Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for marec 2012


Pomladni meseci so kot nalašč namenjeni temeljitemu čiščenju ribnika, močvare ali bazena. Vse odmrle dosegljive rastlinske dele previdno potrgamo stran. Odmrle liste in odvečne bilke na vodni površini najlažje odstranimo tako, da na dolgo palico privežemo gosto mrežo in jih z njo potegnemo iz vode. Nato še iz obrobnega močvirja previdno odstranimo stare liste in odmrle rastline. Tudi okrasne trave in trajnice ob močvirju, ki so lepo prezimile, zahtevajo pomladno obrezovanje, saj z njim spodbudimo novo, gosto rast. Ker je vodna površina običajno obdana s trato, ki je v pomladanskem času predmet intenzivnega gnojenja, zatiranja plevelov in obnove, pazimo, da smo pri uporabi teh sredstev kar se da previdni, da ne bi z njimi ogrozili rastlinskega, predvsem pa živalskega vodnega sveta.

Vodni vrt spomladi temeljito očistimo. Ribe naselimo šele, ko se temperature nekoliko dvignejo.

Ko mine nevarnost pozebe in se temperature nekoliko dvignejo, to je od konca aprila naprej, je tudi čas za sajenje novih vodnih, obvodnih in močvirskih rastlin. Zdaj je tudi primeren čas za nakup in naselitev rib. Ker so pomladanske temperature zraka lahko že kar visoke, redno pregledujmo nivo vode. S počasnim in enakomernim dovajanjem sveže vode povzročimo le manjša temperaturna nihanja, ki za uspevanje rastlin in živali niso moteča.

Zgodnje poletje je tudi primeren čas za razsajanje lokvanjev. Za presajanje se odločimo šele takrat, ko so le-ti starejši od treh let.

Lokvanj ne presajamo vsako leto. Na miru jih pustimo vsaj tri leta.

Besedilo: Andreja Vučer, univ. dipl. inž. kraj. arh.

Fotografiji: Jana Cunder, univ. dipl. inž. agr.

Advertisements

Read Full Post »


V rodu Lysichiton sta dve vrsti, obe privlačni trajnici za trajno mokra tla. Kakšne so po desetletjih izkušnje z obema vrstama v Arboretumu Volčji Potok?

Lysichiton je zgodaj spomladi zelo opazna in slikovita trajnica, primerna za nabrežja jezer in potokov. Ko v Arboretumu Volčji Potok marca zacveti, je gotovo najpogosteje fotografirana rastlina v parku. Prvi zacveti Lysichiton americanum, ki ima rumen ovršni list. Cvet je v resnici socvetje, zgrajeno iz velikega ovršnega lista in osrednjega betiča z drobnimi, od daleč nerazpoznavnimi cvetovi. Na podoben način je zgrajeno socvetje kot pri pegastem kačniku (Arum maculatum), ki je v Sloveniji ob vodah in po grmovju razširjena samonikla rastlina. Zaradi podobnosti s kačnikom se je Lysichiton pri nas imenoval ameriški kačnik, kar pa je površna in neustrezna oznaka. Lysichiton pozna namreč tudi azijsko vrsto L. camtschatcensis, ki ima bel ovršni list.

Ovršni list dihurjevke je kot povoščen in nosi reliefni odtis cvetov s socvetnega beta, h kateremu se je med razvojem prilegal.

Američani pravijo svojemu »ameriškemu kačniku« skunk cabagge, torej skunkov kapus ali skunkovo zelje. Skunk je ameriška žival, ki pregovorno smrdi. Naša živalska vzporednica je dihur, zato sem že pred leti predlagal, da rastlino v slovenščini imenujemo dihurjevka. Ime še ni zasedeno, niti med rastlinami ni podobnega. Je dovolj slikovito, da gre takoj v ušesa. Tudi stvarno podlago ima: odrasli listi oddajajo neprijeten vonj. Socvetja imajo zelo šibek vonj. Ker so opraševalci muhe, je vonj prilagojen njihovemu okusu: nekatere spominja na razkuhan brstični ohrovt, za druge je kombinacija vonja po dihurju, mrhovini in česnu. A ljudje ta vonj zaznamo samo, če socvetje vohamo od blizu.

