Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for april 2013


Tulipanska norija

Med letoma 1634 in 1637 se cene tulipanov na Nizozemskem strmo rasle. Poslovna pričakovanje so izgubila stik s stvarnostjo: na višku tulipanske norije je bilo treba za najbolj zaželjeno čebulico plačati ceno, za katero si dobil posestvo. Po boleči borzni streznitvi si jo lahko prodal za vrednost – navadne jedilne čebule.

Tulipani

Na Nizozemsko so prispeli tulipani leta 1593. Ker je šlo za veliko redkost, so bili ljudje pripravljeni za čebulice globoko seči v denarnico. Kdor je obvladal vrtnarsko obrt, je lahko z rejenje zarodnih čebulica ali s sejanjem v nekaj letih tulipane namnožil, prodal in zaslužil.

Po nekaj letih so se začeli tulipani čudno obnašati. Prej enobarvni tulipani so dobili nenavadne drugobarvne ožige. Nepričakovane barve v nenavadnih vzorcih so še spodbudila zanimanje za to cvetlico. Že prej visoke cene so poskočile. Pristopili so špekulanti in cene ne borzi so se začele vztrajno lesti navzgor.

Trgovci so kupovali na zalogo in na cenikih razvrščali čebulice po redkosti in pričakovanem povpraševanju. Zaslužki so bili tako obetavni, da so ljudje v trgovina s tulipani vlagali celotne družinske prihranke in zastavljali posestva, da bil lahko kupili več – in v času sajenja prodali več. In zaslužili še več, kot se je dalo leto prej. Pohlep je bil nebrzan in vera v trdnost gospodarstva neomajna. Bili so meseci, ko se je v enem mesecu cena že tako predragih čebulic poštiriindvaseterila! Pozimi 1936-37 je bila dinamika trgovanja divja: najbolj iskane čebulice so zamenjale po deset lastnikov na dan. V bistvu se je trgovali s pogodbami, saj so bili tulipani še v zemlje in v resnici dobavljivi šele poleti 1937.

Balon je začel puščati, ko so treznejši špekulanti začeli vnovčevati dobičke. Nenadoma je bila na borzi večja ponudba čebulic od povpraševanja po njih. Cene je začela padati. Prišlo je še do izbruha kuga in balon je definitivno počil. Zavladala je panika: nenadoma so prodajali vsi in nihče ni več kupoval. Za velikanske zaloge tulipanov, ki jih niče ni zares potreboval, ni bilo več kupcev. Vlada je hotela preprečiti popoln kolaps, zato je ponudila odkup za 10% nominalne vrednosti. Zaman, cena je padla še nižje. Okrevanje takšne vrste trgovanja s čebulicami ni bilo več mogoče.

Ljudje so ostali brez posesti in domov. Ostali so jim dolgovi in deželi recesija. Streznitev po tulipanski noriji je vseeno imela pozitiven učinek. Nizozemci so postali zelo previdni, ko je šlo za špekulativne investicije. Vzgoja tulipanov je bila poslej vzgoja okrasne cvetlice kot cvetlice. Zaradi podjetnosti, znanja in tudi zaradi peščenih tal, ki so jih iztrgali morju, so Nizozemci sčasoma postali vodilni gojitelji, žlahtnitelji in trgovci s čebulnicami na svetu. Zdaj 80 % vseh okrasnih čebulnic v mednarodni trgovini proda država, ki nima v svoji naravi niti ene same samcate vrste divjega tulipana.

Težava s tulipani iz tulipanske norije je bila v tem, da so tulipani, ki »so ga lomiti«, to delali zaradi okužbe z rastlinskim virusom. Kupčevalo se je z bolnim rastlinskim materialom, kar pa se pojasnilo šele za nazaj. Okužene čebulice so gnile – borza je rasla na gnilih temelji. Mnogo truda je bilo potrebnega, da so kužne čebulice izločili in postavili barvitost tulipanov spet na trdne, naravne, zdrave temelje.

Pripravil: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.

Nizozemska vas

Read Full Post »


Nizozemci veljajo za jedce krompirja in surovih slanikov. A stereotipov ne gre jemati preveč zares. Kadar gredo jest v restavracijo, se zelo pogosto odločijo za restavracije s tujo, eksotično hrano.

