Feeds:
Objave
komentarji

Letošnje leto je za vrtnice pri nas nekaj posebnega. Še pred pomladjo ga bo z vrtnicami na znamkah zaznamovala Pošta Slovenije, ki bo dala v promet štiri nove znamke s štirimi upodobitvami vrtnic.

Lekarniška roža na znamki

V Republiki Sloveniji smo na znamkah z rastlinskimi motivi že imeli navadni šipek (Rosa canina), takrat v družbi treh drugih zdravilnih rastlin. Šipku kot daljnemu divjemu predniku v letu 2017 sledijo štiri žlahtne rože, ki niso bile izbrane slučajno. Ilustrirajo zgodovino vrtnic v Sloveniji od srednjega veka do prve slovenske sorte, opozarjajo pa tudi na podnebno raznolikost slovenskih dežel, ki se odraža tudi v izbiri naravnim danostim primernih vrtnic.

Na prvo dokumentirano vrtnico v naših krajih opozarja lekarniška roža z znanstvenim imenom Rosa gallica ‘Officinialis’. Ilustracija lekarniške rože je del grafične zbirke Janeza Vajkarda Valvasorja. Tiste zbirke, ki je po polihistorjevem bankrotu skupaj s knjižnico, ki je štela 1520 knjig, ni hotel kupiti noben Kranjec niti nobena deželna ustanova Vojvodine Kranjske, ki ji je učenjak s Slavo postavil spomenik. Kulturnejši od kateregakoli Slovenca ali kranjskega Nemca je bil takrat Hrvat. Aleksandar Ignacije Mikulić Brokunovečki ni bil katerikoli Hrvat, marveč zagrebški škof od leta 1688 do 1694. V zgodovino se je vpisal kot mož, ki je pospeševal kulturno življenje svojih duhovnikov in škofije. Valvasorjeve grafične liste, ki so bili po vsebinskih sklopih vezani v osemnajst knjig, hranijo v Metropolitanski knjižnici, ki je del zagrebške nadškofije.

Sedemnajst zvezkov od osemnajstih – en se je namreč izgubil – je v prejšnjem desetletju v faksimilirani izdaji z naslovom Iconotheca Valvasoriana izdala Fundacija Janez Vajkard Valvasor pri SAZU. Po zaslugi tega založniškega podviga lahko v naših večjih knjižnicah vidimo dve botanični ilustraciji žlahtnih vrtnic in eno ilustracijo šipka, ki so ga morda tudi gojili za okras. Gre za slike z vodenimi barvami, ki jih je Valvasor verjetno naročil za svoje nikoli napisano delo o rastlinstvu. Z veliko gotovostjo lahko na eni od teh ilustracij prepoznamo lekarniško rožo. Ker so bile te ilustracije slikane po naravi, se pravi po cvetoči vejici, predstavljajo oprijemljiv dokaz, da se je na Kranjskem v sedemnajstem stoletju po vrtovih gojilo prav to rdečo gartrožo. To je prvi razlog, da je starinska lekarniška roža našla pot na znamko.

Iz Valvasorjevega opisa gradu Lisičje tudi vemo, da je bil tam v njegovem času prvi zbirateljski rožni vrt. Pri opisu rastlinskega bogastva, ki ga je nakopičil graščak iz Lisičjega pri Škofljici, Valvasor suvereno zatrdi: »Ker kar Italija, Francija, Anglija, Holandija, Nizozemska in Nemčija cenijo med cvetlicami kot posebno, redko, nenavadno, izbrano, lepi in čudovito, vse to je tukaj, in poleg tega so zraven še različne rastline iz Indije.« V nadaljevanju se je podrobno razpisal o stoterih sortah tulipanov in drugih čebulnicah. Kranjska ni bila vrtnarska puščava! Na koncu poročila, ko se je očitno že upehal, je imel moč zapisati samo še: »Imajo še različne prižaste gartože in pa druge vrste marsikakšnih gartrož.« Škoda! Če bi z enako natančnostjo kot tulipane popisal še vrtnice, bi imeli dragoceni vpogled v vrtnarsko zgodovino in izvrsten dokument, na podlagi katerega bi lahko rekonstruirali pri rožni vrt na Slovenskem. V roke lahko tako primemo le ilustracijo dveh gartrož iz učenjakove grafične zapuščine.

