Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for the ‘CŠOD’ Category


Sprehod po Arboretumu v pozno jesenskem času kaže pri iglavcih neobičajno sliko; kar nekaj jih je med njimi, ki jim rumenijo iglice.

Iz šolskih klopi poznamo macesen kot edini samonikli listopadni iglavec. V arboretski zbirki pa najdemo še dva listopadna iglavca. To sta metasekvoja (Metasequoia glyptostroboides) in močvirski taksodij ali močvirska cipresa (Taxodium distichum). Metasekvoja izhaja iz Kitajske, močvirski taksodij pa domuje v Severni Ameriki ob reki Misisipi in na JV ZDA.

Močvirsko cipreso boste na sprehodu po Arboretumu enostavno prepoznali po nenavadnih izrastkih iz tal. To so njene prezračevalne korenine, ki drevesu omogočajo življenje v močvirju.

Metasekvoje v Arboretumu imajo stožčasto krošnjo, njihovo deblo je v spodnjem delu široko in značilno kitasto razbrazdano. Skorja se lušči v dolgih trakovih in je rdečkasto rjave barve.

Pohitite s sprehodom, kajti čez mesec dni bodo njihove veje že gole, sedaj pa žarijo v toplih barvah.

Prispevek je pripravil Center za šolske in obšolske dejavnosti – CŠOD, ki  se v Arboretumu ukvarja z organizacijo in izpeljavo naravoslovnih dni za osnovne in srednje šole.

Advertisements

Read Full Post »


Zeleno barvo daje rastlinam klorofil ali listno zelenilo. Rastline z listi prestrezajo sončno svetlobo, s pomočjo katere iz ogljikovega dioksida in vode tvorijo sladkor, pri tem pa se sprošča kisik. Valovne dolžine svetlobe, ki jih klorofil ne vpija, se odbijejo, zato vidimo liste zelene. Enostavne sladkorje rastlina predela v snovi, ki jih potrebuje za opravljanje življenjskih procesov in za gradnjo lastnih tkiv. Ta proces poznamo kot fotosintezo. Poteka v kloroplastih, kjer poleg klorofila najdemo tudi druga barvila, kot so rumeni in oranžni karotinoidi in ksantofili.

In kaj se dogaja v listih jeseni, da spremenijo barvo in odpadejo?

Ko se jeseni dnevi krajšajo, ima rastlina na razpolago vse manj svetlobe in ker so dnevi hladnejši, je fotosinteza šibkejša. Ker poteka tvorba klorofila le ob prisotnosti svetlobe, začnejo listi izgubljati zeleno barvo. V listih že prisoten klorofil se jeseni razgradi. Razgrajeni klorofil in njegove dragocene sestavine se po prevodnih poteh prenesejo iz listov v veje in deblo, kjer se uskladiščijo preko zime. Spremljajoča rumena in oranžna barvila se jeseni ne razkrojijo in ko izgine klorofil, postanejo listi značilno jesensko rumeni.

Rdečo barvo listom dajejo barvila, ki se imenujejo antociani. Ta nastajajo v listih nekaterih drevesnih vrst šele jeseni. Nastajanje antocianov pospešujejo hladne noči in topli dnevi oz. velike temperaturne razlike med dnevom in nočjo. V deževnih jesenih z malimi temperaturnimi razlikami med dnevom in nočjo bo rdeča obarvanost listov majhna.

Prispevek je pripravil Center za šolske in obšolske dejavnosti – CŠOD, ki  se v Arboretumu ukvarja z organizacijo in izpeljavo naravoslovnih dni za osnovne in srednje šole.

Read Full Post »


Črna jelša je samonikla po vsej Evropi, razen v Skandinaviji. Od skupaj 35 vrst, ki jih poznamo v rodu Alnus, rastejo 3 vrste tudi v Sloveniji. Med njimi je najpogostejša črna jelša (Alnus glutinosa). V Sloveniji je razširjena v nižinskih predelih, zlasti na vlažnih rastiščih ob potokih, prekopih, manjših rekah in močvirjih. Največ jo je v Prekmurju ob Muri in Ledavi. Tam se pojavlja v čistih sestojih. Na prekmurskih poplavnih ravnicah dosegajo jelše starost tudi do 100 let in višino okrog 30m. V tem delu Slovenije je črna jelša gospodarsko pomembna in jo imenujejo tudi prekmurska smreka.

Pogosto jo uporabljamo za izsuševanje tal, utrjevanje bregov in ozelenjevanje obcestnih brežin. Primerna je za sajenje zaščitnih pasov pred prahom, hrupom in vetrom.

Les je lahek, mehak in oranžne barve. Se dobro obdeluje, znana je njegova trajnost v vodi, zato se uporablja za pilote pri mostovih in pomolih. V Prekmurju je jelševina pomemben gradben les, pa tudi za izdelavo cokel svinčnikov, krst.

Zdaj pa še nekaj botanike: cveti zgodaj spomladi in cvetni prah pogosto povzroča alergije pri ljudeh. Je enodomna rastlina. Moški cvetovi so združeni v visečih mačicah. Ženski cvetove so drobni, temno rdeči klaski. Iz njih se po oploditvi razvijejo do 1,5cm dolgi nepravi storžki. V njih se razvijejo drobna krilata semena.

