Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for julij 2011


Razširjenost:

Naravno je razširjen v SV Aziji: na Kitajskem, na Japonskem in v Koreji.

Glavne botanične značilnosti:

Listopadno drevo visoko 15–20 m. Skorja je sivkasta, v mladosti pokrita s kratkimi in ostrimi trni s široko osnovo. Listi so široki, dolgopecljati, krpati. Imajo 5–7 krp, robovi so fino nazobčani. Jeseni se listi obarvajo bledo rdeče preden odpadejo. Majhni rumenkasto belkasti cvetovi se pojavijo na koncu 3o-60 cm dolgih terminalnih poganjkov. Cveti poleti julija in avgusta. Majhni črni plodovi, ki zorijo v zgodnji jeseni so hrana številnim pticam.

Drevo Socvetje

Drevo Soplodje

Drevo Deblo

Rastišča:

Najraje ima sončne lege in dobro prepustna tla. Uspeva tudi na bazičnih tleh. Velja za dolgoživo drevo.

Uporabnost:

Uporablja se kot drevo za odprte krajine kot so parki, golf igrišča, nasadi ob cestah, itd. Skorja in listi se uporabljajo kot insekticid. Mladi listi in mladi poganjki se uporabljajo v kitajski kuhinji. Vsi deli rastline pa se uporabljajo tudi v medicini.

Advertisements

Read Full Post »

Koi krapi


Koi je barvna linija krapa, ki je pridobljena z naključnimi mutacijami in selekcijskim delom človeka. Ne ve se natančno, kje in kdaj so se pojavili prvi koi krapi, ampak vpliv Japonske na selekcijo in razvoj koi krapov je nedvomno največji.

Beseda koi ima v japonščini več pomenov: Koi lahko pomeni krap, lahko pa pomeni tudi drag ali ljubljen. Japonci velikokrat imenujejo koi krape koi koi kar pomeni ljubljeni krap.

Koi krap je najbolj priljubljena in najbolj cenjena ribja okrasna vrsta. Vrednost koi krapa je v izjemnih barvah, številnih inačicah in edinstvenosti vsake ribe, hkrati pa je zelo odporen na slabe vplive okolja in je dolgo živeč družinski član.  Zelo lepi in redki primerki dosegajo izjemno visoke cene. Vrtni ribniki s koi krapi so prava terapija proti stresu, imajo visoko estetsko funkcijo, uveljavili so se tudi kot statusni simbol.

Koi krap

Na Japonskem je koi krap veliko več od okrasa ali hišnega ljubljenčka. 5. maja je na Japonskem praznik dan dečkov. Vsepovsod so obešene zastave v obliki koi krapov, ki simbolizirajo upanje staršev, da bodo sinovi hrabri in močni kot koi krapi.

Njihova najbolj očitna posebnost so goltni zobje, to so manjše ali večje izrastline, ki štrlijo v požiralnik. Večinoma so enostavni, včasih pa tudi nenavadno razvejani in podobni jelenovemu rogovju. V goltu imajo tudi koščene plošče, s katerimi meljejo hrano. Krapovci praviloma v čeljustih nimajo pravih zob.

Drug značilen znak krapovcev so brki oz. tipalke. Imajo dva para brk, eden je večji, drugi mnogo manjši. Na brkih so okuševalni organi.  Z njimi riba najde hrano,  skrito v umazani kalni vodi ali na  muljastem dnu. Kljub temu krape ni priporočljivo gojiti v preveč umazanih vodah z debelo plastjo mulja na dnu, ker dobi njihovo meso priokus in duh po razpadajočem mulju. Vseeno pa mora biti v njihovem življenjskem prostoru dovolj mulja, saj  se krap v hladnejših časih seli vedno globlje, dokler se končno ne zarije v mehak mulj in brez hrane prebije zimo. Krepke živali dosežejo starost preko 100 let in dolžino 1 metra.

Vir: Earl S. Herald, RIBE

Read Full Post »

Rdečevratke


V Sloveniji v naravnem okolju živita dve vrsti želv: v sladkih vodah močvirska sklednica in v morju glavata kareta. Od kar so se kot hišni ljubljenčki začele pojavljati želve rdečevratke, tudi te prepogosto najdemo v bajerjih, jezercih, mlakah in drugih vodnih telesih, kamor jih neodgovorno odvržejo lastniki, ko se jih naveličajo.

