Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for april 2019


Na posnetku lahko vidimo mladiča male uharice (Asio otus). To je sova, ki je po barvah in vzorcu podobna veliki uharici, a je od te pol manjša. Dolga je dobrih 35 cm, razpon njenih kril pa meri od 84 do 95 cm. Ima oranžne oči, na vrhu glave pa izrazita čopa perja, ki sta ji prislužila ime uharica. Mala uharica je aktivna ponoči. V mraku z neslišnim letom išče svoj plen. Z ostrimi kremplji lovi voluharje, miši ali manjše ptice. Podnevi jo redko opazimo, saj počiva ob deblu drevesa in je zaradi varovalnih barv dobro skrita pred plenilci. Oglaša se s tihim “u”, zato moramo ponoči dobro prisluhniti, če jo želimo slišati.

V Sloveniji je pogosta gnezdilka, ki pri nas ostane vse leto. Gnezdi med februarjem in junijem v nižinskih sestojih iglavcev. Gnezda si ne spleta sama, ampak poišče stara gnezda vran in srak. Njeni mladiči zapustijo gnezdo še preden znajo leteti. Brez skrbi, starši zanje skrbijo tudi ko se nerodno kobacajo po gozdnih tleh, pred plenilci pa se skrijejo med veje dreves. Pri tem si pomagajo z močnimi kremplji, ki so ostri kot britev. Kako spretno lahko plezajo po deblu, se dobro vidi na posnetku.

Vir: http://ptice.si/ptice-in-ljudje/ptice-slovenije/sove/

https://www.notranjski-park.si/izobrazevalne-vsebine/zivalski-svet/ptici/sove/mala-uharica

Pripravila: Mateja Mavec, univ. dipl. biol.

Read Full Post »


Fotergila (Fothergilla major) je pri nas še malo razširjen grm. Prvič je privlačen konec aprila, ko na golih vejah odpre velike bele mačice. Drugič jeseni, ko se barva na listih preliva od oranžne do karminasto rdeče.

Sadimo jo na sončno in zavetno lego in v humozno zemljo. Dobrodošla je samo opoldanska senca.

Spomladi in jeseni je fotergila najlepša pred zimzelenim ozadjem, za čez poletje pa ji v sosedstvo posadimo takrat cvetočo grmovnico.

Cvetoča fotergila

Pripravil: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.

Read Full Post »


Izmed pahljačastih javorjev (Acer palmatum) so med ljudmi najbolj priljubljeni takšni z rdečimi listi. Niso pa edini, saj se sorte med seboj razlikujejo tudi po višini in obliki rastlin ter narezanosti listov.

Pahljačasti javorji imajo plitve korenine, kar pomeni, da jih hitro prizadene suša. Ko izbiramo mesto za sajenje, izberemo polsenčno lego. Če sadimo rdeči javor na sončno mesto, moramo tla v širini krošnje pokriti z zastirko 7-10 cm na debelo. Plast borove skorje ali drugega naravnega materiala zadržuje v tleh vlago in preprečuje pregrevanje tal.

Ob dolgotrajnih poletnih sušah rdeči javor zalivamo. Zdrave sadike so na zimski mraz občutljive le prva leta. Obrezovanju se izogibamo.

Pahljačasti javorji lahko živijo več deset let.

Pripravil: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.

Read Full Post »


Tako medonosnim kot divjim čebelam je v industrializiranem svetu vse težje. Živinorejci, usmerjeni v maksimiranje donosov sena, spreminjajo pisane travnike v travne monokulture, kjer čebele nimajo česa jesti. Živice med polji so postale potrata prostora, ozar na koncih njiv sodobna mehanizacija več ne potrebuje. Ponudba čebelje hrane je vse manjša. Kot da bi to ne bilo dovolj, poljedelci z brezbrižno rabo insekticidov povzročajo množične pomore čebel. Da bi svet za čebele ne postal popolnoma brezupen, lahko kot posamezniki poskrbimo vsaj na domačih vrtovih.

Pri nemški vrtničarski firmi Tantau Rosen so poslali na tržišče linijo vrtnic Bienenweide – po slovensko »čebelja paša«. Gre za serijo nizkih, do 60 cm visokih in širokih grmičkov, ki cvetijo z enostavnimi ali na pol polnjenimi cvetovi, ki so bogat vir čebelje paše. Čebele na vrtnicah nabirajo cvetni prah in če cvet prosto razkazuje rumene prašnike, je to tisto pravo za čebele. Vrtnice iz te linije so tudi zelo cvetive in skoraj brez prestanka cvetijo od junija do zmrzali. In zdrave so, da ni nobene potrebe po škropivih, s katerih bi strupili vrtnice čebelam in sebi. Skrtaka: trajno cvetoče vrtnice so privlačne za človeško oko prav toliko kot za čebeljo prehrano.

Zarodnica nove linije je bila sorta ‘Bienenweide Rot’. Šlo je za enega izmed mnogih križancev, ki je bil za razliko od drugih vrtnic na poskusnem polju vedno obdan z rojem čebel. Žlahtniteljem pri Tantauu je kliknilo, da lahko s takšnim vrtnicami naredijo nekaj dobrega za posel in za čebele. Prijateljev narave in sonaravnih vrtnarjev je v Nemčiji veliko in te zdrave in žuželkam prijazne vrtnice so zanje kot naročene. Rdečemu različku so se pridružili še rožnat, rumen, bel, svetlo rdeč, mareličen in rožnat z belim očesom. Za rožnato cvetočo ‘Bienenweide Rosa’ so si že prislužili značko ADR (nemško priznanje za najbolj kakovostne in odporne vrtnice).

Dve sorti iz sortimenta Bienenweide imamo v rožnem vrtu Arboretuma Volčji Potok. Za njiju lahko potrdim, da je res vse, kar pripoveduje Tantauov mož na filmčku.

VIDEO Bees’ Paradise Roses

Pripravil: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.

 

 

 

Read Full Post »


Pieris je eleganten grm za vse letne čase. Poleti je lep s sveže zelenimi listi, ki pozimi pridejo še bolj do izraza. Na prehodu iz zime v pomlad lepo belo zacveti.

Pierisi dobro uspevajo v kisli zemlji, zato jih je najbolj enostavno posaditi v zemljo za rododendrone. Zelo lep je tudi v večjem loncu.

Lega mora biti zavetna in v zimskem času po možnosti brez sonca. Ne mara namočenih tal in stalnega prepiha.

Po cvetenju porežemo odcvetele vršičke vejic. Drugega dela z njim ni.

Pripravil: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.

Read Full Post »