Prva opevana

Lekarniška rože je bila v srednjem veku in začetku novega veka praktično edina rdeča vrtnica, ki so jo gojili povsod po vrtovih celinske Evrope. Kot takšno jo lahko prepoznamo tudi v prvi znani ljubezenski pesmi v slovenskem jeziku. V Turjaškem rokopisu iz 14. ali 15. stoletja je v trubadurski pesmi ohranjen stih: »Rasi in lubi me, luba moja gartroža rumena«.

Rumena tu pomeni rdeča. Slovenci smo se kot najzahodnješi Slovani zavlekli pod Alpe, kjer smo izgubili stik s tistim “črvom” kaparjem, iz katerega je večina slovanskih ljudstev izdelovala rdeče barvo in iz katerega je izpeljala crveno (črvovo) barvo. Naš predniki so rdečo poimenovali po železovi rji oziroma železovi rudi: rujava, rujna, rudmena, rumena, rudeča. Ko je rumena pomenilo rdeča,  so rumeno imenovali žolta. Še pred sto dvajsetimi leti najdemo v Pleteršnikovem slovarju zgled “rumena kri”, ki seveda ne more biti drugačna kot rdeča. In takrat smo seveda ponosno vihteli črno-žolto državno zastavo. Gratroža iz pesmi je zatorej brez dvoma rdeča.

Turjaškega (aurešperškega) rokopisa zaradi zemeljskih in zgodovinskih potresov ni več na Slovenskem. Na fotografiji slabo čitljivega rokopisa sodobni raziskovalci namesto gartrože ponudijo skupek nerazumljivih črk. Kot vrtničarju mi je seveda ljubše staro branje in zato povem, da si je tudi iz tega literarnozgodovinskega razloga lekarniška roža prislužila znamko.

Besedilo: Matjaž Mastnak

Slika znamke: Nova znamka Pošte Slovenije.

Objavljeno v Nedelu, 22. 1. 2017

 


Jesen počasi jemlje slovo, narava pa se pripravlja na počitek. Stari zimski poganski običaji so se začeli že na god sv. Andreja ali andrejevo, ki goduje zadnji dan novembra. Tako je bila na Štajerskem in v Prekmurju razširjena navada, da se je moralo dekle, ki je želelo v sanjah zagledati bodočega ženina, tri dni postiti in vsak dan pojesti po eno pšenično zrno v čast sv. Andreju. Naslednji praznik, ki je bil zanimiv zlasti za otroke, je bil sv. Miklavž, ki je v noči na 6. december pridnim otrokom prinašal suho sadje, neposlušnim pa šibe. God sv. Lucije, ki je bil 13. decembra, je bil povezan z vračanjem duhov prednikov v najtemnejšem obdobju leta – takrat so bili v navadi obhodi lucij, ki so strašile otroke, gospodinje pa so takrat pekle poseben obredni kruh iz različnih vrst zelišč in žita. Nekoč je bilo na lucijino razširjena navada, da so dali v posodice kalit pšenično zrnje, ki so mu rekli Adonisov vrtiček. Kaljeno žito naj bi s svojo rastjo dokazovalo, da narava še ni umrla, in da se bo spomladi znova prebudila. Na Dolenjskem so Adonisovemu vrtičku rekli zeleni božič, kalitev ali pšenička, v Beli krajini so ga imenovali večno življenje, na Štejerskem pa kaljeno žito ali svetonočni spomin. Ponekod so s tem kaljenim žitom tudi vedeževali, večinoma pa so ga uporabljali za okrasitev jaslic in praznične mize.

V času zimskega solsticija, 21. decembra, naj bi imela demonska bitja največjo moč, ki je trajala vse do volčjih noči oz. do 6. januarja. Takrat naj bi se po nebu podile čarovnice, besi in demoni, ki so prinašali bolezni in nesreče. Zato so naši poganski predniki na božični večer obredno sežigali zelišča, zlasti brin, s katerim naj bi se ščitili pred zli silami. Krščanstvo je kot zamenjavo za sežiganje brinja kasneje uporabilo škropljenje z blagoslovljeno vodo.