 

Rdečevratka

Rdečevratke (Trachemys scripta elegans) so bile v Sloveniji naprodaj do leta 1996, ko je bil prepovedan njihov uvoz v evropske države. Njihov osnovni razpoznavni znak je rdeča lisa za očesoma. Doma je v ZDA in Srednji Ameriki, od koder je bila razširjena po celem svetu. V domovini so njeni plenilci aligatorji, druge vrste velikih želv, kače, ujede, čaplje in štorklje, njihova jajca pa si pogosto privoščijo skunki in rakuni. Rdečevratke so vsejede, rade imajo vodne polže, paglavce, ribe, rake, žuželke in njihove ličinke, vodne lilije, hijacinte, ločke, vodno lečo in alge. Ne branijo se mrhovine in odmrlih delov rastlin. Idealna temperatura za njihovo bivanje je 24 – 30° C, ob nizkih zimskih temperaturah pa se zarijejo v blato in zapadejo v mirovanje (hibernirajo).

Rdečevratke v Sloveniji

Letne temperature pri nas so podobne tistim iz njenih domačih krajev. Le zimske temperature v osrednji Sloveniji so prenizke, da bi se želva uspešno razmnoževala. Vse rdečevratke, ki jih opažate v jezercih in bajerjih po Sloveniji, so vanje prišle tako, da so jih tja odvrgli ljudje. Mnogo zapuščenih želv ne preživi prve zime. Pokončajo jih šok zaradi preselitve, divje živali in avti. Tiste, ki preživijo, pa lahko v novih prebivališčih dolgo živijo. Kjer se pojavljata obe vrsti želv skupaj, so rdečevratke uspešnejše od močvirske sklednice pri iskanju hrane in najprimernejših prostorih za sončenje. Sklednice se zato ne morejo dovolj ogreti in nahraniti, da bi uspešno izlegle svoj zarod in se aktivno branile pred plenilci. Z rdečevratko so v naravo prišli tudi novi paraziti, ki povzročajo resne okužbe želv sklednic in živali, ki so želvja hrana.

Rdečevratke v Arboretumu

V Arboretumu močvirskih sklednic ni, rdečevratke pa lahko opazite v večini jezer. Vanje jih nismo vložili zaposleni v Arboretumu, ampak naši obiskovalci. Njihovo število ni prav veliko, zato ne opažamo škode, ki bi bila moteča. Obgrizejo nekaj vodnega rastlinja, polovijo nekaj žabjih paglavcev, majhnih rib in ličink žuželk, ki se razvijajo v vodi. Da bomo njihovo življenje in vpliv na domače živalstvo in rastlinstvo bolje spoznali, jih bomo v prihodnjih letih sistematično opazovali.

Prosimo, ne prinašajte novih želv. Te, ki so v Arboretumu našle svoj dom, pa pustite pri miru.

Besedilo: Urška Galien, univ. dipl. inž. gozd.

Read Full Post »


Lokvanji

Lokvanji so vodne rastline iz družine lokvanjevk (Nymphaeaceae), ki so s koreniko pritrjeni v tla. Cvetovi in listi rastejo na koncu čvrstih, prožnih stebel, ki pri nekaterih vrstah dosegajo 3m dolžine. Cvetovi lokvanjev so še bolj skrivnostni, ker so zjutraj zaprti, okoli poldneva se odprejo in pokažejo svojo lepoto, na večer pa se spet zaprejo in celo nekoliko potonejo v vodo. To je prilagoditev žuželkam, saj so te opraševalke najživahnejše v toplih popoldnevih. V slabem vremenu, ko je vetrovno ali dežuje, pa so cvetovi zaprti, da se ne zmočijo. Semena lokvanjev plavajo na površini in jih raznaša voda.

Listi so okrogle oblike, ker takšna oblika preprečuje trganje, kadar veter razburka vodno površino. Bleščeča zgornja površina lista odbija deževne kaplje, da se listi v nalivu ne zmočijo. Listne reže, ki jih imajo rastline običajno na spodnji stani listov, so pri lokvanju na zgornji strani. Razmislite, zakaj je tako! Različna vodna bitja koristno uporabljajo lokvanjeve liste. Vodni polži se na njih pasejo in odlagajo jajčeca. Žabe na listih počivajo ali pa skrite pod njimi prežijo na žuželke.

Lokvanji

V preteklosti so ljudje lokvanjeve korenike uporabljali za kuho in peko. Korenika vsebuje veliko škroba, glukoze, tanina in alkaloide. Zaradi slednjih je užitna le prekuhana ali drugače toplotno obdelana. Včasih so korenike posušili, zmleli in uporabljali za peko kruha. Popraženo seme lokvanja so uporabljali za kavni nadomestek.

Danes je beli lokvanj zaradi nabiranja cvetov in osuševanja ribnikov ranljiva vrsta.

Lokvanji

Lokvanji v jezeru Otočec.

Prispevek je pripravil Center za šolske in obšolske dejavnosti – CŠOD, ki se v Arboretumu ukvarja z organizacijo in izpeljavo naravoslovnih dni za osnovne in srednje šole.

 

Read Full Post »