Vonj listov je močan takrat, ko liste poškodujemo. Vonj lahko zaznamo tudi ob nepoškodovanih listih, in sicer predvsem ob toplem in vlažnem vremenu. Kljub temu, da je vonj neprijeten, ni moteč. Gre za vonj med vonji, ki jih je narava polna, zato sprehod po parku kvečjemu dopolni z dodatnim vtisom. Govorim o parku, saj so dihurjevke predvsem rastline za močvirni svet ob naravnih stoječih vodah in potokih, ki so na sodobnih vrtičkih redkost. Tla morajo biti močvirna, grezna in globoka. Dihurjevke ne moremo saditi v mrežasto košaro, ker njena korenika išče pot v globino. Tudi meter in več globoko seže.

Dihurjevke so zelo privlačne, dokler cvetijo. Ko gredo socvetja h koncu, jih prerastejo zeleni listi. Ti zrastejo do meter visoko in vsak do 30 cm široko. Pri vraščenih rastlinah je listni šop zelo velik in gost. Tako rekoč za koš listov na vsako skupino socvetij! Tudi to je eden od razlogov, da je dihurjevka primerna za prostorne vrtove oziroma parke, kjer lahko takšno listno maso pametno združimo z drugimi večjimi rastlinami oziroma bolj velikopoteznimi zasaditvami.

Ameriška dihurjevka se z leti razraste. Kjer je spočetka zacvetelo eno samo socvetje, jih čez dvajset let zacveti cela skupina.

Dve dihurjevki, dva temperamenta

Po izkušnjah iz Arboretuma Volčji Potok se dihurjevki obnašata različno. Predvsem je ameriška dihurjevka bolj raščava in podjetna pri osvajanju prostora. Po cvetenju se takrat najmanj pol metra visok socvetni betič zvrne vstran. Kjer obleži, se zaseje mlada rastlina. Medtem ko se je ameriška dihurjevka namnožila in razširila, je kamčatska (L. camtschatcensis) ostala na istem mestu. Je tudi gracilnejša, v vseh rastlinskih delih nekaj manjša od ameriške. Z leti se pri obeh vrstah šopi gostijo, toda pri kamčatski manj kot pri ameriški.

Ameriška dihurjevka včasih plača ceno za zgodnje cvetenje. Če pritisne močan mraz, vršičke razvijajočih se socvetij požge. Vendar so leta, ko ni mogoče narediti lepega posnetka cvetoče ameriške dihurjevke, redka.

Nekaj razlike med vrstama je v času cvetenja. Prva zacveti ameriška, nato kamčatska. Zamika je do mesec dni. Morda je tudi zato azijska vrsta manj opazna. Ko cveti ameriška dihurjevka, je cvetja v naravi malo, to je še čas znanilcev pomladi. Aprila, ko se razcvetijo narcise in sadno drevje, je cvetnega okrasja v naravi in po vrtovih že dovolj, zato na še eno belo cvetočo rastlino nismo tako pozorni.

Vrtnarski napotki

Kot že zapisano, so prvi pogoj za uspešno gojenje dihurjevke naravna močvirna tla. Enako dobro se počuti na obrežju mirujoče in tekoče vode. Če vlage v tleh nikoli ne zmanjka, zelo dobro uspeva na polnem soncu. Zadovoljivo cveti v polsenci, noče pa cveteti, če jo silimo rasti v gosti senci. Zimske zaščite vrsti na potrebujeta.

Rastlino razmnožimo z oddelitvijo stranskih »očes« koreninske grude. Delimo jeseni, ko listje že propade. Druga možnost je sejanje. Na prosto, kjer bi želeli rastlino imeti, sejemo jeseni. Sejanci se po presajanju radi primejo. Mlade rastline prva leta le počasi napredujejo in jih je v začetnem obdobju treba varovati pred polži, da ne ostanejo brez listja. Posebnih drugih težav s škodljivci in boleznimi pri dihurjevkah ni. Če ne maramo »mladičev«, po cvetenju porežemo socvetne bete ali poleti populimo nezaželeni samosevni naraščaj. Kadar imamo opravka s sočnimi listi, imejmo na rokah rokavice, ker sok iz njih lahko povzroči srbečico.

Pred čiščenjem Velikega jezera jeseni leta 2006 smo izkopali korenike dihurjevk.

