Sveta Elizabeta Ogrska

Izvorno ime vrtnice: Árpád-házi Szent Erzsébet emléke
Žlahtnitelj: Gergely Márk, 1988, Madžarska

Sveta Elizabeta Ogrska se je rodila leta 1207 v Sariškem Potoku na obmejnem področju med današnjo Slovaško in Madžarsko kot hči ogrskega kralja Andreja II. Kot štiriletno dekletce so jo zaročili in poslali na turinški dvor za kraljevsko nevesto. Pri štirinajstih so jo poročili in pri petnajstih je prvič rodila. Ob rojstvu tretjega otroka je bila, dvajsetletna, že vdova. Ker se ni hotela podrediti zapravljivemu in ošabnemu življenju turinškega dvora, ji je svak izplačal odpravnino in odslovil. S tem denarjem je v Marburgu na Lani ustanovila bolnišnico in tam sama negovala najteže bolnike.

Po letu dni je oddala otroke v oskrbo drugim in naredila zaobljube kot tretjerednica Frančiškovega reda. V celoti se je predala delu za bolnike in reveže. Umrla je štirindvajsetletna in na njenem grobu so se že takoj naslednji dan začeli dogajati čudeži. Papež Gregore IX. jo je že leta 1235 razglasil za svetnico.

Znana je po rožnem čudežu. Po legendi je za časa moževega vojevanje z gradu skrivaj nosila kruh revežem v mesto. Tast jo je prestregel in od nje zahteval, da pokaže, kaj nosi pod ogrinjalom. Preden ga je razgrnila, so se kruhki sredi zime spremenila v vrtnice. V tistem času, ko so na Nemškem cvetele vrtnice samo junija, so bile vrtnice sredi zime nekaj popolnoma nepredstavljivega, čisti čudež.

Najstarejša Elizabetina cerkev na svetu stoji v Slovenj Gradcu. Sveti Elizabeti Ogrski je bila posvečena 32 let pred bolj slavno Elizabetino cerkvijo v Marburgu na Lani.