Črna jelša je eno izmed redkih dreves, ki jeseni odvrže zelene liste. Tako razmetavanje s klorofilom ji omogočajo dušične bakterije na koreninah, ki lahko vežejo dušik iz zraka.

V Arboretumu Volčji Potok raste kar precej črnih jelš. Če se sprehodimo ob potoku, Velikem jezeru, Jezeru bele magnolije in Otočcu jih že od daleč prepoznamo po značilni rasti: iz enega mesta raste največkrat več debel. Drugi znak, po katerem jih prepoznamo sedaj, ko listja ni več na vejah, pa so viseče mačice, ki so značilne, vijoličaste barve.

Prispevek je pripravil Center za šolske in obšolske dejavnosti – CŠOD, ki  se v Arboretumu ukvarja z organizacijo in izpeljavo naravoslovnih dni za osnovne in srednje šole.

Read Full Post »


Na sprehodu po Arboretumu spoznavamo različne iglavce. Opazimo lahko, da so se na večini njih že razvili storži različnih oblik in velikosti. V njih imajo iglavci spravljena svoja semena.

Med iglavci pa jeseni močno izstopa tisa, ki jo septembra in oktobra krasijo številni okrogli in rdeči plodovi v obliki jagode. Taka »rdeča jagoda« je seme, obdano z mesnatim ovojem. Seme je strupeno, mesnati ovoj okrog semena pa je, poleg peloda, edini del tise, ki ni strupen. Tisa vsebuje namreč alkaloid taxin, ki učinkuje kot močan strup. Taxin ni le v semenih, ampak tudi v iglicah in lesu. Obžiranje iglic je še posebej strupeno za konje, ki poginejo, če popasejo že dve prgišči iglic. Zato so jih v preteklosti ob prometnih poteh izsekavali. Krave, ovce, koze in divjad pa lahko brez posledic popasejo tudi do 5 kg iglic.

Seme z rdečim mesnatim ovojem predstavlja nevarnost zlasti za majhne otroke, ki nosijo v usta tudi stvari, ki jih ne poznajo. Seme ni strupeno za ptice, saj je njihova prebava drugačna in seme nepoškodovano iztrebijo. Na tak način razširjajo ptice semena tis v naravi.

Če se boste sprehodili po Arboretumu, pa boste opazili, da so nekatere tise brez »rdečih jagod«. Na teh tisah boste ob dobrem opazovanju med iglicami odkrili drobne brste. To so moški cvetovi, ki se bodo razprli ob koncu zime in iz njih bo padal cvetni prah, ki ga bo raznašal veter. Cvetni prah bo oprašil ženske cvetove, ki so na drugih tisah. Iz njih se bodo do jeseni razvile »rdeče jagode«. Tise z »rdečimi jagodami« so torej ženske rastline in tisa je dvodomna rastlina.

Prispevek je pripravil Center za šolske in obšolske dejavnosti – CŠOD, ki  se v Arboretumu ukvarja z organizacijo in izpeljavo naravoslovnih dni za osnovne in srednje šole.

Read Full Post »


Lokvanji

Lokvanji so vodne rastline iz družine lokvanjevk (Nymphaeaceae), ki so s koreniko pritrjeni v tla. Cvetovi in listi rastejo na koncu čvrstih, prožnih stebel, ki pri nekaterih vrstah dosegajo 3m dolžine. Cvetovi lokvanjev so še bolj skrivnostni, ker so zjutraj zaprti, okoli poldneva se odprejo in pokažejo svojo lepoto, na večer pa se spet zaprejo in celo nekoliko potonejo v vodo. To je prilagoditev žuželkam, saj so te opraševalke najživahnejše v toplih popoldnevih. V slabem vremenu, ko je vetrovno ali dežuje, pa so cvetovi zaprti, da se ne zmočijo. Semena lokvanjev plavajo na površini in jih raznaša voda.

Listi so okrogle oblike, ker takšna oblika preprečuje trganje, kadar veter razburka vodno površino. Bleščeča zgornja površina lista odbija deževne kaplje, da se listi v nalivu ne zmočijo. Listne reže, ki jih imajo rastline običajno na spodnji stani listov, so pri lokvanju na zgornji strani. Razmislite, zakaj je tako! Različna vodna bitja koristno uporabljajo lokvanjeve liste. Vodni polži se na njih pasejo in odlagajo jajčeca. Žabe na listih počivajo ali pa skrite pod njimi prežijo na žuželke.

Lokvanji

V preteklosti so ljudje lokvanjeve korenike uporabljali za kuho in peko. Korenika vsebuje veliko škroba, glukoze, tanina in alkaloide. Zaradi slednjih je užitna le prekuhana ali drugače toplotno obdelana. Včasih so korenike posušili, zmleli in uporabljali za peko kruha. Popraženo seme lokvanja so uporabljali za kavni nadomestek.

Danes je beli lokvanj zaradi nabiranja cvetov in osuševanja ribnikov ranljiva vrsta.

Lokvanji

Lokvanji v jezeru Otočec.

Prispevek je pripravil Center za šolske in obšolske dejavnosti – CŠOD, ki se v Arboretumu ukvarja z organizacijo in izpeljavo naravoslovnih dni za osnovne in srednje šole.

 

Read Full Post »

« Newer Posts