Feeds:
Objave
Komentarji

Posts Tagged ‘drevesa’


Fotografije prikazujejo postopek podiranja drevesa. Delo je strokovno opravil arborist Arboretuma Volčji Potok.

Dvigalo-košara je pri obžagovanju dreves varen pomočnik.

Podiranje dreves po kosih.

Izdelava zaseka za usmerjen padec hloda.

Hlod je varno pristal na tleh. Arborist je še vedno na drevesu in se pripravlja na novo dogodivščino.

Zakaj izbrati arborista za delo na drevesu?

Pripravil: Vasja Dornik, univ. dipl. inž. gozd.

Advertisements

Read Full Post »


Jeseni nas park in gozd očarata in prevzameta z barvitostjo, ki je ne premore noben drug letni čas. Ko se sprehajamo med drevesi in grmi ta čas opazujemo, kako listje počasi rumeni, se pri nekaterih vrstah še oranžno in rdeče obarva, pa porjavi in odpade.

BLIŽA SE OBDOBJE MIROVANJA

Poganjki so pri lesnatih rastlinah v začetku avgusta prenehali rasti v dolžino in tudi veje in debla so se od takrat le malo odebelila. Vendar so bili zeleni listi v poznem poletju in zgodnji jeseni še vedno dejavni. Organska snov, ki so jo s fotosintezo tvorili, ni bila namenjena novi rasti, pač pa se je odlagala v posebnih tkivih skorje in lesa. S to rezavo hranil si bo rastlina pomagala v burnem obdobju mlade rasti naslednjo pomlad.

Naši listavci ne čakajo tja v en dan, da jim listno odevalo požge zmrzali in potrgajo vetrovi. Preden listi odpadejo, se v njih marsikaj pomembnega dogodi, pravzaprav se cela rastlina skrbno pripravi na obdobje zimskega mirovanja.

DOKLER SLUŽIJO, SO LISTI ZELENI

Rastline z listi prestrezajo sončno svetlobo, s pomočjo katere iz ogljikovega dioksida in vode tvorijo enostavne sladkorje ter kisik. Da bi fotosinteza, kot to biokemično reakcijo imenujemo, lahko potekala, mora biti v listu dovolj zelenega listnega barvila, imenovanega klorofil. Klorofil daje listom tudi zeleno barvo. Enostavne sladkorje rastlina predela v najrazličnejše snovi, ki jih potrebuje za gradnjo listnih tkiv in opravljanje življenjskih procesov.

Fotosinteza je zelo zapleten in še vedno ne do vseh potankosti preučen proces. Ko se jeseni dnevi krajšajo in se nebo vse pogosteje oblači, je rastlini na razpolago vse manj svetlobe, zato je tudi fotosinteza vse šibkejša. Toda tudi v sončnih dneh rastlina ne more tvoriti toliko nove snovi kot spomladi in poleti. Vse hladneje je, z nižanjem temperature pa se biokemični procesi upočasnjujejo – samo pomislimo, kako togi in neubogljivi so naši prsti, če v mrazu ne nosimo rokavic.

Listi večine rastlin ne morejo preživeti zime, ker so njihovi listi prenežni. Le iglavci in redki listavci, kot sta bodika (Ilex aquifolium) in lovorikovec (Prunus laurocerasus), imajo iglice in liste grajene tako, da preživijo zmrzal in zimsko sušo.

Ko govorimo o zimski suši, ne mislimo na dejansko pomanjkanje vode v tleh, pač pa na to, da rastlina vode iz okolja ne more izkoristiti. Če so tla zmrznjena ali prehladna, korenine ne morejo nadomestiti vode, ki jo oddajajo listi. Iz listov namreč izhlapeva voda tudi pozimi, zlasti če neposredno na njih sije sonce. Nekatere zimzelene vrste so na tako “zimsko sonce” posebej občutljive. Tako nam bo rododendron, ki smo ga posadili na napačno mesto, ob sončnih zimskih dneh ovenel, lahko pa se bo tudi posušil.

KOLIKO LISTOV JE NA DREVESU

Na odrasli bukvi, ki raste na samem in nosi 15 metrov široko krošnjo, so našteli okrog 800.000 listov. Račun je pokazal, da je nad vsakim kvadratnim metrom tal, ki ga drevo zastira, še 10 kvadratnih metrov površine zelenih listov.