Druge zanimivosti

Opozoriti je treba, da so v svežih listih kristalčki kalcijevega oksalata, ki na rokah lahko sproži omenjeno srbenje, v ustih pa zagotovo povzroči občutek zbadanja tisočerih iglic. S kuhanjem se kristalčki razkrojijo. Ameriška dihurjevka je samonikla na zahodu Severne Amerike, od Aljaske na severu do Kalifornija na jugu. Staroselci, Indijanci, so jo uporabljali za prehrano. V več vodah kuhane mlade rastlinske dele in koreniko so jedli takrat, ko ni bilo boljše hrane. V debelih korenikah je mnogo škroba, ki so ga izkoristili tako, da so korenike najprej posušili in nato zmleli. Najbolj izdaten vir hrane so jeseni. Imajo nekoliko oster okus, podoben ingverju. Z obkladki iz korenik in pregretih socvetij so čistili razne zagnojene tvore, opekline, vreznine in otekline.

Kamčatska dihurjevka je samonikla na skrajnem vzhodu Rusije in na Japonskem. Razen na Kamčatki, ki je vrsti dala ime, je opisana še v Habarovsku, Magadanu, na Sahalinu in Kurilskih otokih. Na Japonskem je domača na otokih Hokaido in Honšu. Japonci jo imenujejo micubašou in je znana ter priljubljena močvirska cvetlica.

Obe vrsti so vrtnarji uspeli skrižati. Križanci imajo rumenkaste cvetove in naj bi bili še bolj raščavi od starševskih vrst. V Arboretumu v Volčjem Potoku jih še nismo preizkusili.

V socvetju kamčatske dihurejvke je barvni kontrast med ovršnim listom in socvetnim betičem izrazitejši.

Vir: Matjaž Mastnak, Vrtnar 17, 1 (2008), str. 24-25.

Read Full Post »


Še nekaj toplih sončnih žarkov in spet bomo lahko uživali v sveži zeleni barvi naše »angleške« trate. Ampak vse prerado se zgodi, da se izpod snega prikaže pusta, rjava, gnijoča trava. Za to so krive vremenske razmere v lanski jeseni, ko je bilo precej vlage, to pa je bilo za travno rušo kar predobro, zato se koreninski sistem ni razrasel v globino. Tudi v dveh hladnih zimskih mesecih, decembru in januarju, ni bilo snega, ki bi zaščitil travne bilke. Pa vendar ni treba zdaj obupati in začeti znova. V večini primerov bo zadoščalo, da upoštevate nekaj strokovnih nasvetov in posvetite trati malo pozornosti.

1. Ko se pomladi začne vegetacija, na trati velikokrat opazimo glivično bolezen, ki jo kratko imenujemo snežna plesen. Bolezen prepoznamo po belkasti ali rožnati prevleki, ki se širi radialno, zato jo opazimo kot nagnite kroge v travi.

2. Snežna plesen se ohranja na gnijočih ostankih rastlin, zato naj bo naše prvo opravilo odstraniti odmrle rastline in dele rastlin, ki povečujemo možnost okužbe. Pri močnejši okužbi lahko okužbo zavremo s fungicidi (npr. mankozeb). Ponavadi pa zadostuje že natančno grabljenje, pri katerem odstranimo vse odmrle dele rastlin ter ostanke listja. Z grabljenjem travo tudi prezračimo, in kot vemo, kjer je zračnost, veter hitro osuši rastline, na suhih rastlinah pa se bolezni, ki povzročajo gnitja, ne morejo razvijati.

3. Naslednji ukrep po česanju in zračenju travne ruše je gnojenje. Za zgodnje spomladansko gnojenje trave uporabimo gnojila z večjo vsebnostjo dušika, tako da trava začne hitro rasti. Za lepo negovano trato vsekakor priporočamo specialna gnojila za trato. Ta imajo že določena optimalna razmerja med makro in mikro elementi. Tako kakor priporočajo pri prehrani človeka več manjših obrokov, je tudi pri hranjenju trate. Bolje je torej več gnojenj z manjšimi količinami kot samo eno zelo obilno. Ko travo kosim, ji hkrati odnašamo lisno maso in s tem beljakovine, listno zelenilo in ostale produkte, potrebne za rast in razvoj rastline, z gnojenjem pa ji hranilne snovi vračamo.

4. Mah je poleg polsti v travi verjetno eden večjih sovražnikov lepe trate. Vojna z mahom je dolgotrajna, ena dobljena bitka z železovim sulfatom je samo epizoda v boju za lepo zelenico. Poleg vztrajnosti je najboljše jamstvo za uspeh pravilna predhodna priprava tal, tj. vodno-zračni režim, izbira primerne sončne lege in pravilna višina košnje. Če trato kosimo prenizko, imajo rastline premalo listne mase za boj s težkimi tlemi.