Ob božiču so predniki notranjost hiše okrasili z zelenjem, med najpogostejšimi zimzelenimi rastlinami, ki so jim pripisovali magične lastnosti, so uporabljali belo omelo, smrečje, bršljan, pušpan in bodiko. Zlasti pušpan so dodajali šopkom in butaram ter ga uporabljali za krašenje v božično-novoletnem času. Belo omelo so po drugi strani pripravljali kot čaj za zdravljenje srčnih obolenj, krvnega obtoka, zlatenice, ščitnice, trebušne slinavke, senenega nahoda in astme, pri ozeblinah in krčnih žilah pa so iz nje pripravljali vročo kopel. Zimzeleno rastlinje naj bi po ljudskem verovanju ohranjalo vero v življenje – na Primorskem so dom večkrat okrasili z oljčnimi in lovorjevimi vejami, drugje pa s smrečjem in bršljanom. Adventni venček se je uveljavil šele v sredini 20. stoletja – spleten je iz zimzelenega rastlinja s štirimi svečami, ki ponazarjajo štiri adventne nedelje, ljudje pa ga polagajo na praznično mizo in obešajo na vhodna vrata. Tudi božično drevesce kot ga poznamo danes, se je razširilo šele v 19. stoletju, ko so ga začeli postavljati po trgih zlasti nemški uradniki in trgovci, pred tem pa so domove okraševali zgolj z zimzelenimi rastlinami in mahom. Na silvestrovo je bila navada, da so stresali vse, česar so želeli imeti v izobilju (sadno drevje itd.) ter polagali na mizo praznične dobrote. Na Dolenjskem je bila navada, da so na silvestrovo po hiši raztresli orehe in lešnike, ki so veljali za starodavni simbol blaginje. Za dobro letino nista smela manjkati kruh in potica, skodelica z žitom, buče za svinje in še kaj … Še dandanes kljub prevladi krščanske vere še vedno ohranjamo številne staroverske obrede, čeprav se ne zavedamo njihovega izvora in pomena. Naj bo december res prazničen mesec z veliko upanja na prihod novega leta, zaznamovanega z zdravjem in obiljem!

Bodika

Pripravila: Miša Gams

Vir: Vlasta Mlakar: Rastlina je sveta, od korenin do cveta; samozaložba, 2015, Ljubljana


Jesen je od nekdaj predstavljala letni čas, ko se pobira pridelke in pripravlja zalogo za dolgo zimo. Naši predniki so vsako jesen ob prvi polni luni opravili obred v zahvalo za dobro letino, na katerem so darovali žito. V jesenskem obredu je imela veliko vlogo orlova praprot, ki je po ljudskem verovanju omogočala posvečencem vstop v nevidne svetove. Vlasta Mlakar v svoji knjigi Rastlina je sveta, od korenin do cveta obred opisuje takole: »Dan pred obredom so žene in dekleta nabrale praprot v bližnji okolici in jo namočile v bistri izvirski vodi. Pred obredom so si ženske-svečenice privezale praprot, ki naj bi jih ščitila pred besi in uroki, okoli pasu. Med obredom darovanja v zahvalo za rodovitnost, ki ga je vodil moški (Božeglav), so si ženske snele pas iz praproti in ga položile na obredni kamen, po koncu obreda pa so si praprot znova pripele okoli pasu. Naslednji večer so dekleta raznosila praprot med družine po vasi, da so jo položili na domače ognjišče. Tako posvečena praprot je ljudi varovala pred nesrečami, boleznimi, naravnimi ujmami in lakoto, pa tudi pred vsemi zli silami.«  Praprot se je v obredih starovercev pojavljala v vseh letnih časih, zlasti pa v jesenskih in poletnih obredih – ljudska vraža pravi, da če se na kresno noč seme praproti znajde v našem čevlju, lahko razumemo govorico živali. Tako še vedno ponekod po Sloveniji obstaja prepričanje, da si lahko s pomočjo praproti okrepimo zdravje, odvrnemo zle uroke in obudimo okultne sposobnosti.

