Feeds:
Objave
Komentarji

Posts Tagged ‘živa meja’


Gospa se je na Arboretum Volčji Potok obrnila po nasvet. Njena živa meja iz smaragdnega kleka zelo rjavi. Del žive meje je že zamenjala z lovorikovcem, na preostalem delu pa bi želela nekaj drugega. Piše tudi, da nekaj iglavcev na tistem delu že ima, a rastejo prepočasi in ne ustvarjajo zadostne zelene pregrade.

Odgovor:

S smaragdnim klekom (Thuja occidentalis ‘Smaragd’) se nima smisla več ukvarjati, zato ste pravilno razmišljali in ga boste nadomestili. Torej s čim?

Iglavci in mešana živa meja – to ni dober domislek. Očitno ste posadili počasi rastoče iglavce in ti niso za živo mejo, so za skalnjake in večje grobove. Rastni temperament iglavcev in listavcev je različen in pri tekmovanju za svetlobo praviloma iglavci potegnejo krajšo.

So vam res všeč iglavci za živo mejo? Če imate z vseh strani vrt brez sence, je dober izbor za živo mejo navadna smreka. Toda le vsako leto redno in pravilno strižena.

Iglavec, ki dá krasno živo mejo, je tisa. A to je za tiste, ki imajo veliko potrpljenja in bodo še dolgo živeli. Koristno je tudi izbrati sorto, ki nam z obliko rasti in živahnostjo pomaga na poti do cilja npr. Taxus × media ‘Hicksii’.

K listavcem. Lovorikovec da dobro živo mejo. S spremembo podnebja postaja problematičen kot vrsta, ki lahko uide v naravo in krene na osvajalsko pot invazivke. Če sta v mestu, ni problematičen, če sta na robu gozda, bi bil z lovorikovcem zelo pazljiv.

Najboljši nasvet za zdravo in odporno živo meje je beli gaber. Čez zimo obdrži suhe liste, zato tudi v tem letnem času zastre pogled na vrt.

Moj nasvet je, da odstranite vse smaragde in v eni potezi posadite gaber. V nekaj letih boste imel lepo in funkcionalno zeleno steno. Če ste bolj za sonaravno, pa pomislite na nestriženo živo mejo iz samoniklih grmovnic, ki se dobro poznajo iz živic in znajo živeti v mešani skupnosti (trdoleska, rumeni dren, brogovita, dobrovita ipd.).

Še vedno so lepe žive meje iz kaline (ligustra), čeprav je iz mode. Po krivici, in to praviloma zato, ker je vrtičkarji v mladosti ne znajo obrezovati.

Pripravil: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.

Read Full Post »


NAŠI OBISKOVALCI SPRAŠUJEJO

Vprašanje:

Prosim, če mi lahko svetujete kako naj presadim liguster. Imam dvoletni liguster, ki bi ga želela presaditi. Ker je že kar visok (1,50 m) me zanima, če ga je potrebno pred presaditvijo obrezati (na kakšno višino in kdaj bi ga bilo najbolje obrezati) in kdaj ga nato lahko presadim. In morda še kakšen nasvet na kaj moram še posebej paziti pri presaditvi?

Živa meja-liguster
Fotografija: Mateja Račevski

 

Matjaž Mastnak, svetovalec za dendrologijo, odgovarja:

Čas za presajanje ligustra je po 20 oktobru in do konca marca. Pri presajanju morate ohraniti čim večji del korenin.

Svetoval bi vam, da zdaj (ne čez 14 dni, takoj) liguster “obštihate”: na razdalji 30 cm okoli debla z lopato za lopatanje (štihanje) prekinete vse korenine, ki segajo dlje. Preostanek poletje nato liguster zalijte 1x tedensko, z min 30 litri vode.

