Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for the ‘Bolezni in škodljivci’ Category


Čudovito cvetje in prijeten razgled v Arboretum Volčji Potok ne privabi samo ljudi. Park pogosto obiščejo srne, ki pa žal ne znajo brati in zato ne vedo, da je trganje (in objedanje) rastlin v parku strogo prepovedano.

Zaradi rastlinojedih štirinožnih obiskovalcev imamo veliko skrbi. Od hrustanja mladih poganjkov jih ne odvrnejo niti trni. Zato so rožni grmi v spodnjem rozariju zanje privlačna malica.

V Arboretumu preizkušamo več vrst odvračalnih sredstev, s katerimi bi radi na prijazen način preprečili objedanje rastlin. Ta odvračalna sredstva imajo močan in srnam neprijeten vonj. Na žalost je nekoliko odvračalen tudi za ljudi, kar boste tudi sami hitro zavohali, če se odvračalnemu sredstvu preveč približate.

Odvračalno sredstvo

Ob sredstvu na spodnji sliki, pa si ne boste rabili zatiskati nosnic. V mrežasti vrečici so le odrezki človeških las.

rozarij-lasje

Odrezke las so nam prijazno odstopili v frizerstvu Lassana, kjer zaposleni povedo, da jih ljudje pogosto prosijo zanje, da zaščitijo njive in vrtove pred nezaželenimi lakotniki. Ali vonj človeških las resnično odvrača srnjad, nismo preverjali. Škoditi zagotovo ne more.

Kdo ve, morda se med kopico las nekje skriva tudi vaš pramen, ki bo prispeval k zaščiti sočnih poganjkov rožnih grmov.

Za sodelovanje in pomoč se lepo zahvaljujemo frizerstvu Lassana.

Lassana

Pripravila: Mateja Mavec, univ. dipl. biol.

Advertisements

Read Full Post »


Ali žametnica smrdi ali diši? Kakor komu, verjetno večini ljudi smrdi. Jaz bi rekel, da ima zelo izrazit in poseben vonj. In zelo poseben vonj. Meni ne smrdijo. Zame je to vonj po poletju, eden izmed mnogih, seveda.

Vrtnarju mora biti vonj po žametnici všeč. In to zato, ker ni všeč voluharju. Ta živalica ima silno občutljiv nos in vonja po žametnici ne prenese. Pameten vrtnar sadi žametnice po celem vrtu, tudi med vrtnine, ne samo v obrobke. Korenje in radič sta v družbi žametnic popolnoma varna. Ko pozno jeseni žametnice uniči slana, se tudi voluhar vrne na vrt.

Tagetes

Cvetlica, ki zdravi zemljo

Žametnica je tudi zdraviteljica in sicer zdravi zemljo – s koreninskimi izločki preganja ogorčice in strune. Ogorčice so drobni črvički, ki jih s prostim očesom večinoma ne moremo videt, lahko pa delajo hudo škodo. Povzročijo, da zrastejo šiške na koreninah graha, kumar, kolerabe in paradižnika, da rastline zastanejo v rasti, lahko pa tudi do konca shirajo in propadejo. Strune so ličinke hroščev pokalic in so videti kot dva do tri centimetre dolgi nepridipravi bledo belkaste barve. Obžirajo korenine in zaradi strun omahne marsikatera sadika solate.

Obeh koreninskih škodljivcev se branimo tako, da med zelenjavo sadimo žametnice in ognjič. Če imajo biokmetje težave z ogorčicami, potem z žametnico posejejo celo njivo, počakajo, da se dobro razraste, nakar ga podorjejo v zemljo. V tujini prodajajo seme žametnice, ki še posebno močno smrdi, tako da ogorčice nimajo nobenih šans. Tudi višje rastoča vrsta Tagetes minuta se v ta namen obnese. Le struparne se bolj kislo držijo, ker ni kupcev za njihova »fitofarmacvetska sredstva«.

Tagetes

Nenavadni imenski boter

Namesto žametnica ali smrdljivka nekateri pravijo tej cvetlici tagetes. To je znanstveno ime, ki ga nosi v spomin na Tagesa. Tages je živel za časa starih Rimljanov, po narodnosti je bil Etruščan in po videzu sila lep mladenič, po védenju pa modrejši od modrega starca. Svoje ljudstvo je naučil umetnosti prerokovanja. Svečenikom avgurom so ljudje postavljali vprašanja, oni pa so zrli v nebo in opazoval, kako ptiči letajo, pazljivo poslušali, kako čivkajo in pojejo, gledali, kako skačejo in se hranijo. Po skrivnih ptičjih znamenj so se Tagesovim svečenikom porajali pravi odgovori in obiskovalcem so navdahnjeno svetovali.