Povprečni prebivalec Kraljevine poje na leto 85 kg krompirja, torej pregovorno »krompirjevstvo« ni iz trte zvito. Nizozemci radi jejo krompir v pirejih, pretlačenih skupaj z zelenjavo, in v gostih enolončnih juhah, ki so tako nasitne, da so samostojen obrok. Tradicionalno se je enolončnice kuhalo predvsem pozimi. Krompir z brstičnih ohrovtom je nujna priloga ki nizozemskim mesnim kroglicam, ki so tudi tradicionalna jed; k njim postrežejo skledo grahove juhe. Slaniki so po stereotipih delikates, ki tekne Nizozemcem. Jejo sveže, prav take, kot jih kupijo v potujoči ribarnici. Iz mreže v zabojček, iz zabojčka v usta.

Nizozemska

Ljubezen do eksotike

Široko ponudba tujih živil je samoumeven del ponudbe nizozemskih supermarketov, skupaj s knjižicami receptov z vseh vetrov. Odprtost nizozemske kuhinje do tujih vplivov ni samo modna muha, že tradicionalna kulinarika je mešanica različnih sosedskih vplivov.

Nizozemci zelo radi jedo v restavracijah z eksotično hrano, po raziskava raje od katerekoli druge nacije. Polovica vseh restavracij na Nizozemskem je s tujo kuhinjo. Zaradi kolonialne preteklosti so tujske etnične skupnosti že dolgo del nizozemske realnosti: s tem se nam pojasni, zakaj je ob “klasičnih” italijanskih in kitajskih restavracijah tu bistveno več indonezijskih lokalov kot v drugih evropskih državah. Nabor se še širi: stari eksotiki se pridužuje nova, afganistanska, mehiška, mongolska, etiopska …

Na Nizozemskem se zunaj dobro je. Več kot 70 restavracij je vključenih v prestižni Michelinov vodič po restavracijah!

Dober tek in na zdravje!

Nizozemska ni le pridelovalka hrane, je tudi korporacijske velesila na področju živalske industrije. Največji multinacionalki sta Unilever in Heineken, ki sta znani tudi pri nas. Prva je leta 2008 zaposlovala 174.000 in druga 56.000 ljudi.

V sklopu prireditve Nizozemska vas v Arboretumu Volčji Potok bo od 25. 4. do 5. 5. 2013 priložnost za degustacijo nizozemskih posebnost. Poskusiti bo mogoče na tradicionalen način pripravljene nizozemske mini palačinke (kvašene omlete), ki jim pravijo ‘poffertjes’. Globalno podjetje Unilever bo poskrbelo za sladoled, Heineken pa bo ponudil najslavnejše nizozemsko pivo.

Gradivo: Veleposlaništvo Kraljevine Nizozemske v Ljubljani

Prevod in priredba Arboretum Volčji Potok

Nizozemska vas

Read Full Post »

Vrtnarska velesila


Pri čebulicah, cvetju in zelenjavi je Nizozemska svetovna sila in to tako pri pridelavi kot žlahtnjenju novih sort in prodaji. Vrtnarstvo je na Nizozemskem izjemno močan segment kmetijstva, ki v tej industrijsko in tehnološko razviti držvi prispeva kar 1/5 suficita v plačilni bilanci države.

Leta 2009 je vrednost vrtnarske predelava dosegla 39 % skupne kmetijske proizvodnje in vrtnarstvo samo je ustvarilo 7 milijard evrov prometa. Od te vsote je okrasno vrtnarstvo ustvarilo 4,9 milijarde evrov in vrtnarska pridelava hrane 2,1 milijarde evrov. Izvoz – skupaj s ponovnim izvozom uvoženega blaga je znašal 14,5 milijarde evrov!

O moči nizozemskega vrtnarstva govori dejstvo, da več kot pol mednarodne trgovine z rezanim cvetjem in rastlinami teče čez Nizozemsko. Nizozemci realizirajo več kot 80 % svetovnega izvoza čebulic.Vrtnarstvo na Nizozemskem zaposluje nekaj manj kot 300.000 ljudi. Pridelava teče v steklenjakih, ki pokrivajo 90 km2 povrišine.