Jeseni boste stran od kroga, kjer boste zdaj “obštihali” korenine, izkopali jarek, globok min 20 cm, in nato poskušali dobiti iz jame čim bolj kompaktno koreninsko grudo. Liguster takoj presadite v novo jamo (ne sme prav nič čakati na svetlobi in vetru). Izkopano rastlino posadite na enako globino, kot je rasel doslej. Pred presajevanje skrajšate glavne poganjke za 1/3 ali za 1/2.

Dela je torej veliko. Priporočam, da ga opravi krepek moški, ker gre za 2-3 ure težkega fizičnega dela.

Če vas zanima, vam lahko Arboretum pošlje ponudbo, koliko bi vas stalo, če bi storitev naročili pri nas.

Read Full Post »


Slovenci smo na žive meje zelo navezani, kar dokazuje že stara šala, da je za vrt zadosti živa meja, fižolova prekla in utica. Po današnjih merilih je seveda potrebno kaj več, a navajenost na to, da naš vrt ogradimo, zaščitimo pred radovednimi očmi in pokažemo, da je tisto znotraj smo naše, še vedno vztraja. In najljubša ograja ostaja tista, ki je živa in če je zelena tudi pozimi, jo imamo še raje. Zato ni nobeno presenečenje, da je veliko živih mej posajenih ravno iz klekov ali, kakor jih tudi nepravilno imenujemo, cipres.

Kleki (Thuja occidentalis) so zelo zaželjena živa meja, predvsem sorta Smaragd, ki je tudi pozimi sveže zelene barve. Še nedavno nazaj so veljali za zdrave in trpežne. Hitro rastejo, so zimzeleni in primerno gosti. So tudi dokaj enostavni za obrezovanje; imajo torej vse lastnosti, ki si jih pri rastlinah za žive meje želimo. Kar pa še ne pomeni, da smo lahko povsem brez skrbi. Odkar so se meje povsem odprle in se je tem sprostil pretok rastlin, so se v Sloveniji poleg že poznanih boleznih in škodljivcev in tudi pri klekih so se pojavile povsem nove bolezni in škodljivci, ki jih pred desetletjem niti nismo poznali.

Človeški škodljivec

Na živi meji večkrat opazimo v določeni višini vodoraven pas rjavih odmrlih vejic. Poškodbo lahko poenostavljeno poimenujemo kar poškodba delovnega stroja. Največkrat se to zgodi ob delih z mini bagerji, ki imajo izpuh v višini človeškega pasu. Pri delih je izpuh v neposredni bližini rastlin in jih pri tem poškoduje. Isto se zgodi tudi zaradi snežnih frez, le da je poškodba nekoliko nižje. Take poškodbe rastline slabo zarastejo, vse je odvisno od obsežnosti poškodb.

Živa meja-kleki

Kjer žive meje mejijo na javne površine, so dostikrat podvržene poškodbam zaradi soli. Tudi tu so poškodbe pri tleh, sežejo pa nekje do višine kolen odrasle osebe. Obsežnost poškodb je odvisna od tega, kako zagnano se soli oz. kako dolga in snežena je bila zima. Daljša kot je bila, več je posipanj s soljo in težje so poškodbe. Ko opazimo rjave vejice, je ponavadi že prepozno. Poškodbe omilimo le s spiranjem in dodatnim gnojenjem ter čim boljšo oskrbo preko leta. Za naslednje leto pa lahko le prosimo oskrbovalca cest, da čim manj solijo oz. da so bolj previdni pri posipanju.

Pripravil: Marko Mikuletič, univ. dipl. inž. agr.

Read Full Post »


Korak 1

Kadar se odločimo, da bomo staro živo mejo zamenjali z novo, je smiselno, zlasti če je te več deset metrov, da izkopa ne opravimo ročno. Izkopavanje stare žive meje je namreč zelo naporno, posebno če želimo biti natančni in izkopati vse stare korenine. Za tovrstna dela najamemo izurjene ekipe, ki opravijo delo s primerno mehanizacijo in zelo natančno. Če želimo, izkopani material tudi odpeljejo.