Zakaj je ravno tegetes po Tagesu, nimamo pravega odgovora. Linné, ki je ime dal, je razloge zanj zamolčal. Morda je zato tegetes tagetes, ker je cvetlica trajno mlada in lepa, kot je bil lep legendarni Tages.

Besedilo: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.
Fotografiji: Mateja Račevski Mladenov, univ. dipl. inž. kraj. arh.

 

Read Full Post »


NAŠI OBISKOVALCI SPRAŠUJEJO

Vprašanje:

Pred 12 leti sem kupila olesenelo potoniko (celo pri vas, ampak to z mojim problemom seveda nima nikakršne povezave), katere sliki vam tudi prilagam.

Najprej sem jo imela ca. 4 leta na enem delu vrta, kasneje pa sem jo presadila na drugo mesto. Potonika se je v vseh teh letih lepo razrasla, vsako pomlad naredi veliko popkov, vendar po določenem času ti cvetni nastavki zamrejo in se iz nastavljenih popkov nikoli ne odpre cvet. Tako sedaj že kar nekaj pomladi zaman čakam cvetove, ki se nočejo in nočejo do konca razviti- razcveteti in tako sem vsako pomlad, ko potem popki zamrejo odločena, da bom grm »vrgla res iz mojega vrta«, a si potem vseeno premislim in si rečem morda me pa razveseli naslednjo pomlad, ker v jeseni pa je njeno listje čudovito obarvano.

Prosim vas za nasvet oz. , če morda veste kaj bi lahko bilo narobe, da cvetovi vedno znova zamrejo, ko že pripravijo toliko popkov in da potem ne pride do bujnih cvetov.

Lesnata potonika

Lesnata potonika

Matjaž Mastnak, svetovalec za dendrologijo, odgovarja:

Lesnate potonike odmetavajo cvetne popke iz dve razlogov. Prvi je botritis  oz. siva plesen: popki porjavijo, postanejo pergamentasti, pojavi se rahla, redka plesniva prevleka. Botritis se da zatirati s fungicidom.

Drugi razlog je stres. Vse, kar moti lesnato potoniko, lahko povzroči, da že nastavljeni cvetni popki odpadejo. Razlogi so lahko neustrezna zemlja, bodisi nerodovitna, bodisi, da so rastline posajene pregloboko. Cvetni popki odpadajo na premladih rastlinah, na preveč osenčenih rastlinah, če so na prepihu, če jih je dobila pozna pozeba.

Splošno je znano za navadne in za lesnate potonike, da zelo slabo prenašajo presajanje. Navadno dve leti po presajanju ni nič od njih.

Lesnate potonika so krasne vrtne rastline, če jim lega ustreza. V drugih primerih, kamor sodi tudi vaš, so lahko zelo kapriciozne in težavne vrtne dame.

Read Full Post »


Orhideje so čudovite okrasne rastline. Njihovi nenavadni in raznobarvni cvetovi ob pravilni oskrbi poživijo naš dom in nas razveseljujejo skozi vse leto. Gotovo so tudi vas te eksotične lepotice že kdaj tako očarale, da ste si kakšno omislili tudi za svoje okno. Zbrali smo nekaj nasvetov o tem, kako najbolje skrbeti zanje.

Orhideje Razstava orhidej v Arboretumu

SVETLOBA IN VLAGA

Večina okrasnih orhidej izhaja iz vlažnih tropskih gozdov, kjer rastejo na drevesih kot epifiti. Takšno rastišče jim omogoča več svetlobe, vendar ne nudi veliko vode in hranil. Orhideje morajo zato vodo in hranila pridobiti iz zraka skozi zračne korenine. Doma je potrebno zato pri okrasnih orhidejah poskrbeti, da bodo imele na voljo dovolj vlage in svetlobe.

Orhideje potrebujejo okoli 12 ur svetlobe na dan. Najboljše jih je postaviti kar na okensko polico, ampak ne neposredno na sonce. Najprimernejša vlažnost zraka je 50 do70 %. V prostorih z bolj suhim zrakom lahko vlažnost povečate tako, da na radiator položite vlažno krpo. Lahko tudi poiščete večji podstavek in ga napolnite z vodo. Vanj položite manjši, narobe obrnjen podstavek ter nanj postavite lonček z orhidejo.