Nizozemska

Delo, nazor, znanje

Od okroglo 30.000 poslovnih subjektov na področju vrtnarstva se 13.500 ukvarjata s primarno pridelavo, vsi ostali pa z drugimi ravnmi proizvodne verige (industrija, veleprodaja, maloprodaja, raziskovanje itd.). Vsi udeleženi členi aktivno sodelujejo. Pomembna je tudi vloga vladnih nadzornih agencij, ki natančno preverjajo, ali so kakovst in varnost pridelka. Stoletno tradicijo, pri kateri so izkušnje in znanje šli iz roda v rod, je nadgradila sodobna znanost, ki podpira specializacijo, inovativnost in nazor kakovosti.

Srce vrtnarstva sta tehnologija proizvodnje in žlahtnjenje novih sort.Vsako leto vstopi na evropsko tržišče 1800 novih rastlinskih sort, od tega jih 65 % nastane na Nizozemskem. 40 % sort cvetja, ki se goji po svetu, in 70 % zelenjavnih sort, ki jih uporabljajo v ZDA, so žlahtnili Nizozemci.

Zdravo in trajnostno

Leta 2009 so nizozemski potrošniki za bio živila potrošili 583 milijonov evrov, kar predstavlja 2 % skupnih izdatkov za hrano, pijačo in tobak. Bio živila so naprodaj v posebnih maloprodajnih mestih, v supermarketih in v restavracijah. Raste tudi tuje povpraševanje. Zanimivo je, da greste tehnika pridelave v rastlinjakih z roko v roki z zdravo, trajnostno in okolju prijazno pridelano hrano.

Nizozemci stalno izpopolnjujejo rastlinjake in tehniko gojenja zelenjave pod steklom. Nikjer drugje na svetu se rastlin ne goji tako na veliko kot na Nizozemskem in s tako majhnim vplivom na okolje. Izraba energije v rastlinjakih je postala varčna in danes dosega le 30 % tiste iz leta 1980. Manj je znano, da nove generacije steklenjakov vrnejo več energije kot je vrtnarji vanje vložijo. Delež energije, ki jo Nizozemske zajame v rastlinjakih, se že vrti okoli 10 % letnih potreb države.

Ker je atmosfera v rastlinjakih pod nadzorom, je mnogo enostavneje kot na prostem obvladovati bolezni in škodljivce z naravi prijaznimi metodami, prav tako je natančno kontrolirana poraba vode in gnojil. Proti škodljivcem uporabljajo njihove naravne plenilce, ki ne povzročajo škode na rastlinah. Mnogi vrtnarski pridelki so vzgojeni brez miligrama škropiva, zato takšno vrtnarstvo tudi ne obremenjuje okolja z odplakami. Viški vse uporabljene vode se v rastlinjakih prestrežejo in ponovno uporabijo v samem rastlinjaku ali njegovi okolici.

Nizozemsko poklicno vrtnarstvo se natančno drži varnostnih priporočil GlobalGAP in drugih standardov za zdravo hrano. Naštudiran je trenutek (p)obiranja pridelkov in že takoj naslednji hip vstopi sadje ali zelenjava na pot do potrošniških polic . V grozde organizirana panoge in učinkovit sistem logistike sta učinkovita: sveže blago se najbolje prodaja!

Čebula in paradižnik

Nizozemska proizvodnja okrasnih čebulic ja znana – proizvodnja jedilne čebula pa manj. Nizozemska je med največjimi svetovnimi pridelovalce te vrtnine, ki je na milijone ton izvaža v 60 držav sveta. Prednost nizozemskih čebularjev pred drugimi je v tem, da celo leto zagotavljajo širši sortiment ponudbe. Peščena zemlja z dosti kalcija daje v milem podnejbu odlično kakovost pridelka. Nizozemska čebula je čvrsta in okusna. Nazdorna služba bdi nad kakovostjo od njive do maloprodajne police.

Vzemimo še paradižnik: izkušnje v razvoju in gojenju novih sort so v zadnjih desetletjih dale več kot 60 novih paradižnikovih kultivarjev. Ni pomembna samo količina pridelka: vsak izmed njih ima tudi svoj okus in namen uporabe.

Gradivo: Veleposlaništvo Kraljevine Nizozemske v Ljubljani

Prevod in priredba Arboretum Volčji Potok

Nizozemska vas

Read Full Post »

Sirova dežela


Nizozemska letno proizvede 700.000 ton sira. Četrtino pojejo doma, kar na vsakega Nizozemca pomeni po petnajst kilogramov sira na leto. Preostanek izvažajo po celem svetu. Nizozemska je največja izvoznica sira, masla in mleka v prahu.

