Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for maj 2012


V mesecu maju vrtnice že nakazujejo popke in so že močno olistane. Ker je pa maj deževen, redno pregledujemo vrtnice in jih preventivno poškropimo z bakrenimi pripravki. Pravočasno odkrite uši lahko odpravimo mehansko – z rokavicami na rokah, seveda! Če pa so se majhni sesajoči organizmi že premočno razširili, moramo poseči po ustreznih škropivih. Pri tem upoštevamo navodila proizvajalca in se jih točno držimo, ne smemo pa pozabiti na morebitno strupenost za čmrlje, čebele in druge koristne žuželke.

Kaj rado se zgodi, da iz podlage zraste divji poganjek, ki ga je treba brezpogojno odstraniti, saj le-ta zajeda rastlino in ji odvzema hranilne snovi. Previdno odkrijte koreninski vrat in odrežite divjak tik ob korenini.

Divjake, ki izraščajo iz podlage, odrežemo tik ob korenini.

Vrtnice pa ne obrezujemo samo pomladi, temveč tudi po cvetenju. To še zlasti velja za ponavljajoče se cvetoče vrtnice, saj jih odstranjevanje odcvetelih poganjkov spodbudi k razvoju novih cvetnih nastavkov. Ta ukrep hkrati preprečuje nastajanje gnilobe in razvoja plesni na odmrlih delih. Vse odcvetele poganjke redno odstranjujte in jih odlagajte v smetnjak, nikoli na kompost.

Vrtnice nam bodo hvaležne in nas bodo nagradile z bogatim cvetenjem, če jim bomo redno dodajali gnojila. Zlasti so učinkovita mineralna gnojila z dolgotrajnim delovanjem (trimesečna gnojila). Če smo jih pognojili v marcu, jih moramo še enkrat pognojiti v juniju. Pozneje gnojimo samo z gnojili, ki vsebujejo manjšo vsebnost dušika, ker sicer novi poganjki do zime ne olesenijo in v mrazu pozebejo.

Vrtnice je treba v vročih mesecih zalivati in jim zagotoviti dovolj vlage, kar zlasti velja za mlade nasade vrtnic. Zalivamo vedno po tleh in se izogibajmo zalivanja neposredno po listih, saj s tem preprečimo razvoj glivičnih obolenj. Zalivanje naj bo izdatno, da korenine dobijo dovolj vlage.

Pomembno je, da so tla pod vrtnicami vedno prerahljana in opleta. Delo si lahko olajšamo, če prerahljana in opleta tla prekrijemo z zastirko iz lubja ali sekancev.

Besedilo in fotografiji: Andreja Vučer, univ. dipl. inž. kraj. arh.

Read Full Post »


Robinija spada med metuljnice oziroma stročnice. Imajo simetričen, metulju podoben cvet in semena v posebnem soplodju, v stroku.

Navadna robinija (Robinia pseudoacacia), ki ji pravimo tudi neprava akacija, je v Sloveniji poznano drevo. Razširjena je zlasti v vinorodnih krajih. Hitro raste. Ker njen les počasi propada (v tleh razpada počasneje od hrastovine), ga uporabljajo za kole in stebre. Ima trnaste veje. Beli in dehteči cvetovi se odprejo maja. Gospodinje cvrejo socvetja na enak način kot pri črnem bezgu. Robinije so v Evropo prinesli in Severne Amerike. Širili so jih kot okrasna in gospodarsko pomembna drevesa.

Vrste in sorte robinij z rožnatimi in rdečimi cvetovi so pri nas zelo redka okrasna drevesa. Razlog tiči v tem, da so bodisi občutljive na mraz, ali pa zelo krhke, tako da jih lomita sneg in veter.

Rdečecvetna robinija (Robinia pseudoacacia ‘Basque Rouge’), ki raste pred vhodom v rozarij, zacveti konec maja. Pripada sorti ‘Rdeče krilo’ (‘Basque Rouge’). Nežno rdeče vijolični cvetovi so zbrani v kratkih, grozdastih socvetjih.

