Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for the ‘Eksotične rastline’ Category


Kaj je biodiverziteta?

Izraz biodiverziteta, tudi biološka raznolikost ali raznolikost živih bitij, zajema vse organizme na Zemlji, od arhej, bakterij in protistov preko gliv do rastlin in živali.

Biodiverziteto raziskujemo na treh nivojih:

  • Genetska diverziteta – zajema raznolikost genov v sklopu ene vrste oz. populacije.
  • Vrstna diverziteta – zajema raznolikost vrst v slopu nekega habitata ali regije. Habitat je bivališče, kjer živi nek organizem.
  • Diverziteta ekosistemov – zajema raznolikost ekosistemov na nekem območju. Ekosistem je splet neživih (biotop) in živih dejavnikov (biocenoza), ki na nekem območju medsebojno vplivajo eden na drugega. Ekosistem lahko zajema velika območja, na primer cel gozd, ali pa zgolj majhen ribnik.

Ekosistemi so povezani v biome in ustvarjajo kompleksnost življenja na Zemlji.

Zakaj je biodiverziteta pomembna?

Biodiverziteta je pomembna za ohranjanje narave in okolja v katerem živimo. Pestrejše kot je število vrst (večja kot je biodiverziteta), stabilnejši je življenjski prostor oz. okolje, v katerem te vrste živijo. Organizmi so namreč »podporni stebri« okolja – in vsi ti stebri morajo biti v ravnovesju. Če se neka vrsta premakne iz ravnovesja, lahko s tem poruši stabilnost celotnega ekosistema.

Kaj zmanjšuje biodiverziteto?

Ljudje s svojim delovanjem izredno negativno vplivamo na biodiverziteto, predvsem z uničevanjem naravnih habitatov, onesnaževanjem, intenzivnim kmetijstvom, prekomernim izsekavanjem gozdov in prekomernim izlovom rib.

Kako ohranjamo biodiverziteto?

Najboljši način za ohranjanje biodiverzitete je ohranjanje habitatov in ekosistemov. Posamezne vrste ne moremo zavarovati, če ne zavarujemo tudi okolja v katerem živi.

Kaj so »vroče točke« biodiverzitete?

Vroča točka biodiverzitete je območje kjer v primerjavi s podobno velikimi območji živi zelo veliko število vrst in ga zaznamuje pestrost življenjskih prostorov ter stabilnost ekosistemov.

Vsi, ki želite izvedeti več o biološki raznolikosti Kostarike, ste vljudno vabljeni na ogled razstave »Kostarika, vroča točka biodiverzitete«, ki je na ogled v Galeriji Janeza Boljke v Arboretumu Volčji Potok od 8. maja do 15. oktobra 2018. Avtor razstave je prof. dr. Tom Turk, redni profesor na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Advertisements

Read Full Post »


V Galeriji Janeza Boljke bo od 8. maja do konca avgusta na ogled razstava »Kostarika, vroča točka biodiverzitete«. Njen avtor je dr. Tom Turk, redni profesor na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Kot raziskovalec in naravoslovni fotograf je večkrat obiskal Kostariko.