Nemško tržišče so Nizozemski sirarji osvojili pred petdesetimi leti. Da Nemci zdaj pojejo po 200.000 ton nizozemskega sira na leto, gre zasluga uspešni reklamni strategiji. V njenem ospredju stoji Anjte, blondinka s kitami, oblečena v modro belo narodno nošo, z rdečo rutico okoli vratu in čipkastim klobučkom na glavi – in, seveda, s hlebcem sira v naročju. Uspešni lik nasmejane gospodične Antje zdaj ponuja sir že v kitajski Mongoliji.

 Nizozemska

Stara tradicija

Od pomladi do jeseni je zanimivo obiskati mesta Alkmaar, Edam in Gauda, kjer so še žive stare sirarske tržnice. Alkmaarski sirarji so se povezali v ceh že leta 1619 in na teh tržnicah je mogoče začutiti, kako živa je še vedno sirarska tradicija. Vsaj od 18. stoletja naprej je Nizozemska na glasu kot izvoznica sira.

Najpogostejša vrsta nizozemskega sira je gavda, slavnejši pa je edamec. Obe vrste sta dobili ime po mestu, od koder izvirata. Edamec so sprva izdelovali v obliki čokatih, glavastih hlebcev; zaradi njih Belgijci zbadljivo imenujejo Nizozemce za siroglavce. Danes so vse vrte sira dobavljive v več različicah: kot mlad, polzorjen in zorjen sir, polnomasten in z zmanjšanim deležem maščobe, z manj soli, pa industrijski in domači, kmečki sir. Sire za izvoz zaščitijo s parafinskim ovojem.

Tradicija je starejša. V prvem stoletju pr. n. št. je Cezar poročal, da izbira sirov ni nikjer tako velika kot na današnjem Nizozemskem, da ni nič neobičajnega dobiti sir s kumino, klinčki ali s koprivami. Arheologi pa so iz izkopane lončevine zaključili, da so že prazgodovinski prebivalci tamkajšnjih krajev obvladali sirarstvo.

Da je Nizozemska dežela sira, priča tudi njihovo ime za igrico ‘tri v vrsto’. Pravijo ji ‘maslo, sir in jajca’. Pravi nizozemski sir bodo lahko poskusili vsi, ki bodo obiskali Nizozemsko vas v Arboretumu Volčji Potok, ki je postavljena s sodelovanjem Veleposlaništva Kraljevine Nizozemske v Ljubljani.

Nizozemska vas bo živela od 25. 4. do 5. 5. 2013. Podjetje ERFA bo pripravilo degustacijo pristno nizozemskega starega amsterdamca in vestlanderja. Trdicionalni sirar bo kazal, kako se sir pravilno reže. Otroci se bodo imeli priložnost stehtati s sirovimi hlebci.

 Nizozemska vas

Read Full Post »

Dežela koles


Nizozemska ima 16,7 milijona prebivalcev in dvajset milijonov koles. Razmerje med številom koles in prebivalcev je najvišje na svetu. Vsako leto na Nizozemskem prodajo več kot milijon novih koles, ukradejo pa jih 800.000. V Amsterdamu opravijo 40% vsega prometa na kolesih, 35 % z javnim prometom in preostanek z avtomobili.. V tem mestu je 880.000 koles, to je 4-krat več kot avtomobilov, in na voljo imajo 400 km kolesarskih stez.

Mnogi Nizozemci imajo po dve kolesi, enega “ta boljšega” za izlete in drugega, navadnega, za nakupovanje in vsakodnevne opravke. Kolo za vsak dan je praviloma starejše. Kolo je dober izbor tudi za turista. Če niste vajeni vožnje kolesa po velemestu, bodite pozorni na tramvajske tirnice in na dobro ključavnico. Nizozemska ni le svetovna prvakinja v številu koles, je tudi v številu kolesarskih tatov.