TEMPERATURA

Primerna je sobna temperatura okoli 20 °C. Vse orhideje potrebujejo še nočno ohladitev, ko je temperatura nižja za 4 do 6 °C. Orhideja ne sme nikoli stati na prepihu!

SUBSTRAT

Običajna vrtnarska zemlja za orhideje ni primerna. Uporabite rajši že pripravljen substrat za orhideje, ki ga lahko kupite v trgovini. Substrat mora biti rahel, da korenine dobijo dovolj zraka. Primernost substrata lahko preverite na preprost način: substrat namočite in stisnite v pesti. Če se substrat, ko pest razprete, sam od sebe razrahlja, je primeren za orhideje. V primeru, da ostane zlepljen v kepo, substrat ni primeren.

ZALIVANJE

Rastlino v 13 cm lončku se zaliva enkrat tedensko. Pred zalivanjem nikoli ne pozabite preveriti vlažnosti substrata! Če niste prepričani, z zalivanjem raje počakajte še kakšen dan. Rastlina ne sme nikoli stati v vodi! Za zalivanje je najbolje uporabiti deževnico ali prekuhano vodo. Pri zalivanju bodite pozorni, da ne zmočite cvetov, da se na njih ne razvijejo plesni. Voda prav tako ne sme ostajati v zalistju. Orhideje na hlodih ali v visečih košaricah je potrebno redno pršiti z vodo in vsake 4 do 5 dni za 15 minut namočiti v vodo. Slednje velja tudi za zelo izsušene orhideje v lončkih.

GNOJENJE

Orhideje ne potrebujejo veliko gnojil. Običajna gnojila za cvetoče rastline so zato zanje premočna. Najboljše je, da v cvetličarni kupite posebna gnojila za orhideje. Ne uporabljajte hlevskega gnoja ali komposta.

PRESAJANJE

Presaja se samo orhideje v lončkih. Najprimernejši čas je zgodnja pomlad, vendar nikakor ne presajajte med cvetenjem. Tudi pozimi in v suhem ter vročem poletju ni priporočljivo presajati. Orhideje je potrebno presajati vsaki dve leti. Vedno uporabite čiste lončke in svež substrat, da preprečite prenos bolezni. Star substrat previdno odstranite in odrežite odmrle dele korenin in stare peclje cvetov. Lonček do četrtine napolnite z odcednim slojem (npr. kamenčki). Nanj postavite orhidejo tako, da je koreninski vrat v višini roba lončka in okoli nasipajte navlažen substrat. Substrat se mora enakomerno razporediti med korenine. Presajene orhideje zalijte 1 do 2 dni po presajanju.

 

Povzeto po: F. Rölke. 2008. Orhideje: preprosto in eksotično. Ljubljana, Mladinska knjiga

Read Full Post »


NAŠI OBISKOVALCI SPRAŠUJEJO

Vprašanje:

Pred leti, ko smo oblikovali naš vrt okrog novograjene hiše v bližini Domžal, smo pri vas kupili nekaj sadik okrasnega drevja in grmovja, med drugim tudi tri, ki “slišijo na ime” japonski: japonski javor, japonsko češnjo in japonsko azalejo. In za vsakega od njih rabim kakšen nasvet:

Japonski javor je bil že zelo lepo razraščen, nakar se je pred dvema letoma večji del posušil, tako da je ostala samo ena poševno rastoča veja. Zanima me, ali lahko to vejo skrajšam (in kdaj), da bi se krošnja oblikovala na novo.

Japonski javor

Japonska češnja je zrasla v ogromno drevo, ki nam daje spomladi čudovito cvetočo kuliso, poleti pa prijetno senco skoraj na celo teraso. Ob letošnjem žledu sem se bal, da jo bo polomil, pa je k sreči preživela, le veje so se pod težo ledu precej povesile in ovirajo košnjo trave pod njo. Zanima me, ali lahko spodnje veje odrežem, pa tudi nekatere druge bi morda nekoliko skrajšal. Kdaj bi bilo to najprimerneje storiti?

Japonska češnja

Japonska azaleja nam vsako pomlad čudovito cveti, letos pa se je nekaj vejic začelo sušiti. Zanima me, kaj je narobe in ali lahko te veje odrežem, pa tudi, kdaj bi bil pravi čas za ponovno presajanje – zemlja je verjetno že precej izčrpana.

azaleja

Matjaž Mastnak, svetovalec za dendrologijo, odgovarja:

Japonski javor lahko režete po preudarku, čim bolj zadržano, najboljši čas za to je pa pred listanjem.