Biološka raznolikost Kostarike

Kostarika, dežela v Srednji Ameriki, je le dvakrat večja od Slovenije, a velja za eno najbolj vročih točk biološke raznolikosti. Na svetovni lestvici biodiverzitete med vsemi državami zaseda 25. mesto, preračunano na površino pa je na šestem mestu. Ocenjujejo, da v Kostariki živi med 4 in 5 % vseh znanih živalskih in rastlinskih vrst. K neverjetni pestrosti njene flore in favne pripomorejo geografska lega, ugodne geomorfološke in klimatske danosti  in tudi pametna politika, ki se je osredotočila na ohranjanje naravnega okolja in s tem tudi ustvarila pogoje za ekoturizem. Ta  je ena od glavnih gospodarskih dejavnosti dežele in zelo pomemben vir prihodka. Država je z različnimi oblikami varovanja narave zaščitila več kot 25 % svoje površine. Največji del pripada nacionalnim parkom, trenutno je teh 28, obstaja pa tudi več rezervatov in posebnih zaščitenih območij. V Kostariki je skupno  sedem glavnih klimatskih pasov z značilnimi ekosistemi, ki segajo od visokogorskega parama do nižinskega deževnega tropskega gozda. Vsako od teh območij je življenjski prostor za številne, tudi endemične, rastlinske in živalske vrste. Na  razstavi je predstavljen le drobec, fotografski utrinek peščice predstavnikov neverjetne združbe živih bitij, ki naseljujejo to majhno, a ekološko izjemno osveščeno deželo.  Fotografije na razstavi so nastale v nacionalnih parkih Corcovado, Ciero del Muerte, Manuel Antonio in Monteverde, največ pa v parku Piedras Blancas, kjer stoji tudi tropska raziskovalna postaja La Gamba. Postajo so pred 25 leti ustanovili kolegi biologi iz Dunajske univerze, ki z njo tudi upravljajo. Vsako drugo leto v njej in bližnjem tropskem deževnem  gozdu nekaj dni preživijo tudi biologi in študenti Oddelka za biologijo Univerze v Ljubljani. Prav na teh izletih so nastale fotografije na pričujoči razstavi.


Tropski deževni gozd v nacionalnem parku Piedras Blancas

Tropski deževni gozd v Narodnem parku Piedras Blancas skupaj z obalo Sladkega zaliva (Golfo Dulce), kamor se skoraj do vodne gladine morja spuščajo mogočni gozdovi, je eno najbolj biodiverzitetno bogatih območij Kostarike. Botaniki so tu na enem samem hektaru gozda opisali kar 179 vrst dreves. Na tem območju pade največ padavin v Kostariki, kar zagotavlja bujen razvoj in obstoj tropskega deževnega gozda, edinega preostalega v pacifiškem nižavju Amerike.

Psychotria elata

Kričeče rdeči ali oranžni ovršni listi, ki obdajajo drobno belo socvetje, dajejo rastlini nezgrešljivo podobo našobljenih ustnic, ki privabljajo kolibrije. Rastlina spada v tropsko družino broščevk (Rubiaceae)  in je bližnja sorodnica kavovca.

Več o razstavi

Read Full Post »


Dalije so priljubljene okrasne rastline, ki jih poznajo vsi ljubitelji vrtnarstva. Domovina dalij je Mehika, Srednja Amerika in Kolumbija, kjer dobro uspevajo na visokih nadmorskih višinah. Najvišja med dalijami je slabo poznana Dahlia imperialis, ki zraste običajno 6 metrov, lahko pa tudi do 10 metrov visoko.

Gomolje te velikanke sadimo aprila v dobro prepustna tla. Bogato nam bo zacvetela novembra – tik pred prvo zmrzaljo. Cvetovi so številni in nežno rožnate barve.

V Arboretumu smo jo posadili v cvetlično korito na dvorišču uprave.

Zgodnje zmrzali bodo žal prekinile rast. Nadzemni deli rastline bodo propadli. Gomolje lahko izkopljemo in shranimo v suhem skladišču ter jih zopet posadimo spomladi. Tako velike kot majhne dalije nam bodo cvetlične gredice obarvale s svojimi privlačnimi cvetovi. Vabljeni, da  jih pridete občudovat!

Tree dahlia

Slika: http://www.strangewonderfulthings.com

Pripravila: Mateja Mavec, univ. dipl. biol.

Read Full Post »


Prava aloja (Aloe vera) ja rastlina, iz katere industrijsko pridelujejo alojin gel, sok in smolo. Predvsem gel je priljubljena sestavina kozmetike, pa tudi prehranski dodatek. Doma imamo lahko alojo za lončnico, ki propade samo vrtnarsko popolnoma nepismenemu človeku.

Poleg prave aloje je zdravilna tudi drevesasta aloja (Aloe arborescens). Drevesasta aloja je lepša lončnica od prave in še bolj zdravilna je. V resnici je prava aloja križanec drevesaste aloje in vrste Aloe ferox. Motiv za križanje je bila želja po rastlini, ki jo je mogoče gojiti na plantažah z večjim pridelkom od drevesaste aloje.

