Med listavci, ki so v Evropi samonikli, bi težko našli lepše drevo, kot je divji kostanj (Aesculus hippocastanum) v cvetju. Priljubljen je zato, ker hitro zraste v močno drevo z veliko zaobljeno krošnjo. Daje gosto in hladno senco, ki jo poznamo z gostilniških vrtov. Njegov les ni posebno trden, zato neurja pogosto lomijo debele veje.
Socvetje in listje divjega kostanja
Divji kostanj v arboretumu
V Makedoniji, Grčiji in Bolgariji raste divje – ledeno dobo je namreč preživel samo na jugu Balkana. Najdemo ga v globokih in ozkih tesneh tik nad rečnimi koriti, kjer sta talna in zračna vlaga povečani. Tudi pri nas najbolje uspeva na globokih in hranljivih tleh.
Kot okrasno drevo so divji kostanj najprej gojili v otomanski prestolnici, v Carigradu. Od tam so ga leta 1576 prvič prenesli v zahodno Evropo.
Divji kostanj je cenjena medonosna vrsta. Semena vsebujejo mnogo škroba, kar lovci izkoriščajo za pitanje jelenjadi. Izvleček iz plodov uporabljajo v farmacevtski industriji.
Rdečecvetni divji kostanj (Aesculus x carnea) je križanec med navadnim divjim kostanjem in pavijo (Aesculus pavia). Pavija je grmaste rastli in ima rdeče cvetje; doma je v severni Ameriki. Križanec je slučajno nastal pred več kot 200 leti v Nemčiji. Posrečeno združuje drevesasto rast in rdečo barvo cvetja. Razen po umazano rdečem cvetju se od navadnega divjega kostanja razlikuje tudi po temnejših in bolj togih listih.
Vir: Mastnak M., Sprehodi po arboretumu, majski vodič (1992), stran 3.
Fotografiji: Tatjana Zvržina
Arboretum 
Oddajte komentar