Za tulipane ni krize – šesti del

Tulipanska norija

Med letoma 1634 in 1637 se cene tulipanov na Nizozemskem strmo rasle. Poslovna pričakovanje so izgubila stik s stvarnostjo: na višku tulipanske norije je bilo treba za najbolj zaželjeno čebulico plačati ceno, za katero si dobil posestvo. Po boleči borzni streznitvi si jo lahko prodal za vrednost – navadne jedilne čebule.

Na Nizozemsko so prispeli tulipani leta 1593. Ker je šlo za veliko redkost, so bili ljudje pripravljeni za čebulice globoko seči v denarnico. Kdor je obvladal vrtnarsko obrt, je lahko z rejenje zarodnih čebulica ali s sejanjem v nekaj letih tulipane namnožil, prodal in zaslužil.

Po nekaj letih so se začeli tulipani čudno obnašati. Prej enobarvni tulipani so dobili nenavadne drugobarvne ožige. Nepričakovane barve v nenavadnih vzorcih so še spodbudila zanimanje za to cvetlico. Že prej visoke cene so poskočile. Pristopili so špekulanti in cene ne borzi so se začele vztrajno lesti navzgor.

Trgovci so kupovali na zalogo in na cenikih razvrščali čebulice po redkosti in pričakovanem povpraševanju. Zaslužki so bili tako obetavni, da so ljudje v trgovina s tulipani vlagali celotne družinske prihranke in zastavljali posestva, da bil lahko kupili več – in v času sajenja prodali več. In zaslužili še več, kot se je dalo leto prej. Pohlep je bil nebrzan in vera v trdnost gospodarstva neomajna. Bili so meseci, ko se je v enem mesecu cena že tako predragih čebulic poštiriindvaseterila! Pozimi 1936-37 je bila dinamika trgovanja divja: najbolj iskane čebulice so zamenjale po deset lastnikov na dan. V bistvu se je trgovali s pogodbami, saj so bili tulipani še v zemlje in v resnici dobavljivi šele poleti 1937.

Balon je začel puščati, ko so treznejši špekulanti začeli vnovčevati dobičke. Nenadoma je bila na borzi večja ponudba čebulic od povpraševanja po njih. Cene je začela padati. Prišlo je še do izbruha kuga in balon je definitivno počil. Zavladala je panika: nenadoma so prodajali vsi in nihče ni več kupoval. Za velikanske zaloge tulipanov, ki jih niče ni zares potreboval, ni bilo več kupcev. Vlada je hotela preprečiti popoln kolaps, zato je ponudila odkup za 10% nominalne vrednosti. Zaman, cena je padla še nižje. Okrevanje takšne vrste trgovanja s čebulicami ni bilo več mogoče.

Ljudje so ostali brez posesti in domov. Ostali so jim dolgovi in deželi recesija. Streznitev po tulipanski noriji je vseeno imela pozitiven učinek. Nizozemci so postali zelo previdni, ko je šlo za špekulativne investicije. Vzgoja tulipanov je bila poslej vzgoja okrasne cvetlice kot cvetlice. Zaradi podjetnosti, znanja in tudi zaradi peščenih tal, ki so jih iztrgali morju, so Nizozemci sčasoma postali vodilni gojitelji, žlahtnitelji in trgovci s čebulnicami na svetu. Zdaj 80 % vseh okrasnih čebulnic v mednarodni trgovini proda država, ki nima v svoji naravi niti ene same samcate vrste divjega tulipana.

Težava s tulipani iz tulipanske norije je bila v tem, da so tulipani, ki »so ga lomiti«, to delali zaradi okužbe z rastlinskim virusom. Kupčevalo se je z bolnim rastlinskim materialom, kar pa se pojasnilo šele za nazaj. Okužene čebulice so gnile – borza je rasla na gnilih temelji. Mnogo truda je bilo potrebnega, da so kužne čebulice izločili in postavili barvitost tulipanov spet na trdne, naravne, zdrave temelje.

Pripravil: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.

Read Full Post »

Nič več le jedci krompirja

Nizozemci veljajo za jedce krompirja in surovih slanikov. A stereotipov ne gre jemati preveč zares. Kadar gredo jest v restavracijo, se zelo pogosto odločijo za restavracije s tujo, eksotično hrano.