Japonsko češnjo lahko obrezujete. Pravi čas za to je konec pomladi. Skušajte se držati načela, da je dobro obžagano drevo tisto, ki ni videti, da bi bilo obžagano. Da torej ohranjate obliko krošnje kot celote, lahko pa krošnjo  dvignete (ostranite spodnje veje), veje skrajšate itd.

Japonska azaleja dobro prenaša obrezovanje. Mirno izrežite sušeče se veje. Idealen čas za rezanje je takoj po cvetenju. Grm lahko sčistite tudi kasneje, ko že olista, toda »luknje« se v isti rastni dobi najverjetneje  ne bodo več zarasle.

Read Full Post »


NAŠI OBISKOVALCI SPRAŠUJEJO

Gospa Marija nam je pisala: ”Lepo prosim, da  mi pomagate z nasvetom, kako ohraniti javor oziroma kako preprečiti, da se ne bo sušil naprej.”

Matjaž Mastnak, svetovalec za dendrologijo, odgovarja:

”Sušenje vej pahljačastega javorja ni tako redek pojav. Povzroča ga gliva (Verticillium), ki potem maši žile po drevesu. Venenje in propad listov se pojavi poleti, nato odmrejo posamezne veje in vejice. Včasih se bolezen ustavi, včasih pa rastlino pokonča. Kemično bolezni ni mogoče zatreti.

Okužba se izvrši iz vrtnih tal v korenino, in ko je enkrat v rastlini, tam tudi  ostane. Kužna gliva je v vrtni zemlji kar pogosta. Presajanje obolele rastline nič ne prinese. S sajenjem novega drevesa blizu starega je okužba spet precej verjetna.

Kaj zelo spodbudnega vam ne morem povedati. Izrezujete napadene veje, da ne bo tako grdo videti. In še enkrat ponavaljam: če boste imeli srečo, se bo bolezen zaustavila in bo vaš rdeči javor rastel naprej.”

Sušenje javorja

 

Read Full Post »


Po vsej Sloveniji lahko vidimo, da imajo drevoredi divjega kostanja in platan že sredi poletja rumene ali povsem porjavele liste. Razloga sta lahko dva, neprimerno rastišče ali bolezni in škodljivci.

Rastišče je prostor, kjer rastejo rastline. V naravi na določenem rastišču rastejo rastline, ki so na tisto rastišče in rastiščne razmere prilagojene. Ker se rastiščne razmere spreminjajo tudi z rastjo rastlin, se sčasoma spreminja tudi rastlinstvo. V naravi vedno obstanejo tiste rastline, ki so v določenem času na rastišče najbolj prilagojene.

Rastlinam v naseljenem okolju rastišče pripravljamo ljudje, zato je velikokrat marsikaj narobe. Ljudje izbiramo rastline po drugačnih merilih kot sama narava. Že stanovanjska hiša vpliva na spremembo mikroklime na parceli. Med severno in južno steno je razlika za dva klimatska pasova, na primer zvončki na južni strani zacvetijo en mesec prej kot na severni strani. V večjih mestih so razlike še večje, še zlasti v tleh. Korenine velikih dreves, kot sta divji kostanj in platana, zrastejo daleč preko kapi krošnje. Ko se takšnim drevesom pripravlja rastišče, jim običajno namenimo le nekaj kvadratnih metrov zemlje, toda na tako omejenem prostoru mlada drevesca ne morejo zrasti v mogočna drevesa.

Drevesa zahtevajo prostor pod zemljo

Pri drevesih velja pravilo, da je približno toliko, kolikor je drevesa nad zemljo, tudi pod zemljo. Kjer se to ne upošteva, drevesa ne rastejo normalno, ostajajo majhna in starikava. Listje je manjše, kot je normalno, bolj ali manj ožgano, suši se od roba proti sredini. Kjer se težav zavedajo, se odločajo za sajenje manjših dreves. Izbor primernih vrst in sort je zelo širok. Žal se pri nas pretežno sadijo drevesa s kroglasto krošnjo, za katera se najbolj navdušujejo arhitekti. Ta drevesa imajo zelo kratko življenjsko dobo, eno do dve desetletji, kar je za drevo malo.

