Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for april 2012


Salvia farinacea, ki je po poreklu iz Srednje Amerike, z novim žlahtnjenjem Farina postaja prava zvezda med sorodnimi salvijami. Doslej poznane semenske sorte so vedno lepšale poletne zasaditve, a v času prodaje balkonskega cvetja žal še niso cvetele in so bile zaradi tega pogosto spregledane v ponudbah vrtnarjev. Že v preteklih sezonah so se začele pojavljati vegetativne sorte, ki so prekašale semenske, najnovejša serija Farina pa bo gotovo navdušila tudi najzahtevnejše.

Serija se ponaša s posebej kompaktno, bogato razvejano rastjo. S cvetenjem začne že aprila in neumorno pocvita vse do zmrzali. Na voljo je v štirih elegantnih barvah cvetov: Farina Blue v intenzivni vijolično modri, Farina Weis v čisto beli, Farina Silber-Blue v žlahtni srebrno modri in nadvse elegantna Farina Bicolor Blue, ki se ponaša z modrimi klasi in belimi popki ter stebli. Za bogato cvetenje potrebuje sončno rastišče, zadovoljna je tudi na vzhodni ali zahodni legi. Zaradi kompaktnejše rasti je glede oskrbe nezahtevna.

Rastline dosežejo višino od 35 do 40 centimetrov in so dober partner ostalim visečim ali blazinasto rastočim poletnim vrstam. Z njimi lahko delamo stopničaste zasaditve, kjer lahko vsako rastlino spretno izpostavimo. Tako se tudi po razraščanju vsaka rastlina lepo uveljavlja v zasaditvi. Modri cvetovi delujejo pomirjujoče in osvežilno. Z njimi bomo dosegali inovativne kombinacije.

Salvia Farina Bicolor Blue

Salvia Farina Silver Blue

 

Besedilo: Irena Vizjak
Fotografiji: Volmary

Nasveti za sajenje balkonskega cvetja

Sladki krompir

Žlahtne begonije

Advertisements

Read Full Post »


Zaščita pred radovednimi pogledi, prahom in hrupom so glavni razlogi, zaradi katerih okrog hiš in vrtov zasajamo žive meje. Pravilna izbira rastline za živo mejo pa ni odvisna samo od dopadljivosti rastline, ampak bolj od namena, ki ga želimo z živo mejo doseči, in pogojev, v katerih bo živa meja rasla.

Ko izbiramo rastlino za živo mejo, moramo vedeti, kako visoko naj ta sega. Ker rastejo nekatere rastline zelo počasi in ostanejo vedno bolj nizke (pušpan, kosteničevje), so primerne le za nizke žive meje. Odločitev, ali bo živa meja prosto rastoča ali strižena, je odvisna od tega, kako široka je lahko le-ta. V prosto rastočih živih mejah, ki so praviloma širše, lahko posadimo različne grmovnice, tako da je v vsakem obdobju katera od njih posebej zanimiva (različni časi cvetenja, jesenska obarvanost, zimzelena rastlina). Za strižene žive meje izberemo takšne vrste rastlin, ki dobro prenašajo obrezovanje. Vedeti moramo, da je z njimi več dela kot s prosto rastočimi. Za enakomernejšo in gostejšo rast se priporoča vsaj dvakrat letno obrezovanje. Prva rez naj bo ob koncu zime (sredina do konec februarja), druga pa na začetku poletja (konec junija). Pri prvi obrežemo živo mejo na želeno višino in širino, druga rez je bolj šibka in z njo le popravimo obliko. Pri drugi tej rezi pustimo približno tretjino istoletnega prirastka, kar zadostuje za dobro rast. Žive meje strižemo v obliko trapeza, kajti le tako, da je živa meja na zgornjem delu ožja kot na spodnjem, bodo vsi listi dobili dovolj sončne svetlobe in veje ne bodo ogolele. Med izjeme pa sodijo zgodaj spomladi cvetoče grmovnice (forsitija), ki jih obrezujemo prvič šele po cvetenju.
Če želimo z živo mejo preprečiti dostop neželenim obiskovalcem, posadimo bodeče rastline (japonski šipek, češmin, ognjeni trn).
K oskrbi živih mej sodijo poleg obrezovanja tudi dognojevanje z organskimi in mineralnimi gnojili, zalivanje mladih živih mej in starejših v času hudih suš in zastiranje zemlje pod živo mejo.