Povprečni prebivalec Kraljevine poje na leto 85 kg krompirja, torej pregovorno »krompirjevstvo« ni iz trte zvito. Nizozemci radi jejo krompir v pirejih, pretlačenih skupaj z zelenjavo, in v gostih enolončnih juhah, ki so tako nasitne, da so samostojen obrok. Tradicionalno se je enolončnice kuhalo predvsem pozimi. Krompir z brstičnih ohrovtom je nujna priloga ki nizozemskim mesnim kroglicam, ki so tudi tradicionalna jed; k njim postrežejo skledo grahove juhe. Slaniki so po stereotipih delikates, ki tekne Nizozemcem. Jejo sveže, prav take, kot jih kupijo v potujoči ribarnici. Iz mreže v zabojček, iz zabojčka v usta.

Ljubezen do eksotike

Široko ponudba tujih živil je samoumeven del ponudbe nizozemskih supermarketov, skupaj s knjižicami receptov z vseh vetrov. Odprtost nizozemske kuhinje do tujih vplivov ni samo modna muha, že tradicionalna kulinarika je mešanica različnih sosedskih vplivov.

Nizozemci zelo radi jedo v restavracijah z eksotično hrano, po raziskava raje od katerekoli druge nacije. Polovica vseh restavracij na Nizozemskem je s tujo kuhinjo. Zaradi kolonialne preteklosti so tujske etnične skupnosti že dolgo del nizozemske realnosti: s tem se nam pojasni, zakaj je ob “klasičnih” italijanskih in kitajskih restavracijah tu bistveno več indonezijskih lokalov kot v drugih evropskih državah. Nabor se še širi: stari eksotiki se pridužuje nova, afganistanska, mehiška, mongolska, etiopska …

Na Nizozemskem se zunaj dobro je. Več kot 70 restavracij je vključenih v prestižni Michelinov vodič po restavracijah!

Dober tek in na zdravje!

Nizozemska ni le pridelovalka hrane, je tudi korporacijske velesila na področju živalske industrije. Največji multinacionalki sta Unilever in Heineken, ki sta znani tudi pri nas. Prva je leta 2008 zaposlovala 174.000 in druga 56.000 ljudi.

V sklopu prireditve Nizozemska vas v Arboretumu Volčji Potok bo od 25. 4. do 5. 5. 2013 priložnost za degustacijo nizozemskih posebnost. Poskusiti bo mogoče na tradicionalen način pripravljene nizozemske mini palačinke (kvašene omlete), ki jim pravijo ‘poffertjes’. Globalno podjetje Unilever bo poskrbelo za sladoled, Heineken pa bo ponudil najslavnejše nizozemsko pivo.

Gradivo: Veleposlaništvo Kraljevine Nizozemske v Ljubljani

Prevod in priredba Arboretum Volčji Potok

Read Full Post »

Vrtnarska velesila

Pri čebulicah, cvetju in zelenjavi je Nizozemska svetovna sila in to tako pri pridelavi kot žlahtnjenju novih sort in prodaji. Vrtnarstvo je na Nizozemskem izjemno močan segment kmetijstva, ki v tej industrijsko in tehnološko razviti držvi prispeva kar 1/5 suficita v plačilni bilanci države.

Leta 2009 je vrednost vrtnarske predelava dosegla 39 % skupne kmetijske proizvodnje in vrtnarstvo samo je ustvarilo 7 milijard evrov prometa. Od te vsote je okrasno vrtnarstvo ustvarilo 4,9 milijarde evrov in vrtnarska pridelava hrane 2,1 milijarde evrov. Izvoz – skupaj s ponovnim izvozom uvoženega blaga je znašal 14,5 milijarde evrov!

O moči nizozemskega vrtnarstva govori dejstvo, da več kot pol mednarodne trgovine z rezanim cvetjem in rastlinami teče čez Nizozemsko. Nizozemci realizirajo več kot 80 % svetovnega izvoza čebulic.Vrtnarstvo na Nizozemskem zaposluje nekaj manj kot 300.000 ljudi. Pridelava teče v steklenjakih, ki pokrivajo 90 km2 povrišine.

Delo, nazor, znanje

Od okroglo 30.000 poslovnih subjektov na področju vrtnarstva se 13.500 ukvarjata s primarno pridelavo, vsi ostali pa z drugimi ravnmi proizvodne verige (industrija, veleprodaja, maloprodaja, raziskovanje itd.). Vsi udeleženi členi aktivno sodelujejo. Pomembna je tudi vloga vladnih nadzornih agencij, ki natančno preverjajo, ali so kakovst in varnost pridelka. Stoletno tradicijo, pri kateri so izkušnje in znanje šli iz roda v rod, je nadgradila sodobna znanost, ki podpira specializacijo, inovativnost in nazor kakovosti.