Aloe ferox

Aloe ferox na razstavi kaktusov v Arboretumu Volčji Potok

Zdaj, ko se rastlinam prijazni del leta bliža koncu, alojo pripravimo za vzimovanje – glede tega med pravo in drevesasto ni razlike. To pomeni, da jo nehamo gnojiti in da jo še manj zalivamo. Če smo jo poleti zalivali enkrat ali največ dvakrat tedensko, jo zdaj zalijemo samo še enkrat na štirinajst dni in od oktobra naprej samo še enkrat na mesec.

Pred prvo slano mora nujno v hišo, v čim hladnejši prostor, kjer temperatura ne gre pod plus 5 stopinj Celzija. Klasična mesta za lončnice te vrste so okno na stopnišču, garaža ali veranda. Pozor: vsakršno namakanje aloje pozimi vodi v gnitje korenin in listov. Kot rečeno: zalijemo enkrat na mesec in še takrat ne po listih.

Presadimo spomladi. Uporabimo mešanico ilovice, humozne zemlje in kremenčevega peska. V šotnem substratu rade zgnijejo korenine in še prelahek je, da bi nekaj let staro alojo držal pokonci. Če imamo vrt, jo čez poletje odnesemo na prosto in jo s posodo vred vkopljemo v tla. V ta namen je najboljša lončevinasta posoda, ki vkopana v tla omogoča črpanje vode iz okoliške zemlje in nas razbremeni skrbi za zalivanje.

Aloja

Aloe arborescens

Besedilo: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.
Fotografiji: Mateja Račevski, univ. dipl. inž. kraj. arh.

Read Full Post »


Konec avgusta se poletje že počasi preveša v jesen, zato je 24. avgust, ko goduje sv. Jernej, primeren čas za spravilo pridelkov, sečnjo dreves, nabiranje lešnikov in zelišč ter trgatev. V Slovenskih goricah so tako prav na god sv. Jerneja v vinogradih postavljali klopotce, da so branili grozdje pred ptiči. Ljudske vraže pravijo, da je sv. Jernej, ki naj bi bil eden izmed dvanajstih Kristusovih apostolov, varoval leske – kogar bi zalotil, da trga nezrele lešnike, se ne bi nikdar več vrnil domov. Kmetje so si na Jernejevo želeli lepega vremena, saj kot pravi ljudski pogovor, se »Po vremenu sv. Jerneja rada vsa jesen nareja!«

Sv. Jernej je ponavadi upodobljen kako nosi kožo čez roko, v drugi roki pa nož, saj naj bi po legendi pretrpel mučeniško smrt v Armeniji tako, da so mu živemu potegnili kožo s telesa in mu na koncu še odsekali glavo. Sv. Jernej je bil tako prvi znanilec prihajajoče jeseni in na Koroškem so še v 20. st. na ta dan kmetje darovali žito za cerkev, da bi se zahvalili za pridelek. Največkrat so darovali ajdovo, proseno in pšenično zrnje, ki so ga v jesenskem obredu povezali z orlovo praprotjo, ki naj bi po ljudskih verovanjih omogočala stik z nevidnimi svetovi.

Najbolj je bil sv. Jernej znan kot nabiralec zelišč, saj naj bi imele prav na ta dan rastline posebno moč. Gospodinje so zdravilne rože, ki so bile nabrane na 24. avgusta, vmešale v maslo in pripravile t.i. jernejevo ali šentjernejsko maslo, ki so ga čez leto uporabljale za zdravilo, predvsem za celjenje ran, bolečine v križu in za razna kožna obolenja. God sv. Jerneja so najbolj praznovali na Koroškem – mladi so se že zgodaj zjutraj podali na planino, kjer so cel dan nabirali zdravilna zelišča, zvečer pa so imeli veselico, med katero so si moški za klobuk zataknili vejice rododendrona in zaplesali z ženami. Poleg rododendrona in baldrijana, s pomočjo katerega so zdravili depresije, migrene in nespečnost, so na planini nabirali tudi encijan, arniko ter islandski lišaj ali planinski mah, ki je pomagal pri bolečinah v prsih in kašlju ter planinski kolmež, ki je prispeval k zdravljenju črevesnih in želodčnih težav.