Besedilo: Mojca Demšar, univ. dipl. inž. agr.

Read Full Post »


April je mesec, ko med cvetočimi grmovnicami najbolj izstopajo magnolije. Drevesa ali grmovnice, vse odlikujejo veliki, včasih tudi dišeči cvetovi.

 

Zaradi visokih marčevskih temperatur, so letos magnolije s cvetenjem pohitele in druga polovica marca je že bila v znamenju cvetenja magnolij. A prvi april je prinesel streznitev: prehitevanja v naravi ni. Nizke temperature (-2 ⁰C) so močno poškodovale cvetove magnolij. Namesto belih ali rožnatih cvetov, so z vej viseli rjavo obarvani cvetni listi. Poškodbe od mraza so bile precej odvisne od mikrolokacije v Arboretumu. Na izpostavljenih legah so bili poškodovani vsi cvetovi, na bolj zaščitenih pa samo nekateri. Ker pa na srečo niso zgodaj zacvetele vse magnolije, lahko pri nekaterih njihove lepe cvetove opazujemo tudi sedaj, aprila.

 

Rod magnolija (Magnolia) je uvrščen v družino magnolijevk (Magnoliaceae). Predstavniki te družine izhajajo iz Azije, Severne in Srednje Amerike.
Magnolije spadajo med najnižje razvite kritosemenke in morda so svojo primitivno telesno zgradbo nekakšna evolucijska povezava med golosemenkami in pravimi cvetnicami ali kritosemenkami. Je žužkocvetka. Plodni listi so pri magnolijevkah že zraščeni v plodnice, a so spiralasto nameščeni – podobno kot v storžu iglavcev. Na enak način so nameščeni tudi prašniki. Po oprašitvi in oploditvi se cvet magnolij razvije v soplodje, ki ga sestavlja mnogo posameznih plodičev.
Iz družine magnolijevk raste v Arboretumu še tulipanovec, ki je predstavnik rodu Liriodendron. Ta bo zacvetel v drugi polovici pomladi.

Prispevek je pripravil Center za šolske in obšolske dejavnosti – CŠOD, ki se v Arboretumu ukvarja z organizacijo in izpeljavo naravoslovnih dni za osnovne in srednje šole.

Read Full Post »


V cvetličnih zasaditvah že nekaj let ni samo cvetje tisto, ki je deležno naše pozornosti. Tudi na balkonih in v okrasnih posodah najde svoje mesto čedalje več rastlin, katerih glavna okrasna vrednost so listi. Ti so lahko različnih oblik, velikosti in barv.

Ena izmed najopaznejših strukturnih rastlin v enoletnih zasaditvah je sladki krompir (Ipomoea batatas). Poleg bujnega zelenja so zanimivi tudi veliki gomolji, ki pa jih vidimo šele jeseni, ko praznimo cvetlična korita. Sladki krompir uvrščamo v družino slakovk (Convolvulaceae), kar potrdi tudi oblika cveta.

V javnih nasadih je sladki krompir zelo dobrodošla popestritev gredic, tako zaradi izrazitih barv kot tudi bujne rasti. Če zasaditev dopolnimo še z barvitim cvetjem in katero izmed trav, bo greda zanimiva vse do jeseni.