Srce vrtnarstva sta tehnologija proizvodnje in žlahtnjenje novih sort.Vsako leto vstopi na evropsko tržišče 1800 novih rastlinskih sort, od tega jih 65 % nastane na Nizozemskem. 40 % sort cvetja, ki se goji po svetu, in 70 % zelenjavnih sort, ki jih uporabljajo v ZDA, so žlahtnili Nizozemci.

Zdravo in trajnostno

Leta 2009 so nizozemski potrošniki za bio živila potrošili 583 milijonov evrov, kar predstavlja 2 % skupnih izdatkov za hrano, pijačo in tobak. Bio živila so naprodaj v posebnih maloprodajnih mestih, v supermarketih in v restavracijah. Raste tudi tuje povpraševanje. Zanimivo je, da greste tehnika pridelave v rastlinjakih z roko v roki z zdravo, trajnostno in okolju prijazno pridelano hrano.

Nizozemci stalno izpopolnjujejo rastlinjake in tehniko gojenja zelenjave pod steklom. Nikjer drugje na svetu se rastlin ne goji tako na veliko kot na Nizozemskem in s tako majhnim vplivom na okolje. Izraba energije v rastlinjakih je postala varčna in danes dosega le 30 % tiste iz leta 1980. Manj je znano, da nove generacije steklenjakov vrnejo več energije kot je vrtnarji vanje vložijo. Delež energije, ki jo Nizozemske zajame v rastlinjakih, se že vrti okoli 10 % letnih potreb države.

Ker je atmosfera v rastlinjakih pod nadzorom, je mnogo enostavneje kot na prostem obvladovati bolezni in škodljivce z naravi prijaznimi metodami, prav tako je natančno kontrolirana poraba vode in gnojil. Proti škodljivcem uporabljajo njihove naravne plenilce, ki ne povzročajo škode na rastlinah. Mnogi vrtnarski pridelki so vzgojeni brez miligrama škropiva, zato takšno vrtnarstvo tudi ne obremenjuje okolja z odplakami. Viški vse uporabljene vode se v rastlinjakih prestrežejo in ponovno uporabijo v samem rastlinjaku ali njegovi okolici.

Nizozemsko poklicno vrtnarstvo se natančno drži varnostnih priporočil GlobalGAP in drugih standardov za zdravo hrano. Naštudiran je trenutek (p)obiranja pridelkov in že takoj naslednji hip vstopi sadje ali zelenjava na pot do potrošniških polic . V grozde organizirana panoge in učinkovit sistem logistike sta učinkovita: sveže blago se najbolje prodaja!

Čebula in paradižnik

Nizozemska proizvodnja okrasnih čebulic ja znana – proizvodnja jedilne čebula pa manj. Nizozemska je med največjimi svetovnimi pridelovalce te vrtnine, ki je na milijone ton izvaža v 60 držav sveta. Prednost nizozemskih čebularjev pred drugimi je v tem, da celo leto zagotavljajo širši sortiment ponudbe. Peščena zemlja z dosti kalcija daje v milem podnejbu odlično kakovost pridelka. Nizozemska čebula je čvrsta in okusna. Nazdorna služba bdi nad kakovostjo od njive do maloprodajne police.

Vzemimo še paradižnik: izkušnje v razvoju in gojenju novih sort so v zadnjih desetletjih dale več kot 60 novih paradižnikovih kultivarjev. Ni pomembna samo količina pridelka: vsak izmed njih ima tudi svoj okus in namen uporabe.

Gradivo: Veleposlaništvo Kraljevine Nizozemske v Ljubljani

Prevod in priredba Arboretum Volčji Potok

Read Full Post »

Sirova dežela

Nizozemska letno proizvede 700.000 ton sira. Četrtino pojejo doma, kar na vsakega Nizozemca pomeni po petnajst kilogramov sira na leto. Preostanek izvažajo po celem svetu. Nizozemska je največja izvoznica sira, masla in mleka v prahu.

Nemško tržišče so Nizozemski sirarji osvojili pred petdesetimi leti. Da Nemci zdaj pojejo po 200.000 ton nizozemskega sira na leto, gre zasluga uspešni reklamni strategiji. V njenem ospredju stoji Anjte, blondinka s kitami, oblečena v modro belo narodno nošo, z rdečo rutico okoli vratu in čipkastim klobučkom na glavi – in, seveda, s hlebcem sira v naročju. Uspešni lik nasmejane gospodične Antje zdaj ponuja sir že v kitajski Mongoliji.

 

Stara tradicija

Od pomladi do jeseni je zanimivo obiskati mesta Alkmaar, Edam in Gauda, kjer so še žive stare sirarske tržnice. Alkmaarski sirarji so se povezali v ceh že leta 1619 in na teh tržnicah je mogoče začutiti, kako živa je še vedno sirarska tradicija. Vsaj od 18. stoletja naprej je Nizozemska na glasu kot izvoznica sira.