V gozdu, kjer drevesa ne morejo izkoriščati svetlobe s strani, je ta številka nekaj manjša, pa še vedno osupljiva. Na enem hektarju, to je 100 x 100 metrov bukovega gozda, kakršnega imamo tudi v našem arboretumu, je razprostrte več kot 5 hektarjev listne površine – njihovo težo merimo v tonah!

Ker so zeleni listi organ, v katerem potekajo živahni življenjski procesi, je seveda v njih vgrajenih mnogo različnih zapletenih spojin, ki to dogajanje vodijo in omogočajo. Če bi drevo to veliko listno maso odvrglo z vsemi dragocenimi spojinami vred, bi naslednjo pomlad moralo vse sestavine znova posrkati iz tal in jih na novo sintetizirati. V tleh pa so nekateri elementi zelo skopo zastopani.

Zato se že kak mesec preden listi odpadejo začne v njih intenzivno dogajanje. Vse, kar je za drevo dragocenega in pomembnega, se v listu razgradi in prenese na varno v les in živi del skorje.

RUMENENJE JE SPREMLJAJOČ POJAV

Med snovi, s katerimi mora drevo varčno ravnati, spadajo zlasti amino kisline, spojine s fosforjem, dušikom, pa s kalijem, magnezijem, železom idr. Razgradi se tudi klorofil in njegove dragocene sestavine se skupaj s prej omenjenimi snovmi po prevodnih poteh prenesejo iz listov v skladiščna tkiva, ki so v vejah in deblu.

V vsakem listu delajo družbo zelenemu klorofilu spremljajoča barvila in sicer rumeni ksantofil ter karotenoidi. Mimogrede: karotenoidi dajejo oranžno barvo jedilnemu korenčku.

Spremljajoča rumena in oranžna barvila se jeseni ne razkrojijo. Ostanejo nedotaknjena, in ko izgine klorofil, postanejo (ali bolje rečeno – ostanejo) listi značilno jesensko rumeni.

RDEČI ODTENKI

V listih nekaterih drevesnih vrst se jeseni tvorijo tudi rdeča barvila,ki jih imenujeno antociani.

Tvorbo rdečih barvil pospešujejo zlasti nizke nočne temperature. Iz tega razloga se hribovski in visokogorski gozdovi mnogo močneje in bolj pisano obarvajo kot gozdovi v krajih z blagim podnebjem. Tipičen primer za ta pojava predstavlja gorski javor (Acer pseudoplatanus): v nižinah zmore le pastelne rumene odtenke, v hribovskem svetu pa razkazuje barvno nasičeno jesensko preobleko, v kateri se prelivajo vsi mogoči rdeči odtenki.

Jesenske barve tudi niso vsako leto enako izrazite. Močnejše so v sušnih jesenih, ko toplim dnevom sledijo hladne noči. Najbarvitejše bodo torej jeseni, ko se “babje poletje” zavleče globoko v oktober.

Močneje se bo obarvalo tudi listje na drevju, ki raste na tleh, v katerih je malo dušika.

SMISEL JESENSKEGA BARVANJA

Plodovi se na rastlinah obarvajo zato, da bi jih rastlinojede živali lažje opazile in použile. Ker so semena v plodovih s trdno in neprebavljivo lupino, jih živali bodisi zavržejo ali pa nepoškodovana izločijo z iztrebki. Pisani plodovi torej služijo razširjanju vrste.

Take ekološko logične razlage za jesensko obarvanje listov nimamo. Gre le za stranski učinek, ki ga povzroči pospravljanje za rastlino pomembnih snovi iz listov na varno, za znak notranjega dogajanja v listih, za zunanji znak, da se bliža konec.

Vendar pa se snovi ne selijo samo iz lista v vejico. V obratni strani teče transport snovi, ki jih ima rastlina preveč. Z odlaganjem v ostarele liste se drevesa znebijo npr. kalcija.