Praprot

Praznik, ki ga praznujemo jeseni, je 1. november ali dan mrtvih, ki mu ustreza krščanski praznik »vsi sveti«. Ljudje so od nekdaj verjeli, da se na predvečer vseh svetih na zemljo vračajo duše umrlih prednikov, zato so grobove okrasili z mahom, svečami in cvetjem – na dan vseh svetih pa so dom okadili z brinjem, ker so verjeli, da dim mrtvim koristi. Na večer vseh svetih so pripravili mizo, obloženo z vinom, kruhom in blagoslovljeno vodo, da se je umrli prednik na ta način lahko okrepčal in ščitil dom pred zli vplivi. Gospodinje so na dan vseh svetih pekle kruhke, ki so jih poimenovale vahtiči, vahčiči, prešce ali dušice, ki so jih dajale otrokom in beračem.

Še en zanimiv praznik beležimo jeseni. 11. november je dan za martinovanje, ki je posvetilo sv. Martinu, ki iz mošta naredi vino. Naši predniki so ravno v tem času slavili podoben praznik v znak zahvale za obilno letino. Martinovo ali »jesenski pust« (kot so mu včasih rekli, saj po obliki veseljačenja spominja na spomladanski pust) predstavlja vrhunec žetvenih slavij, ko je grozdje in ostala poljščina pobrana, žito požeto in kruh na mizi – slovenske jedi (med katerimi lahko izpostavimo proseno kašo) so bile prežete z zahvalnimi obredji, ki so se kljub kasnejši krščanski vsebini ohranila vse do današnjih dni.

Pripravila: Miša Gams

Aloja


Prava aloja (Aloe vera) ja rastlina, iz katere industrijsko pridelujejo alojin gel, sok in smolo. Predvsem gel je priljubljena sestavina kozmetike, pa tudi prehranski dodatek. Doma imamo lahko alojo za lončnico, ki propade samo vrtnarsko popolnoma nepismenemu človeku.

Poleg prave aloje je zdravilna tudi drevesasta aloja (Aloe arborescens). Drevesasta aloja je lepša lončnica od prave in še bolj zdravilna je. V resnici je prava aloja križanec drevesaste aloje in vrste Aloe ferox. Motiv za križanje je bila želja po rastlini, ki jo je mogoče gojiti na plantažah z večjim pridelkom od drevesaste aloje.

Aloe ferox

Aloe ferox na razstavi kaktusov v Arboretumu Volčji Potok

Zdaj, ko se rastlinam prijazni del leta bliža koncu, alojo pripravimo za vzimovanje – glede tega med pravo in drevesasto ni razlike. To pomeni, da jo nehamo gnojiti in da jo še manj zalivamo. Če smo jo poleti zalivali enkrat ali največ dvakrat tedensko, jo zdaj zalijemo samo še enkrat na štirinajst dni in od oktobra naprej samo še enkrat na mesec.

Pred prvo slano mora nujno v hišo, v čim hladnejši prostor, kjer temperatura ne gre pod plus 5 stopinj Celzija. Klasična mesta za lončnice te vrste so okno na stopnišču, garaža ali veranda. Pozor: vsakršno namakanje aloje pozimi vodi v gnitje korenin in listov. Kot rečeno: zalijemo enkrat na mesec in še takrat ne po listih.

Presadimo spomladi. Uporabimo mešanico ilovice, humozne zemlje in kremenčevega peska. V šotnem substratu rade zgnijejo korenine in še prelahek je, da bi nekaj let staro alojo držal pokonci. Če imamo vrt, jo čez poletje odnesemo na prosto in jo s posodo vred vkopljemo v tla. V ta namen je najboljša lončevinasta posoda, ki vkopana v tla omogoča črpanje vode iz okoliške zemlje in nas razbremeni skrbi za zalivanje.

Aloja

Aloe arborescens

Besedilo: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.
Fotografiji: Mateja Račevski, univ. dipl. inž. kraj. arh.


