Po vsej Sloveniji lahko vidimo, da imajo drevoredi divjega kostanja in platan že sredi poletja rumene ali povsem porjavele liste. Razloga sta lahko dva, neprimerno rastišče ali bolezni in škodljivci.
Rastišče je prostor, kjer rastejo rastline. V naravi na določenem rastišču rastejo rastline, ki so na tisto rastišče in rastiščne razmere prilagojene. Ker se rastiščne razmere spreminjajo tudi z rastjo rastlin, se sčasoma spreminja tudi rastlinstvo. V naravi vedno obstanejo tiste rastline, ki so v določenem času na rastišče najbolj prilagojene.
Rastlinam v naseljenem okolju rastišče pripravljamo ljudje, zato je velikokrat marsikaj narobe. Ljudje izbiramo rastline po drugačnih merilih kot sama narava. Že stanovanjska hiša vpliva na spremembo mikroklime na parceli. Med severno in južno steno je razlika za dva klimatska pasova, na primer zvončki na južni strani zacvetijo en mesec prej kot na severni strani. V večjih mestih so razlike še večje, še zlasti v tleh. Korenine velikih dreves, kot sta divji kostanj in platana, zrastejo daleč preko kapi krošnje. Ko se takšnim drevesom pripravlja rastišče, jim običajno namenimo le nekaj kvadratnih metrov zemlje, toda na tako omejenem prostoru mlada drevesca ne morejo zrasti v mogočna drevesa.
Drevesa zahtevajo prostor pod zemljo
Pri drevesih velja pravilo, da je približno toliko, kolikor je drevesa nad zemljo, tudi pod zemljo. Kjer se to ne upošteva, drevesa ne rastejo normalno, ostajajo majhna in starikava. Listje je manjše, kot je normalno, bolj ali manj ožgano, suši se od roba proti sredini. Kjer se težav zavedajo, se odločajo za sajenje manjših dreves. Izbor primernih vrst in sort je zelo širok. Žal se pri nas pretežno sadijo drevesa s kroglasto krošnjo, za katera se najbolj navdušujejo arhitekti. Ta drevesa imajo zelo kratko življenjsko dobo, eno do dve desetletji, kar je za drevo malo.
Od dobrega drevoreda se pričakuje, da bo v funkciji, to pomeni, da je prijeten na pogled, torej zelen, in da daje senco. Drevoredi so tudi ”zelena pljuča mesta”. Če listi niso zdravi, drevo ni v polni funkciji, zaradi katere je bilo posajeno. Listi so torej bistveni za funkcionalnost drevesa. Če ti niso zeleni, temveč bolj ali manj rjavi ali rumeni, je funkcija drevesa zmanjšana. Veliko je drevoredov, katerih listi rjavijo od roba proti sredini. Lahko bi rekli, da so takšni skoraj vsi mestni drevoredi in to ne glede na drevesno vrsto.
Rjavenje te vrste je posledica suše, za sušo pa ni odgovorna samo narava, temveč tudi oziroma predvsem človek. Letošnje leto ni bilo sušno, pa so listi v drevoredih vseeno rjavi, torej ni kriva narava. Razloga sta dva. Prvi je premalo prostora pod zemljo, saj drevo v zemlji potrebuje veliko večjo površino tal kot jo zastre krošnja nad zemljo. V naravi korenine večine dreves rastejo dlje od kapi krošnje. Kam pa lahko rastejo iz lukenj, v katere so drevesa posajena? Če je prostora pod zemljo malo, lahko iz sadike zraste kvečjemu drevesce, ne pa drevo. Zato v primerih, kadar ni dovolj prostora pod zemljo, ni priporočljivo saditi vrst, ki naj bi zrasle v velika drevesa. Če pa se že posadijo, trpijo za sušo, kar se opazi na listih. Drugi razlog za sušenje je lahko sol, ki povzroča tako imenovano fiziološko sušo, posledice so enake: listi se sušijo od roba proti sredini.
Bolezen in škodljivec divjega kostanja
Zlasti težavne so nekatere bolezni in škodljivci, katerih gostitelji so drevesa. Pri tem sta najbolj ogrožena divji kostanj in platana, ki sta bili še do nedavnega glavni drevesni vrsti v mestih. Razlogov za to je več, eden med njimi je ta, da se lahko lepe sadike pridelajo hitro in preprosto, brez potrebnega drevesničarskega znanja. To velja tudi za vrste, ki se dandanes množično sadijo, na primer za razne javorje.
V času, ko so bile omenjene drevesne vrste prinesene k nam, v našem okolju ni bilo njim nevarnih bolezni in škodljivcev. Pri divjem kostanju je trajalo kar 410 let (1576-1986) do prvega pojava in opisa njemu nevarnega škodljivca, kostanjevega listnega zavrtača, ki se je pojavil v okolici Ohridskega jezera. Še danes ni znano, od kod je bil prinesen. Poleg tega se je pojavila še nevarna bolezen. Podobno se godi platanam in jagnedi. Pri nas so bila več kot 200 let povsem zdrava drevesa, sedaj se tudi spopadajo z nevarno boleznijo in škodljivcem. Kaj torej storiti z drevoredi, ko drevesa niso več povsem funkcionalna, saj rjavi listi ne morejo biti ”pljuča mesta”?