Rastlina je doma v toplejših predelih Amerike, od koder so jo v 16. stoletju prinesli v Evropo. Gomolj vsebuje 70 % vode, 1,5 % beljakovin, 0,5 % maščob, 2,5 % škroba, 8 % sladkorja (za primerjavo: navadni krompir vsebuje manj kot 1 % sladkorja), bogat je tudi z vitamini in rudninskimi snovmi. Zaradi vsega navedenega je povsem razumljivo, zakaj je v nekaterih državah postal pomembna kulturna rastlina. V Evropi ga največ pridelajo v Franciji, sledi Velika Britanija, razširjen pa je tudi v njunih bivših kolonijah, zato ni čudno, da ima tudi na Novi Zelandiji sladki krompir v prehrani pomembno vlogo.

Pri nas je sladki krompir v nekaj letih postal najbolj iskana rastlina za zasaditev cvetličnih korit, takoj za pelargonijami, seveda. Na vrtnarijah je ponudba sadik sladkega krompirja vedno večja in ne bo dolgo, ko ga bo dovolj za vse, ki bi ga želeli kupiti.

Gomolji sladkega krompirja so veliki in v cvetličnih koritih in posodah zavzamejo veliko prostora. To moramo upoštevati pri izbiri posode že spomladi. Premajhna plastična posoda je obsojena na uničenje, saj tudi v tem primeru velja zakon močnejšega.

Sladki krompir pridelujejo na poljih, tako kot pri nas običajni krompir. Sorte so različne, prevladujejo tiste z zeleno obarvanimi listi. Ostro oko lahko opazi tudi prve bele cvetove.

Na novozelandskih tržnicah prodajajo več sort sladkega krompirja z različno obarvanimi gomolji. Različno obarvani gomolji se, odvisno od sorte, razvijejo tudi v ujetništvu. So užitni? Seveda, vendar velja razmisliti o tem, katera gnojila smo uporabljali in predvsem koliko.

Sladki krompir je rastlina toplih krajev in za rast in razvoj potrebuje temperature nad 15 °C, zato pazimo, da ga na prosto ne sadimo prezgodaj. Nekakšen mejnik so ledeni možje. Če bo v začetku rasel nekoliko počasneje, nič ne dé. Najhitreje raste v vročih obdobjih. Uspeva tako na soncu kot tudi v senci, vendar moramo posajenemu na sončno in vroče mesto pri zalivanju posvečati malo več pozornosti kot ostalim.

Ker so si sorte tako zelo različne med seboj, je dobro vedeti, kako raščave so. Za nasvet se obrnite na vrtnarja, ki že ima izkušnje s sorto, ki vam je všeč ali jo glede na želeno zasaditev potrebujete. In katera sorta je bolj primerna za sajenje v posode in katera za zasaditev balkonskega korita? Na splošno velja, da je pisanolistna sorta najmanj raščava, tudi na pogled je bolj vitka od drugih. Pri drugih se rast razlikuje od sorte do sorte, tudi glede na barvo ali obliko listov. Čeprav trikrpaste sorte delujejo bolj čokato, se lahko zgodi, da vas kakšna preseneti tudi z dolžino. Na splošno pa so srčaste sorte daljše rasti, z izjemo rumenolistne, ki zraste krajša kot zeleno- in črnolistna različica. Celo trikrpaste sorte jo prekašajo.

Vendar ni vse odvisno le od sorte. Še kako pomembna je redna oskrba, tako z vodo kot tudi s hranili. Še tako bujna sorta ne bo nikoli blestela, če jo bomo imeli ‘na dieti’. Razlika je lahko tako očitna, da jo vsakdo opazi.

Besedilo in fotografije: Melita Miš Strgar, univ. dipl. inž. agr.

Nasveti za sajenje balkonskega cvetja

Žlahtne begonije

Salvije

 

 

 

Read Full Post »


Spomladansko urejanje vrtov temelji na obrezovanju okrasnih rastlin. V času, ko ni več nevarnosti spomladanskih pozeb, se lotimo tudi striženja okrasnih trav. Trave, ki so uvele in poškodovane od zime, temeljito postrižemo.

Delo opravimo še preden se začno razvijati mladi poganjki.