Korak 2

Širina in globina sadilnega jarka sta odvisni od sadik. Če imamo sadike s koreninsko grudo, mora biti jarek vsaj dvakrat širši od grude. Pri sadikah z golimi koreninami je lahko ožji.

Korak 3

Ob jarku potegnemo vrvico, ob kateri bomo sadili. Z njo zagotovimo, da bo živa meja posajena v ravni liniji.

Korak 4

Sadike brez koreninske grude pred sajenjem vsaj za eno uro namočimo v vodo.

Korak 5

V sadilni jarek nasujemo organska gnojila za boljšo strukturo tal. Dodamo tudi založna mineralna gnojila, ki oskrbijo sadike s potrebnimi hranili v prvi rastni sezoni. Sadike posadimo ob vrvici, zasujemo z organskim gnojilom in z nogo utrdimo v tla.

Korak 6

Posajene rastline obilno zalijemo.

Korak 7

Po potrebi (odvisno od vrste rastline in obraščenosti) prikrajšamo višino sadike za tretjino ali polovico.

Korak 8

Iz mletega lubja naredimo okrog sadik zastirko. Ta preprečuje razrast plevelov, zmanjšuje izhlapevanje vode iz tal in pozimi ščiti korenine mladih rastlin pred zmrzaljo.

Pripravila: Mojca Demšar, univ. dipl. inž. agr.

Read Full Post »


Zaščita pred radovednimi pogledi, prahom in hrupom so glavni razlogi, zaradi katerih okrog hiš in vrtov zasajamo žive meje. Pravilna izbira rastline za živo mejo pa ni odvisna samo od dopadljivosti rastline, ampak bolj od namena, ki ga želimo z živo mejo doseči, in pogojev, v katerih bo živa meja rasla.

Ko izbiramo rastlino za živo mejo, moramo vedeti, kako visoko naj ta sega. Ker rastejo nekatere rastline zelo počasi in ostanejo vedno bolj nizke (pušpan, kosteničevje), so primerne le za nizke žive meje. Odločitev, ali bo živa meja prosto rastoča ali strižena, je odvisna od tega, kako široka je lahko le-ta. V prosto rastočih živih mejah, ki so praviloma širše, lahko posadimo različne grmovnice, tako da je v vsakem obdobju katera od njih posebej zanimiva (različni časi cvetenja, jesenska obarvanost, zimzelena rastlina). Za strižene žive meje izberemo takšne vrste rastlin, ki dobro prenašajo obrezovanje. Vedeti moramo, da je z njimi več dela kot s prosto rastočimi. Za enakomernejšo in gostejšo rast se priporoča vsaj dvakrat letno obrezovanje. Prva rez naj bo ob koncu zime (sredina do konec februarja), druga pa na začetku poletja (konec junija). Pri prvi obrežemo živo mejo na želeno višino in širino, druga rez je bolj šibka in z njo le popravimo obliko. Pri drugi tej rezi pustimo približno tretjino istoletnega prirastka, kar zadostuje za dobro rast. Žive meje strižemo v obliko trapeza, kajti le tako, da je živa meja na zgornjem delu ožja kot na spodnjem, bodo vsi listi dobili dovolj sončne svetlobe in veje ne bodo ogolele. Med izjeme pa sodijo zgodaj spomladi cvetoče grmovnice (forsitija), ki jih obrezujemo prvič šele po cvetenju.
Če želimo z živo mejo preprečiti dostop neželenim obiskovalcem, posadimo bodeče rastline (japonski šipek, češmin, ognjeni trn).
K oskrbi živih mej sodijo poleg obrezovanja tudi dognojevanje z organskimi in mineralnimi gnojili, zalivanje mladih živih mej in starejših v času hudih suš in zastiranje zemlje pod živo mejo.

Besedilo: Mojca Demšar, univ. dipl. inž. agr.

Read Full Post »

Older Posts »