Pušpan

S Štajerske smo dobili vprašanje, koliko bi lahko bil star pušpan s fotografije. Premer debla ima okoli 40 cm, višino okoli 10 m.

Najprej je nenavadno to, da je pušpan zrasel v drevo. Tako so ga sicer vzgajali, saj večina pušpanov doživlja usodo rezanih živih mej. V strokovnih knjigah beremo, da ob Črnem morju pušpani zrastejo v drevesa višine naših gabrov. Toda tam so pušpani samonikli in del naravnega rastlinja. V Sloveniji so zgolj okrasne, sajene rastline. Pušpan pri nas nima naravnih rastišč; če se kje slučajno pojavi, je bil tja zanešen z zelenim odrezom z vrtov.

Iz Arboretuma Volčji Potok vemo, da so 50 let neobrezovani pušpani pri starosti 90 let dosegli 6-7 m višine. Ker je drevo s fotografije raslo ob graščini, lahko iz zgodovinskih okoliščin sklepamo, da je bilo posajeno  v drugi polovici 19. stoletja. Po primerjavi z višino primerkov iz Volčjega Potoka lahko sklepamo na starost okoli 130 let, kar se sklada s prejšnjo predpostavko.

Pušpan zelo počasi prirašča v debelino. Sinteznih podatkov za soodvisnost starosti in debelinske rasti za Srednjo Evropo za pušpan nimamo. Imamo pa podatke za tiso, ki je med iglavci najpočasnejša. Če predpostavimo, da pušpan in tisa rasteta v debelino enako hitro, potem iz debeline izhaja starost 175 let.

Sklenemo lahko, da drevesasti pušpan raste tam že štiri do pet človeških generacij.

Pripravil: Matjaž Mastnak, kurator

Read Full Post »

Rogačev dom

Ob poseku drevesa 3. julija 2019 smo v trhlem obodu panja opazili ličinke hrošča rogača. Ličinke se hranijo se z lesom, ki so ga zmehčale glive. Razvoj od jajčeca do bube traja več let. Na koncu se ličinke zabubijo v zemlji in poleti prilezejo na plano odrasle živali.

Samci so znameniti po »rogovju«, po katerem so dobili ime rogači. Skupaj z rogovjem so dolgi do 8 cm. Samice nimajo »rogov« marveč majhne klešče. Tudi z njimi lahko boleče uščipnejo.  Odrasli hrošči živijo od nekaj tednov do nekaj mesecev.

Ličinke običajno živijo v trhlih koreninah, panjih in deblih hrasta. Na tem mestu so se razvili v razkrojenem lesu lipe. Ne drezajte v trhlino in ne motite ličink v razvoju! Hrošči so redki in ogroženi. Zavarovani so z Bernsko konvencijo in evropsko Direktivo o habitatih.

Dürerjeva slika samca rogača

Rogačevka

Pripravil: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.

Read Full Post »

Divji kostanji

Pogled na cvetoče divje kostanj je vedno navdušujoč. Pri opazovanju cvetov oz. socvetij sem naletela na različne vrste oz. sorte divjega kostanja. Poglejmo katere.

Navadni divji kostanj (Aesculus hippocastanum L.) je v Sloveniji najpogosteje sajen divji kostanj. Ljudje so prepričani, da je to naša domača drevesna vrsta, tako domač nam je. Pred ledenimi dobami je rasel po vsej Evropi, danes v naravi raste le na Balkanskem polotoku.

Pokončna, do 30 cm dolga socvetja sestavljajo številni belkasti cvetovi, pogosto olepšani z rdečo ali rumeno pego. Sorta z vrstnatimi cvetovi je Baumannii.

Divji kostanj je drevesna vrsta, katere pojavnost v Sloveniji upada. Razloga sta dva: škodljivec zavrtač divjega kostanja in glivična bolezen listna sušica. Oba povzročita, da listi že poleti porjavijo in včasih celo odpadejo.

Rožnati divji kostanj (Aesculus × carnea Hayne) je v primerjavi z navadnim divjim kostanjem nižje drevo. Na rožnatih ali rdečih cvetovih, ki sestavljajo do 20 cm dolga socvetja, najdemo rumeno pego.

Rožnati divji kostanj ne raste v naravi, najdemo ga le kot okrasno drevo. Nastal je s križanjem navadnega in rdečega divjega kostanja.

Rumeni divji kostanj (Aesculus flava Soland.) je okrasno drevo, ki izhaja iz Severne Amerike. Že ime pove, da so njegovo cvetovi rumene barve. Po obliki so ožji kot pri prej naštetih vrstah. V Sloveniji redko naletimo na njega.

Drobnocvetni divji kostanj (Aesculus parviflora Walt.) je širok grm, visok do 5 m, cveti poleti (julija in avgusta) z drobnimi belimi cvetovi.

V maju, ko cvetijo drugi divji kostanji, drobnocvetni divji kostanj šele nastavlja svoja socvetja.

 

Pripravila: Mojca Demšar, univ. dipl. inž. agr.
Center za šolske in obšolske dejavnosti – CŠOD, ki se v Arboretumu ukvarja z organizacijo in izpeljavo naravoslovnih dni za osnovne in srednje šole.

Read Full Post »

Fotergila

Fotergila (Fothergilla major) je pri nas še malo razširjen grm. Prvič je privlačen konec aprila, ko na golih vejah odpre velike bele mačice. Drugič jeseni, ko se barva na listih preliva od oranžne do karminasto rdeče.

Sadimo jo na sončno in zavetno lego in v humozno zemljo. Dobrodošla je samo opoldanska senca.

Spomladi in jeseni je fotergila najlepša pred zimzelenim ozadjem, za čez poletje pa ji v sosedstvo posadimo takrat cvetočo grmovnico.

Cvetoča fotergila

Pripravil: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.

Read Full Post »

Pahljačasti javor

Izmed pahljačastih javorjev (Acer palmatum) so med ljudmi najbolj priljubljeni takšni z rdečimi listi. Niso pa edini, saj se sorte med seboj razlikujejo tudi po višini in obliki rastlin ter narezanosti listov.

Pahljačasti javorji imajo plitve korenine, kar pomeni, da jih hitro prizadene suša. Ko izbiramo mesto za sajenje, izberemo polsenčno lego. Če sadimo rdeči javor na sončno mesto, moramo tla v širini krošnje pokriti z zastirko 7-10 cm na debelo. Plast borove skorje ali drugega naravnega materiala zadržuje v tleh vlago in preprečuje pregrevanje tal.

Ob dolgotrajnih poletnih sušah rdeči javor zalivamo. Zdrave sadike so na zimski mraz občutljive le prva leta. Obrezovanju se izogibamo.

Pahljačasti javorji lahko živijo več deset let.

Pripravil: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.

Read Full Post »