesedno to pomeni, da potrpljenje prinese vrtnice. Slovenski približek tega reka je, da kdor čaka, dočaka. Za Špehova je treba rek dopolniti, da dočaka grajsko rožo.

Gospa Cejan jima je povedala, da jo je v Pudob prinesla iz domače vasi, iz Podcerkve, ko se je poročila. Pred dobrimi desetimi leti sem iskal podatke o starih vrtnicah in se prvič srečal z dejstvom, da so neveste na možev dom skupaj z doto, majhno ali veliko, pogosto prinesle tudi vrtnico z domačega vrta. Ena izmed žena, s katerimi sem se takrat pogovarjal, mi je opisala za tri rodove nazaj, kako se je njena vrtnica po ženski, materinsko-hčerinski liniji prenašala in selila k novim ognjiščem. Da je ga. Cejan vrtnico odnesla iz domače vasi v drugo, kjer sta si z možem uredila dom, torej ni naključje, temveč del tradicije, ki je živela, čeprav se o njej ni veliko govorilo, in morda še vedno živi.

 

Nemška pamet in okus

Sredi devetnajstega stoletja je snežniško posestvo kupil saški knez Georg von Schönburg-Waldenburg. Princ Jurij Šumburško-Valdenburški je v svoji vojaški karieri dosegel čin konjeniškega generala. Urejanja gospodarstva na Snežniku se je lotil, ko je odložil sabljo in ostroge. Na Snežniku ga je nasledil sin Herman, ki je tudi dokončal vojaške šole, a je izbral diplomatsko kariero.

Gospodarji so bili torej dobro izobraženi in dobri organizatorji. Imeli so okus, ki je pritikal visokemu plemstvu. Zato so gradu uredili vrt, na katerem so cvetele vrtnice. V snežniškem mrazišču bi večina vrtnic prvo zimo pomrla, a so knezi prinesli z Nemškega vrtnico, ki je bila (in še vedno je) kos notranjskim zimam. Bele barve je gotovo morala biti zaradi snega v grajskem imenu.

Šumburško-Valdenburški niso bili zadovoljni z  vrtnico kar tako, hoteli so imeti vrtnice na deblu, ki so bile v drugi polici devetnajstega stoletje nemški lepotni standard. Takšne vrtnice pa niti ne nastanejo niti ne obstanejo same od sebe. Zanje je potreben vrtnar. Tega princ Jurij ni pripeljal od drugod, pač pa je na vrtnarsko šolanje na Dunaj poslal kmečkega fanta Janeza Gerla. Ko je vrtnar prišel nazaj, je dobil stanovanje in zagotovljeno službo zase in za svojega sina. Grajski vrtnar je imel vrsto opravkov in skrb za vrtnice je bila le eden od njih.

Po starem Janezu je službo prevzel sin Janez. Po drugi svetovni vojni se je svet postavil na glavo. Snežniško posestvo je postalo kmetijska ekonomija, kjer za vrtnarja ni bilo več pravega dela. Vsa vrtna lepotija z vrtnicami vred se je umaknila živinoreji. Janez Gerl mlajši se je upokojil, kupil hišo v Podcerkvi in kot srčen vrtnar na svoj vrt odnese tudi grajsko gartrožo. Množil jo je in podarjal dekletom in ženskam v vasi, kakršna je pač na Slovenskem navada. Tudi mladi Majdi, ki se je poročila s Cejanom.

Zakonca Špeh sta dobila dve vrtnici v dar in ju nekaj let skrbno čuvala na svojem vrtu. Ko je prišel pravi trenutek in je Ministrstvo za kulturo zastavilo obnova grajskega parka, sta prepustila cepiče v razmnožitev. Sadike zdaj čakajo, da se vrnejo v obnovljeni grajski vrt.

Besedilo: Matjaž Mastnak

Slika znamke: Nova znamka Pošte Slovenije.

Objavljeno v Nedelu, 12. 3. 2017