Od dobrega drevoreda se pričakuje, da bo v funkciji, to pomeni, da je prijeten na pogled, torej zelen, in da daje senco. Drevoredi so tudi ”zelena pljuča mesta”. Če listi niso zdravi, drevo ni v polni funkciji, zaradi katere je bilo posajeno. Listi so torej bistveni za funkcionalnost drevesa. Če ti niso zeleni, temveč bolj ali manj rjavi ali rumeni, je funkcija drevesa zmanjšana. Veliko je drevoredov, katerih listi rjavijo od roba proti sredini. Lahko bi rekli, da so takšni skoraj vsi mestni drevoredi in to ne glede na drevesno vrsto.

Rjavenje te vrste je posledica suše, za sušo pa ni odgovorna samo narava, temveč tudi oziroma predvsem človek. Letošnje leto ni bilo sušno, pa so listi v drevoredih vseeno rjavi, torej ni kriva narava. Razloga sta dva. Prvi je premalo prostora pod zemljo, saj drevo v zemlji potrebuje veliko večjo površino tal kot jo zastre krošnja nad zemljo. V naravi korenine večine dreves rastejo dlje od kapi krošnje. Kam pa lahko rastejo iz lukenj, v katere so drevesa posajena? Če je prostora pod zemljo malo, lahko iz sadike zraste kvečjemu drevesce, ne pa drevo. Zato v primerih, kadar ni dovolj prostora pod zemljo, ni priporočljivo saditi vrst, ki naj bi zrasle v velika drevesa. Če pa se že posadijo, trpijo za sušo, kar se opazi na listih. Drugi razlog za sušenje je lahko sol, ki povzroča tako imenovano fiziološko sušo, posledice so enake: listi se sušijo od roba proti sredini.

Bolezen in škodljivec divjega kostanja

Zlasti težavne so nekatere bolezni in škodljivci, katerih gostitelji so drevesa. Pri tem sta najbolj ogrožena divji kostanj in platana, ki sta bili še do nedavnega glavni drevesni vrsti v mestih. Razlogov za to je več, eden med njimi je ta, da se lahko lepe sadike pridelajo hitro in preprosto, brez potrebnega drevesničarskega znanja. To velja tudi za vrste, ki se dandanes množično sadijo, na primer za razne javorje.

V času, ko so bile omenjene drevesne vrste prinesene k nam, v našem okolju ni bilo njim nevarnih bolezni in škodljivcev. Pri divjem kostanju je trajalo kar 410 let (1576-1986) do prvega pojava in opisa njemu nevarnega škodljivca, kostanjevega listnega zavrtača, ki se je pojavil v okolici Ohridskega jezera. Še danes ni znano, od kod je bil prinesen. Poleg tega se je pojavila še nevarna bolezen. Podobno se godi platanam in jagnedi. Pri nas so bila več kot 200 let povsem zdrava drevesa, sedaj se tudi spopadajo z nevarno boleznijo in škodljivcem. Kaj torej storiti z drevoredi, ko drevesa niso več povsem funkcionalna, saj rjavi listi ne morejo biti ”pljuča mesta”?

Injiciranje

Zdravljenje dreves z uporabo pesticidov pri tako velikih drevesih praktično ne pride v poštev. Obstaja rešitev, injekcije, točneje infuzije sistemičnih fungicidov in insekticidov. Metoda naj bi bila drevesom in okolju prijazna, ker se sredstvo neposredno vbrizga v prevodno tkivo drevesa. Metoda je preizkušena, ni pa primerna za vsepovprek. Pokazale so se velike razlike med različnimi klimatskimi območji, drevesnimi vrstami ter škodljivimi organizmi. V Srednji Evropi se injiciranje največ uporablja za zatiranje listnega zavrtača divjega kostanja. Število teh se na drevesih zmanjša za več kot 90 %. Vendar vsaka injekcija pusti na lesu posledice, to je odmrlo tkivo, kamor se kmalu naselijo les razkrajajoče glivice. Injekcije se morajo dajati vsako leto, zato se kmalu pojavi vedno več šibkih točk v deblu, kar sčasoma ogrozi stojnost drevesa, zato se ta metoda opušča. Sedaj se uporabljajo razne feromonske vabe, ki privabljajo oziroma zmedejo samce ali samičke, toda te niso tako učinkovite. Število metuljčkov se premalo zmanjša, da bi se večina listne površine ohranila v zdravem stanju. Metoda injiciranja je zato primerna le v primeru, ko z enkratno dozo rešimo problem za več let, na primer bolezen odmiranja brestov ali razvoj azijskega kozlička.
Letos so kostanji, pod katerimi lansko jesen listje ni bilo odstranjeno, že poleti porjaveli. Če se ti listi pogledajo od blizu, se opazi, da so rahlo zviti. To je znak, da so gostili glivo, ki povzroča listno sušico divjega kostanja. Gliva preživi zimo na listju in če se odpadlo listje jeseni odstrani, se zmanjša možnost ponovne okužbe. Iz tega razloga vidimo bolne kostanje predvsem v parkih in na zelenicah. Tam, kjer jih obdaja tlak, pa so sorazmerno zdravi, če seveda niso okuženi od zavrtača.