LIST ODPADE

Jesenska barva se na listih ne drži dolgo. List je svojo nalogo opravil. Na mestu, kjer se listni pecelj stika z vejico, se je že avgusta razvilo nekaj plasti celic, ki sedaj dokončno oplutenijo in olesenijo. Vez med živo vejico in listom se dokončno pretrga, list odmre. Vodotopna rdeča barvila izpira dež. Tudi rumeni listi porjavijo. Prvi sunek vetra bo list odtrgal, še nakajkrat se bo v zraku obrnil in pristal na tleh.

POSEBNEŽI

Le malo listopadnih vrst se obnaša drugače, kot smo opisali. Med domačimi listavci je npr. izjema črna jelša (Alnus glutinosa). Njeni listi se ne obarvajo, marveč odpadejo zeleni. Posebneža sta tudi hrasta dob in graden (Quercus robur in Quercus petraea) ter beli gaber (Carpinus betulus). Pri njih se med vejico in pecljem ne naredi izrazita ločitvena plast, zato se listi posušijo kar na vejah in ostanejo na drevju do pomladi. Še eno posebnost lahko opazujemo na hrastih. Ko so spomladanski listi, ki jih je največ, že porumeneli, so listi s kresnih poganjkov, ki so zreli poleti, še vedno zeleni.

MRTVO LISTJE

Listje, ki pade na tla, vsebuje v primerjavi z zelenim listjem le malo hranilnih snovi, za življenje v naravi pa je še kako pomembno. Velikanska količina listja – spomnimo se številk – ne bo obležala nedotaknjena na tleh. Predstavlja nov zalogaj organske mase, ki se bo vključil v naravno kroženje snovi. Žuželke, glive, bakterije in druge drobnoživke pretvorijo listni opad v humus, prek katerega pa so hranila znova na razpolago rastlinskemu svetu.

Med drugim je stelja tudi odličen toplotni izolator. V sončnih predpomladnih dnevih se lahko ob zaščiti stelje vrhnja plast tal segreje tja do 40 ºC, kar spodbudi k rasti prvo pomladansko cvetje.

Kako slaba je za gozd kmečka navada vsakoletnega grabljenja stelje, lahko povedo gozdarji, o tem pa pričajo pri nas neredki skvarjeni gozdovi, imenovani steljniki.

Ko v parku vrtnarji pograbijo suho listje, s tem seveda onemogočijo naravni krogotok snovi. Odpadlo listje konča na kompostnih kupih in se nato v vrtnarski prsti spet vključi v novo življenje. Da pa bi trata (in seveda drevje v parku, na kar pa le malokdo pomisli) lepo uspevala, jo morajo spomladi pognojiti – kar naravi vzamemo, ji moramo slej ko prej tudi vrniti.

 Vir: Mastnak M., Sprehodi po arboretumu, Zakaj listje rumeni? (1991)
Fotografije: Tatjana Zvržina in Mateja Račevski Mladenov

Read Full Post »


April je mesec, ko med cvetočimi grmovnicami najbolj izstopajo magnolije. Drevesa ali grmovnice, vse odlikujejo veliki, včasih tudi dišeči cvetovi.

 

Zaradi visokih marčevskih temperatur, so letos magnolije s cvetenjem pohitele in druga polovica marca je že bila v znamenju cvetenja magnolij. A prvi april je prinesel streznitev: prehitevanja v naravi ni. Nizke temperature (-2 ⁰C) so močno poškodovale cvetove magnolij. Namesto belih ali rožnatih cvetov, so z vej viseli rjavo obarvani cvetni listi. Poškodbe od mraza so bile precej odvisne od mikrolokacije v Arboretumu. Na izpostavljenih legah so bili poškodovani vsi cvetovi, na bolj zaščitenih pa samo nekateri. Ker pa na srečo niso zgodaj zacvetele vse magnolije, lahko pri nekaterih njihove lepe cvetove opazujemo tudi sedaj, aprila.

 

Rod magnolija (Magnolia) je uvrščen v družino magnolijevk (Magnoliaceae). Predstavniki te družine izhajajo iz Azije, Severne in Srednje Amerike.
Magnolije spadajo med najnižje razvite kritosemenke in morda so svojo primitivno telesno zgradbo nekakšna evolucijska povezava med golosemenkami in pravimi cvetnicami ali kritosemenkami. Je žužkocvetka. Plodni listi so pri magnolijevkah že zraščeni v plodnice, a so spiralasto nameščeni – podobno kot v storžu iglavcev. Na enak način so nameščeni tudi prašniki. Po oprašitvi in oploditvi se cvet magnolij razvije v soplodje, ki ga sestavlja mnogo posameznih plodičev.
Iz družine magnolijevk raste v Arboretumu še tulipanovec, ki je predstavnik rodu Liriodendron. Ta bo zacvetel v drugi polovici pomladi.

