Feeds:
Objave
Komentarji

Gospa se je na Arboretum Volčji Potok obrnila po nasvet. Njena živa meja iz smaragdnega kleka zelo rjavi. Del žive meje je že zamenjala z lovorikovcem, na preostalem delu pa bi želela nekaj drugega. Piše tudi, da nekaj iglavcev na tistem delu že ima, a rastejo prepočasi in ne ustvarjajo zadostne zelene pregrade.

Odgovor:

S smaragdnim klekom (Thuja occidentalis ‘Smaragd’) se nima smisla več ukvarjati, zato ste pravilno razmišljali in ga boste nadomestili. Torej s čim?

Iglavci in mešana živa meja – to ni dober domislek. Očitno ste posadili počasi rastoče iglavce in ti niso za živo mejo, so za skalnjake in večje grobove. Rastni temperament iglavcev in listavcev je različen in pri tekmovanju za svetlobo praviloma iglavci potegnejo krajšo.

So vam res všeč iglavci za živo mejo? Če imate z vseh strani vrt brez sence, je dober izbor za živo mejo navadna smreka. Toda le vsako leto redno in pravilno strižena.

Iglavec, ki dá krasno živo mejo, je tisa. A to je za tiste, ki imajo veliko potrpljenja in bodo še dolgo živeli. Koristno je tudi izbrati sorto, ki nam z obliko rasti in živahnostjo pomaga na poti do cilja npr. Taxus × media ‘Hicksii’.

K listavcem. Lovorikovec da dobro živo mejo. S spremembo podnebja postaja problematičen kot vrsta, ki lahko uide v naravo in krene na osvajalsko pot invazivke. Če sta v mestu, ni problematičen, če sta na robu gozda, bi bil z lovorikovcem zelo pazljiv.

Najboljši nasvet za zdravo in odporno živo meje je beli gaber. Čez zimo obdrži suhe liste, zato tudi v tem letnem času zastre pogled na vrt.

Moj nasvet je, da odstranite vse smaragde in v eni potezi posadite gaber. V nekaj letih boste imel lepo in funkcionalno zeleno steno. Če ste bolj za sonaravno, pa pomislite na nestriženo živo mejo iz samoniklih grmovnic, ki se dobro poznajo iz živic in znajo živeti v mešani skupnosti (trdoleska, rumeni dren, brogovita, dobrovita ipd.).

Še vedno so lepe žive meje iz kaline (ligustra), čeprav je iz mode. Po krivici, in to praviloma zato, ker je vrtičkarji v mladosti ne znajo obrezovati.

Pripravil: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.

Advertisements

Pušpan


S Štajerske smo dobili vprašanje, koliko bi lahko bil star pušpan s fotografije. Premer debla ima okoli 40 cm, višino okoli 10 m.

Najprej je nenavadno to, da je pušpan zrasel v drevo. Tako so ga sicer vzgajali, saj večina pušpanov doživlja usodo rezanih živih mej. V strokovnih knjigah beremo, da ob Črnem morju pušpani zrastejo v drevesa višine naših gabrov. Toda tam so pušpani samonikli in del naravnega rastlinja. V Sloveniji so zgolj okrasne, sajene rastline. Pušpan pri nas nima naravnih rastišč; če se kje slučajno pojavi, je bil tja zanešen z zelenim odrezom z vrtov.

Iz Arboretuma Volčji Potok vemo, da so 50 let neobrezovani pušpani pri starosti 90 let dosegli 6-7 m višine. Ker je drevo s fotografije raslo ob graščini, lahko iz zgodovinskih okoliščin sklepamo, da je bilo posajeno  v drugi polovici 19. stoletja. Po primerjavi z višino primerkov iz Volčjega Potoka lahko sklepamo na starost okoli 130 let, kar se sklada s prejšnjo predpostavko.

Pušpan zelo počasi prirašča v debelino. Sinteznih podatkov za soodvisnost starosti in debelinske rasti za Srednjo Evropo za pušpan nimamo. Imamo pa podatke za tiso, ki je med iglavci najpočasnejša. Če predpostavimo, da pušpan in tisa rasteta v debelino enako hitro, potem iz debeline izhaja starost 175 let.

Sklenemo lahko, da drevesasti pušpan raste tam že štiri do pet človeških generacij.

Pripravil: Matjaž Mastnak, kurator


Ob poseku drevesa 3. julija 2019 smo v trhlem obodu panja opazili ličinke hrošča rogača. Ličinke se hranijo se z lesom, ki so ga zmehčale glive. Razvoj od jajčeca do bube traja več let. Na koncu se ličinke zabubijo v zemlji in poleti prilezejo na plano odrasle živali.

Samci so znameniti po »rogovju«, po katerem so dobili ime rogači. Skupaj z rogovjem so dolgi do 8 cm. Samice nimajo »rogov« marveč majhne klešče. Tudi z njimi lahko boleče uščipnejo.  Odrasli hrošči živijo od nekaj tednov do nekaj mesecev.

Ličinke običajno živijo v trhlih koreninah, panjih in deblih hrasta. Na tem mestu so se razvili v razkrojenem lesu lipe. Ne drezajte v trhlino in ne motite ličink v razvoju! Hrošči so redki in ogroženi. Zavarovani so z Bernsko konvencijo in evropsko Direktivo o habitatih.

Levo: Dürerjeva slika samca rogača.

Dürerjeva slika samca rogača

Rogačevka

Pripravil: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.


