Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for the ‘Živali’ Category

Koi krapi


Koi je barvna linija krapa, ki je pridobljena z naključnimi mutacijami in selekcijskim delom človeka. Ne ve se natančno, kje in kdaj so se pojavili prvi koi krapi, ampak vpliv Japonske na selekcijo in razvoj koi krapov je nedvomno največji.

Beseda koi ima v japonščini več pomenov: Koi lahko pomeni krap, lahko pa pomeni tudi drag ali ljubljen. Japonci velikokrat imenujejo koi krape koi koi kar pomeni ljubljeni krap.

Koi krap je najbolj priljubljena in najbolj cenjena ribja okrasna vrsta. Vrednost koi krapa je v izjemnih barvah, številnih inačicah in edinstvenosti vsake ribe, hkrati pa je zelo odporen na slabe vplive okolja in je dolgo živeč družinski član.  Zelo lepi in redki primerki dosegajo izjemno visoke cene. Vrtni ribniki s koi krapi so prava terapija proti stresu, imajo visoko estetsko funkcijo, uveljavili so se tudi kot statusni simbol.

Koi krap

Na Japonskem je koi krap veliko več od okrasa ali hišnega ljubljenčka. 5. maja je na Japonskem praznik dan dečkov. Vsepovsod so obešene zastave v obliki koi krapov, ki simbolizirajo upanje staršev, da bodo sinovi hrabri in močni kot koi krapi.

Njihova najbolj očitna posebnost so goltni zobje, to so manjše ali večje izrastline, ki štrlijo v požiralnik. Večinoma so enostavni, včasih pa tudi nenavadno razvejani in podobni jelenovemu rogovju. V goltu imajo tudi koščene plošče, s katerimi meljejo hrano. Krapovci praviloma v čeljustih nimajo pravih zob.

Drug značilen znak krapovcev so brki oz. tipalke. Imajo dva para brk, eden je večji, drugi mnogo manjši. Na brkih so okuševalni organi.  Z njimi riba najde hrano,  skrito v umazani kalni vodi ali na  muljastem dnu. Kljub temu krape ni priporočljivo gojiti v preveč umazanih vodah z debelo plastjo mulja na dnu, ker dobi njihovo meso priokus in duh po razpadajočem mulju. Vseeno pa mora biti v njihovem življenjskem prostoru dovolj mulja, saj  se krap v hladnejših časih seli vedno globlje, dokler se končno ne zarije v mehak mulj in brez hrane prebije zimo. Krepke živali dosežejo starost preko 100 let in dolžino 1 metra.

Vir: Earl S. Herald, RIBE

Advertisements

Read Full Post »

Rdečevratke


V Sloveniji v naravnem okolju živita dve vrsti želv: v sladkih vodah močvirska sklednica in v morju glavata kareta. Od kar so se kot hišni ljubljenčki začele pojavljati želve rdečevratke, tudi te prepogosto najdemo v bajerjih, jezercih, mlakah in drugih vodnih telesih, kamor jih neodgovorno odvržejo lastniki, ko se jih naveličajo.

 

Rdečevratka

Rdečevratke (Trachemys scripta elegans) so bile v Sloveniji naprodaj do leta 1996, ko je bil prepovedan njihov uvoz v evropske države. Njihov osnovni razpoznavni znak je rdeča lisa za očesoma. Doma je v ZDA in Srednji Ameriki, od koder je bila razširjena po celem svetu. V domovini so njeni plenilci aligatorji, druge vrste velikih želv, kače, ujede, čaplje in štorklje, njihova jajca pa si pogosto privoščijo skunki in rakuni. Rdečevratke so vsejede, rade imajo vodne polže, paglavce, ribe, rake, žuželke in njihove ličinke, vodne lilije, hijacinte, ločke, vodno lečo in alge. Ne branijo se mrhovine in odmrlih delov rastlin. Idealna temperatura za njihovo bivanje je 24 – 30° C, ob nizkih zimskih temperaturah pa se zarijejo v blato in zapadejo v mirovanje (hibernirajo).