Nadloge na platanah

Podobno je s platanami. Na njih se pojavlja stenica, imenovana platanova čipkarica. Ime so dobile po krilcih, na katerih imajo čipkam podobne vzorce. Te niso zelo nevarne drevesom, moteč pa je videz listov, ki zaradi izsesanosti izgubljajo sveže zeleno barvo. Bolj je zaskrbljujoč podatek, da so prenašalke za platane smrtno nevarni bolezni: platanove listne sušice in platanovega raka.

Na drevesih, ki obolijo zaradi platanovega raka, se na vejah pojavljajo rakaste tvorbe, ki od daleč niso vidne, se pa od daleč opazi, da že sredi poletja drevo izgubi večino listja, saj ga nekaj ostane le na koncih vej.

To so razlogi, da se platane v mestne drevorede in parke vse manj sadijo in se nadomeščajo z drugimi drevesnimi vrstami, ki so bolj zdrave. Nadomestki za platano so:
–        ostrolistni javor, ki ima platani podobne liste, ne dosega pa je po velikosti. Tudi beli ali gorski javor ima podobne liste, vendar ni primeren za mestne drevorede;
–        topokrpi javor bi lahko bil po rastiščnih lastnostih še najbolj primeren za mestne drevorede, je pa počasne rasti in zelo težaven za drevesničarje, zato je prava redkost na drevesničarskem trgu;
–        navadni koprivovec dobro nadomesti platane v toplejših krajih, kjer so zaradi pomanjkanja vlage razmere za druge drevesne vrste težavne.

Novi na vidiku

Kako kaže za naprej? Glede na globalno trgovanje bo novih bolezni in škodljivcev vse več. Pojavljajo se vedno novi, čeprav državne fitosanitarne službe nadzorujejo promet s sadikami. Pravkar je na pohodu kitajski kozliček, lep velik hrošč, katerega ličinke vrtajo od 10 do 12 mm debele luknje na spodnjem delu debla divjega kostanja, platane, topolov, vrb in še zlasti jablan. Posledica je postopno odmiranje vej, saj na koncu odmre celo drevo.

Kaj storiti?

Drevesa v parkih, drevoredih, vrtovih in drugje po naseljih so gojene rastline, kar pomeni, da moramo zanje skrbeti ljudje. Če jim rastiščne razmere ne odgovarjajo, ne rastejo tako, kot od njih pričakujemo, zato je potrebna skrbna priprava rastišča ter premišljena izbira vrst in sort. Pri tem se pogosto srečamo z varovanjem kulturne ali naravne dediščine, med katerimi so pogosto prav divji kostanji in platane ter ponekod jagned. Ta drevesa so bila do pred nedavnim povsem zdrava, sedaj pa jih resno ogrožajo bolezni in škodljivci, katerih zatiranje je skoraj nemogoče. Postavlja se torej vprašanje, ali je strokovna odločitev res strokovna, ko se zahteva ponovno sajenje dreves na mestih, kjer so že vnaprej obsojena na počasno hiranje.

Zato ne preostane nič drugega, kot izogibati se sajenju divjih kostanjev, platan in jagnedi ter jih nadomeščati z vrstami, ki pri nas niso problematične, kar so praviloma domače drevesne vrste. Tudi med njimi so takšne, ki jih funkcionalno povsem enakovredno nadomeščajo in so vsaj za zdaj brez resnih bolezni in škodljivcev, kot so prizadeti.

Platanova čipkarica s sesanjem celičnega soka spremeni barvo lista, ni pa usodna za drevo

Platanova čipkarica s sesanjem celičnega soka spremeni barvo lista, ni pa usodna za drevo.

Proti kocu letošnjega poletja so imeli divji kostanji povsem rve liste, ali so taka drevesa še pljuča mesta

Proti koncu letošnjega poletja so imeli divji kostanji povsem rjave liste. Ali so takšna drevesa še pljuča mesta?

Vir: Aleksander Šiftar, Vrtnar 2/2009, letnik XVIII

Read Full Post »

Older Posts »