Injiciranje
Zdravljenje dreves z uporabo pesticidov pri tako velikih drevesih praktično ne pride v poštev. Obstaja rešitev, injekcije, točneje infuzije sistemičnih fungicidov in insekticidov. Metoda naj bi bila drevesom in okolju prijazna, ker se sredstvo neposredno vbrizga v prevodno tkivo drevesa. Metoda je preizkušena, ni pa primerna za vsepovprek. Pokazale so se velike razlike med različnimi klimatskimi območji, drevesnimi vrstami ter škodljivimi organizmi. V Srednji Evropi se injiciranje največ uporablja za zatiranje listnega zavrtača divjega kostanja. Število teh se na drevesih zmanjša za več kot 90 %. Vendar vsaka injekcija pusti na lesu posledice, to je odmrlo tkivo, kamor se kmalu naselijo les razkrajajoče glivice. Injekcije se morajo dajati vsako leto, zato se kmalu pojavi vedno več šibkih točk v deblu, kar sčasoma ogrozi stojnost drevesa, zato se ta metoda opušča. Sedaj se uporabljajo razne feromonske vabe, ki privabljajo oziroma zmedejo samce ali samičke, toda te niso tako učinkovite. Število metuljčkov se premalo zmanjša, da bi se večina listne površine ohranila v zdravem stanju. Metoda injiciranja je zato primerna le v primeru, ko z enkratno dozo rešimo problem za več let, na primer bolezen odmiranja brestov ali razvoj azijskega kozlička.
Letos so kostanji, pod katerimi lansko jesen listje ni bilo odstranjeno, že poleti porjaveli. Če se ti listi pogledajo od blizu, se opazi, da so rahlo zviti. To je znak, da so gostili glivo, ki povzroča listno sušico divjega kostanja. Gliva preživi zimo na listju in če se odpadlo listje jeseni odstrani, se zmanjša možnost ponovne okužbe. Iz tega razloga vidimo bolne kostanje predvsem v parkih in na zelenicah. Tam, kjer jih obdaja tlak, pa so sorazmerno zdravi, če seveda niso okuženi od zavrtača.
Nadloge na platanah
Podobno je s platanami. Na njih se pojavlja stenica, imenovana platanova čipkarica. Ime so dobile po krilcih, na katerih imajo čipkam podobne vzorce. Te niso zelo nevarne drevesom, moteč pa je videz listov, ki zaradi izsesanosti izgubljajo sveže zeleno barvo. Bolj je zaskrbljujoč podatek, da so prenašalke za platane smrtno nevarni bolezni: platanove listne sušice in platanovega raka.
Na drevesih, ki obolijo zaradi platanovega raka, se na vejah pojavljajo rakaste tvorbe, ki od daleč niso vidne, se pa od daleč opazi, da že sredi poletja drevo izgubi večino listja, saj ga nekaj ostane le na koncih vej.
To so razlogi, da se platane v mestne drevorede in parke vse manj sadijo in se nadomeščajo z drugimi drevesnimi vrstami, ki so bolj zdrave. Nadomestki za platano so:
– ostrolistni javor, ki ima platani podobne liste, ne dosega pa je po velikosti. Tudi beli ali gorski javor ima podobne liste, vendar ni primeren za mestne drevorede;
– topokrpi javor bi lahko bil po rastiščnih lastnostih še najbolj primeren za mestne drevorede, je pa počasne rasti in zelo težaven za drevesničarje, zato je prava redkost na drevesničarskem trgu;
– navadni koprivovec dobro nadomesti platane v toplejših krajih, kjer so zaradi pomanjkanja vlage razmere za druge drevesne vrste težavne.
Novi na vidiku
Kako kaže za naprej? Glede na globalno trgovanje bo novih bolezni in škodljivcev vse več. Pojavljajo se vedno novi, čeprav državne fitosanitarne službe nadzorujejo promet s sadikami. Pravkar je na pohodu kitajski kozliček, lep velik hrošč, katerega ličinke vrtajo od 10 do 12 mm debele luknje na spodnjem delu debla divjega kostanja, platane, topolov, vrb in še zlasti jablan. Posledica je postopno odmiranje vej, saj na koncu odmre celo drevo.
Kaj storiti?
Drevesa v parkih, drevoredih, vrtovih in drugje po naseljih so gojene rastline, kar pomeni, da moramo zanje skrbeti ljudje. Če jim rastiščne razmere ne odgovarjajo, ne rastejo tako, kot od njih pričakujemo, zato je potrebna skrbna priprava rastišča ter premišljena izbira vrst in sort. Pri tem se pogosto srečamo z varovanjem kulturne ali naravne dediščine, med katerimi so pogosto prav divji kostanji in platane ter ponekod jagned. Ta drevesa so bila do pred nedavnim povsem zdrava, sedaj pa jih resno ogrožajo bolezni in škodljivci, katerih zatiranje je skoraj nemogoče. Postavlja se torej vprašanje, ali je strokovna odločitev res strokovna, ko se zahteva ponovno sajenje dreves na mestih, kjer so že vnaprej obsojena na počasno hiranje.
Zato ne preostane nič drugega, kot izogibati se sajenju divjih kostanjev, platan in jagnedi ter jih nadomeščati z vrstami, ki pri nas niso problematične, kar so praviloma domače drevesne vrste. Tudi med njimi so takšne, ki jih funkcionalno povsem enakovredno nadomeščajo in so vsaj za zdaj brez resnih bolezni in škodljivcev, kot so prizadeti.
Platanova čipkarica s sesanjem celičnega soka spremeni barvo lista, ni pa usodna za drevo.
Proti koncu letošnjega poletja so imeli divji kostanji povsem rjave liste. Ali so takšna drevesa še pljuča mesta?
Vir: Aleksander Šiftar, Vrtnar 2/2009, letnik XVIII
Read Full Post »
Arboretum 
You must be logged in to post a comment.