Če torej na kratko strnemo potrebne pomladanske ukrepe: več zraka v tleh, to pomeni posledično izboljšanje pH-ja tal ob pomoči večkratnega kakovostnejšega gnojenja, in višja košnja, da pridobimo večjo listno maso in s tem močnejšo travo, ki se bo uspešno uprla širjenju mahu.

Če ti ukrepi ne zadoščajo, pa je naslednji korak pri uničevanju mahu peskanje s kremenovo mivko in kemično uničevanje mahu.

Besedilo in fotografiji: Marko Mikuletič, univ. dipl. inž. agr.

Read Full Post »


Vrtni center Arboretum in Cvetličarna Arboretum sta za vas pripravila praznično ponudbo, s katero lahko razveselimo naše matere in se jim zahvalimo za vso njihovo ljubezen in podporo ob 25. marcu. Vez mati-otrok je prav posebna vez, ki izhaja iz nosečnosti, ko malo dete raste v trebuhu svoje mame, z njo sobiva in čuti.

Kljub temu je vloga matere le ena od vlog, ki jo ženska igra v današnjem življenju. Zagotovo pa jo v mnogih pogledih najbolj določa. Zato je lepo, da se 25. marca spomnimo svoje matere in ji poklonimo drobno pozornost. Verjetno ima večina od nas spomine iz vrtca ali šole, ko smo za svoje mame na ta dan izdelovali razne voščilnice in izdelke, ki smo jih potem sramežljivo poklonili. Nasmeh na njihovih licih je bil seveda neprecenljiv.

Praznik, ki sicer izvira iz Združenih držav Amerike, kjer so ga praznovali od leta 1910, je neformalen praznik mater, ki ga različne države praznujejo ob različnih datumih. Pri nas se je praznik prijel po drugi svetovni vojni, vendar so zaradi družbenih razmer ljudje bolj praznovali 8. marec. 25. marec je pri nas povezan tudi z religijo, natančno z Marijinim oznanjenjem.

Vrtnica, sadika rastline, ki jo skupaj posadimo na vrt, in vrtni dekor so krasne ideje za poklon našim mamam. Pridite v Vrtni center Arboretum ali v našo cvetličarno, v Mercator centru Domžale, in si oglejte praznično ponudbo.

Besedilo: Sandra Zidar, univ. dipl. etnol. in kult. antrop.
Fotografiji: Mateja Račevski Mladenov, univ. dipl. inž. kraj. arh.

Read Full Post »


Zima lahko na travnati površini pusti kar nekaj škode. Trato čim prej temeljito pregrabimo oziroma prezračimo, da odstranimo polst. Travo gnojimo pred dežjem ali zalijemo po gnojenju.

Besedilo in fotografija: Andreja Vučer, univ. dipl. inž. kraj. arh.

 

 

Read Full Post »


V ljubiteljskem vrtnarstvu je v Evropi v zadnjem času zelo priljubljena metoda vrtnarjenja tako imenovane visoke grede, ki omogočajo, da oskrbujemo rastline in pobiramo pridelek udobno, stoje, brez mnogim zoprnega sklanjanja ali čepenja na tleh.

Kakor je veliko modernih izumov in metod imajo, tako imajo tudi visoke grede svoje predhodnice že daleč nazaj v zgodovini. Pisni zgodovinski viri omenjajo, da so podobne metode poznali že Kitajci in Japonci, kjer jih uporabljajo še danes. Te grede ne moremo povsem primerjati s temi, ki se danes uporabljajo v Evropi in tudi njihov namen ni povsem enak. Na Japonskem so to grede konveksne oblike, ker s tem pridobijo prostor. Navadno so narejene tako, da je jedro sestavljeno iz poroznih materialov, na primer ostankov vej, listja in podobnega materiala. To jedro obdaja kompostni material, ki pri svojem razpadanju tvori humus in zvišuje temperaturo v notranjosti grede, s tem pa pospešuje rast posajenih rastlin.

Osnovna funkcija visokih gred, ki se v Evropi pojavljajo v zadnjih letih, pa je, da nam olajšajo vrtnarjenje. Osnovna ideja izhaja iz vrst vrtnarjev, ki so želeli spodbuditi zanimanje mlajše generacije za vrtnarjenje. Bistvo teh gred je predvsem v tem, da so dvignjene od tal, s tem pa omogočajo lažji dostop, ker se ni treba sklanjati in opravljati del pri tleh. Tako lahko vsa dela opravimo bolj elegantno in z manj napora, kar je za današnje mlajše generacije še kako pomembno. Pri starejši generaciji pa šteje predvsem to, da grede lahko obdelujejo brez bolečin v hrbtu in sklanjanja, kar jim omogoča, da se z vrtnarjenjem ukvarjajo tudi v visoki starosti.