 Nizozemska

Priljubljenost koles je na Nizozemskem povezana z dejstvom, da je dežela ravninska. Otroci naredijo izpit za tricikel že v vrtcu. Diploma za opravljeni kolesarski izpit in za opravljeni plavalni tečaj krasita marsikatero otroško sobo. Da se majhni otroci sami peljejo 20 km daleč v šolo in to po dežju in toči, ni nič izjemnega. S kolesom se vozi v službo celo nekaj ministrov, s čimer želijo sporočiti, da so navadni ljudje.

Na Nizozemskem imajo več izdelovalcev koles, največji med njimi pa so Gazelle, Batavus, Union in Sparta. Kolesarji so pomembna skupina civilne družbe, ki ima moč na državni ravni. Za kolesarje obstajajo posebni semaforji in mreža 20.000 km kolesarskih poti. Od tega je vsaj dvesto dolgih izletniških poti, ki so uporabne za spoznavanje dežele. Kolesarnice so ob vsakem nakupovalnem središču in železniški postaji.

“Oprosti, spustila mi je guma,” ja najbolj nizozemski od vseh izgovorov, kadar kdo zamudi. Ne drži pa rek, da stara ljubezen ne zarjavi: na dnu kanalov, ki čarajo pravljičnost Amsterdama, ležijo ducati in ducati odvrženih koles. Kolesa so le ena od značilnosti Nizozemske. Še mnoge druge si lahko ogledate v Nizozemski vasi, ki bo v Arboretumu Volčji Potok stala in delovala od 25. aprila do 5. maja 2013.

Nizozemska vas

Read Full Post »


Na zahod!

»Med sprehodom smo videli obilje cvetlic, kot so narcise in hijacinte in tiste, ki jim Turki pravijo tulipani; začudeni in presenečeni smo bili zaradi letnega časa, saj smo bili še sredi zime, ki cvetju ni naklonjena…« Za tulipan je še pristavil, »da diši malo ali nič, ga pa občudujejo zaradi lepote in raznobarvnosti.«

Zgornji navedek je iz pisma Ogier Ghislain de Busbecq, poslanca avstrijsko-nemškega cesarja na sultanovem dvoru v Carigradu. Napisal ga je leta 1554. To je bil čas, ko so bili Otomani na višku moči, 25 let po prvem obleganju Dunaja in še pol stoletja pred bitko pri Sisku, ko so se Turkom začeli lomiti zobje vojaške premoči. V nevarnih časih je še toliko bolj pomembno, da se diplomati pogovarjajo.

Kot vsi zahodnjaki je bil Busbecq osupel nad razkošjem otomanskega dvora in nad izjemno ljubeznijo Turkov do vrtov in cvetlic. Busbecq je bil raziskovalen duh z živim interesom do vsega, tudi narave. Njemu neznane rastline je pošiljal na dvor svojega delodajalca. Kmalu po zgornjem pismu je prišlo drugo s tulipanovim semenom, ki so ga posejali v botaničnih vrtovih na Dunaju in Pragi. Busbecqu tudi pripisujejo, da je tulipanom dal tulipansko ime in sicer po turbanu. Naj spomnimo: v turščini so tulipani lale.

Prvi botanični zapis o cvetočih tulipanih v zahodnim svetu je iz aprila 1559. Švicarski naravoslovec Konrad Gesner je novo cvetlico videl cveteti na Nemškem. Z njo se je postavljal bogataš v Augsburgu. Gesner je za tulipan zapisal, da »ima en velik rdeč cvet, ki je podoben rdeči liliji«. Njegova risba tulipana, ki je bila natisnjena v knjigi iz leta 1561, velja za prvo upodobitev v zahodni Evropi.

Ni jasno, ali je augsburški Fugger, tako se je poslovnež imenoval, dobil rastlinice z Dunaja ali neposredno iz Carigrada, kjer je imel napeljane posle. V vsakem primeru je šlo za redkost, ki so si jo lahko privoščil samo najbogatejši in ki bi bila danes primerljiva s kamnom z Marsa. Busbecq ni bil edini, ki je tulipane pošiljal na Zahod. Svojega tulipanskega pionirja imajo Francozi, skoraj gotovo pa so pred Dunajčani občudovali tulipane na Beneškem. Busbecq je pomemben zato, ker je z njegovim posredstvom tulipan dobro prijel na Nizozemskem.