Najpogostejša vrsta nizozemskega sira je gavda, slavnejši pa je edamec. Obe vrste sta dobili ime po mestu, od koder izvirata. Edamec so sprva izdelovali v obliki čokatih, glavastih hlebcev; zaradi njih Belgijci zbadljivo imenujejo Nizozemce za siroglavce. Danes so vse vrte sira dobavljive v več različicah: kot mlad, polzorjen in zorjen sir, polnomasten in z zmanjšanim deležem maščobe, z manj soli, pa industrijski in domači, kmečki sir. Sire za izvoz zaščitijo s parafinskim ovojem.

Tradicija je starejša. V prvem stoletju pr. n. št. je Cezar poročal, da izbira sirov ni nikjer tako velika kot na današnjem Nizozemskem, da ni nič neobičajnega dobiti sir s kumino, klinčki ali s koprivami. Arheologi pa so iz izkopane lončevine zaključili, da so že prazgodovinski prebivalci tamkajšnjih krajev obvladali sirarstvo.

Da je Nizozemska dežela sira, priča tudi njihovo ime za igrico ‘tri v vrsto’. Pravijo ji ‘maslo, sir in jajca’. Pravi nizozemski sir bodo lahko poskusili vsi, ki bodo obiskali Nizozemsko vas v Arboretumu Volčji Potok, ki je postavljena s sodelovanjem Veleposlaništva Kraljevine Nizozemske v Ljubljani.

Nizozemska vas bo živela od 25. 4. do 5. 5. 2013. Podjetje ERFA bo pripravilo degustacijo pristno nizozemskega starega amsterdamca in vestlanderja. Trdicionalni sirar bo kazal, kako se sir pravilno reže. Otroci se bodo imeli priložnost stehtati s sirovimi hlebci.

 

Read Full Post »

Dežela koles

Nizozemska ima 16,7 milijona prebivalcev in dvajset milijonov koles. Razmerje med številom koles in prebivalcev je najvišje na svetu. Vsako leto na Nizozemskem prodajo več kot milijon novih koles, ukradejo pa jih 800.000. V Amsterdamu opravijo 40% vsega prometa na kolesih, 35 % z javnim prometom in preostanek z avtomobili.. V tem mestu je 880.000 koles, to je 4-krat več kot avtomobilov, in na voljo imajo 400 km kolesarskih stez.

Mnogi Nizozemci imajo po dve kolesi, enega “ta boljšega” za izlete in drugega, navadnega, za nakupovanje in vsakodnevne opravke. Kolo za vsak dan je praviloma starejše. Kolo je dober izbor tudi za turista. Če niste vajeni vožnje kolesa po velemestu, bodite pozorni na tramvajske tirnice in na dobro ključavnico. Nizozemska ni le svetovna prvakinja v številu koles, je tudi v številu kolesarskih tatov.

 

Priljubljenost koles je na Nizozemskem povezana z dejstvom, da je dežela ravninska. Otroci naredijo izpit za tricikel že v vrtcu. Diploma za opravljeni kolesarski izpit in za opravljeni plavalni tečaj krasita marsikatero otroško sobo. Da se majhni otroci sami peljejo 20 km daleč v šolo in to po dežju in toči, ni nič izjemnega. S kolesom se vozi v službo celo nekaj ministrov, s čimer želijo sporočiti, da so navadni ljudje.

Na Nizozemskem imajo več izdelovalcev koles, največji med njimi pa so Gazelle, Batavus, Union in Sparta. Kolesarji so pomembna skupina civilne družbe, ki ima moč na državni ravni. Za kolesarje obstajajo posebni semaforji in mreža 20.000 km kolesarskih poti. Od tega je vsaj dvesto dolgih izletniških poti, ki so uporabne za spoznavanje dežele. Kolesarnice so ob vsakem nakupovalnem središču in železniški postaji.

“Oprosti, spustila mi je guma,” ja najbolj nizozemski od vseh izgovorov, kadar kdo zamudi. Ne drži pa rek, da stara ljubezen ne zarjavi: na dnu kanalov, ki čarajo pravljičnost Amsterdama, ležijo ducati in ducati odvrženih koles. Kolesa so le ena od značilnosti Nizozemske. Še mnoge druge si lahko ogledate v Nizozemski vasi, ki bo v Arboretumu Volčji Potok stala in delovala od 25. aprila do 5. maja 2013.

Read Full Post »