Poleg teh prednosti pa so grede v zadnjem obdobju zaželene kot element vrtnega dizajna, kajti lahko so narejene iz najrazličnejših materialov in sestavljene v najrazličnejše oblike, tako da so na vrtu tudi v okras. Izdelane so lahko iz kamna, opeke, v trgovinah smo opazili tudi že izdelane iz plastičnih mas, za ljubitelje naravnih materialov pa so verjetno najbolj primerne lesene, ki imajo še to prednost, da les deluje kot izolator in s tem pospešuje rast. Ko imamo takšno gredo, lahko uporabimo poleg novejših spoznanj tudi izkušnje z Daljnega vzhoda in pod grede podložimo dračje ali drug ustrezen material, da dosežemo ugoden zračno-vodni režim v tleh grede. Nadaljujemo lahko s kompostom oziroma preperelim gnojem, ki pri svojem razpadu tvori energijo in dodatno ogreva koreninski sistem. V najvišji plasti pa je kakovostna prst. Različni avtorji navajajo različne sestave in tudi zelo natančne recepture, kako sestaviti plasti, vendar je sestavo najboljše oblikovati po lastnih izkušnjah in možnostih, glede na to, kaj gojimo v teh gredah. Vsa ostala dela opravljamo kot v navadnih gredah, le brez neprijetnega sklanjanja ali čepenja ter brez bolečin v hrbtu.

V soboto, 10. 3. 2012 je bila v Arboretumu strokovna predstavitev o visokih gredah.

Besedilo in fotografije: Marko Mikuletič, univ. dipl. inž. agr.

Read Full Post »

Gregorjevo


Trenutkov, ko lahko bližnjim pokažemo, da jih imamo radi, nikoli ni preveč. A v hitrem življenjskem tempu nam mnogokrat zmanjka volje in časa za izkazovanje ljubezni. Zato so dnevi kot je valentinovo več kot dobrodošli, ne le trgovcem in gostincem, ampak tudi ljudem, da se v silnem hitenju za trenutek ustavimo in si izkažemo naklonjenost. Vrtni center in Cvetličarna Arboretum vam pri tem priskočita na pomoč z drobnimi pozornostmi.

Dandanes se kot alternativa skomercializiranemu valentinovemu vse bolj omenja tudi gregorjevo, ki se je v ljudskem spominu ohranilo kot dan ptičje ženitve in čaščenja pomladi. Sv. Gregor (papež Gregor Veliki) je po julijanskem koledarju godoval na prvi pomladni dan, zato je bi znan kot prinašalec luči. Papež Gregor XIII. je leta 1582 uvedel nov, t.i. gregorijanski koledar, s katerim se je praznovanje gregorjevega premaknilo na 12. marca. Kljub temu sta se na današnje gregorjevo ohranili dve šegi – spuščanje gregorčkov in napovedovanje ljubezni.

Spuščanje gregorčkov – razsvetljenih barčic ali hišic, nekoč tradicija delavskih in obrtniških krajev, je danes običaj znan širšom Slovenije. Po običaju so ljudje v potoke, reke in jezera položili kos lesa, na katerem so zanetili ogenj. S tem običajem so pozdravili sonce in pomlad -čas, ko se dan daljša in so obrtniki spet lahko delali ob dnevni svetlobi.

Podobno kot na vincencijevo in valentinovo je gregorjevo dan ptičje ženitve, ‘ptičje vohceti’. Na ta dan so se dekleta ozirala v nebo. Prvi ptič, ki so ga zagledale, jim je napovedal, kakšen bo njihov mož.

Ker se ptički radi pogostijo tudi v hladnem marcu, še posebej po ženitvi, Vrtni center Arboretum ponuja pester izbor ptičjih hišic, ki ne bodo razveselile le ptičev, ampak bodo v okras vašemu vrtu.

Za zaljubljene sta Vrtni center in Cvetličarna Arboretum pripravila pester darilni program, s katerim lahko presenetite svoje bližnje tudi na gregorjevo. Rezano cvetje, sadike rastlin in vrtni dekor so kot nalašč, da se poklonimo pomladi in razveselimo naše drage.

Pripravila: Sandra Zidar, univ. dipl. etnologinja in kulturna antropologinja

Read Full Post »

Older Posts »