Rdečevratke v Sloveniji

Letne temperature pri nas so podobne tistim iz njenih domačih krajev. Le zimske temperature v osrednji Sloveniji so prenizke, da bi se želva uspešno razmnoževala. Vse rdečevratke, ki jih opažate v jezercih in bajerjih po Sloveniji, so vanje prišle tako, da so jih tja odvrgli ljudje. Mnogo zapuščenih želv ne preživi prve zime. Pokončajo jih šok zaradi preselitve, divje živali in avti. Tiste, ki preživijo, pa lahko v novih prebivališčih dolgo živijo. Kjer se pojavljata obe vrsti želv skupaj, so rdečevratke uspešnejše od močvirske sklednice pri iskanju hrane in najprimernejših prostorih za sončenje. Sklednice se zato ne morejo dovolj ogreti in nahraniti, da bi uspešno izlegle svoj zarod in se aktivno branile pred plenilci. Z rdečevratko so v naravo prišli tudi novi paraziti, ki povzročajo resne okužbe želv sklednic in živali, ki so želvja hrana.

Rdečevratke v Arboretumu

V Arboretumu močvirskih sklednic ni, rdečevratke pa lahko opazite v večini jezer. Vanje jih nismo vložili zaposleni v Arboretumu, ampak naši obiskovalci. Njihovo število ni prav veliko, zato ne opažamo škode, ki bi bila moteča. Obgrizejo nekaj vodnega rastlinja, polovijo nekaj žabjih paglavcev, majhnih rib in ličink žuželk, ki se razvijajo v vodi. Da bomo njihovo življenje in vpliv na domače živalstvo in rastlinstvo bolje spoznali, jih bomo v prihodnjih letih sistematično opazovali.

Prosimo, ne prinašajte novih želv. Te, ki so v Arboretumu našle svoj dom, pa pustite pri miru.

Besedilo: Urška Galien, univ. dipl. inž. gozd.

Read Full Post »


Opis

47 mm. Osnovna barva kril je zgoraj rjastorjava. Na sprednjem paru ima črne in rumene lise, ob robovih obeh parov kril pa vrsto modrih polmesečastih peg. Spodnja stran je na notranji polovici temnorjava. Samica je ponavadi malo večja od samca.

Življenski prostor

Živi na odprtem svetu, vsepovsod – po vrtovih, poljih, na gozdnih parobkih in je tako eden najbolj razširjenih metuljev naše stare celine. Najdemo ga celo na nadmorski višini 3000 metrov.

Doba letenja

Ker prezimi v zaveterju, se spreletava že marca v toplem spomladanskem soncu. Nov zarod ima maja in nato še enega ali dva tja do jeseni, le v visokih gorah se pojavlja zgolj v eni generaciji.

Gosenica

Črna ali siva z rumenkastimi vzdolžnimi črtami in kratkimi trni.

Hranilne rastline

Živi družno na koprivah.

Buba

Zelenkasta, viseča.

Vir: Kurillo J., Metulji Slovenije, Ljubljana, 1992.

Read Full Post »


Opis

60 mm. Zgornja stran je temnooranžne barvne z obrobno črno črto in črnimi pegami. Na zadnjih krilih ima modre polmesečaste lise. Spodnja stran je znotraj temnorjava, zunaj pa svetlejša.

Življenjski prostor

Odprt, a porasel svet, kot so parki, vrtovi, drevoredi.V srednji Evropi je postal veliki koprivar v zadnjih desetletij postal redkejši, ponekod celo izumira, prej pa je bil tako pogost, da je ponekod veljal celo za škodljivca. Zato so sadjarji njegove gosenice uničevali s strupenimi škropivi.

Doba letanja

Od junija naprej do jeseni in po prezimiti do maja. Na jugu ima dva zaroda.

Gosenica

Trnasta in temno obarvana, z rumenimi vzdolžnimi črtami.

Hranilne rastline

Vrba, brest, topol in sadno drevje.

Buba

Rjava, viseča. Kadar deluje nanjo izredno nizka ali visoka temperatura, se krilni vzorec izleženega metulja močno spremeni.

Vir: Kurillo J., Metulji Slovenije, Ljubljana, 1992.

Read Full Post »


Značilnosti

Mali nočni pavlinček (Saturnia pavonia) spada v družino nočnih pavlinčkov (Saturniidae). Samica meri čez krila do 80 mm. Je sivih barv z velikimi temnimi očesi na krilih. Samec je manjši in meri čez krila do 60mm, njegova spodnja krila so rdečo oranžna z po enim očesom na vsakem krilu, zgornja krila so sivkasta. Mali nočni pavlinček se pojavlja  od aprila do junija, samci letajo tudi podnevi, medtem ko samice večinoma ponoči. Samci imajo velike metlaste tipalke s katerimi vohajo samico tudi na več kilometrov.