Drevo je v različnih kulturah eden najmočnejših in najbolj pogostih simbolov – predstavlja simbol življenja in cikličnega razumevanja časa ter povezuje tri ravni, ki so pomembne za vsakdanje življenje ljudi: korenine, ki nam omogočajo prizemljitev in kraljujejo v podzemlju, deblo, ki omogoča povezavo med nebom in zemljo ter nam daje oporo in notranji center, in veje, ki segajo v nebo in nakazujejo prehajanje iz vidnega v nevidno, iz materialnega v duhovno. Naši predniki so verjeli, da je drevo hrbtenica, po kateri se povzpenjajo duhovi in da se v šumenju drevesa oglaša njegova duša. Predstavljali so si, da v drevesu prebiva drevesni oz. gozdni duh, ki omogoča rast in življenje. Drevesom so pripisovali zdravilne in obrambne lastnosti, saj so verjeli, da se duša po smrti preseli v drevo, ki jih po posvetitvi varuje pred nesrečo. Včasih je tako vsaka domačija imela svoje posvečeno drevo. Mesta v gozdu, kjer so opravljali čaščenja, so poimenovali gaji – naši predniki so s pomočjo prenašanja izročila v naslednje generacije, vsakič znova obiskovali in častili »posebna« drevesa vse do razmaha krščanstva, ki je prekinilo s starimi oblikami verovanja.

Vseeno pa so se stara izročila iz preteklosti ohranila v pregovorih, pravljicah, šegah in vražah. V ljudskih pravljicah tako na več mestih zasledimo gozdne škrate, ki ljudi opozarjajo pred sekanjem določenih dreves ter jih ščitijo pred zli vplivi. Veliko je zgodb o gozdnem duhu, lesniku ali lešiju, ki naj bi se v podobi visokega moškega lahko spremenil v katero koli žival ali rastlino ter ljudi zapeljal v neznane predele gozda. Poznamo tudi izročilo o čatežu, pol človeku pol kozlu, ki naj bi drvarjem prinašal čisto vodo, pastirjem nabiral jagode, popotnike in gozdarje pa navdajal s strahom, če so zdramili njegov mir. V ljudskem izročilu se nahaja tudi divji mož ali gozdni mož, hostnik, ki je predstavljal gospodarja naravnega sveta in ljudi učil sirarstva, rudarstva, poljedelstva in živinoreje. Po drugi strani pa so imele veliko vlogo v ljudskem izročilu tudi gozdne vile, za katere so ljudje verjeli, da prebivajo v drevesih in votlinah skalovja ter v bližini vodnih izvirov. Pojavljale so se kot rojenice, sojenice, zeliščarice, svete žene, bele žene in prerokinje. Ljudem so svetovale kdaj naj sejejo in sadijo, kdaj naj ženejo živino na pašo, katere zdravilne rastline naj uporabijo itd.

Rastlina je sveta od korenin do cveta

Pripravila: Miša Gams
Vir: Vlasta Mlakar: Rastlina je sveta, od korenin do cveta, samozaložba, 2015

Več na to temo boste izvedeli v predavanju Vlaste Mlakar, ki bo potekalo 2. 10. ob 16.00 v pritličju upravne stavbe Arboretuma, vabljeni! Plača se vstopnino v park. Predavanje je brezplačno in bo potekalo v vsakem vremenu. Obvezna prijava na prireditve@arboretum.si do petka, 30. 9., do 12. ure.

 


Med najpomembnejša drevesa v starodavnem čaščenju spadajo breza, bukev, hrast, smreka, macesen, bor in lipa. Breza je bila nepogrešljiva v starodavnih obredih, ki so zagotavljali rodovitnost in vključevali zaščito pred strelo in zli duhovi. Tudi bukev je veljala za sveto drevo, ki varuje pred nevihto in strelo. Mnogi so verjeli, da v krošnjah bukve prebivajo nadnaravna bitja, ki so povezana z vremenskimi nevšečnostmi. Na Koroškem so bukev povezovali tudi z ženitnimi običaji – bukev naj bi dekletu priskrbelo ženina, če se dekle z glavo zaletava vanjo. Hrast je po vsej Evropi predstavljal središče poganskega čaščenja, slovanska ljudstva so verjela, da se v njegovi krošnji nahaja bog groma in nevihte Perun ali Gromovnik. Želode so staroverci zatikali za okna in vrata svojega doma ali pa jih nosili pri sebi za osebno zaščito in povečanje plodnosti.