8-avgust-2016-058

 

Pripravila: Miša Gams

Vir: Vlasta Mlakar: Rastlina je sveta, od korenin do cveta

Read Full Post »


V Arboretumu Volčji Potok smo posadili čebulice orjaške lilije (Cardiocrinum giganteum). Ta vrsta lilij zraste vse do 2,5 metra visoko. Njeni listi so široki do 30 centimetrov. Samoniklo uspeva v Himalaji, na Kitajskem in v Mjanmaru.

V gredice Arboretuma smo poskrili deset čebulic te gromozanske lepotice. Kam smo jih posadili, vam ne izdamo. Morda se vam zdi, da jo boste zaradi njene velikosti z lahkoto našli. Ker pa lepotica zacveti le vsako deseto pomlad, boste morali potrpeti in počakati nekaj let, da vas osupne.

Če boste imeli to srečo, da bodo cvetele ravno ob vašem obisku, jih boste že na daleč opazili!

Prodajalec čebulic nam je izdal, da je po Sloveniji posajenih še 10 prav takih. Če kje najdete kakšno, nam pošljite sliko in lokacijo, da bomo vedeli, v katere slovenske kraje so potovale.

Obilo veselja vam želimo pri iskanju skrivnostne velikanke v Arboretumu in njihovih sester po vrtovih Slovenije!

Orjaška lilija

Pripravila: Mateja Mavec, univ. dipl. biol.
Fotografija: Mateja Račevski, univ. dipl. inž. kraj. arh.

Read Full Post »


Če ste se v teh dneh kaj sprehajali po Arboretumu, vas je pot morda zanesla mimo upravne zgradbe. Tam ste pod stopnicami lahko opazili grm, čigar listi so že porumeneli. Ob podrobnejšem opazovanju ste med rumenim odevalom lahko opazili okrogle plodove, ki niso ne limone ne pomaranče. Če ste si zaželeli katerega dotakniti, so vas od tega odvrnili dolgi, močni trni, ki štrlijo izza listov. Rastlina, ki ste jo spoznali, je trilisti citronovec.

Trilisti citronovec

Limonam podobni plodovi

Trilisti citronovec je majhno drevo ali grm z znanstvenim imenom Poncirus trifoliata. Prvotna domovina trilistega citronovca je centralna in severna Kitajska s Korejskim polotokom, od koder je bil v osmem stoletju prenesen na Japonsko ter kasneje v Evropo in evropske kolonije v S in J Ameriki.

Rastlina se od limonovca in drugih citrusov loči po tem, da je listopadna in bolje prenaša nizke temperature. Ima bele cvetove, ki jih kasneje nadomestijo limonam podobni plodovi. Plodovi so zelo grenkega okusa, zato jih ne moremo jesti svežih. Lahko pa njihovo mesnato sredico uporabite ljubitelji kuhanja marmelade. Lupino plodov lahko kandirate ali posušite. Posušena in zmleta lupina se uporablja tudi kot začimba. Na Kitajskem se zrele in nezrele plodove uporablja v tradicionalni medicini za zdravljenje alergij, prehladov, zobobolov itd. Trilisti citronovec pogosto sadijo tudi kot živo mejo, ogrado za živino oz. zaščito pred divjimi živalmi ter kot okrasno drevo v vrtovih in parkih.

Trilisti citronovec se dobro križa s sadjarskimi vrstami agrumov iz rodu Citrus, kamor nekateri znanstveniki uvrščajo tudi to vrsto. Iz križancev so odbrali nekaj sort, ki na prostem prenesejo celinsko zimo. Trilisti citronovec pogosto uporabljajo kot podlago, na katero se nato cepijo različne sorte citrusov.

Trilisti citronovec

Trilisti citronovec ob upravni zgradbi

V Arboretumu raste trilisti limonovec že več kot petdeset let. Prvotna rastlina je bila posajena v petdesetih letih prejšnjega stoletja in je pogumno premagovala sneg in mrzle zime vse do podrtja stare zgradbe in izgradnje današnje uprave. Po končani gradnji je bila posajena nova rastlina in vabimo vas, da si jo pridete pogledat, še preden pred zimo odvrže liste.

Trilisti citronovec

Prvotna rastlina v Arboretumu

 

Pripravila: Mateja Pecl  mag. ekol. biod.

Read Full Post »

Older Posts »