Življenjski prostor

Pravi nočni metulji živijo v tropskih in subtropskih predelih Afrike, Azije Avstralije in Južne ter Srednje Amerike. Prek dneva se ti metulji skrivajo v bujni vegetaciji.

Pripravila: Tatjana Zvržina, univ. dipl. inž. zootehnike
foto: Peter Mlakar

Read Full Post »


Značilnosti

Ima rjavo rdeča krila s črnimi, rumenimi in modrimi lisami, na vsakem krilu ima eno navidezno oko. Spodnja stran je v temno rjavih tonih. Razpon kril meri od 4 do 6 cm. Prezimi kot metulj in se skriva po raznih lopah, kleteh in podstrešjih, kjer otrpne in čaka na toplejše dni.

Življenjski prostor

Najdemo ga skoraj povsod od morja pa do visokogorja. Leta ob bregovih rek poraslih z gozdom, po vlažnih travnikih in pašnikih in na območjih s stalnim človekovim vplivom, kjer velika kopriva pogosto tvori goste sestoje.

Preobrazba

Samica izleže jajčeca na koprivo (Urtica sp.). Iz njih se izležejo črne gosenice z izrastki in belimi pikami. Gosenice živijo v skupini po več deset skupaj. Buba je sprva svetlo zelene barve, kasneje postaja bolj zlate barve.

Hrana

Hrani se z drevesni sokovi in medečino, gosenice pa se hranijo z listi koprive.

Vir: Kurillo J., Metulji Slovenije, Ljubljana, 1992.

Read Full Post »

Metulji


Znanstveno ime za metulje je Lepidoptera, kar v prevodu pomeni luskasto krilo. Ime so dobili po tem, da imajo celo telo, predvsem pa krila, poraščena z drobnimi luskicami. Luskice so nastale iz preoblikovanih dlak. Njihov življenjski cikel zaznamuje proces popolne preobrazbe. Tako se preobrazi več kot 80 odstotkov žuželk. Samica metulja odloži jajčece, iz njega pa se čez nekaj dni izleže ličinka, ki ji pravimo gosenica. Ima cevasto telo, premika se s pednanjem in se hrani z listjem. Odrasel metulj pa leti in se hrani s sladkim rastlinskim nektarjem. Medtem ko gosenica raste, večkrat menja kožo: pravimo, da se levi. Pred zadnjo levitvijo se obda z zaščitnim slojem, kokonom. Ličinka se nato zabubi. Na tej stopnji mirovanja, se njeno telo spremeni v telo odrasle živali. Ko je razvoj končan, odrasel metulj zleze iz bube. Sprva so krila še mokra in mehka, zato se mora metulj najprej posušiti in telo otrdeti, nato pa lahko poleti.

Metulji, odvisno od vrste, živijo od nekaj dni do nekaj mesecev.

Metulji preko kril v povprečju merijo od 3 mm do 30 cm.

Samice odložijo tekom življenja od 50 do preko 1000 jajčec. Razvoj ličink traja med dvemi in tremi tedni, razen pri vrstah, kjer osebki v jajčecih prezimijo. Ličinka se ob izvalitvi pregrize skozi jajčni ovoj in pogosto požre še preostanek jajčeca.

Nekateri metulji pred parjenjem izvajajo zapletene rituale, ki jim skupaj pravimo svatbeni ples. Partnerja se najdeta s pomočjo vonja.

Tudi metulji imajo obrambne mehanizme proti številnim plenilcem. Nekateri vsebujejo strupene snovi in to razkazujejo s svojimi barvami. Drugi metulji pa le posnemajo te strupene metulje s svojimi barvami. Nekatere vrste imajo na zadnjih parih kril dve piki v obliki velikih očes in z njimi lahko prestrašijo plenilca. Prav tako je zanimiva mimikrija bub. Bube so zelo podobne listom ali suhim vejicam, nekatere pa imajo svetleče delčke, s katerimi odganjajo ptiče.

Vir: Kurillo J., Metulji Slovenije, Ljubljana, 1992.

Read Full Post »

« Newer Posts - Older Posts »