Smreka je bila po drugi strani čaščena kot drevo, ki zaradi svoje zimzelene narave ohranja vero v večno življenje ter zagotavlja blaginjo in rodovitnost. Prav zato ima še vedno podobno vlogo tudi v božičnem času, čeprav se je navada okraševanja smreke pojavila šele pred dobrim stoletjem. Ohranil se je tudi običaj postavljanja mlajev, ki simbolizirajo zdravje in blaginjo vaške skupnosti in družine. Macesen je veljal za drevo, ki prinaša srečo mlademu rodu in varuje dom pred ognjem oz. nevihto, zato so ga uporabili zlasti v obredih, povezanih s poletnim sončevim obratom tj. v času kresne noči. Tudi bor je bil v slovenski magični praksi nadvse uporaben – iglice, les in storži (slednjim so pripisovali še posebej izrazito magično moč) so se po navadi uporabljali za kadila kot zaščita pred zli silami, na Štajerskem in Koroškem pa so uporabljali zakurjen borov les tudi za povečanje rodovitnosti polj in življenjske energije.

Za lipo lahko Slovenci rečemo, da je pravi narodni simbol – v naši mitologiji nastopa kot drevo zmage, zdravja, rodovitnosti, družabnosti in svetosti. Pod lipo so po navadi potekali iniciacijski plesi uvajanja mladih v družbo odraslih – t. i. koroški obred »rej pod lipo« tako predstavlja sproščenost, veselje in zdravje za vso skupnost. Ljudske pesmi o Kralju Matjažu razkrijejo, da Kralj Matjaž pooseblja slovenski narod, ki spi – lipa, ki bo s svojim opojnim vonjem zbudila osvoboditelja, pa predstavlja duh slovenstva. Pravljice in legende tako odražajo globoko zakopane želje, strahove in moči naroda, ki so bili nekoč veliko bolj neposredno povezani z zaznavanjem in občutenjem gozda in dreves.

Rastlina je sveta od korenin do cveta

Pripravila: Miša Gams
Vir: Vlasta Mlakar: Rastlina je sveta, od korenin do cveta, samozaložba, 2015

Več na to temo boste izvedeli v predavanju Vlaste Mlakar, ki bo potekalo 2. 10. ob 16.00 v pritličju upravne stavbe Arboretuma. Vabljeni! Plača se vstopnino v park. Predavanje je brezplačno in bo potekalo v vsakem vremenu. Obvezna prijava na prireditve@arboretum.si do petka, 30. 9. do 12. ure.


Drevo je v različnih kulturah eden najmočnejših in najbolj pogostih simbolov – predstavlja simbol življenja in cikličnega razumevanja časa. Drevesom so pripisovali tudi zdravilne in obrambne lastnosti.

Ste vedeli, da:

  • je najvišje drevo na svetu orjaška sekvoja v Severni Ameriki, ki meri v višino kar 115 m? Za primerjavo – v Sloveniji je že vrsto let najvišja Sgermova smreka na Pohorju. Visoka je 62 m.
  • je najdebelejše drevo na svetu cipresa v Mehiki, ki se nahaja pred cerkvijo v kraju Santa Maria del Tulle in ima kar 14,36 m premera? Najdebelejše drevo v Sloveniji je Najevska lipa s 3,58 m premera …
  • je najstarejše drevo na svetu preko 4800 let star bor (Pinus longaeva), ki se nahaja v ZDA, medtem ko ima najstarejši koreninski sistem 9550 let stara jelka na Švedskem. Najstarejše drevo v Sloveniji je 1050 let star macesen pri Kranjski Gori. Najstarejša drevesna vrsta pa je nedvomno ginko (Ginkgo biloba), ki se je na Zemlji pojavil pred 160 milijoni leti?
  • so v Sloveniji pogosta t. i. »spominska« drevesa, ki spominjajo na določen dogodek in imajo vrezano določeno letnico. Leta 1991 je bilo zasajenih kar nekaj »osamosvojitvenih« dreves, predvsem lip, ki nas še vedno spominjajo na osamosvojitev Slovenije.
  • da v vodniku za umne kmetovalce in gozdne posestnike iz leta 1935 lahko preberemo: »Gozd je živa, dovršena in uravnovešena celota, orjaško telo z orjaškimi udi za dihanje, prebavo, obrambo. Če mu iztrgam enega teh udov, umre, kakor umre naše telo. Njegova sestava in ustroj sta kakor velikanska ura z neštevilnim, zamotanim kolesjem. Gozd je torej bitje, ki živi svoje posebno življenje ne glede na to, kako živi vsak posamezni njegov prebivalec, kako se poraja in kako umira posamezno drevo.«

Pripravila: Miša Gams