Feeds:
Objave
Komentarji

Posts Tagged ‘fotosinteza’


Jeseni nas park in gozd očarata in prevzameta z barvitostjo, ki je ne premore noben drug letni čas. Ko se sprehajamo med drevesi in grmi ta čas opazujemo, kako listje počasi rumeni, se pri nekaterih vrstah še oranžno in rdeče obarva, pa porjavi in odpade.

BLIŽA SE OBDOBJE MIROVANJA

Poganjki so pri lesnatih rastlinah v začetku avgusta prenehali rasti v dolžino in tudi veje in debla so se od takrat le malo odebelila. Vendar so bili zeleni listi v poznem poletju in zgodnji jeseni še vedno dejavni. Organska snov, ki so jo s fotosintezo tvorili, ni bila namenjena novi rasti, pač pa se je odlagala v posebnih tkivih skorje in lesa. S to rezavo hranil si bo rastlina pomagala v burnem obdobju mlade rasti naslednjo pomlad.

Naši listavci ne čakajo tja v en dan, da jim listno odevalo požge zmrzali in potrgajo vetrovi. Preden listi odpadejo, se v njih marsikaj pomembnega dogodi, pravzaprav se cela rastlina skrbno pripravi na obdobje zimskega mirovanja.

DOKLER SLUŽIJO, SO LISTI ZELENI

Rastline z listi prestrezajo sončno svetlobo, s pomočjo katere iz ogljikovega dioksida in vode tvorijo enostavne sladkorje ter kisik. Da bi fotosinteza, kot to biokemično reakcijo imenujemo, lahko potekala, mora biti v listu dovolj zelenega listnega barvila, imenovanega klorofil. Klorofil daje listom tudi zeleno barvo. Enostavne sladkorje rastlina predela v najrazličnejše snovi, ki jih potrebuje za gradnjo listnih tkiv in opravljanje življenjskih procesov.

Fotosinteza je zelo zapleten in še vedno ne do vseh potankosti preučen proces. Ko se jeseni dnevi krajšajo in se nebo vse pogosteje oblači, je rastlini na razpolago vse manj svetlobe, zato je tudi fotosinteza vse šibkejša. Toda tudi v sončnih dneh rastlina ne more tvoriti toliko nove snovi kot spomladi in poleti. Vse hladneje je, z nižanjem temperature pa se biokemični procesi upočasnjujejo – samo pomislimo, kako togi in neubogljivi so naši prsti, če v mrazu ne nosimo rokavic.

Listi večine rastlin ne morejo preživeti zime, ker so njihovi listi prenežni. Le iglavci in redki listavci, kot sta bodika (Ilex aquifolium) in lovorikovec (Prunus laurocerasus), imajo iglice in liste grajene tako, da preživijo zmrzal in zimsko sušo.

Ko govorimo o zimski suši, ne mislimo na dejansko pomanjkanje vode v tleh, pač pa na to, da rastlina vode iz okolja ne more izkoristiti. Če so tla zmrznjena ali prehladna, korenine ne morejo nadomestiti vode, ki jo oddajajo listi. Iz listov namreč izhlapeva voda tudi pozimi, zlasti če neposredno na njih sije sonce. Nekatere zimzelene vrste so na tako “zimsko sonce” posebej občutljive. Tako nam bo rododendron, ki smo ga posadili na napačno mesto, ob sončnih zimskih dneh ovenel, lahko pa se bo tudi posušil.

KOLIKO LISTOV JE NA DREVESU

Na odrasli bukvi, ki raste na samem in nosi 15 metrov široko krošnjo, so našteli okrog 800.000 listov. Račun je pokazal, da je nad vsakim kvadratnim metrom tal, ki ga drevo zastira, še 10 kvadratnih metrov površine zelenih listov.

V gozdu, kjer drevesa ne morejo izkoriščati svetlobe s strani, je ta številka nekaj manjša, pa še vedno osupljiva. Na enem hektarju, to je 100 x 100 metrov bukovega gozda, kakršnega imamo tudi v našem arboretumu, je razprostrte več kot 5 hektarjev listne površine – njihovo težo merimo v tonah!

Ker so zeleni listi organ, v katerem potekajo živahni življenjski procesi, je seveda v njih vgrajenih mnogo različnih zapletenih spojin, ki to dogajanje vodijo in omogočajo. Če bi drevo to veliko listno maso odvrglo z vsemi dragocenimi spojinami vred, bi naslednjo pomlad moralo vse sestavine znova posrkati iz tal in jih na novo sintetizirati. V tleh pa so nekateri elementi zelo skopo zastopani.

Zato se že kak mesec preden listi odpadejo začne v njih intenzivno dogajanje. Vse, kar je za drevo dragocenega in pomembnega, se v listu razgradi in prenese na varno v les in živi del skorje.

RUMENENJE JE SPREMLJAJOČ POJAV

Med snovi, s katerimi mora drevo varčno ravnati, spadajo zlasti amino kisline, spojine s fosforjem, dušikom, pa s kalijem, magnezijem, železom idr. Razgradi se tudi klorofil in njegove dragocene sestavine se skupaj s prej omenjenimi snovmi po prevodnih poteh prenesejo iz listov v skladiščna tkiva, ki so v vejah in deblu.