Vir: Mastnak M., Sprehodi po arboretumu, majski vodič (1992), stran 8-9.

Fotografiji: Mateja Račevski Mladenov

Še več zanimivih dreves in grmovnic iz Arboretuma.

Read Full Post »


V drugi polovici maja se postavlja s cvetjem Mariesijeva brogovita (Viburnum plicatum ‘Mariesii’). Je gosto raščen grm, pri katerem se zunanje veje iztegujejo navzven vodoravno ali se le blago spuščajo ali vzpenjajo. Listi so, kot pri vseh brogovitah, nasprotni, kar z drugimi besedami pomeni, da rasteta iz vsakega kolenca na vejici vedno po dva lista, vsak na eno stran. Drugo pomlad požene iz zalistnega popka kratek poganjek, ki na svojem koncu nosi pokončno pecljato socvetje. Pri Mariesijevi brogoviti sta na vsaki vejici izjemno pravilno nanizani dve vrsti socvetij.

Ščitasta socvetja so podobna kot pri naši domači brogoviti (V. opulus): drobne dvospolne cvetove obkroža venec jalovih cvetov. Ti obrobni cvetovi imajo precej večje venčne lističe – zaradi njih socvetja že od daleč opazimo.

Kdor prvič vidi Mariesijevo brogovito v polnem cvetju, zagotovo ob njej postane: ne toliko zaradi obilnega cvetja, temveč zaradi nenavadnega reda, po katerem je razmeščeno. Mnogi poznavalci uvrščajo Mariesijevo brogovito med najlepše okrasne grmovnice sploh.

Vir: Mastnak M., Sprehodi po arboretumu, majski vodič (1992), stran 10-11.

Fotografiji: Mateja Račevski Mladenov

Še več zanimivih dreves in grmovnic iz Arboretuma.

Read Full Post »


Kerija (Kerria japonica) je grm, ki zacveti rumeno že v začetku maja, vendar po malem cveti še vse poletje. Zraste do dva metra visoko. Za kerijo so značilne zelene veje in stebla.

Pogosto videvamo sorto z večjimi in polnjenimi cvetovi, tako da se od daleč zdi, da gre za grmasti regrat – barvni odtenek rumene je pri kerijinem in regratovem cvetju namreč enak.

Kljub temu, da konci vej pri keriji pogosto pozebejo, se spomladi obraste in dobro cveti. Rada tudi odžene poganjke iz korenin, tako da z obnavljanjem rastline ni nobenih težav.

Ob robu parternega parka rasteta ob potoku med močvirsko cipreso in zlatim velikim jesenom grmička zanimive različice japonske kerije.

Grm pisanolistne japonske kerije

Pripadata sorti ‘Variegata’, pri kateri so listi belo obrobljeni. Cvetovi so pri teh rastlinah drobni in enostavni. Sorta raste počasneje in bolj na široko kot zelenolistne kerije.

Cvet in listje pisanolistne japonske kerije

Vir: Mastnak M., Sprehodi po arboretumu, majski vodič (1992), stran 17.
Fotografiji: Tatjana Zvržina

Še več zanimivih dreves in grmovnic iz Arboretuma.

Read Full Post »


Pod starimi drevesi ginka in platane uspeva v senci floridski dišečnik (Calylanthus floridus). Maja nosijo veje številne rjavo rdeče cvetove. Ko se razprejo, imajo kakih 5 cm premera. Cvetovi prijetno dišijo po svežih jagodah.

Doma je na jugovzhodu Severne Amerike, kjer raste kot podrast v gozdovih. Suh les prijetno diši po kafri. Skorjo so nekdaj uporabljali kot cimetov nadomestek.

Floridskega dišečnika ni težko gojiti. Dobro uspeva tako na soncu kot v polsenci in na vsakršnih tleh, če so le dovolj globoka in sveža.

Vir: Mastnak M., Sprehodi po arboretumu, majski vodič (1992), stran 13.

Fotografija: Mateja Račevski Mladenov

Še več zanimivih dreves in grmovnic iz Arboretuma.

Read Full Post »

Older Posts »