Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for oktober, 2013


Bližajo se prazniki in čas za urejanje grobov.

Z urejanjem grobov želimo dostojno negovati spomine na pokojne. Rastline na grobu lepše povezujejo pokojne s svojci, ki grob negujejo.

Urejanje grobov

Na voljo imamo številne prekrovne rastline (nizki iglavci, bršljan, blazinaste trajnice), med katerimi najdejo svoje mesto bolj ali manj barvite sezonske rastline. V ozadju in ob strani običajno raste nekoliko višja soliterna rastlina, ki naj bo počasi rastoča in naj dobro prenaša oblikovalno rez. Prav je, da rast nadzorujemo, saj prav rez daje dokončen učinek urejenosti. Izbor rastlin nam narekujejo lega in izpostavljenost groba ter velikost in oblika površine, ki jo zasajamo.

Prekrovne rastline – rastline, ki dobro prenašajo rez:

• pušpan (Buxus microphylla in B. sempervirens),

• trdoleska (Euonymus sp.),

• tisa (Taxus sp.),

• zimzeleno kosteničevje (Lonicera pileata),

• mirtolistno kosteničevje (Lonicera nitida),

• bršljan (Hedera sp.).

Prekrovne rastline – blazinasta, počasna rast:

• panešpljica (Cotoneaster dammeri ‘Frieders Evergreen’),

• timijan ali materina dušica (Thymus serphyllum, T. citroidorus ‘Doone Valley’),

• kamnokreč (Saxifraga umbrosa),

• navadni zimzelen (Vinca minor),

• netresk (Sempervivum),

• homulica (Sedum) in druge krasule.

Grob-zasaditev

Zakaj zimzelena zasaditev groba?
Med enoletnicami imamo zelo ozek izbor rastlin, s katerimi lahko zasadimo grob pred zimo. Oskrba tako zasajenega groba je tudi zahtevnejša v primerjavi z zimzeleno zasaditvijo.
Na sliki je primer, kjer so ob spomeniku posajeni trije stebrasti brini (Juniperus communis ‘Stricta’), dva plazeča brina (Juniperus horizontalis ‘Wiltonii’) in štirje nizkorastoči modrosrebrni brini (Juniperus squamata ‘Blue star’). Morebitno monotonost razbije zasaditev s cvetočo jesensko reso (Calluna vulgaris). Reso lahko v prihodnjem letu zamenjajo tudi cvetoče enoletnice, s tem pa vnesemo v prostor barvo. Izbrane rastline bo treba v prihodnje obrezovali, tako da bodo ohranjale primerno velikost. Sicer se lahko zgodi, da bodo grob prerasle. To je opis le enega primera. Za zimzeleno zasaditev je na voljo še veliko rastlin.

Še nekaj idej za urejanje grobov:

Urejanje grobov

Urejanje grobov

Pripravila: Mateja Račevski Mladenov, univ. dipl. inž. kraj. arh.

Vrtni center

Read Full Post »


Slovenci smo na žive meje zelo navezani, kar dokazuje že stara šala, da je za vrt zadosti živa meja, fižolova prekla in utica. Po današnjih merilih je seveda potrebno kaj več, a navajenost na to, da naš vrt ogradimo, zaščitimo pred radovednimi očmi in pokažemo, da je tisto znotraj smo naše, še vedno vztraja. In najljubša ograja ostaja tista, ki je živa in če je zelena tudi pozimi, jo imamo še raje. Zato ni nobeno presenečenje, da je veliko živih mej posajenih ravno iz klekov ali, kakor jih tudi nepravilno imenujemo, cipres.

Kleki (Thuja occidentalis) so zelo zaželjena živa meja, predvsem sorta Smaragd, ki je tudi pozimi sveže zelene barve. Še nedavno nazaj so veljali za zdrave in trpežne. Hitro rastejo, so zimzeleni in primerno gosti. So tudi dokaj enostavni za obrezovanje; imajo torej vse lastnosti, ki si jih pri rastlinah za žive meje želimo. Kar pa še ne pomeni, da smo lahko povsem brez skrbi. Odkar so se meje povsem odprle in se je tem sprostil pretok rastlin, so se v Sloveniji poleg že poznanih boleznih in škodljivcev in tudi pri klekih so se pojavile povsem nove bolezni in škodljivci, ki jih pred desetletjem niti nismo poznali.

Človeški škodljivec

Na živi meji večkrat opazimo v določeni višini vodoraven pas rjavih odmrlih vejic. Poškodbo lahko poenostavljeno poimenujemo kar poškodba delovnega stroja. Največkrat se to zgodi ob delih z mini bagerji, ki imajo izpuh v višini človeškega pasu. Pri delih je izpuh v neposredni bližini rastlin in jih pri tem poškoduje. Isto se zgodi tudi zaradi snežnih frez, le da je poškodba nekoliko nižje. Take poškodbe rastline slabo zarastejo, vse je odvisno od obsežnosti poškodb.

Živa meja-kleki

Kjer žive meje mejijo na javne površine, so dostikrat podvržene poškodbam zaradi soli. Tudi tu so poškodbe pri tleh, sežejo pa nekje do višine kolen odrasle osebe. Obsežnost poškodb je odvisna od tega, kako zagnano se soli oz. kako dolga in snežena je bila zima. Daljša kot je bila, več je posipanj s soljo in težje so poškodbe. Ko opazimo rjave vejice, je ponavadi že prepozno. Poškodbe omilimo le s spiranjem in dodatnim gnojenjem ter čim boljšo oskrbo preko leta. Za naslednje leto pa lahko le prosimo oskrbovalca cest, da čim manj solijo oz. da so bolj previdni pri posipanju.

Pripravil: Marko Mikuletič, univ. dipl. inž. agr.

Read Full Post »