Pogled na cvetoče divje kostanj je vedno navdušujoč. Pri opazovanju cvetov oz. socvetij sem naletela na različne vrste oz. sorte divjega kostanja. Poglejmo katere.

Navadni divji kostanj (Aesculus hippocastanum L.) je v Sloveniji najpogosteje sajen divji kostanj. Ljudje so prepričani, da je to naša domača drevesna vrsta, tako domač nam je. Pred ledenimi dobami je rasel po vsej Evropi, danes v naravi raste le na Balkanskem polotoku.

Pokončna, do 30 cm dolga socvetja sestavljajo številni belkasti cvetovi, pogosto olepšani z rdečo ali rumeno pego. Sorta z vrstnatimi cvetovi je Baumannii.

Divji kostanj je drevesna vrsta, katere pojavnost v Sloveniji upada. Razloga sta dva: škodljivec zavrtač divjega kostanja in glivična bolezen listna sušica. Oba povzročita, da listi že poleti porjavijo in včasih celo odpadejo.

Rožnati divji kostanj (Aesculus × carnea Hayne) je v primerjavi z navadnim divjim kostanjem nižje drevo. Na rožnatih ali rdečih cvetovih, ki sestavljajo do 20 cm dolga socvetja, najdemo rumeno pego.

Rožnati divji kostanj ne raste v naravi, najdemo ga le kot okrasno drevo. Nastal je s križanjem navadnega in rdečega divjega kostanja.

Rumeni divji kostanj (Aesculus flava Soland.) je okrasno drevo, ki izhaja iz Severne Amerike. Že ime pove, da so njegovo cvetovi rumene barve. Po obliki so ožji kot pri prej naštetih vrstah. V Sloveniji redko naletimo na njega.

Drobnocvetni divji kostanj (Aesculus parviflora Walt.) je širok grm, visok do 5 m, cveti poleti (julija in avgusta) z drobnimi belimi cvetovi.

V maju, ko cvetijo drugi divji kostanji, drobnocvetni divji kostanj šele nastavlja svoja socvetja.

 

Pripravila: Mojca Demšar, univ. dipl. inž. agr.
Center za šolske in obšolske dejavnosti – CŠOD, ki se v Arboretumu ukvarja z organizacijo in izpeljavo naravoslovnih dni za osnovne in srednje šole.


Na posnetku lahko vidimo mladiča male uharice (Asio otus). To je sova, ki je po barvah in vzorcu podobna veliki uharici, a je od te pol manjša. Dolga je dobrih 35 cm, razpon njenih kril pa meri od 84 do 95 cm. Ima oranžne oči, na vrhu glave pa izrazita čopa perja, ki sta ji prislužila ime uharica. Mala uharica je aktivna ponoči. V mraku z neslišnim letom išče svoj plen. Z ostrimi kremplji lovi voluharje, miši ali manjše ptice. Podnevi jo redko opazimo, saj počiva ob deblu drevesa in je zaradi varovalnih barv dobro skrita pred plenilci. Oglaša se s tihim “u”, zato moramo ponoči dobro prisluhniti, če jo želimo slišati.

V Sloveniji je pogosta gnezdilka, ki pri nas ostane vse leto. Gnezdi med februarjem in junijem v nižinskih sestojih iglavcev. Gnezda si ne spleta sama, ampak poišče stara gnezda vran in srak. Njeni mladiči zapustijo gnezdo še preden znajo leteti. Brez skrbi, starši zanje skrbijo tudi ko se nerodno kobacajo po gozdnih tleh, pred plenilci pa se skrijejo med veje dreves. Pri tem si pomagajo z močnimi kremplji, ki so ostri kot britev. Kako spretno lahko plezajo po deblu, se dobro vidi na posnetku.

Vir: http://ptice.si/ptice-in-ljudje/ptice-slovenije/sove/

https://www.notranjski-park.si/izobrazevalne-vsebine/zivalski-svet/ptici/sove/mala-uharica

Pripravila: Mateja Mavec, univ. dipl. biol.

Fotergila


Fotergila (Fothergilla major) je pri nas še malo razširjen grm. Prvič je privlačen konec aprila, ko na golih vejah odpre velike bele mačice. Drugič jeseni, ko se barva na listih preliva od oranžne do karminasto rdeče.

Sadimo jo na sončno in zavetno lego in v humozno zemljo. Dobrodošla je samo opoldanska senca.

Spomladi in jeseni je fotergila najlepša pred zimzelenim ozadjem, za čez poletje pa ji v sosedstvo posadimo takrat cvetočo grmovnico.

Cvetoča fotergila

Pripravil: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.


Izmed pahljačastih javorjev (Acer palmatum) so med ljudmi najbolj priljubljeni takšni z rdečimi listi. Niso pa edini, saj se sorte med seboj razlikujejo tudi po višini in obliki rastlin ter narezanosti listov.

Pahljačasti javorji imajo plitve korenine, kar pomeni, da jih hitro prizadene suša. Ko izbiramo mesto za sajenje, izberemo polsenčno lego. Če sadimo rdeči javor na sončno mesto, moramo tla v širini krošnje pokriti z zastirko 7-10 cm na debelo. Plast borove skorje ali drugega naravnega materiala zadržuje v tleh vlago in preprečuje pregrevanje tal.

Ob dolgotrajnih poletnih sušah rdeči javor zalivamo. Zdrave sadike so na zimski mraz občutljive le prva leta. Obrezovanju se izogibamo.

Pahljačasti javorji lahko živijo več deset let.

Pripravil: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.