Trave so ob koncu zime neugledne, …

… zato jih na pomlad temeljito postrižemo, …

 

… da na jesen zasijejo v vsem sijaju.

Besedilo in fotografije: Andreja Vučer, univ. dipl. inž. kraj. arh.

Read Full Post »


Spomladanski čas je za lepotne popravke travne ruše naravnost idealen, zato ga moramo izkoristiti. Noben lastnik urejenega vrta ni zadovoljen s praznimi mesti v negovani trati. Mesta zapolnimo s primernim substratom in travnim semenom. Da zagotovimo boljšo kaljivost, mesto še povaljamo. Po setvi ne čakajmo na padavine, ampak se lotimo zalivanja. Kalečemu semenu moramo zagotoviti redno vlago ne glede na padavine.

Poškodovano travno rušo čimprej saniramo, da se v prazna mesta ne naseli plevel.

 

Manjša mesta saniramo tako da travno seme umešamo v substrat za presajanje rastlin.

 

Na približno deset litrov substrata dodamo pest do dve travnega semena.

 

Že po nekaj dneh začne seme kaliti. Ker je seme umešano v substrat, je pri setvi takoj enakomerno razporejeno.

 

V naslednjih dneh redno zalivamo.

 

Po tednu ali dveh je mesto že popolnoma zaraščeno.

 

Travo pokosimo še preden klasi. Na sliki je travna mešanica, ki vsebuje veliko bilnice in je zato nizke rasti. Primerna je za okrasne trate.

Besedilo in fotografije: Marko Mikuletič, univ. dipl. inž. agr.

Read Full Post »


Trajnice sadimo v vrt, da nas razveseljujejo s svojim bogatim cvetjem. Izbor trajnic je zelo širok in pester, zato se omejimo predvsem na nego in vzdrževanje spomladanskih in zgodnje poletno cvetočih rastlin.

Potonike so zelo lepe v družbi cvetoče plahtice in krvomočnic.

Trajnice po navadi sadimo na gredo, kjer rastejo daljši čas. Zato ne bo odveč, da tla pod njimi na pomlad temeljito pograbimo in očistimo vseh odmrlih delov, tla prerahljamo in jim dodamo novo prst ali hranilni humus. Če je le možno, dodajte prst iz šotnih mešanic, ki vsebujejo primesi organskih snovi, pa še neljubim plevelom se tako izognete.

Vse blazinaste trajnice, ki so odcvetele, je treba temeljito obrezati. Odstranite jim odcvetele cvete, saj boste na ta način spodbudili novo, gosto rast v notranjosti grmička. Sprva bodo rastline malce v šoku, pozneje pa bodo na novo pognale in naslednjo pomlad bujno cvetele.

Če smo imeli na gredi s trajnicami posajene čebulnice, kot so tulipani, narcise, počakamo, da se listje posuši. Šele tedaj čebulice izkopljemo in jih posušimo. Prazna mesta zasadimo z novimi trajnicami ali enoletnimi sadikami, pri čemer pazimo, da obstoječih rastlin ne ranimo oziroma ne poškodujemo mladih poganjkov trajnic, ki bodo cvetele v poznem poletju.

Maslenica vsak dan odpira nove cvetove, ki so užitni.

Mehke poganjke trajnic, kot sta volčji bob in ostrožnik, je treba podpreti oziroma jim namestiti primerno oporo. Čeprav opora iz plastike marsikomu ni všeč, nič ne de, saj jo bodo mladi poganjki in listi kmalu zakrili. Če omenjeni trajnici po cvetenju skrajšamo na višino listov in rastlini ponovno pognojimo, boste poplačani s cvetjem pozno poleti.

Tudi zelišča in dišavnice (timijan, žajbelj, sivka) je treba obrezati in jih pognojiti. Pazimo, da nikoli ne zarežemo v star les, ker lahko rastlino uničimo.

Besedilo in fotografiji: Andreja Vučer, univ. dipl. inž. kraj. arh.

Read Full Post »

« Newer Posts