V vsakem listu delajo družbo zelenemu klorofilu spremljajoča barvila in sicer rumeni ksantofil ter karotenoidi. Mimogrede: karotenoidi dajejo oranžno barvo jedilnemu korenčku.

Spremljajoča rumena in oranžna barvila se jeseni ne razkrojijo. Ostanejo nedotaknjena, in ko izgine klorofil, postanejo (ali bolje rečeno – ostanejo) listi značilno jesensko rumeni.

RDEČI ODTENKI

V listih nekaterih drevesnih vrst se jeseni tvorijo tudi rdeča barvila,ki jih imenujeno antociani.

Tvorbo rdečih barvil pospešujejo zlasti nizke nočne temperature. Iz tega razloga se hribovski in visokogorski gozdovi mnogo močneje in bolj pisano obarvajo kot gozdovi v krajih z blagim podnebjem. Tipičen primer za ta pojava predstavlja gorski javor (Acer pseudoplatanus): v nižinah zmore le pastelne rumene odtenke, v hribovskem svetu pa razkazuje barvno nasičeno jesensko preobleko, v kateri se prelivajo vsi mogoči rdeči odtenki.

Jesenske barve tudi niso vsako leto enako izrazite. Močnejše so v sušnih jesenih, ko toplim dnevom sledijo hladne noči. Najbarvitejše bodo torej jeseni, ko se “babje poletje” zavleče globoko v oktober.

Močneje se bo obarvalo tudi listje na drevju, ki raste na tleh, v katerih je malo dušika.

SMISEL JESENSKEGA BARVANJA

Plodovi se na rastlinah obarvajo zato, da bi jih rastlinojede živali lažje opazile in použile. Ker so semena v plodovih s trdno in neprebavljivo lupino, jih živali bodisi zavržejo ali pa nepoškodovana izločijo z iztrebki. Pisani plodovi torej služijo razširjanju vrste.

Take ekološko logične razlage za jesensko obarvanje listov nimamo. Gre le za stranski učinek, ki ga povzroči pospravljanje za rastlino pomembnih snovi iz listov na varno, za znak notranjega dogajanja v listih, za zunanji znak, da se bliža konec.

Vendar pa se snovi ne selijo samo iz lista v vejico. V obratni strani teče transport snovi, ki jih ima rastlina preveč. Z odlaganjem v ostarele liste se drevesa znebijo npr. kalcija.

LIST ODPADE

Jesenska barva se na listih ne drži dolgo. List je svojo nalogo opravil. Na mestu, kjer se listni pecelj stika z vejico, se je že avgusta razvilo nekaj plasti celic, ki sedaj dokončno oplutenijo in olesenijo. Vez med živo vejico in listom se dokončno pretrga, list odmre. Vodotopna rdeča barvila izpira dež. Tudi rumeni listi porjavijo. Prvi sunek vetra bo list odtrgal, še nakajkrat se bo v zraku obrnil in pristal na tleh.

POSEBNEŽI

Le malo listopadnih vrst se obnaša drugače, kot smo opisali. Med domačimi listavci je npr. izjema črna jelša (Alnus glutinosa). Njeni listi se ne obarvajo, marveč odpadejo zeleni. Posebneža sta tudi hrasta dob in graden (Quercus robur in Quercus petraea) ter beli gaber (Carpinus betulus). Pri njih se med vejico in pecljem ne naredi izrazita ločitvena plast, zato se listi posušijo kar na vejah in ostanejo na drevju do pomladi. Še eno posebnost lahko opazujemo na hrastih. Ko so spomladanski listi, ki jih je največ, že porumeneli, so listi s kresnih poganjkov, ki so zreli poleti, še vedno zeleni.

MRTVO LISTJE

Listje, ki pade na tla, vsebuje v primerjavi z zelenim listjem le malo hranilnih snovi, za življenje v naravi pa je še kako pomembno. Velikanska količina listja – spomnimo se številk – ne bo obležala nedotaknjena na tleh. Predstavlja nov zalogaj organske mase, ki se bo vključil v naravno kroženje snovi. Žuželke, glive, bakterije in druge drobnoživke pretvorijo listni opad v humus, prek katerega pa so hranila znova na razpolago rastlinskemu svetu.

Med drugim je stelja tudi odličen toplotni izolator. V sončnih predpomladnih dnevih se lahko ob zaščiti stelje vrhnja plast tal segreje tja do 40 ºC, kar spodbudi k rasti prvo pomladansko cvetje.

Kako slaba je za gozd kmečka navada vsakoletnega grabljenja stelje, lahko povedo gozdarji, o tem pa pričajo pri nas neredki skvarjeni gozdovi, imenovani steljniki.

Ko v parku vrtnarji pograbijo suho listje, s tem seveda onemogočijo naravni krogotok snovi. Odpadlo listje konča na kompostnih kupih in se nato v vrtnarski prsti spet vključi v novo življenje. Da pa bi trata (in seveda drevje v parku, na kar pa le malokdo pomisli) lepo uspevala, jo morajo spomladi pognojiti – kar naravi vzamemo, ji moramo slej ko prej tudi vrniti.

 Vir: Mastnak M., Sprehodi po arboretumu, Zakaj listje rumeni? (1991)
Fotografije: Tatjana Zvržina in Mateja Račevski Mladenov

Advertisements

Read Full Post »