Tulipani

Clusijeva nova služba

Če se količkaj zanimate za gorsko cvetje, poznate Clusijev svišč. Ime je dobil po Charlesu de l’ Écluseu, ki je bil vodja botaničnega vrta na Dunaju, ko so tja prispela Busbecqova semena. Clusius (tako si je po takratnih običajih priimek zapisal po latinsko) je na Dunaju gojil in množil tulipane. In jih tudi odnesel s seboj na Nizozemsko, kjer je leta 1593 dobil službo profesorja na Univerzi v Leidnu. Z njim so tulipani dobili novo vrtnarsko domovino. Clusius je že na Dunaju natančno preučil tehnologijo gojenja tulipanov, hkrati pa preverjal njihovo praktično uporabno vrednost. S čebulicami je poskusil zdraviti protin in jih vlagati v sladki sirup za človeško prehrano, oboje sicer neuspešno.

Nasadi tulipanov v leidenskem botaničnem vrtu so zbujali veliko pozornosti. Lega 1596 je Clusius prijavil krajo več kot sto čebulic, kar je vse najavljalo rastoče zanimanje za cvetlico, ki je v tridesetih letih naslednjega stoletja doseglo norijo, katere vrhunec je bil borzni zlom.

Pripravil: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.

Nizozemska vas

Read Full Post »


Cvetoči carigrajski vrtovi

Mesto je bilo izropano in večina prebivalstva razseljenega. Leta 1453 se je začelo novo poglavje v zgodovini Carigrada. Na cvetličnih gredicah so ga zaznamovali tulipani.

Carigrad je bil že pred turško osvojitvijo mesto, kjer je bilo znotraj veličastnega obzidja mnogo zelenih površin. V dobrih časih so parki služili lišpu samostanov in cerkva, v slabih pa samooskrbi prebivalstva. Obzidani vrtiči se bili del prestiža imenitnih palač. Turki torej niso prišli »na divje«, a so prejšnje zelenje nagradili s široko potezo in nesluteno vizijo.

Tulipani

Mehmed Osvajalec je Carigrad razglasil za novootomansko prestolnico in kmalu naročil gradnjo dvornega kompleksa, ki ga danes poznamo pod imenom topkapski seraj. Ker ne gre za eno palačo temveč za mesto v mestu, je gradnja trajala okoli sto let. V njem so štiri velika dvorišča, pravzaprav parki. Prvo dvorišče je bilo bolj kot ne javno dostopno in je med drugim služilo vojaškim paradam. Drugo je bilo v službi visoke politike. Park s vodnjaki in drevoredi, pavi in gazelami je bil del blišča, s katerim je sultan jemal sapo tujim diplomatom. Tretje dvorišče je bilo zaprto za javnost; četrto, ki je bilo na voljo samo cesarju in njegovi družini, je bilo najimenitnejše. Z njega se je odpiral razgled na Bospor, tu so se v zelenju skrivali paviljoni in terase, v samem srcu parka, za katerega je skrbelo 900 vrtnarjev, pa je bil vrt tulipanov.

Nekateri turški cesarji so lastnoročno vrtnarili. Imeti vrt s cvetjem je bil statusni simbol najvišjega državnega uradništva. Vrt z glicinijo na pergoli, paviljonom, tlakovanimi stezicami, vodo in z gredico tulipanov na najimenitnejšem mestu – to je služilo sprostitvi po napornem delu, pa tudi prestižu. Kaj je bilo imenitnejšega, kot v prvi pomladi povabiti prijatelje gledat nove tulipančke, katerih čebulice je lastnik dobil s Krete, Kavkaza, Jemna in drugih daljnih dežel velikanskega cesarstva!

Zaradi prepletenosti državne in cerkvene oblasti je postal tulipan, božanski cvet, vseprisoten. Kot del okrasja je lepšal tako mošeje kot posvetne stavbe, okrasno posodje in stensko keramiko, tekstil, ročaje orožja, zataknjen za turban moške glave, pa tudi nagrobne kamne ženskih grobov. Najimenitnejši so bili seveda živi tulipani. V nekaj desetletjih so vrtnarji vzgojili več kot tisoč sort tulipanov po domačen, carigrajskem okusu! Na višku slave in bogastva otomanske države, v času Sulejmana Veličastnega, so tulipane spoznali zahodnjaki. In jih seveda hoteli imeti.

Pripravil: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.

Nizozemska vas

Read Full Post »

Older Posts »