Prispevek je pripravil Center za šolske in obšolske dejavnosti – CŠOD, ki se v Arboretumu ukvarja z organizacijo in izpeljavo naravoslovnih dni za osnovne in srednje šole.

Read Full Post »


Jeseni drevesa in grmovnice odvržejo še zadnje liste, takrat se razkrijejo debla in veje. V arboretumu so svoje mesto v zbirki dobili številni primerki z vsega sveta, zanimivi ravno zaradi posebno lepe barve in strukture lubja. Ste se že ustavili in potipali papirnato brezo, platano in sivi javor?

Spodaj so opisane nekatere vrste z okrasnim lubjem.

 

Davidov javor  (Acer davidii):

– osrednja Kitajska;

– skorja je zelena z rdečkastimi odtenki in vzdolžnimi belimi progami,

– spada v skupino kačjekožih javorjev, pri katerih je videz lubja podoben kačji koži.

 

Sivi javor  (Acer griseum):

– Kitajska;

– skorja se sveti v rdečkasti barvi;

– najbolj izrazito se skorja lupi z mladih vej;

– svojo barvo in teksturo ohrani vso življenjsko dobo;

– barve skorje čudovito izstopajo na beli snežni podlagi.

 

 Severna kitajska bela breza (Betula albosinensis var. septentrionalis):

– Kitajska;

– ima rožnato belkasto skorjo, ki se lupi;

– še posebej izstopa, kadar jo obsije sonce.

 

 

Himalajska breza (Betula jacquemontii):

– razširjena je od Nepala do Kašmirja;

– velja za brezo z najbolj belo barvo skorje;

– najpogosteje se jo sadi v skupinah, da kot kreda bela barva bolj izstopa.

 

 

Zlata leskaCorylus avellana ‘Aurea’:

– okrasna sorta leske;

– pozimi so mlade vejice izrazito oranžne;

– ta obarvanost se obdrži, dokler se skorja ne začne luščiti.

 

Krilata trdoleska  (Euonymus alata):

– Kitajska, Mandžurija, Koreja in Japonska;

– listopaden grm, ki je zanimiv zaradi ozkih plutovinastih reber na vejicah;

– izstopa po jesenski barvi listja, ki je lahko skoraj fluorescenčno rdeča.

 

 

Amurski plutovinar (Phelodendron amurense):

– Kitajska in Severna Mandžurija;

– staro skorjo gradi debela in globoko razbrazdana pluta, s štrlečimi grebeni in z izrazitimi razpokami;

– še debelejše plasti plute ima hrast plutovec (Quercus suber).

 

 

Javorolistna platana (Platanus x hispanica):

– križanec za okrasno in parkovno rabo;

– značilen lisast vzorec;

– običajno se skorja lušči v ploščah, po deblu in vejah starejših od treh let;

– pod odluščenimi ploščami se pokaže svetlejša gladka skorja.

 

 

Trilistni citronovec (Poncirus trifoliata):

– Kitajska in Severna Koreja;

– ima gladka zelena debla, v prerezu trikotne oblike;

– na vejicah so dolgi trni, ki so zelo ostri;

– zelena barva je značilna za živo tkivo lubja.

 

 

Tibetanska češnja (Prunus serrula):

– Zahodni del Kitajske;

– gladka in svetleča skorja v barvi mahagonija;

– skorja je tanka in se krožno lušči v prečnih trakovih, podobno kot pri naši češnji.

 

 

Zelkova (Zelkova serrata):

– vzhodna Azija, predvsem Japonska;

– lisasta in luskasta skorja;

– v mladosti je gladka, kasneje pa se pojavijo luske;

– kjer odpadejo luske stare skorje, se pojavijo rdečkastorjave lise.

 

Zanimive rastline v arboretumu

Read Full Post »

« Newer Posts